|
PREAMBULA
Izhajajoč iz
Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti
Republike Slovenije, ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne
in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega
dejstva, da smo Slovenci v več stoletnem boju za narodno osvoboditev
izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost,
sprejema Skupščina Republike Slovenije
USTAVO
REPUBLIKE SLOVENIJE
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Slovenija je demokratična republika.
2. člen
Slovenija je pravna in socialna država.
3. člen
Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov,
ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do
samoodločbe.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani
jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na
zakonodajno, izvršilno in sodno.
3.a člen
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira
državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese
izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo
na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in
načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo
na spoštovanju teh vrednot.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka
lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na referendumu sprejet,
če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je
vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden, glede zakona o
ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno razpisati.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih
organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic,
se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v
mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela
suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih aktov
in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema
stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med državnim
zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z
dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
4. člen
Slovenija je ozemeljsko enotna in nedeljiva država.
5. člen
Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in
temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in
madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine
v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje
njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in
kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in
kulturni razvoj Slovenije.
Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v
Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in
ugodnosti določa zakon.
6. člen
Grb Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri
podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki
ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega
trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob stranicah
rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem geometrijskem in barvnem
pravilu.
Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna
zastava z grbom Slovenije. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena
proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra, rdeča. Vsaka
barva zavzema po širini tretjino prostora zastave.
Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno
polovico v belo polje, z drugo pa v modro.
Himna Slovenije je Zdravljica.
Uporabo grba, zastave in himne ureja zakon.
7. člen
Država in verske skupnosti so ločene.
Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je
svobodno.
8. člen
Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno
veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki
obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se
uporabljajo neposredno.
9. člen
V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava.
10. člen
Glavno mesto Slovenije je
Ljubljana
.
11. člen
Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin,
v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni
jezik tudi italijanščina ali madžarščina.
12. člen
Državljanstvo Slovenije ureja zakon.
13. člen
Tujci imajo v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami
vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih
imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije.
II. ČLOVEKOVE
PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE
14. člen
(enakost pred
zakonom)
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice
in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero,
politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo,
družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
15. člen
(uresničevanje in
omejevanje pravic)
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo
neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če
je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s
pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljena sta sodno varstvo človekovih pravic in
temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v
pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom,
da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
16. člen
(začasna
razveljavitev in omejitev pravic)
S to ustavo določene človekove pravice in temeljne
svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem
in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo
razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja,
vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne
povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni
pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju,
gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi
osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstavka ne dopušča nobenega začasnega
razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28.,
29. in 41. členu.
17. člen
(nedotakljivost
človekovega življenja)
Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne
kazni.
18. člen
(prepoved mučenja)
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali
ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske
ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
19. člen
(varstvo osebne
svobode)
Vsakdo ima pravico do osebne svobode.
Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po
postopku, ki ga določa zakon.
Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem
jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem
prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu
je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar
izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga
svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan
o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
20. člen
(odreditev in
trajanje pripora)
Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila
kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je
to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.
Ob
priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti
priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti
pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme
trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar
največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor
podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec
izpusti.
21. člen
(varstvo človekove
osebnosti in dostojanstva)
Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega
dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, in prav tako
med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
Prepovedano je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je
prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.
22. člen
(enako varstvo
pravic)
Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v
postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih
skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah,
dolžnostih ali pravnih interesih.
23. člen
(pravica do sodnega
varstva)
Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter
o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno,
nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej
določenih z zakonom in s sodnim redom.
24. člen
(javnost sojenja)
Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme
določa zakon.
25. člen
(pravica do
pravnega sredstva)
Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega
pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov
lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o
njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
26. člen
(pravica do
povračila škode)
Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z
opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa
lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim
ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva
povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.
27. člen
(domneva
nedolžnosti)
Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega,
dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
28. člen
(načelo zakonitosti
v kazenskem pravu)
Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon
določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo
dejanje storjeno.
Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje
izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi
zakon za storilca milejši.
29. člen
(pravna jamstva v
kazenskem postopku)
Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob
popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
- da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
- da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali
z zagovornikom;
- da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
- da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali
priznati krivdo.
30. člen
(pravica do
rehabilitacije in odškodnine)
Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je
bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do
povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.
31. člen
(prepoved ponovnega
sojenja o isti stvari)
Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi
kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega
pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno
zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.
32. člen
(svoboda gibanja)
Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče,
da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.
Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to
potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo
širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo
interesi obrambe države.
Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in
čas bivanja v njej.
33. člen
(pravica do zasebne
lastnine in dedovanja)
Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.
34. člen
(pravica do
osebnega dostojanstva in varnosti)
Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
35. člen
(varstvo pravic
zasebnosti in osebnostnih pravic)
Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne
celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
36. člen
(nedotakljivost
stanovanja)
Stanovanje je nedotakljivo.
Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca
vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme
preiskovati.
Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar
stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.
Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič.
Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez
odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma
brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da
lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo
ljudje in premoženje.
37. člen
(varstvo tajnosti
pisem in drugih občil)
Zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil.
Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča
za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in
nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek
kazenskega postopka ali za varnost države.
38. člen
(varstvo osebnih
podatkov)
Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je
uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo
tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki,
ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.
39. člen
(svoboda izražanja)
Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega
nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo
lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero
ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa
zakon.
40. člen
(pravica do
popravka in odgovora)
Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila,
s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali
organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno
informacijo.
4l. člen
(svoboda vesti)
Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in
javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali
drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem
zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok
glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in
zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali
prepričanja.
42. člen
(pravica do
zbiranja in združevanja)
Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih
zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva
varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih
bolezni.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti
člani političnih strank.
43. člen
(volilna pravica)
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in
biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi
pogoji imajo volilno pravico tujci.
Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in
žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih
skupnosti.
44. člen
(sodelovanje pri
upravljanju javnih zadev)
Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno
ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.
45. člen
(pravica do
peticije)
Vsak državljan ima pravico do vlaganja peticij in do drugih
pobud splošnega pomena.
46. člen
(pravica do ugovora
vesti)
Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če
se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.
47. člen
(izročitev)
Državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti ali predati,
razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s
katero Slovenija v skladu z določbo prvega odstavka 3. a člena prenaša
izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno organizacijo.
48. člen
(pribežališče)
V mejah zakona je priznana pravica pribežališča tujim
državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi
zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine.
49. člen
(svoboda dela)
Zagotovljena je svoboda dela.
Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.
Prisilno delo je prepovedano.
50. člen
(pravica do
socialne varnosti)
Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico
do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine.
Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in
drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno
posebno varstvo v skladu z zakonom.
51. člen
(pravica do
zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki
jih določa zakon.
Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih
sredstev.
Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih,
ki jih določa zakon.
52. člen
(pravice invalidov)
Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter
usposabljanje za delo.
Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge
huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za
dejavno življenje v družbi.
Izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka se
financira iz javnih sredstev.
53. člen
(zakonska zveza in
družina)
Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se
pred pristojnim državnim organom.
Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v
zunajzakonski skupnosti ureja zakon.
Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in
mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
54. člen
(pravice in
dolžnosti staršev)
Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in
vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali
omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa
zakon.
Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice
kakor otroci, rojeni v njej.
55. člen
(svobodno odločanje
o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in
ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih
otrok.
56. člen
(pravice otrok)
Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in
temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim,
socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.
Takšno varstvo ureja zakon.
Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki
nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno
varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.
57. člen
(izobrazba in
šolanje)
Izobraževanje je svobodno.
Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz
javnih sredstev.
Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo
ustrezno izobrazbo.
58. člen
(avtonomnost
univerze in drugih visokih šol)
Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne.
Način njihovega financiranja ureja zakon.
59. člen
(svoboda znanosti
in umetnosti)
Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega
ustvarjanja.
60. člen
(pravice iz
ustvarjalnosti)
Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki
izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.
61. člen
(izražanje narodne
pripadnosti)
Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu
narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja
svoj jezik in pisavo.
62. člen
(pravica do uporabe
svojega jezika in pisave)
Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in
dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo
javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.
63. člen
(prepoved
spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k
nasilju in vojni)
Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni,
verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega,
verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.
Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.
64. člen
(posebne pravice
avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji)
Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter
njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno uporabljajo svoje
narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo
organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne
dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V
skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do
vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te
vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično
šolstvo obvezno. Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je
zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in
njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh
pravic.
Na območjih, kjer ti skupnosti živita, ustanovijo njuni
pripadniki za uresničevanje svojih pravic svoje samoupravne skupnosti. Na
njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za
opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja sredstva
za njihovo uresničevanje.
Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških
organih lokalne samouprave in v državnem zboru.
Zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske
oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, obveznosti
samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic, ter tiste
pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj
teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so
zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti.
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo
uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih
skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih
skupnosti.
65. člen
(položaj in posebne
pravice romske skupnosti v Sloveniji)
Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v
Sloveniji, ureja zakon.
III. GOSPODARSKA IN
SOCIALNA RAZMERJA
66. člen
(varstvo dela)
Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter
zagotavlja njuno zakonsko varstvo.
67. člen
(lastnina)
Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako,
da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Zakon določa način in pogoje dedovanja.
68. člen
(lastninska pravica
tujcev)
Tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah
pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira
državni zbor.
69. člen
(razlastitev)
Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist
odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod
pogoji, ki jih določa zakon.
70. člen
(javno dobro in
naravna bogastva)
Na javnem dobru se lahko pridobi posebna pravica uporabe pod
pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati
naravna bogastva.
Zakon lahko določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati
tudi tuje osebe, in določi pogoje za izkoriščanje.
71. člen
(varstvo zemljišč)
Zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za
uporabo zemljišč.
Zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč.
Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek
prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.
72. člen
(zdravo življenjsko
okolje)
Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega
življenjskega okolja.
Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon
določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti.
Zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je
povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo.
Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.
73. člen
(varovanje naravne
in kulturne dediščine)
Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne
znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike.
Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in
kulturne dediščine.
74. člen
(podjetništvo)
Gospodarska pobuda je svobodna.
Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih
organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno
koristjo.
Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v
nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.
75. člen
(soodločanje)
Delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih
organizacijah in zavodih na način in pod pogoji, ki jih določa zakon.
76. člen
(sindikalna
svoboda)
Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje
je svobodno.
77. člen
(pravica do stavke)
Delavci imajo pravico do stavke.
Če to zahteva javna korist, se lahko pravica do stavke,
upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti, z zakonom omeji.
78. člen
(primerno
stanovanje)
Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo
primerno stanovanje.
79. člen
(v Sloveniji
zaposleni tujci)
V Sloveniji zaposleni tujci in člani njihovih družin imajo
posebne pravice, določene z zakonom.
IV. DRŽAVNA
UREDITEV
a) Državni zbor
80. člen
(sestava in
volitve)
Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije in
šteje 90 poslancev.
Poslanci se volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim
glasovanjem.
V državni zbor se vedno izvoli po en poslanec italijanske in
madžarske narodne skupnosti.
Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z
dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, se volijo po
načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za
vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev
mandatov kandidatom.
81. člen
(mandatna doba
državnega zbora)
Državni zbor se voli za štiri leta.
Če bi se mandatna doba državnega zbora iztekla med vojno ali
v času trajanja izrednega stanja, preneha njegov mandat šest mesecev po
prenehanju vojne ali izrednega stanja, lahko pa tudi prej, če sam tako
sklene.
Volitve v državni zbor razpiše predsednik republike. Nov
državni zbor se izvoli najprej dva meseca in najkasneje 15 dni pred potekom
štirih let od prve seje prejšnjega državnega zbora. Če se državni zbor
razpusti, se izvoli nov najkasneje dva meseca po razpustu prejšnjega.
Mandatna doba prejšnjega državnega zbora se konča s prvo sejo novega
državnega zbora, ki jo skliče predsednik republike najkasneje 20 dni po
njegovi izvolitvi.
82. člen
(poslanci)
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na
kakršnakoli navodila.
Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca, ter
nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi.
Državni zbor potrdi poslanske mandate. Proti odločitvi
državnega zbora je v skladu z zakonom mogoča pritožba na ustavno sodišče.
83. člen
(poslanska
imuniteta)
Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali
glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih
teles.
Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se
sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja
državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je
predpisana kazen zapora nad pet let.
Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se
nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega
odstavka.
84. člen
(predsednik
državnega zbora)
Državni zbor ima predsednika, ki ga izvoli z večino glasov
vseh poslancev.
85. člen
(zasedanja
državnega zbora)
Državni zbor dela na rednih in izrednih sejah.
Redne in izredne seje sklicuje predsednik državnega zbora;
izredno sejo mora sklicati, če to zahteva najmanj četrtina poslancev
državnega zbora ali predsednik republike.
86. člen
(odločanje)
Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev.
Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne
pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo
ali z zakonom določena drugačna večina.
87. člen
(zakonska
pristojnost državnega zbora)
Pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko
državni zbor določa samo z zakonom.
88. člen
(zakonska
iniciativa)
Zakone lahko predlaga vlada ali vsak poslanec. Zakon lahko
predloži tudi najmanj pet tisoč volivcev.
89. člen
(zakonodajni
postopek)
Državni zbor sprejema zakone v več faznem postopku, če ni s
poslovnikom drugače določeno.
90. člen
(zakonodajni
referendum)
Državni zbor lahko o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom,
razpiše referendum. Državni zbor je vezan na izid referenduma.
Državni zbor lahko razpiše referendum iz prejšnjega odstavka
na svojo pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina
poslancev, državni svet ali štirideset tisoč volivcev.
Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi državljani, ki
imajo volilno pravico.
Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina
volivcev, ki so glasovali.
Referendum se ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z
dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
91. člen
(razglasitev
zakona)
Zakone razglaša predsednik republike najkasneje 8 dni po
njihovem sprejemu.
Državni svet lahko v sedmih dneh od sprejetja zakona in še
pred njegovo razglasitvijo zahteva, da državni zbor o njem še enkrat
odloča. Pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati večina vseh
poslancev, razen če ustava za sprejem obravnavanega zakona predvideva večje
število glasov. Ponovna odločitev državnega zbora je dokončna.
92. člen
(vojno in izredno
stanje)
Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna
nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja,
nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor.
Državni zbor odloči o uporabi obrambnih sil.
Kadar se državni zbor ne more sestati, odloča o zadevah iz
prvega in drugega odstavka predsednik republike. Odločitve mora dati v
potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
93. člen
(parlamentarna
preiskava)
Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega
pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora
ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v
zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor
pravosodni organi.
94. člen
(poslovnik
državnega zbora)
Državni zbor ima poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko
večino glasov navzočih poslancev.
95. člen
(nagrajevanje
poslancev)
Poslanci državnega zbora dobivajo plačo ali nadomestilo, ki
sta določena z zakonom.
b) Državni svet
96. člen
(sestava)
Državni svet je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih,
poklicnih in lokalnih interesov. Državni svet ima 40 članov.
Sestavljajo ga:
-štirje predstavniki delodajalcev;
-štirje predstavniki delojemalcev;
-štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih
poklicev;
-šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti;
-dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov.
Organizacijo državnega sveta ureja zakon.
97. člen
(pristojnosti
državnega sveta)
Državni svet lahko:
-predlaga državnemu zboru sprejem zakonov;
-daje državnemu zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove
pristojnosti;
-zahteva, da državni zbor pred razglasitvijo kakega zakona o
njem še enkrat odloča;
-zahteva razpis referenduma iz drugega odstavka 90.člena;
-zahteva preiskavo o zadevah javnega pomena iz 93.člena.
Na zahtevo državnega zbora mora državni svet izreči mnenje o
posamezni zadevi.
98. člen
(volitve)
Volitve v državni svet ureja zakon, ki ga sprejme državni
zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Člani državnega sveta se volijo za dobo petih let.
99. člen
(odločanje)
Državni svet sklepa, če je na seji navzoča večina članov.
Državni svet odloča z večino opredeljenih glasov navzočih
članov. Zahtevo za razpis referenduma sprejme državni svet z večino glasov
vseh članov.
100. člen
(nezdružljivost
funkcije in imuniteta)
Član državnega sveta ne sme biti hkrati poslanec v državnem
zboru.
Člani državnega sveta uživajo enako imuniteto kakor
poslanci. O imuniteti odloča državni svet.
101. člen
(poslovnik
državnega sveta)
Državni svet ima poslovnik, ki ga sprejme z večino glasov
vseh članov.
c) Predsednik republike
102. člen
(funkcija
predsednika republike)
Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je
vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.
103. člen
(volitve
predsednika republike)
Predsednik republike se izvoli na neposrednih, splošnih in
tajnih volitvah.
Za predsednika republike je kandidat izvoljen z večino
veljavnih glasov.
Predsednik republike je izvoljen za dobo petih let, vendar
največ dvakrat zaporedoma. Če se mandatna doba predsednika republike izteče
med vojno ali med trajanjem izrednega stanja, mu mandat preneha šest
mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja.
Za predsednika republike je lahko izvoljen le državljan
Slovenije.
Volitve za predsednika republike razpiše predsednik
državnega zbora. Predsednik republike mora biti izvoljen najkasneje 15 dni
pred potekom mandatne dobe prejšnjega predsednika.
104. člen
(prisega
predsednika republike)
Pred nastopom funkcije izreče predsednik republike pred
državnim zborom naslednjo prisego:
"Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom
ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo
Slovenije."
105. člen
(nezdružljivost
funkcije predsednika republike)
Funkcija predsednika republike je nezdružljiva z
opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.
106. člen
(nadomeščanje
predsednika republike)
V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja
predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika
republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V tem primeru je
treba razpisati volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15
dneh po prenehanju funkcije prejšnjega.
Predsednik državnega zbora začasno opravlja funkcijo
predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike.
107. člen
(pristojnosti
predsednika republike)
Predsednik republike:
-razpisuje volitve v državni zbor;
-razglaša zakone;
-imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z
zakonom;
-postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike
republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov;
-izdaja listine o ratifikaciji;
-odloča o pomilostitvah;
-podeljuje odlikovanja in častne naslove;
- opravlja druge zadeve, določene s to ustavo.
Na zahtevo državnega zbora mora predsednik republike izreči
mnenje o posameznem vprašanju.
108. člen
(uredbe z zakonsko
močjo)
Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne
more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z
zakonsko močjo.
Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo
posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen te
ustave.
Predsednik republike mora uredbe z zakonsko močjo predložiti
v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
109. člen
(odgovornost
predsednika republike)
Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši
ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim
sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z
dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu
funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi,
lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne
more opravljati svoje funkcije.
č) Vlada
110. člen
(sestava vlade)
Vlado sestavljajo predsednik in ministri. Vlada in posamezni
ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu
zboru.
111. člen
(volitve
predsednika vlade)
Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih
skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade.
Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh
poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je tajno.
Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik
republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega
ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi
poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku
vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o
kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih
po vrstnem redu vložitve predlogov.
Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti
državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor v
oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev ne
sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade, kjer zadošča za izvolitev
večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih volitvah se
glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih
pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih
kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika
republike.
Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne
večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove
volitve.
112. člen
(imenovanje
ministrov)
Ministre imenuje in razrešuje državni zbor na predlog
predsednika vlade.
Predlagani minister se mora pred imenovanjem predstaviti
pristojni komisiji državnega zbora in odgovarjati na njena vprašanja.
113. člen
(prisega vlade)
Predsednik vlade in ministri izrečejo po izvolitvi oziroma
po imenovanju pred državnim zborom prisego, določeno s 104. členom.
114. člen
(organizacija
vlade)
Predsednik vlade skrbi za enotnost politične in upravne
usmeritve vlade ter usklajuje delo ministrov. Ministri so skupno odgovorni
za delo vlade, vsak minister pa za delo svojega ministrstva.
Sestavo in delovanje vlade, število, pristojnosti in
organizacijo ministrstev ureja zakon.
115. člen
(prenehanje
funkcije predsednika in ministrov vlade)
Funkcija predsednika vlade in ministrov preneha, ko se po
volitvah sestane nov državni zbor, funkcija ministrov pa tudi z vsakim
drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali
odstopom ministra, morajo pa opravljati tekoče posle do izvolitve novega
predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov.
116. člen
(nezaupnica vladi)
Državni zbor lahko izglasuje nezaupnico vladi le tako, da na
predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli
novega predsednika vlade. S tem je dotedanji predsednik vlade razrešen,
mora pa skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisege nove
vlade.
Med vložitvijo predloga za izvolitev novega predsednika
vlade in volitvami mora poteči najmanj oseminštirideset
ur
, razen če državni
zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev ne sklene drugače, ali če
je država v vojnem ali izrednem stanju.
Če je bil predsednik vlade izvoljen na temelju četrtega
odstavka 111. člena, mu je izrečena nezaupnica, če državni zbor na predlog
najmanj desetih poslancev izvoli novega predsednika vlade z večino
opredeljenih glasov.
117. člen
(zaupnica vladi)
Predsednik vlade lahko zahteva glasovanje o zaupnici vladi.
Če vlada ne dobi podpore večine glasov vseh poslancev, mora državni zbor v
tridesetih dneh izvoliti novega predsednika vlade ali dotedanjemu
predsedniku pri ponovljenem glasovanju izglasovati zaupnico, sicer
predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve. Predsednik
vlade lahko vprašanje zaupnice veže tudi na sprejem zakona ali druge
odločitve v državnem zboru. Če odločitev ni sprejeta, se šteje, da je bila
vladi izglasovana nezaupnica.
Med zahtevo za glasovanje o zaupnici in glasovanjem mora
poteči najmanj oseminštirideset
ur
.
118. člen
(interpelacija)
Najmanj deset poslancev lahko sproži v državnem zboru
interpelacijo o delu vlade ali posameznega ministra.
Če po razpravi o interpelaciji večina vseh poslancev izreče
nezaupnico vladi ali posameznemu ministru, državni zbor vlado ali ministre
razreši.
119. člen
(obtožba zoper
predsednika vlade in ministre)
Predsednika vlade ali ministre lahko državni zbor pred
ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri
opravljanju njihovih funkcij. Ustavno sodišče obravnava obtožbo na način,
kakor je določen v 109. členu.
d) Uprava
120. člen
(organizacija in
delo uprave)
Organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja
njenih funkcionarjev ureja zakon.
Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in
na podlagi ustave in zakonov.
Proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev
javnih pooblastil je zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih
interesov državljanov in organizacij.
121. člen
(javno pooblastilo)
Z zakonom ali na njegovi podlagi lahko pravne ali fizične
osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne
uprave.
122. člen
(zaposlitev v
upravnih službah)
Zaposlitev v upravnih službah je mogoča samo na temelju
javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon.
e) Obramba države
123. člen
(dolžnost
sodelovanja pri obrambi države)
Obramba države je za državljane obvezna v mejah in na način,
ki ga določa zakon.
Državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali
humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških
obveznosti, je treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug
način.
124. člen
(obramba države)
Vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in
celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z
dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Izvajanje obrambe nadzoruje državni zbor.
Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne
politike ter kulture miru in nenasilja.
f) Sodstvo
125. člen
(neodvisnost
sodnikov)
Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni.
Vezani so na ustavo in zakon.
126. člen
(ureditev in
pristojnosti sodišč)
Ureditev in pristojnosti sodišč določa zakon.
Izrednih sodišč ni dovoljeno ustanavljati, v mirnem času pa
tudi vojaških sodišč ne.
127. člen
(Vrhovno sodišče)
Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi.
Odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja
druge zadeve, ki jih določa zakon.
128. člen
(udeležba
državljanov pri izvajanju sodne oblasti)
Zakon ureja primere in oblike neposredne udeležbe
državljanov pri izvajanju sodne oblasti.
129. člen
(trajnost sodniške
funkcije)
Funkcija sodnika je trajna. Zakon določa starostno mejo in
druge pogoje za izvolitev.
Zakon določa starostno mejo, pri kateri se sodnik upokoji.
130. člen
(izvolitev
sodnikov)
Sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta.
131. člen
(sodni svet)
Sodni svet sestavlja enajst članov. Pet članov izvoli na
predlog predsednika republike državni zbor izmed univerzitetnih profesorjev
prava, odvetnikov in drugih pravnikov, šest članov pa izmed sebe izvolijo
sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo. Predsednika izberejo člani
sveta izmed sebe.
132. člen
(prenehanje in
odvzem sodniške funkcije)
Sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki
jih določa zakon.
Če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali
huje krši zakon, lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika
razreši.
V primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo
sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo, državni zbor
sodnika razreši.
133. člen
(nezdružljivost
sodniške funkcije)
Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih
državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih
strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.
134. člen
(imuniteta sodnika)
Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na
odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.
Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja
državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen
kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije.
g) Državno tožilstvo
135. člen
(državni tožilec)
Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske obtožbe in ima
druge z zakonom določene pristojnosti.
Ureditev in pristojnosti državnih tožilstev določa zakon.
136. člen
(nezdružljivost
funkcije državnega tožilca)
Funkcija državnega tožilca ni združljiva s funkcijami v
drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih
političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to
določa zakon.
h) Odvetništvo in notariat
137. člen
(odvetništvo in
notariat)
Odvetništvo je kot
del
pravosodja samostojna in neodvisna
služba, ki jo ureja zakon.
Notariat je javna služba, ki jo ureja zakon.
V. SAMOUPRAVA
a) Lokalna samouprava
138. člen
(uresničevanje
lokalne samouprave)
Prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo v
občinah in drugih lokalnih skupnostih.
139. člen
(občina)
Občina je samoupravna lokalna skupnost.
Območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so
povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev.
Občina se ustanovi z zakonom po prej opravljenem
referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju.
Zakon tudi določi območje občine.
140. člen
(delovno področje
samoupravnih lokalnih skupnosti)
V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina
lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine.
Država lahko z zakonom prenese na občine opravljanje
posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi potrebna
sredstva.
V zadevah, ki jih je na organe lokalne skupnosti prenesla
država, opravljajo državni organi tudi nadzor nad primernostjo in
strokovnostjo njihovega dela.
141. člen
(mestna občina)
Mesto lahko dobi po postopku in ob pogojih, ki jih določa
zakon, status mestne občine.
Mestna občina opravlja kot svoje tudi z zakonom določene
naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest.
142. člen
(dohodki občine)
Občina se financira iz lastnih virov. Občinam, ki zaradi
slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja
svojih nalog, država v skladu z zakonsko določenimi načeli in merili
zagotovi dodatna sredstva.
143. člen
(pokrajina)
Pokrajina je samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja
lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega
pomena.
Pokrajine se ustanovijo z zakonom, s katerim se določi tudi
njihovo območje, sedež in ime. Zakon sprejme državni zbor z dvotretjinsko
večino glasov navzočih poslancev. V postopku za sprejem zakona mora biti
zagotovljeno sodelovanje občin.
Država z zakonom prenese na pokrajine opravljanje posameznih
nalog iz državne pristojnosti, mora pa jim za to zagotoviti potrebna
sredstva.
144. člen
(nadzor državnih
organov)
Državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih
skupnosti.
b) Druga samouprava
145. člen
(samouprava na
področju družbenih dejavnosti)
Državljani se lahko za uveljavljanje svojih interesov
samoupravno združujejo.
Državljanom se lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje
posameznih zadev iz državne pristojnosti.
VI. JAVNE FINANCE
146. člen
(financiranje
države in lokalnih skupnosti)
Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za
uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami ter s
prihodki od lastnega premoženja.
Država in lokalne skupnosti izkazujejo vrednost svojega
premoženja s premoženjskimi bilancami.
147. člen
(davki)
Država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve.
Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob
pogojih, ki jih določata ustava in zakon.
148. člen
(proračun)
Vsi prihodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za
financiranje javne porabe morajo biti zajeti v njihovih proračunih.
Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga je potrebno
začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna, začasno
financirajo po prejšnjem proračunu.
149. člen
(krediti v breme
države)
Krediti v breme države in poroštvo države za kredite so
dovoljeni le na podlagi zakona.
150. člen
(računsko sodišče)
Računsko sodišče je najvišji organ kontrole državnih
računov, državnega proračuna in celotne javne porabe.
Ureditev in pristojnosti računskega sodišča določa zakon.
Računsko sodišče je pri svojem delu neodvisno in vezano na
ustavo in zakon.
151. člen
(imenovanje članov
računskega sodišča)
Člane računskega sodišča imenuje državni zbor.
152. člen
(centralna banka)
Slovenija ima centralno banko. V svojem delovanju je ta
banka samostojna in odgovarja neposredno državnemu zboru. Centralna banka
se ustanovi z zakonom.
Guvernerja centralne banke imenuje državni zbor.
VII. USTAVNOST IN
ZAKONITOST
153. člen
(usklajenost
pravnih aktov)
Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo
biti v skladu z ustavo.
Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli
mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je
ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa
tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.
Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v
skladu z ustavo in z zakoni.
Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih
skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na
zakonitem predpisu.
154. člen
(veljavnost
predpisov in njihovo objavljanje)
Predpisi morajo biti objavljeni, preden začno veljati.
Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače
določeno.
Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu,
predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga te same določijo.
155. člen
(prepoved povratne
veljave pravnih aktov)
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti
učinka za nazaj.
Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe
učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v
pridobljene pravice.
156. člen
(postopek za oceno
ustavnosti)
Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo
uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred
ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi
ustavnega sodišča.
157. člen
(upravni spor)
O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni
organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o
pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij,
odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z
zakonom predvideno drugo sodno varstvo.
Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem
sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s
katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
158. člen
(pravnomočnost)
Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega
organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in
po postopku, določenih z zakonom.
159. člen
(varuh človekovih
pravic in temeljnih svoboščin)
Za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v
razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih
pooblastil se z zakonom določi varuh pravic državljanov.
Z zakonom se lahko za posamezna področja določijo posebni
varuhi pravic državljanov.
VIII. USTAVNO
SODIŠČE
160. člen
(pristojnosti
ustavnega sodišča)
Ustavno sodišče odloča:
-o skladnosti zakonov z ustavo;
-o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi
mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava;
-o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in z zakoni;
-o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z
zakoni;
-o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih
pooblastil, z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi;
-o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in
temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;
-o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi
skupnostmi, in med samimi lokalnimi skupnostmi;
-o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi
državnimi organi;
-o sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom
republike in vlado;
-o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank;
-in o drugih zadevah, ki so mu naložene s to ustavo ali z
zakoni.
Na predlog predsednika republike, vlade ali tretjine
poslancev državnega zbora izreka ustavno sodišče v postopku ratifikacije
mednarodne pogodbe mnenje o njeni skladnosti z ustavo. Državni zbor je
vezan na mnenje ustavnega sodišča.
Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni
pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče
ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka,
določenih z zakonom.
161. člen
(razveljavitev
zakona)
Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v
celoti ali delno razveljavi. Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga
določi ustavno sodišče. Ta rok ne sme biti daljši od enega leta. Druge
protiustavne ali nezakonite predpise ali splošne akte ustavno sodišče
odpravi ali razveljavi. Ustavno sodišče lahko pod pogoji, ki jih določa
zakon, do končne odločitve v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta,
katerega ustavnost ali zakonitost presoja.
Če ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi ugotovi
tudi protiustavnost predpisa ali splošnega akta, ga lahko, v skladu z
določbami prvega odstavka, odpravi ali razveljavi.
Pravne posledice odločitev ustavnega sodišča ureja zakon.
162. člen
(postopek pred
ustavnim sodiščem)
Postopek pred ustavnim sodiščem ureja zakon.
Predlagatelje zahteve za začetek postopka pred ustavnim
sodiščem določa zakon. Vsakdo lahko da pobudo za začetek postopka, če
izkaže svoj pravni interes.
Ustavno sodišče odloča z večino glasov vseh sodnikov, če
ustava ali zakon za posamezne primere ne določata drugače. O tem, ali bo
začelo postopek na podlagi ustavne pritožbe, lahko ustavno sodišče odloča v
ožji sestavi, ki jo določa zakon.
163. člen
(sestava in
volitve)
Ustavno sodišče je sestavljeno iz devetih sodnikov, ki jih
na predlog predsednika republike izvoli državni zbor, na način, ki ga
določa zakon.
Sodniki se izvolijo izmed pravnih strokovnjakov. Predsednika
ustavnega sodišča izvolijo sodniki izmed sebe za dobo treh let.
164. člen
(predčasna
razrešitev ustavnega sodnika)
Sodnik ustavnega sodišča je lahko predčasno razrešen na
način, ki ga določa zakon, samo:
-če to sam zahteva,
-če je kaznovan za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema
prostosti, ali
-zaradi trajne izgube delovne zmožnosti za opravljanje svoje
funkcije.
165. člen
(mandat sodnikov)
Sodniki ustavnega sodišča so izvoljeni za dobo devetih let.
Ustavni sodniki ne morejo biti ponovno voljeni.
Po
izteku časa, za katerega je bil ustavni sodnik izvoljen,
opravlja funkcijo še do izvolitve novega sodnika.
166. člen
(nezdružljivost
funkcije)
Funkcija sodnika ustavnega sodišča ni združljiva s
funkcijami v državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih
političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po zakonu
niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča.
167. člen
(imuniteta)
Sodniki ustavnega sodišča uživajo enako imuniteto kakor
poslanci državnega zbora. O imuniteti odloča državni zbor.
IX. POSTOPEK ZA
SPREMEMBO USTAVE
168. člen
(predlog za začetek
postopka)
Predlog za začetek postopka za spremembo ustave lahko da
dvajset poslancev državnega zbora, vlada ali najmanj trideset tisoč
volilcev.
O predlogu odloči državni zbor z dvotretjinsko večino glasov
navzočih poslancev.
169. člen
(akt o sprejemu
ustave)
Državni zbor sprejme akt o spremembi ustave z dvotretjinsko
večino glasov vseh poslancev.
170. člen
(potrditev
spremembe ustave na referendumu)
Državni zbor mora predlagano spremembo ustave predložiti v
sprejem volilcem na referendumu, če to zahteva najmanj trideset poslancev.
Sprememba ustave je na referendumu sprejeta, če zanjo
glasuje večina volilcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja
udeleži večina vseh volilcev.
171. člen
(razglasitev
spremembe ustave)
Sprememba ustave začne veljati z razglasitvijo v državnem
zboru.
X. PREHODNE IN
KONČNE DOLOČBE
172. člen
Ta ustava začne veljati z razglasitvijo.
173. člen
Določbe te ustave se uporabljajo z dnem razglasitve, razen
če v ustavnem zakonu za izvedbo te ustave ni drugače določeno.
174. člen
Za izvedbo te ustave in za zagotovitev prehoda k uporabi
določb te ustave se sprejme ustavni zakon.
Ustavni zakon se sprejme z dvotretjinsko večino glasov vseh
poslancev v vseh zborih Skupščine Republike Slovenije.
|
