|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da v Celovcu rojeni Koroški Slovenec Jožef Štefan leta 1879 utemeljil fizikalni zakon o toplotnem sevanju – edini fizikalni zakon poimenovan po Slovencu? Danes se po tem znamenitem rojaku imenuje slovenski znanstveni inštitut Jožefa Štefana. Jožef Štefan je bil tudi velik slovenski domoljub in pesnik.
|
|
Zamejci - ljudje brez identitete?
Na prvi pogled so me besede v naslovu silno razburile. Zakaj točno, ne bi vedel. Lahko pa ravnodušno izjavim, da so me tako vznemirile, da se mi je takoj zahotelo napisati nekaj o tej tematiki. Najverjetneje je pomenil ta navdih veliko nelagodje, ki me prevzame vsakič, ko to tematiko zasledim v časopisju ali nasploh v medijih. Razlogov zato je mnogo, najpomembnejši od teh pa je morda prav dejstvo, da se sam še vedno imam za Slovenca in vem, da so tako mislili moji predniki in bodo tako govorili moji potomci.
Imam se za sina slovenskega naroda, ker v mojih žilah teče slovenska kri. Vsakič, ko slišim slovensko himno, me njene besede prevzamejo in začutim kurjo polt ob njeni melodiji. Slovenec sem, ker o tem pričajo imena mojih prednikov, ki so vklesana v kamnu njihovih grobov; o tem govorijo zidovi njihovih domov, ki so jih sezidali s tolikim trudom in neutrudljivim delom. Ti domovi so ravno tako vztrajno, kot čvrste roke njihovih gospodarjev, preživeli mnogo zla. Da, prav sem napisal. Preživeli. Tako trdno so bili utrjeni v surova kraška tla, da jih niti najbolj tuja, sovražna in zlodejna sila, ki je z nasiljem ustrahovala in grozila, ni mogla izsaditi. Slovenski domovi in slovenski sinovi so se hrabro držali svojih stoletja globokih korenin in so dvajsetletno neurje, celo generacijo dolg vihar prekosili v moči in odpornosti. On se je vdal, oni pa ne.
Toliko bolj sem lahko ponosen na svoje slovenske korenine, ko od sorodnikov izvem, kako daleč v preteklost sega moj priimek ter od kod izvira. Kri mojega roda že štiri stoletja pušča svoje sledove na tej zemlji. Namaka jo s trdim delom na polju, skromno, intimno vero preprostih ljudi ter rojstvi neštetih otrok, novih sinov slovenskega naroda. Skozi težke in boljše čase, skozi blaginjo in lakoto, v uspehu in pogubi se ohranja ponos ljudi, to je dediščina, ki jo v doto prejema vsaka nova generacija od izmučenih rok prejšnje, ki je svoje že dala. Priimek je le nosilec te dediščine, a je tudi njena platnica, zato ji mora ostati zvest. Prvi znak nezvestobe je namreč ta, da postane priimek v svoji izvirni obliki neke vrste breme, jarem, ki ga je pretežko nositi ob imenu. Le-to gleda v bodočnost, njegov spremljevalec pa v preteklost, obuja spomine in neguje že dolgo vkoreninjene vezi. Opuščanje priimka pomeni brisanje spomina, nakazuje željo po prelevitvi v novo osebo, neodvisno in nevezano, ki naj v imenu novega in baje »boljšega« pozabi na vsakršni oprijem s preteklostjo.
Prav to pozabljanje, to odpravljanje zgodovinskih vezi z zemljo in ljudmi je najbolj srhljiv pojav, ki ga je vedno bolj očitno in množično zapažati v našem okolju. Dejavnikov, ki povzročajo tovrstno razpadanje narodnostne skupnosti in trgajo našo medsebojno mrežo vezi, je vsaj pet.
Kot prvega bi seveda navedel pojav mešanih zakonov, ki je v današnji t.i. »multikulturni« družbi vedno pogostejši in neizogiben. Na noben način ne moremo namreč preprečiti, da bi se ustvaril par, ki ga tvorita italijanska in slovenska, slovenska in srbska ali slovenska in hrvaška partnerja. Ljubezen je logično neobvladljiv pojav in nikomur ne moremo in ne smemo oporekati, če je svoje srce predal, v neslogi s početjem svojih prednikov prejšnjih stoletjih (ko tolikšnega mešanja kultur ni bilo), osebi drugačne narodnosti. Ko bi to mednarodno obliko ljubezni postavili pod kritiko, bi se izkazali za skrajno krute in nespametne, prej kot šovinistične in rasistične osebe.
Dejstvo pa je, da velja v teh slučajih zakon najmočnejšega oz. najbolj številčnega. Tako smo žal priča postopnemu raznarodovanju otrok, ki izhajajo iz mešanih, predvsem italijansko-slovenskih družin. Italijanska stran je iz politično-teritorialnih razlogov ter zaradi medijskih in kulturnih vplivov na vodilni in največkrat zmagoviti strani. Kljub morebitnemu domovinskemu ponosu slovenskega partnerja, ki se morda le bori za vstop novega sina slovenskega naroda v pristojno slovensko okolje in šolanje, pa italijansko stran podpirajo mnogi drugi, na prvi pogled skriti, v resnici pa odločilni dejavniki. Gospodarska in praktična uporaba slovenskega jezika v našem okolju je seveda zelo omejena, kar pa lahko v očeh italijanskega opazovalca celo pomeni nična. Slovenski jezik in kultura sta torej po takem sklepanju popolnoma nevredni učenja in poglobitve.
Zapostavljeni sta in potisnjeni v kot, na raven – in celo tudi to v redkih slučajih – jezika »domačega ognjišča«. Ob tem bi dodal, da je sploh zelo presenetljiv slučaj, ko se naš jezik ohranja vsaj v domačem krogu.
Podčrtati pa je treba, da taki pojavi niso posledica sovraštva do Slovenstva. Sploh ne. Problematika je popolnoma druge narave, in sicer izvira iz ignorance. Omejena kultura in skromnost pogledov, ki ju glede Slovencev dokazujejo nove kot stare italijanske generacije, kaže na prisotnost, in v bistvu vedno globljo vkoreninjenost predsodka do slovenske manjšine. Pri obravnavi le-tega je treba biti zelo pozoren, da se ga ne slučajno pomeša s fašističnimi oblikami kulturnega imperializma. Gre le za že stoletja prisotno prepričanje, da so pač slovenski ljudje le skromno izobraženi in kmečki. Zato pa niso niti vredni sovraštva, sploh ne. Vredni so le pozabljanja, izbrisanja. Do njih se obnašajmo, kot da jih ne bi bilo, tako razmišljajo italijanski prebivalci te zemlje. Kot Slovenci se moramo pred njihovim neznanjem braniti tako, da jih izobrazimo in predvsem tako, da jim pokažemo, kako smo zavedni in ponosni. Pravi način ni torej igra na skrivalnice pred italijansko mladino ob sobotah zvečer in niti preziranje katerekoli italijanske pobude. Ravno obratno, Slovenstvo se mora širiti, čvrsto in ponosno, skozi dejanja in besede nosilcev slovenske kulture in jezika.
Kot drugi dejavnik bi navedel občutek sramu, ki večkrat prevzame Slovenca, ko je postavljen v popolnoma tuje okolje. Tipičen primer je jezik, s katerim se mati ozira na lastnega sina, ko ga pokliče k sebi, medtem ko se malček igra z vrstniki druge narodnosti. Ali bo to materinščina ali jezik večine, da bi mati slučajno ne izdala svoje pripadnosti? Taka problematika se bo večini bralcev zdela smešna, neverjetna; verjamem, da se bo marsikdo zdrznil in rekel, da kaj takega ne bi nikoli naredil. Zatrjeval bo, da je nemogoče kar tako pozabiti na spontanost lastnega jezika, in to samo zaradi prisotnosti sicer negrozečih in nenapadalnih vrstnikov, naj bodo to matere ali otroci. Mnogo Slovencev pa se je, na primer, v prejšnjih desetletjih balo spregovoriti po slovensko, ko so se sprehajali po določenih ulicah mesta Trst. Kaj se temu pravi? Ali pripada slučajno določen del mesta le eni narodni skupnosti? A ni mesto skupna last, ki jo je treba varvati in negovati? Komu je dano, da lahko teritorialno določi okraje, kjer je slovenska beseda dovoljena in kjer ni? Nikomur. In o tem so bili Slovenci vešči, a so se vseeno bali. Strah je bil delno racionalen, saj so bili napadi na slovensko govoreče kar pogosti, vendarle zamolčati svoj jezik pomeni se vdati premoči neumnega in nasilnega soseda.
V zadnjih časih se je ta občutek razblinil, škoda le, da je svoje ne ravno majhno mesto v slovenskih dušah prepustil novemu, podtalno delujočemu občutku manjvrednosti, ki se iz generacije v generacijo vedno bolj polaščuje slovenske mladine. Naraščajoč delež najstnikov, ki so večkrat popolnoma slovenskega izvora, se med seboj pogovarja po italijansko, ali celo po tržaško. Začetno je bil fenomen razširjen le med mladino, ki prebiva v mestnem središču. Tedaj je imel torej kot pojav nekakšno logiko – če jo hočemo tako označiti – saj je bil posledica velikega izpostavljanja mladostnikov italijanskim vplivom okolja, ki je bilo seveda v veliki večini italijansko govoreče. Nazadnje pa se je pojav razširil in dandanes zajame celo delež Kraševcev, kar je zelo presenetljivo. Sam poznam nekatere ljudi, ki se pri mojih letih veliko raje družijo z Italijani in iz dneva v dan pozabljajo na svoje slovenske korenine. Ob tem moram pojasniti, da je zame prijateljstvo z vrstniki drugih narodnosti možnost kulturnega bogatenja – čeprav to velja v manjši meri v slučaju tržaške mladine – in širjenja kulturnih obzorij. Vendarle je istočasno tudi vaja v domovinstvu, saj nam prijateljstvo z drugimi tudi pokaže, koliko se še spomnimo na prijateljstvo s svojimi. Glavna razlaga takega pristopa do jezika in kulture je, da se naša mladina s tem početjem počuti zanimivejša in v centru pozornosti. V tem slučaju ne gre namreč za pozitiven dostop k italijanskim krogom, ne gre za medsebojno bogatenje kultur, temveč le za enostranski vpliv in brisanje narodne identitete vrstnika. Slovenec se tako v novem okolju počuti pomembnejši kot če bi bil v družbi Slovencev.
Bistvo je v tem, da se ob lastni osebni rasti v raznoraznih okoljih in pod vplivom raznih, pozitivnih in negativnih faktorjev ne pozabi, kateri skupnosti se po rodu pripada in od kod izvirajo lastne korenine. Slovenec bo vedno ostal tak, če bo zvesto sledil temu načelu.
Če pa bolje raziščemo dejavnike, ki privedejo Slovenca, da opusti svoje ognjišče znancev in prijateljev in se zateče ter popolnoma prepusti novemu, tujemu, drugačnemu, lahko dojamemo vsaj dva dodatna povzročitelja.
Prvi je občutek omejenosti v razmeroma majhnem in zaokroženem okolju, kot je v bistvu naše. Drugi pa želja po mladostniških doživetjih, ki si jih naša mladina v glavnem ne želi oz. h katerim ne stremi.
Pod prvo točko bi lahko navedli utesnjenost, ki jo najverjetneje vsakdo od nas občuti, ko se po določenem času zave, da je vsaka oblika zabave ali družabnosti, ki postane v vsakem okolju nazadnje rutinska, v našem še toliko bolj ponavljajoča in monotona. Med tolikimi prednostmi, ki jih ponuja intimna in dobro uglajena družba vrstnikov, je ta ena šibka točka. Zanjo ni etično sprejemljive rešitve. Oblike zabave se vedno vrtijo okoli istih krajev in dejavnikov.
Očitno pa je, da je velika razlika med pasivnim sprejemanjem tega dejstva in morebitno reakcijo v iskanju novih izkušenj naokoli ter popolnemu preobratu vrednot. Drugi dejavnik, ki sem ga navedel, priča o tem preobratu. Po mojem pa želja po novem ne more in ne sme biti vodilo za postopno odpravljanje vseh vezi z matičnim svetom.
Najbolj podtalni in podli razlog za razpadanje narodne skupnosti je skromna pozornost, ki jo šola posveča domovinski vzgoji. Domovinska vzgoja bi morala biti temeljni predmet v vseh izobraževalnih stopnjah. Menim, da bi bilo veliko bolje za vse, če bi se zgodovino naroda poučevalo na politično neobremenjen način, brez črnobelih slik in opisov. Ideološko filtriranje zgodovinskih dogodkov, ki zadevajo sedanjost in prihodnost neke narodne skupnosti se je v prejšnjih desetletjih izkazalo za zelo nevarno in dvorezno. Edini cilj, ki bi ga moral imeti pouk domovinstva je ta, da bi v novih generacijah našega naroda spodbujal občutek sloge in enotnosti v idejah ter namenih. To še posebej velja v primeru Slovencev, ki so tako maloštevilen narod in se med seboj pogostoma krepko prepirajo.
Postavljanje ideološko obremenjenih političnih ciljev v javno medijsko in publicistično ospredje ter zapostavljanje resničnih problematik narodnostnega obstoja - kot so ohranitev kulturne, glasbene, jezikovne dediščine - je pravi samomor. Tudi mešanje enega kot primes drugemu je zelo tvegano početje. Ideologije in domovinstvo se ne spajata na plodovit način: če bi bilo to, žal že prevečkrat dokazano dejstvo vsem zelo jasno pred očmi, bi bili Slovenci veliko složnejši narod.
Seveda si ne postavljam idiličnih ciljev, po katerih naj bi se mladina našega naroda, kot celota ukvarjala z domovinskimi tematikami, ampak se vsaj delno posvečala ohranitvi svojega kulturnega bogastva in spodbujanju narodnostnega občutka tudi pri vrstnikih.
Naloga nove generacije pa je načeloma ta da, vsaj v svojih najboljših (najbolj zavednih in ponosnih) elementih gradi bodočnost z ozirom na preteklost; da se na osnovi trdnih vrednot, ki jih zaobjema domovinstvo, kot hrast z mogočnimi vejami dviga visoko v nebo, stremi k novim ciljem, a ne da bi pozabila, na čem sloni njeno deblo, t.j. od kod izvirajo njene korenine.
David Požar
|
|
|
|
|
|
