|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je starodavni, sprva tudi predkrščanski, slovenski-karantanski obred Ustoličevanja knezov in vojvod, na Gosposvetskem polju, bil temelj za nastanek pogodbene ali kontraktualne teorije prava, o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja, kar je utemeljil francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin (1576). Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. Kasneje je bilo to delo Jeana Bodina in posebno njegov opis Ustoličevanja, tudi inspiracija za nastanek demokracije v obliki ameriške Deklaracije o neodvisnosti (1776) izpod peresa Thomasa Jeffersona, kateri je s svojimi začetnicami imena posebej označil prav stran v knjigi Bodina, ki govori o slovenskem obredu Ustoličevanja.
|
|
Ustavni sodniki se po letu dni strinjajo z našimi trditvami o protiustavnem stanju glede meje s Hrvaško
Ustavni sodniki RS priznavajo, da si je Republika Hrvaška po 25. 06. 1991, pa do danes, samovoljno in enostransko prilastila skupno 1318 hektarjev slovenskega ozemlja (Dragonja: 113 ha, Snežnik: 70 ha, Sekuliči: 335 ha, Mura: 800 ha)
Ko smo lani na naši spletni strani objavili prispevek v imenu Stranke Slovenskega Naroda, (takrat so stranki protipravno omejili dostop do njene spletne strani), z naslovom »“SSN: Zakonodajna, izvršilna in sodna oblast v Republiki Sloveniji so v sostorilstvu povzročile protiustavno stanje”«, nismo pričakovali, da bodo našim trditvam čez leto dni pritrdili celo ustavni sodniki Ustavnega sodišča Republike Slovenije.
V Pritrdilnem ločenem mnenju, katerega sta podpisala ustavni sodnik Jan Zobec in ustavna sodnica Marija Krisper Kramberger, je zapisano natančno to. Čeprav namen njunega pisanja izhaja iz povsem drugačnih izhodišč, pa je v njunem mnenju vendarle povsem jasno zapisano, da imamo trenutno v Sloveniji kar zadeva mejno vprašanje z Republiko Hrvaško protiustavno stanje!
Ustavna sodnika najprej v točki 5. svojega ločenega mnenja med drugim zapišeta “saj je splošno znano, da je Hrvaška po 25. 6. 1991 z enostranskimi dejanji raztegnila svojo dejansko oblast” (op. p. seveda na slovensko ozemlje). V točki 7. pa še bolj konkretno zapišeta “ker je Republika Hrvaška v obdobju od osamosvojitve svojo dejansko oblast razširila na znaten del ozemlja, ki v smislu mednarodnopravnega načela uti possidetis pripada Republiki Sloveniji[7]”.
V opombi [7] vse skupaj še podrobneje pojasnita s sledečimi besedami: ”Po podatkih iz Bele knjige Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije si je Republika Hrvaška po 25. 6. 1991 samovoljno prisvojila skupaj 1318 ha slovenskega ozemlja (Dragonja: 113 ha, Snežnik: 70 ha, Sekuliči: 335 ha, Mura: 800 ha) ter ga vnesla v svoje predpise in zemljevide, Republika Slovenija pa je zoper ta dejanja protestirala z diplomatskimi notami ter blokado hrvaških pristopnih pogajanj pri posameznih poglavjih. Predsednica Vlade Republike Hrvaške je zato podala izjavo o neprejudiciranju, v Sporazumu pa se ti dokumenti in zemljevidi ne smejo upoštevati. Samo po podatkih misije Republike Hrvaške pri Evropski uniji se je njeno ozemlje od leta 2002 do leta 2009 povečalo za 520 ha”.
Ob vsem tem je najbolj zanimivo, da navedena ustavna sodnika kljub temu, da sta končno ugotovila natanko to, o čemer smo pisali že pred letom dni, sam Arbitražni sporazum vidita povsem drugače kot mi. Zanju je namreč “brez posebnega utemeljevanja jasno, da je Sporazum prvi korak k odpravi tega, s hrvaško zasedbo slovenskega ozemlja protiustavnega stanja”. Seveda so takšne trditve naravnost sramotne, nevzdržno pa je tudi, da Ustavno sodišče - kljub temu, da se njegovi člani očitno zavedajo protiustavnega stanja, ki traja že več kot desetletje - šele danes ugotavlja, da je nujno potrebno to protiustavno stanje (tudi) odpraviti. Ali res lahko odpravimo protiustavno stanje zgolj tako, da sprejmemo Arbitražni sporazum? Ta namreč omogoča še neznano zavezujočo arbitražno odločitev, ki pa lahko v najslabšem primeru tudi legalizira obstoječe neustavno stanje! Vse to po zaslugi Ustavnega sodišča RS, Vlade RS in poslancev Državnega zbora RS!
Kleč celotnega problema je v vprašanju, o katerem se Ustavno sodišče RS sploh ni opredeljevalo. Ustavno sodišče se namreč ni spuščalo v oceno primernosti Arbitražnega sporazuma, niti ni o njem podalo kakršnekoli vrednostne sodbe, ker da za to naj ne bi imelo pristojnosti. Vendar pa Ustavno sodišče ni odločilo enotno, kot bi bilo glede na materijo za pričakovati. Ustavni sodnik Miroslav Mozetič se namreč ni strinjal z večinsko odločitvijo, saj je v svojem delnem odklonilnem ločenem mnenju ocenil, da gre v primeru Arbitražnega sporazuma za poseg v Ustavo RS. Poglejmo zato najpomembnejše poudarke mnenja ustavnega sodnika Miroslava Mozetiča.
Delno odklonilno ločeno mnenje sodnika mag. Miroslava Mozetiča
1. Strinjam se s točkami od I do IV izreka mnenja, ne morem pa se strinjati s točkama V in VI. S tema točkama bi se lahko strinjal le, če bi Arbitražni sporazum razumel izključno kot "akt, katerega namen je vzpostaviti mehanizem za mirno rešitev mejnega spora", da torej ne gre za akt, katerega namen je določitev poteka državne meje (glej tč. 60 obrazložitve mnenja). Takšno je večinsko stališče, ki izhaja iz besedila Sporazuma, in ne upošteva njegovega temeljnega namena.
2. Po mojem mnenju takšno razumevanje zanemarja dejstvo, da je glavni namen Sporazuma "originarna" določitev državne meje med pogodbenicama, ki naj jo določi arbitražno sodišče, ki se sicer ustanavlja s tem Sporazumom. Njegova odločitev bo zavezujoča in bo pomenila dokončno rešitev spora (drugi odstavek 7. člena Sporazuma). Pogodbenici se zavezujeta v šestih mesecih po sprejetju razsodbe storiti vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če bo to potrebno (tretji odstavek 7. člena Sporazuma).
3. Namen Sporazuma ni torej gola ustanovitev arbitražnega sodišča, določitev njegovih nalog, določitev pravil, po katerih bo odločalo, ter določitev pravnih učinkov njegovih odločitev, temveč originarna določitev državne meje med pogodbenicama. Ta namen izhaja iz Sporazuma samega, saj je njegova edina naloga in sicer določitev meje med državama. Tega dejstva pri presoji Sporazuma ne morem enostavno prezreti. Ni sporno, da Sporazum sam po sebi ne določa meje, mejo bo določilo arbitražno sodišče. Sporazum pooblašča arbitražno sodišče, da določi državno mejo med pogodbenicama. Glede na pravno naravo in moč arbitražne odločitve je po mojem mnenju nesporno, da bo ta odločitev posegla v državno mejo z Republiko Hrvaško, ki je s TUL in 4. členom Ustave RS konstitucionalizirana. To pomeni poseganje v Ustavo. To pooblastilo arbitražnega sodišča izvira iz Arbitražnega sporazuma, zato ga po mojem mnenju ni mogoče presojati ločeno od tega dejstva.
4. Po mojem mnenju iz obrazložitve mnenja (zlasti iz razdelkov B.-III., B.-IV. in B.-V.), z večino katerega se strinjam, nujno sledi sklep, da bi moral Državni zbor še pred ratifikacijo Sporazuma spremeniti Ustavo, saj so državne meje Republike Slovenije notranje pravno urejene v II. razdelku TUL "in tako konstitucionalizirane", in so torej del Ustave. V nasprotnem primeru se bo Državni zbor kot ustavodajalec znašel v položaju, da bo moral spremeniti Ustavo zaradi odločitve sicer istega zbora, vendar v vlogi zakonodajalca. Odločitev zakonodajalca (ratifikacija Arbitražnega sporazuma), sprejeta z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev na sklepčni seji, bo zavezovala ustavodajalca, da z dvotretjinsko večino vseh poslancev spremeni ali dopolni Ustavo. Menim, da zato takšne odločitve Državni zbor ne more sprejeti oziroma, če jo sprejme, bi bila ta v neskladju z Ustavo.
Tiskovno sporočilo in celotno mnenje Št. Rm-1/09 z dne 18.03. 2010 vključno z obrazložitvijo Ustavnega sodišča, kakor tudi Delno odklonilno ločeno mnenje sodnika mag. Miroslava Mozetiča, Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mitja Deisingerja in Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca, ki se mu pridružuje sodnica mag. Marija Krisper Kramberger lahko vsak prebere na spletni strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije.
S svojo nenavadno in neenotno odločitvijo, na katero je zagotovo vplivala aktualna poltika, je Ustavno sodišče določitev južne slovenske meje prepustilo slovenski politični eliti, zgolj legitimiziralo njeno - več kot desetletje trajajoče - neustavno početje in ji dalo mandat za nadaljevanje le-tega. Odločitev Ustavnega sodišča namreč omogoča, da bo sprejetje Arbitražnega sporazuma z navadno zakonodajno večino, zavezovalo Državni zbor, da z dvotretjinsko večino potrdi vsakršno arbitražno odločitev.
Ob vsem tem je najhuje, da ima slovenska politična elita popolnoma proste roke pri vsebinskem delu, kar pomeni, da lahko ponovno izda slovensko državo in interese slovenskega naroda. Lahko se zgodi tudi to, da Slovenija arbitraženemu sodišču sploh ne bo predložila dokumentov in zahteve, niti po Savudriji in zgodovinski občini Piran, niti po ozemlju cone B STO. Da slovenska politična elita v celoti ne zasluži zaupanja, je brez dvoma dokazala v vsem razdobju od leta 1991 do danes, ko je dopustila, da je sosednja Hrvaška de facto zasedla 1318 hektarjev nesporno slovenskega ozemlja. Na podlagi česa lahko upamo in verjamemo, da bo tokrat drugače?
Ustavno sodišče se v svojem Mnenju v opombi [38] med drugim sklicuje na Memorandum o Piranskem zalivu, z dne 7. 4. 1993, ter na stališča in sklepe, ki jih je v zvezi s Piranskim zalivom sprejel Državni zbor oziroma Odbor za mednarodne odnose v mandatu 1992–1996. Na seji 28. 6. 1994 je Odbor sprejel predlog stališča, da "Slovenija še naprej spoštuje načelo 'uti possidetis', kar predvsem pomeni polno suverenost Slovenije nad Piranskim zalivom". Zadnji tak sklep Državnega zbora je bil sprejet 18. 2. 2009 – Sklep o zaščiti slovenskih interesov ob pristopanju Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi –, v katerem Državni zbor zavrača "spreminjanje stanja na kopnem in na morju na dan 25. 6. 1991" in opozarja, da so na ta dan "slovenski organi izvajali pristojnosti, med drugim tudi v zaselkih na levem bregu Dragonje, na ozemljih na levem bregu Mure pri Hotizi ter [da] je Republika Slovenija imela teritorialni stik z odprtim morjem in je izvajala jurisdikcijo nad celotnim Piranskim zalivom".
Naši bralci najverjetneje še niso pozabili dejstva, da smo lani Sklep o zaščiti slovenskih interesov ob pristopanju Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi, na katerega se v svojem mnenju tudi skicuje Ustavno sodišče, od slovenske politične elite morali dobesedno izsiliti SSN, Hervardi in Zavod 25. junij. Obenem smo takrat tudi zatrdili, da sam sklep ne bo imel nobene teže, če Republika Slovenija ne bo hkrati zahtevala od Republike Hrvaške, da se njeni državni organi nepreklicno umaknejo iz zasedenega slovenskega ozemlja. Slovenska politična elita tega od Hrvaške ni zahtevala in je tako dokazala, da je Sklep sprejela s figo v žepu. Zato takrat SSN ni preostalo drugega, kot da je nadaljevala z aktivnostmi za referendum, ki pa tudi zaradi številnih pritiskov na vodstvo stranke in medijsko vodenih manipulacij niso prinesle pravega rezultata.
Kot kaže bomo državljani o Arbitražnem sporazumu vendarle lahko odločali na naknadnem zakonodajnem referendumu. S tem bomo imeli možnost, da po našem mnenju izredno slab sporazum zavrnemo, za kar je potrebno napeti vse razpoložljive sile. Obenem je nujno potrebno poiskati rešitev, da obstoječo protiustavno stanje nemudoma odpravimo in hkrati zahtevamo odgovornost od vseh tistih predstavnikov zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti v Republiki Sloveniji, ki so takšno stanje povzročili!
Andrej Šiško
|
|
|
|
|
|
