|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da sta slovenska alpinista Andrej in Marija Štremfelj prvi zakonski par, ki je osvojil Everest? Na najvišji vrh sveta sta skupaj stopila 7. Vinotoka 1990.
|
|
Umirimo levico in desnico - skupaj za slovenski narod!
Še kako aktualni sta dandanes pisanji dveh Lojzetov, nastali v obdobju 2. svetovne vojne. Prvi Lojze je preživel vojno na strani "rdečih", drugega so ti isti "rdeči" zverinsko ubili, ker naj bi bil kurir "belih". Danes je "tabeli" Lojze "blaženi", "tardeči" Lojze pa se najbrž v grobu obrača zaradi sina Jugoslovenarja.
Tako "belega", kot "rdečega" Lojzeta je povezoval njun skrben odnos do slovenskega naroda. "Rdeči" Lojze se je za slovenski narod bojeval z orožjem v roki dvakrat. Prvič po 1. svetovni vojni kot prostovoljec v bojih za slovensko severno mejo, drugič pa kot partizan med 2. svetovno vojno. "Beli" Lojze se vsaj z orožjem v roki ni bojeval za slovenski narod, saj so mu to pri nedopolnjenih 20. letih preprečili soborci "rdečega" Lojzeta.
Namesto, da bi oba Lojzeta skupaj sodelovala v boju zoper vse štiri uradne okupatorje Slovenije: Nemce, Italijane, Madžare in Hrvate, sta ju žal ločili dve tuji ideologiji, ki sta zanetili bratomorno vojno med Slovenci. Sedemdeset let po tej življenjski tragediji, ti dve tuji ideologiji še zmerom delita Slovence ter preprečujeta naše očiščenje in pomlajenje. Slovenski narod še razdvajajo na "levico" in "desnico", zaradi česar še kar naprej izgubljamo svoje ozemlje, pa tudi položaj ter vlogo v svoji lastni državi, ki je zato oslabljena tudi nasproti našim sosedom ter v skupnosti narodov nasploh.
Dandanes se lahko prepričamo, kako je imel "rdeči" Lojze prav, ko je leta 1942 opozarjal na najnevarnejšo kal renegatstva, na slovenske odpadnike, petokolonaše Jugoslovenarje - ti so danes še močnejši kot tedaj. Prav pa je imel tudi "beli" Lojze, ko je že leta 1939 opozarjal na tiste med nami, ki jih kaj malo briga naš narod, da le dobijo dobro spričevalo in dobro službo.
Tako eni, kot drugi so nam ukradli našo državo. Tako enim, kot drugim še ni dovolj. Ukradli so nam vse premoženje, ki so ga pridelali naši starši in dedje. Želijo nam ukrasti še tiste pravice, ki jih imamo. Spreminjajo našo Ustavo in se postavljajo v vlogo razsodnikov nad nami vsemi. Zategujejo pas vsem nam, sami pa povečujejo finančne prispevke za delovanje svojih političnih strank. Prepričali so velikansko število naših rojakov, da je biti Slovenec in se počutiti pripadnika slovenskega naroda nekaj slabega, celo šovinističnega …
Čas je, da se potomci "belih" in "rdečih" Lojzetov osredotočimo na tiste vrednote svojih dedov, ki nas bodo povezale in ne razdvajale. Čas je, da stopimo skupaj in zavržemo tisto, kar nas že več kot sedemdeset let razdvaja - ideologije, ki imajo svoje centre v tujini in nas načrtno delijo. Samo tako se bomo naposled le očistili in pomladili našo državo in družbo. Skupaj za slovenski narod!
Notranja fronta slovenskega naroda in jugoslovanstvo (1942)
Lojze Ude, v Slovenski zbornik 1942, Državna založba Slovenije, 1945, str. 44-46
V zgodovinskem razdobju, v katerem živimo, je narod glavna državotvorna sila. Za vsakega človeka je sodobni zgodovinski zavesti takoj jasno, kaj da se hoče reči glede političnodejavne usmerjenosti neke ljudske skupine, ki se imenuje narod. Vsak človek časa, ki ga preživljamo, si je takoj na jasnem vsaj v tem, da je z dejstvom narodnega značaja neke ljudske skupnosti v zvezi pravica do samoodločbe prav tja do odcepitve od katerekoli države, ki ni samo tvorba tega naroda, pravice do lastne državnosti. (Kako daleč potem narod to pravico izrabi in ali je potrebno, da jo izrabi prav do konca, je seveda drugo vprašanje, o katerem v tej zvezi ne bomo govorili.) Za vsakega človeka je torej jasno na prvi hip vsaj to, da nam ljudje, ki ne priznavajo, da smo Slovenci narod, odrekajo pravico samoodločbe in pravico do lastne državnosti.
Dejansko pa je zadeva še bolj nevarna. Slovenci, ki ne priznavajo dejstva, da smo Slovenci narod, nosijo v sebi najnevarnejšo kal renegatstva, največje duhovno razpoloženje, da postanejo slovenski odpadniki, kolikor to nekateri že niso. Nobeno priznavanje neke slovenske regionalne kulturne individualnosti ne more, posebno v situaciji, v kateri danes smo (negotovost rešitve hrvatskega vprašanja, spor radi Bosne, nujnost zanesti se, kar se tiče pomoči z juga, predvsem na lastne sile), duhovno ovirati Slovenca, da bi v sporu, v katerega ga zgodovina postavlja, ne odgovoril negativno za slovenstvo. Le Slovenec, ki odkrito, brezdvomno, brez vseh pridržkov priznava, da smo Slovenci narod v polnem pomenu besede, izpoveduje tudi vero, da imamo in moramo imeti Slovenci bodočnost prav kot Slovenci. Le Slovenec, ki se zaveda, da smo narod, je pripravljen za slovenstvo tudi delati in se boriti. Vsak drugačen odnos do slovenstva jemlje borbenemu delu vsak globlji smisel, ker je v najboljšem primeru le slovenstvo do preklica, le neka toleranca slovenstva, ne pa potrjevanje za vso bodočnost, na vse strani. Borben, odločen in dosleden nasproti nemštvu, italijanstvu in madžarstvu ne more biti tisti Slovenec, ki ni tak tudi nasproti protislovenskim tendencam s sicer sorodnega slovanskega juga. Notranjo slovensko narodno fronto slabi vsakdo, ki si o tem ni na jasnem.
Najbolj so to edino napredno zgodovinsko zavest kalili in so jo še pripravljeni kaliti pri nas Jugosloveni.
Kdo so Jugosloveni? Jugosloveni so tisti Slovenci, ki so idejo potrebne in koristne tesnejše medsebojne naslonitve in pomoči južnoslovanskih narodov Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Bolgarov pred ogroženostjo po katerihkoli tujih političnih silah izmaličili v idejo, da Slovenci nismo narod, temveč smo narod le Slovenci, Hrvati in Srbi skupaj (naenkrat seveda brez Bolgarov). Prav nič jih ni motilo in jih še danes ne moti, da se je praktično, po razmerju političnih sil v Jugoslaviji, izkazalo to stališče vedno in dosledno kot ideološka trdnjava centralizma, kot podrejanje slovenstva nekim "višjim", četudi izrazito velesrbskim interesom; kot stalno dopuščanje izravnavanja slovenskih razmer na zgodovinsko, sicer razumljivo, a zaenkrat pač nižjo civilizacijsko ravnino juga; kot trajno pripravljenost, zavreči svoje slovenstvo v korist nekega meglenega jugoslovenstva, dejansko srbstva in hrvatstva. Niso nastopali in ne nastopajo vedno enako izrazito in jasno; toda iz njihovega pisanja in dejanja od časa do časa vedno na novo izbija njihov osnovni negativni čustveni, miselni in politični odnos do slovenskega naroda, resnično, tudi neke vrste petokolonaštvo. Trd je ta očitek, a točen.
Nevarnost za sklenjenost slovenske notranje fronte pa ne predstavljajo samo tisti Slovenci, ki odkrito govorijo, da Slovenci nismo narod. Imeli smo pri nas vedno mnogo ljudi, tudi med znanimi kulturnimi delavci, ki so zatrjevali, da je prepir, ali smo Slovenci narod ali ne, sploh nesmiseln. Kolikor so hoteli s tem reči, da se samo publicistično, teoretično to vprašanje ne da rešiti, ker da so potrebna za zadnji dokaz, da je neka ljudska skupina narod, ustrezajoča dosledna politična dejanja, so imeli še preveč prav. Vendar pa je bilo teh le malo, Drugi so s takimi trditvami, izrabljajoč nejasnosti in nasprotja v raznih teorijah o narodu, na rafiniran in zavraten način hoteli odvrniti slovensko misel od tega vedno zelo aktualnega vprašanja današnjega zgodovinskega razdobja, ker so viseli na obstoječem stanju v Jugoslaviji in jim je bilo to stanje končno zgodovinska odločitev. Ko so druge odvračali od premišljevanja, kaj je narod, češ da je pojem naroda nejasen in po različnih mislecih vsebinsko različen, so imeli vendarle svojo tajno teorijo o narodu. Po tej teoriji bi Slovenci pač ne bili narod in je bilo stanje, ustvarjeno na osnovi ,,ideje" enega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev tisto, na katerem ne bi bilo umestno kaj bistvenega izpremeniti. Odtod njihova zatrjevanja, da je pojem naroda nejasen in da nima smisla prepirati se, ali smo Slovenci narod ali ne. Te ljudi moremo imenovati tajne Jugoslovene, nič manj nevarne, kakor so odkrito nastopajoči Jugosloveni. Na prvi pogled je mogoče te ljudi spoznati po tem, da se izogibajo govoriti o slovenskom narodu, temveč govore le o Slovencih ali kvečjemu o slovenski regionalni kulturni individualnosti.
Dejansko namreč ni, kakor že zgoraj rečeno, vsaj tisto bistveno, za kar gre, ko neko ljudsko skupnost nazivamo narod, po današnji zgodovinski zavesti prav nič nejasno. Gre za take vrste individualnosti neke ljudske skupnosti, s katero je v zvezi pravica do samoodločbe in lastne državnosti. Toliko razume in ve o narodu prav vsak človek. Nejasnosti in spori se začenjajo pri analiziranju objektivne strani narodnega pojava, to je tistih prirodnih in zgodovinsko stvorjenih kulturnih in civilizacijskih trdoživih razlik, ki človeštvo najbolj usodno, to je v narode, dele. Nadaljne nejasnosti in spornosti pa nastajajo pri analizi tistih duhovnih in družbenih sil, ki na-rode osvajajo ali zasužnjujejo, jih navajajo k sodelovanju ali jih tirajo v medsebojna ugonabljanja. Vse to pa ne spada sem. V tej zvezi naj na to le opozorimo in poudarimo, da nam šele analiza teh sil jasno pokaže, zakaj vprašanje, ali smo Slovenci narod ali ne, ne more biti predmet brezkončnega teoretiziranja ali polemiziranja, temveč more slej ko preje odločiti ta spor šele politična borba. Če smo danes v tej borbi zadeli zopet na Jugoslovene, nismo mi krivci. V strašnem položaju, v katerem je slovenski narod, pač nihče ni imel nobenega razloga, iskati ta boj. Na razna ponovna, tudi nesramna izzivanja od tu in od članov jugoslovanske vlade v Londonu pa ne gre več molčati. Odločitev ni bila lahka. Ko pa je bilo sklenjeno, je prav, da se z vsem naglasom poudari, da more biti na strani osvobodilnega boja slovenskega naroda le tisti, ki na vprašanje, ali smo Slovenci narod ali ne, odgovarja z odločnim, jasnim: ja, ja, ja. Zanikanje je sovražno dejanje, izmikanje sovražno zadržanje proti slovenskemu narodu. Nihče nima pravice zahtevati, da bi slovenski narod po takem trpljenju, tolikih žrtvah, po osvobojenju iz nemškega, italijanskega in madžarskega jarma tudi v svojem odnosu do jugovzhoda začel zopet tam, kjer je aprila 1941, nehal.
Da bodo čim ožji stiki s srbskim in hrvatskim narodom v borbi za osvobojenje slej ko prej slovenska resna skrb pa se razume samo po sebi. Na notranji fronti velja glede orientacije na jugovzhod boj le odkritemu ali prikritemu jugoslovenstvu. Od zadržanja Jugoslovenov zavisi, ali se bo treba s tem razčiščevanjem zamujati daljši ali krajši čas. Jasnost pa mora biti in konec mora biti jugoslovenske, notranje fronte slovenskega naroda, razkrajajoče, odpadniške miselnosti.
Opomba: V predzadnjem odstavku smo trikratni "da" v izvirnem besedilu, zamenjali s trikratnim "ja", kajti pritrdilnica "da" je tipična predstavnica jugoslovenstva, ki pa se je, kot kaže, ni zavedal niti sam avtor zgornjega pisanja.
Za narod (1938-39)
Lojze Grozde s psevdonimom Slovenicus, v Izvir 18 (1938-1939) str. 174-175
Hodim po slovenski zemlji, po njenih gorah in ravninah, ob žuborečih potočkih in modrih rekah, po mestih in vasicah. Hodim in gledam in poslušam. Lepa je ta zemlja, čvrst je ta narod in močan. Vesel sem teh ljudi, ko jih gledam vedno vesele, s pesmijo na obrazih, trudnih od dela. Vesel sem ga, kmečkega fanta, ki gre med njivami in se pogovarja s škrjančki, z zelenečim žitom po krajih, s svojo zemljo, ki jo je podedoval od dedov, na kateri živi in hoče živeti do smrti, ker se ne more ločiti od nje. Ko gre tako med kraji, si zapoje pesem in zavriska, da mu odgovori odmev od hribov, kot da je s svojim glasom vzbudil glas v nemi zemlji in mu ta sedaj odgovarja in ga pozdravlja. Vesel sem jih bil kmetov in kmetic, ki ne govore o ljubezni, a jim gori srce za svojo zemljo, za svojo domovino.
Potem sem šel skozi mesto. Stopil sem med dijake. Slišal sem, ko so govorili glasno: "Za domovino, za narod! Kri in življenje!" In sem jim pogledal v srce, v dno duše sem jim videl. Tudi srca so govorila enako. Toda, moj Bog! Stali so med njimi tudi fantje, ki so jim usta kričala: "Vse za narod, vse za domovino!" Toda srca so jim govorila drugače: "Kaj me briga vse skupaj, da dobim le dobro spričevalo in dosežem kdaj dobro službo. Za drugo se ne menim, če malo zakričim, danes pač gledajo na to."
Mnogo jih je, morda tudi med nami, ki mnogo govore o narodu, domovini, ne store pa ničesar. Pojdi danes sam vase, moj brat, in si odkrito odgovori: "Koliko sem doslej storil za narod? Ali sem že kdaj molil zanj? Ali študiram zato, da bom lahko kdaj s svojim znanjem narodu koristil? Ali ne študiram samo zato, da bom dobro služil in lahko živel?
Ali si se že kdaj vprašal tako? Ti, ki govoriš in kričiš, da ljubiš narod in domovino, odgovori si, ali kaj delaš zanj! Najbrž nič. Torej lažeš, ko kričiš, kajti besede brez dejanj narodu nič ne koristijo."
Morda boš rekel: "Kaj pridiguješ, mar si ti postavljen za to, da gledaš, kaj delamo mi." Nisem te mislil žaliti, moj brat. Toda srce in vest sta mi narekovala te besede ob 525. obletnici ustoličenja zadnjega slovenskega vojvode na Gosposvetskem polju.
Fantje, z dejanji potrdimo svojo ljubezen do naroda! Naj nas ne straši to, da nas je malo! Dokler hočemo in delamo, živimo.
|
|
|
|
|
|
