|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bržkone najbolj znana slovenska maska Kurent ali Korant kot ga imenujejo na Dravskem polju? Danes je dom Korantov mesto Ptuj, včasih pa so bili doma po celi Štajerski! Korant je tudi ena najbolj tradicionalnih slovenskih pustnih mask, s svojo navzočnostjo pa preganja zimo in prinaša srečo. Koranti naj bi nekdaj v davnini ugrabili celo samo smrt, tako da v tistem obdobju v tej deželi ni umrl nihče. Drugače pa Korantija ali Kurentovanje izhaja iz prastarega ljudskega izročila slavljenja prihoda pomladi in konca zime.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
VIKTOR MIKLAVČIČ
PRIČEVANJA
Nova Gorica 2001, samozaložba
Knjiga, ki jo tokrat predstavljamo je nastala že leta 1986. Avtor jo je skušal izdati med leti 1987 in 1988, ko je slovensko družbo zajel rahel demokratizacijski val, vendar je bilo takrat njegovo prizadevanje neuspešno. Na začetku knjige sta objavljena dva dokumenta, v katerih je zapisano, da je Miklavčičeva delo, ki je sprva nosilo naslov »Spomini« sicer zanimivo, vendar ga založba Mladinska knjiga in založba Lipa nista bili »zmožni uvrstiti med svoje založniške načrte«. Očitno tudi po osamosvojitvi Slovenije ni bilo kaj bistveno drugače, zato so nazadnje Miklavčičevi »Spomini« izšli v samozaložbi šele leta 2001, s spremenjenim naslovom Pričevanja.
Avtor je »zamejski Slovenec«, Primorec iz Krmina, ki je bil med drugo svetovno vojno najprej mobiliziran v italijansko vojsko, po predaji zahodnim zaveznikom pa je bil mornar v zavezniški vojni mornarici. Avgusta/Velikega srpana 1945 se je vrnil domov v Krmin v civilno življenje in s tem začenja svoja »Pričevanja«. Njegov rojstni kraj je bil takrat pod zavezniško upravo, sam pa je bil nekaj časa tolmač, saj je znal slovensko, italijansko in angleško.
Miklavčič je nato dobil službo pri Slovenskih železnicah v Istri, kjer je tudi spoznal svojo bodočo ženo. Vselil se je k njeni družini v kateri so bile tri ženske, mati, njegova žena in invalidna sestra. Živeli so v velikem pomanjkanju in revščini. Viktor je delal na železnici navadno tudi nadure, ki sploh niso bile plačane, svoj »prosti čas« pa je preživljal z delom na majhni ženini kmetiji. Tako je družina lažje shajala in preživela težke povojne čase. Kljub temu je bil srečen, da je vsaj med svojimi ljudmi in ni izpostavljen italijanskemu raznarodovalnemu pritisku nad Slovenci, ki tudi po propadu fašizma ni pojenjal.
Nekega dne spomladi leta 1952, se je na njegovem domu pojavil velik, močan, lepo oblečen neznanec gosposkega videza. »Dobar dan, jeli ovde Miklafčič«, so bile njegove besede, nato pa je Viktorju izročil poziv UDB-e, da se takoj zglasi na Reki. Miklavčič je moral z njim in se znašel najprej v prostorih UDB-e, nato pa v reškem zaporu, pri tem pa niti vedel ni, kaj bi naj zakrivil.
Miklavčičeva Pričevanja se nadaljujejo z opisovanjem življenja v zaporu, nato pa dvakratnega sojenja (prvo sojenje je bilo prekinjeno), ki se je v drugo zanj končalo izjemno srečno, z oprostilno sodbo, kar je bilo takrat neverjetno redko. Viktor je bil nazadnje izpuščen, vendar brez kakršnihkoli možnosti, da bi mu kdo nadomestil kršitev temeljnih človekovih pravic, škodo in prebit čas v zaporu, kljub temu, da je takratna FLRJ bila podpisnica mednarodne konvencije o človekovih pravicah. Te konvencije takrat v Jugoslaviji Titova komunistična oblast ni spoštovala.
Viktor je bil po vrnitvi iz zapora premeščen na drugo železniško postajo v Pivko, v Slovenijo, službo pa je lahko vendarle obdržal. Čez nekaj mesecev sta ga na delovnem mestu obiskala dva udbovca...
Miklavčičevi »Spomini« oziroma Pričevanja, se zaključujejo s pisčevim kritičnim razmišljanjem in izjemno zanimivim, za tisto obdobje zelo redkim člankom iz časopisa Delo, objavljenim 11. Malega srpana/julija 1969:
Vsekakor spomini, ki jih je vredno prebrati. Še posebej velja to za tiste bralce, ki pripadajo mlajšim generacijam Slovencev, katere so po osamosvojitvi Slovenije deležne načrtne manipulacije in dezinformiranja o zglednem, poštenem in pravičnem življenju v povojni Jugoslaviji, kjer so bili vsi državljani enaki...morda pa le...v tem, da jih je vse nadzirala UDB-a.
Maribor, 27. Kimavec 2008
Andrej Šiško
|
|
|
|
|
|
