|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so v tretjem največjem slovenskem mestu Celju v dvanajstih urah uspeli napisati in natisniti celotno knjigo! Knjigo jim je uspelo ustvariti že v dvanajstih urah, pri samem pisanju pa je sodelovalo kar dvanajst pisateljev. Z delom so začeli ob sedmih zjutraj, prve knjige pa so iz tiskarne prišle že nekaj pred sedmo uro zvečer. Knjiga velja za najhitreje napisano knjigo na svetu.
|
|
Odprta skrinjica 65-letne zamolčane zgodovine Slovenskega naroda
Dne 23.10. vsako leto po padcu berlinskega zidu Madžari slavijo spomin na dogodke, ki so se odvijali na Madžarskem oktobra leta 1956. Madžarski narod se je že takrat zoperstavil stalinizmu in vsemu zlu, ki ga je ta politični sistem vnašal v njihovo vsakdanje življenje. Napočil je čas, da se z enako mero in ostrino upre slovenski narod proti enakovrednemu zlu stalinizmu, to pa je titoizem, ki je v Sloveniji živ še danes 54 let po teh dogodkih v naši soseščini.
Nekateri ekonomisti zagotavljajo, da bi odstranitev vseh odgovornih ljudi, ki so prispevali svoj velik delež k potopitvi oziroma bankrotu NLB rešila to slovensko banko. To je utopija, ki nima mesta v sodobni literaturi preobrazbe diktatorskih režimov v demokratične. Naslednji dan jih bodo titoisti nadomestili z novimi s svoje prednostne kadrovske liste. Ti bodo imeli iste delovne navade isti nivo znanja in iste osebne namene, kot njihovi predhodniki, s katerimi jih bo titoistična politična elita poslala v boj za višek denarnih sredstev potrebnih za ohranitev oblastniških foteljev. Potrebno je zradirati titoizem kot veljavni politični sistem v Sloveniji.
Z obelodanitvijo težav Simone Dimic, dolgoletne »sodelavke« Boruta Pahorja, s katerimi se je ta ženska srečevala na poti med elito slovenskih privilegirancev in bogatašev, se je v Sloveniji odprl velik morda največji in odločilen segment celotne zlagane zgodovine Republike Slovenije v okviru Jugoslavije, in kot samostojne države in s tem tudi slovenskega naroda v zadnjih 65-tih letih. Prav v tem segmentu zlagane zgodovine slovenskega naroda je skrit odločilen del modela funkcioniranja titoizma od njegovega spočetja pa vse do današnjih dni. Dimičeva je posledica te zlagane zgodovine je njena vsebina.
Ta politični sistem ves ta čas, celih 65 let, funkcionira na temelju popolne prepletenosti med politiko in gospodarstvom, med funkcionarji in uradniki zaposlenih na institucijah države in ves čas iste »barve in ideološke prepojenosti« vladajoče politične elite. To pa ni nič drugega kot sistemska, s pomočjo veljavnega pravnega reda podkrepljena, korupcija veljavnega političnega sistema v Sloveniji. Ta politični sistem s pomočjo prirejenega pravnega sistema dovoljuje, da se zaposleni v državni upravi financirajo s pomočjo »donacij« tistih (vseh) državljanov, ki rabijo njihove usluge. Ta sprega med pravnim in političnim sistemom pa je temelj delitve državljanov na naše in vaše, na privilegirane in drugorazredne pred institucijami države oziroma poenostavljeno pred zakoni in Ustavo Republike Slovenije.
Največja zarota te zlizanosti med političnim in pravnim sistemom države je, da država, kar je v tem političnem sistemu politična elita ne pa državljani, na ta način svoji volji podredi tako javni sektor kot vse državljane. Politična elita na ta način prevali stroške zaposlenih v javni upravi dvakrat na pleča državljanov. Prvič jih plačujejo z pomočjo davkov od dohodka in davkom na dodano vrednost, ki ga plačajo ob nakupu dobrin in vsakodnevnih potrebščin za preživetje, potem pa še s pomočjo »prostovoljnih donacij«, ko rabijo kakšno njihovo resno uslugo.
Največji zločin te zlizanosti pa je, ker »uporabniki« ali sodelujoči v tej »piramidni igri« postanejo medsebojno odvisni in kazensko odgovorni pred dvokomponetnimi zakoni, če hočejo iz te igre izstopiti. Seveda od te igre imajo največ koristi elitneži iz vrst politike, javne uprave in gospodarstva, drugi so samo soigralci in se morajo zadovoljiti, da imajo za vedno zagotovljene službe v javni upravi z mizerno plačo, da so lahko obrtniki, podjetniki in kmetovalci. »Donatorji« tovrstnih »donacij« z nobenimi dokazi ne morejo dokazati, da bi na ta način razkrinkali ta sistem. Ta dokazljiva nedokazljivost je temelj zločina ki je zagrešen s pomočjo te medsebojne zlizanosti med političnim in pravnim sistemom veljavnim v Sloveniji.
To kar sem zapisal je dejansko groba in preprosta, vsakemu človeku razumljiva, definicija najbližje resnici o njenem obstoju in funkcioniranju; udbomafije v Sloveniji ali lika titoističnega špekulanta.
Kako je lepo poslušati, ko titoisti hočejo z vsemi sredstvi slovenskemu obubožanemu narodu dopovedati, da so špekulanti temelj kapitalizma, da špekulacija ni nič drugega kot sistemska korupcija kapitalizma na temelju katere špekulanti plemenitijo svoj kapital. Ravno primer Dimiceve dokazuje nasprotno, da so špekulanti, ki so plod titoističnega ekonomskega in političnega sistema, nevarnejši, bolj zviti, nepredvidljivi in težje zaznavni od tistih, ki jih je ustvaril kapitalizem, ki so celo predvidljivi in je njihovo delovanje »transparentno«.
Vse kar je počela Dimiceva, da se je na ta način povzpela v sam vrh bogatašev in elitnežev v Sloveniji, ni nobena teorija zarote ampak realnost, slovenski vsakdan zadnjih 65 let. To tudi ni neka njena pogruntavščina modela za dodatni zaslužek javnih uslužbencev in funkcionarjev, zato si tudi ne bo mogla prisvojiti lastništvo nad patentom niti zasluge za praktično uporabo.
Zato me tembolj preseneča, da so nekateri vidno presenečeni do zgroženi nad temi medsebojnimi donacijami med njo, titoistično politično elito in graditelji njenega betonskega imperija v Murglah in morda še kje. Če so resnično presenečeni, če se ne sprenevedajo, potem v tej državi zares nihče od tistih, ki so si s pomočjo titoistične politične elite prisvojili pravico se namestiti v parlamentu in v drugih političnih ter strokovnih institucijah države, ne ve, kaj dela. Potem zares ni nobeno presenečenje, da so tem ljudem morali ta sistem funkcioniranja slovenske družbe, razkriti gradbeni delavci iz Bosne in Hercegovine. Posebej je nehigienično izkazovanje zgroženosti nad tem, tistih v srednjih letih in nekaj več, med politično, strokovno, novinarsko, komentatorsko in humoristično ter satirično, elito.
Za mene ta vest o tovrstnem dodatnem zaslužku Dimicove ni bilo nobeno presenečenje. Bil pa sem nejevoljen zaradi posvečanja tako velike, politične, pravne, strokovne in nenazadnje medijske pozornosti temu dogodku, meni pa ves ta čas celih 23 let nihče ni hotel prisluhniti, ko sem že takrat leta 1987 kot človek z državljanskimi pravicami opozarjal na tovrstno funkcioniranja slovenske oziroma tedaj še jugoslovanske družbe. Če bi takrat ukrepali, bi danes Dimiceva ne bila v stanju zagrešiti ta koruptivno dejanje in bi danes bil slovenski narod živel v svobodni pravni in demokratični državi brez titoistične politične elite na oblasti.
Tovrstne pojave sem odkrival na tedanjem delovnem mestu v Srednješolskem centru v Murski Soboti, ožji ter širši lokalni skupnosti v gospodarstvu in javni upravi. Vse te negativne pojave sem sporočal partijskim liderjem institucij države, Kučanu, Stanovniku, Smoletu, policiji, sodiščem, vendar brez haska.
Namesto, da bi bil nagrajen, sem zaradi razkrivanja te resnice izgubil državljanske pravice tako v Jugoslaviji kot v nadaljevanju v samostojni Sloveniji. Zgubil sem pravico do zaposlitve, do izobraževanja, do družine, do razmišljanja, do kakršnegakoli ustvarjanja, izključili so me iz vseh organov upravljanja na delovnem mestu, in me osamili. Pred tem sem imel mnogo prijateljev, ki so vsi v tistem trenutku postali moji največji sovražniki, malodane so se zgražali nad menoj nad mojim početjem, z mano se več sploh niso pogovarjali. Še danes mi nobeden od teh, niti eksekutorji, niti nekdanji prijatelji, ki so mi obrnili hrbet, ne upa pogledati v obraz ali spregovoriti z mano. Razumem oboje, vendar jim ne zavidam notranjih občutkov zaradi njihovega tedanjega ravnanja. So pa še vedno vsi zaposleni na istih delovnih mestih, razen tistih, ki so se upokojili.
Ker sem delal v šolstvu, ki je bilo takrat in tudi danes ni mnogo boljše stanje glede tega v tem pogledu, glavni segment ideološkega poneumljanja mladih ljudi, so mi povedali, da zaradi tovrstnih dejavnosti v smeri odkrivanja korupcije, nepotizma, klientelizma, moralno in politično nisem več primeren poučevati in vzgajati mladi rod samoupravljalcev. Pa ne da bi kdo mislil, da so mi to v pisni obliki sporočili. Vse se je delalo z UDBOVSKIMI zarotami, vse je bilo legalno v skladu z titoističnim pravnim redom, kar se tiče mojega pospešenega odstranjevanja z delovnega mesta za vedno, samo posledice, ki sem jih čutil le jaz in jih moral prenašati, so imele okus po zločinu.
Tako na SCTPU kot tudi v drugih delovnih organizacijah, tisti, ki sem jih seznanil s temi dejavnosti posameznikov v škodo zaposlenih, delovnih organizacij in družbe in bi morali opraviti kriminalistične preiskave, se sploh niso odzvali. Kot sem pred nekaj dnevi odgovorne v EU opozoril, da se slovenski titoisti ne trudijo, da bi se pozitivno odzvali na njihova opozorila ampak nevidno in neslišno vse napore vložijo v smeri, kako zadevo zaobiti z nelegalnimi prijemi, zadevo, koliko se le da zamolčati pred javnostjo, da bi na koncu vse izgledalo urejeno in zmagovito za titoiste, tako so se odzvali in obnašali tudi tedanji vodilni ljudje, družbenopolitičnih organizacij na šoli in Občini, ravnateljstvo, svet šole, disciplinska komisija, vodstvo šolskih kovinarskih delavnic SCTPU, proti meni.
Takrat mi to ni bilo jasno zakaj se ti ljudje tako obnašajo, zakaj ne upoštevajo mojega nobenega verodostojnega dokaza, zakaj ne ukrepajo. Danes, ko večino teh vodilnih ljudi najdem v evidenci rednih in zunanjih sodelavcev UDBE z DOSJEJI, sem našel odgovor na to in marsikatero drugo takrat neodgovorjeno vprašanje, povezano z takratnimi dogodki na SCTPU in širši lokalni skupnosti.
Da nebi samo natolceval bom te ljudi imenoval s priimki in imeni ter karakterističmnimi številkami oblike sodelovanja kot zunanji sodelavci UDBE: Ravnatelj Sagadin Vlado 0013100-01555, Predsednik sveta SCTPU Kološa Ernest 0055000-00000, predsednik disciplinske komisije Stojko Edvard 0014000-01912, žena od Trajbarič Ivana Trajbarič Boža 0000198-30053. Sicer pa to lahko sami preverijo na internetu, če so že pozabili, kaj vse so počeli v preteklosti in s kom so se družili, kdo jim je omogočal da so bili spoštovani nedotakljivi in so jim bile zaupane vodilne funkcije. Morda sadove njihovih aktivnosti v preteklosti danes podedovane uživajo tudi njihovi potomci. Če to ni res naj tiste, ki so jih vpisali v evidenco pozovejo na odgovornost, če so jih vpisali brez njihove vednosti.
Primer bogatenja Dimiceve in njeno vzpenjanje po »lojtri« privilegiranih dokazuje, da slovenska družba razvojno še vedno stoji zataknjena v preteklosti ob obelisku titoističnega modela življenja po sistemu iz »skupnega« kotla. Koliko privatnih hiš in drugih objektov po vzoru Dimiceve, je bilo zgrajenih in opremeljenih v korist posameznih funkcionarjev, uradnikov in drugih prisklednikov titoističnega sistema, istočasno poleg novogradenj zadružnih domov, šol, vrtcev, stadionov, bolnišnic, kulturnih domov, smo v preteklosti lahko ugotovili ob hkratni gradnji in opremljanju obojih.
Da je pri teh gradnjah takoimenovanih objektov družbenega pomena bilo zares nekaj narobe lahko ugotovimo na dejstvu, da je večina teh zgradb, ki so stare trideset ali štirideset let, danes v ruševinah, voda pronica skozi strehe, betonske plošče curkoma prepuščajo vodo in razpadajo. Vse to je lahko samo posledica tega, ker se je material odtujeval, zgradba pa je bila kljub pomanjkljivi količini vitalnega gradbenega materiala zgrajena. Voznik traktorja, ki je dostavljal opeko za gradnjo zadružnega doma leta 1951 mi je pripovedoval, da je eno prikolico zidne opeke razložil na gradbišču tega doma, drugo pa na dvorišču funkcionarja zadruge, ki je zanimivo istočasno gradil hišo. Ta primer z to letnico omenjam zaradi tega, ker hočem dokazati, da moja trditev, da takšen sistem funkcioniranja družbe pod oblastništvom titoizma zares traja že 65 let in drži.
Zanimivo, obenem pa tudi sprevrženo se mi zdi, da so slovenski mediji in strokovnjaki, ko se poruši neka stavba v Turčiji, Egiptu in drugod v tem delu sveta zaradi tega, ker je bil gradbeni material odtujen v privatne namene, zelo glasni in strokovno na »nivoju«. Torej v Sloveniji se ni dogajalo drugo v preteklosti in kot je pokazala Dimiceva, tudi danes ni drugače, kot se je to dogajalo v tem pogledu v teh rizičnih državah. Gradbeni in montažni material se namesto, da bi se v celoti vgradil v predvideno stavbo, odtujuje kdo ve kam na privatna gradbišča (seveda se zna kam). Zato so stavbe namesto, da bi namenu služile stoletja, kot je to primer z starodavnimi zgradbami iz časov, ko gradbeni materiali in tehnologija gradnje ni bila tako dovršena kot danes, po štirih desetletjih že v ruševinah ali primerne le za rušenje.
Tudi z najnovejšimi novogradnjami družbenega pomena so križi in težave z namakanjem zaradi meteorske vode, odpadanjem ometa, ali zaradi nefunkcioniranja notranje opreme. Tovrstne težave se pojavljajo v pediatrični bolnišnici in onkološkem institutu, stanovanjskim kompleksom celovški dvori. »Obiskovalcem stadionov v Stožicah bi priporočal, da bi si vedno, ko zaidejo tja, nadeli čelade kvalitete, ki jih uporabljajo vozniki formule ena«. Vse to pa dokazuje, da se material odtujuje in so stavbe grajene z pomanjkljivo količino vitalnega gradbenega in montažnega materiala.
V sklop tovrstnih manipulacij titoistične politične elite, kar se tiče obvladovanje oblasti in poneumljanja državljanov spada tudi nekontrolirana in s finančno konstrukcijo nepokrita gradnja objektov in infrastukture v lokalnih skupnostih, namen katerih je razkazovanje sposobnosti kvazi sposobnih županov. Zadolževanje v te namene gre tako daleč, da se občine zadolžijo za več kot znaša njihov letni prihodek. Titoisti to delajo zavestno, saj na takšen način ohranjajo vsesplošno oblast v državi.
Relativna in v namene zaslepljevanja državljanov služi trditev, da so določeni župani neodvisni ali pa člani pomladnih strank. V dokaz temu je župan najbolj zadolžene občine v Sloveniji, Gornji Petrovci g. Šlihthuber. Za zadolžitev občine sploh ni odgovarjal niti kazensko niti politično, niti moralno. Letos sploh ni imel protikandidata, na začetku je bil nepoboljšljivi član LDS, na zadnjih državnozborskih volitvah pa je kandidiral na listi NSI.
Šlihthuber kot šolski primer tovrstnega početja in njemu podobni uidejo naštetim kazenskim sankcijam, ker zmanipulirani in zaslepljeni krajani to početje teh lokalnih »bogov« celo odobravajo. Častijo tovrstne župane in njihovo početje pospremijo s komentarjem: »Saj bo to tu ostalo, nekdo pa bo že plačal«. Ljudje se ne zavedajo, da te neumnosti sami plačujejo in ravno zaradi teh neumnosti in nepotrebnih investicij, od katerih je marsikatera posredno namenjena tudi podobnim namenom ki se jih je poslužila Dimiceva, financiranju malih tajkunov, gozdnih hišic, jaht, tudi počitnic v eksotičnih krajih, vsak dan tonejo v večje pomanjkanje in revščino.
Se morda še kdo spomni, ko so se v bivši državi kmetijski krediti uporabljali za gradnjo hiš in nakup avtomobilov. Ljudje so enostavno zadovoljni, ko si lahko na tuj račun pridobijo kakšno dobrino ali uslugo pa čeprav je to samo šivalna igla. Tako jih je vzgojil titoizem. Če so bili lojalni jim je ta trosil drobtinice pod mizo, da so jih premikajoč se po kolenih lahko pobrali in bili so zadovoljni z lokalnim in glavnim partijskim sekretarjem, pa čeprav jim je ta kar iz žepa jemal z znojem in žulji zaslužen denar in ustvarjene dobrine, jemal jim je sposobnost razmišljanja s svojo glavo.
Da je to početje Dimiceve in mnogih drugih njej podobnih v teh 65-tih letih vladavine titoizma sistemska korupcija tega političnega sistema potrjuje izjava Boruta Pahorja, ko se je odzval na sporno početje svoje dolgoletne »sodelavke, ki se glasi«: »Zakaj bi smel k nam priti bogat Nemec in tu živeti, nebi pa smel obogateti Slovenec«. Razlika med obnogatitvijo Nemca in Dimiceve je velika in neprimerljiva. Glede na ozadje in način bogatenja Dimiceve in njej podobnih, ki jih ni malo, je ta Pahorjeva izjava kaznivo dejanje tako po kazenskem zakoniku kot tudi po Ustavi Republike Slovenije, ki naj bi zasledovalo le varstvo ustavnosti in zakonitosti, kot je to zapisal prof.dr. Erik Keršovan.
Namesto, da bi Pahor kriminaliziral takšno početje svoje »sodelavke« in njej podobnih kršiteljev, s to izjavo legalizira njihovo kriminalno dejavnost v državi. Na ta način kot prvi minister legalizira bogatenje privilegirancev, državnih funkcionarjev in uradnikov z metodo medsebojnih prijateljskih poslov med državo in njimi in vzajemno medsebojno med privilegiranci. S to izjavo legalizira in potrjuje ugotovitev, da so funkcionarji in uradniki, nosilci titoizma, ki so temu sistemu prilagojeno vzgojeni, neusmiljeni lojalni špekulanti. Potrjuje tudi ugotovitev, da so samo le ti špekulanti, sposobni, marljivi in izobraženi ljudje v državi, ki jim je za zaupati. Ta njegova izjava je katastrofa za Slovenijo kot pravno in demokratično državo in potrjuje dejstvo, da je to kaotično stanje v katerem se trenutno nahaja država, ki smo ga že enkrat doživljali tam od leta 1985 naprej v Jugoslaviji, skrbno načrtovano z namenom, da titoisti in njihovi potomci olastninijo bivšpe družbeno premoženje na svoje ime in ga plemenitijo s pomočjo tesnega sodelovanja z titoistično politično elito.
Enaka katastrofa za Slovenijo, kot je to Pahorjeva izjava, je Golobičevo razvijanje teorije zarote iz te zgodbe Dimiceve, proti Pahorju s strani posameznikov iz njegove lastne stranke. S to izjavo enako kot Pahor, legalizira kriminalno dejavnost iz vrst privilegiranih funkcionarjev, uradnikov in zaposlenih v javni upravi, gospodarstva in ostalih državljanov. Iz te njegove izjave je mogoče izpeljati neizpodbitno ugotovitev, da bi o početju Dimiceve in vseh podobnih dogajanjih, moral tisti, ki za to ve, molčati. Kakšna sprevrženost in napeljevanje vode na lasten mlin.
Takšne izjave obeh niso slučajnost, saj oba vidita interes v nadaljevanju tovrstnega modela funkcioniranja slovenske družbe. Obe izjavi sta temelj za znižanje ali zamrznitev plač v javnem sektorju, da bi na ta način prišla do presežka denarja s katerim bi financirala ohranitev titoizma na oblasti. Breme stroškov plač javnim uslužbencem hočejo Pahor in njegova ministrska ekipa na ta način obesiti na pleča državljanov. Javne uslužbence pa prisiliti, da si razliko do, z njihove strani zahtevane ustrezno visoke plače za svoje delo, zagotovijo sami v procesu opravljanja uslug državljanom. Morda bodo morali pri tem posnemati Dimicevo ali se poslužiti drugih v Sloveniji poznanih metod za legalno nelegalnega pridobivanja dobrin v denarni ali materialnih obliki. Ali pa se bodo za čas malice postavili pred vhodna vrata s klobukom v roki.
Titoisti in vsi pripadniki politični eliti in državljani, ki nasedajo demagogiji teh politikov, ki se zavzema za znižanje plač v javnem sektorju, se morajo zavedati dejstva, da zares izobraženi ljudje ne bodo svojega znanja njim oddajali zastonj. Z druge strani pa od njih zahtevajo natančnost, nezmotljivost in stroge kazenske sankcije za storjene napake. Samo dve skrajnosti obstajata v primeru zmanjšanja oziroma zamrznitvi plač javnim uslužbencem, ali bodo »kasirali« v obliki »donacij« svojih strank ali pa bodo postali apatični in indiferentni do problemov s katerimi se soočajo državljani v vsakdanjem življenju. Oboje vodi v popoln pravni, politični, gospodarski in družbeni kaos.
Rešitev finančnih težav države v tem pogledu je samo v drastičnem zmanjšanju števila zaposlenih v javni upravi. Odpuščeni zaposleni v javni upravi se naj obrnejo po pomoč k titoistom ali pa se jih odpovedo. Drugo je rešitev za njih in soočenje njih z realnostjo, saj so mnogi pridobili službo v državni upravi s pomočjo negativne kadrovske selekcije ali pa s pomočjo moralno politične primernosti njih ali njihovih staršev.
Številčno razbohotena in strokovno siromašna sestava javne uprave je namreč posledica 65 letne vladavine titoistične politične elite. S pomočjo negativne kadrovske selekcije se je v tej branži nekontrolirano zaposlovali lojalni kadri tej politični eliti. Da ne bo pomote, strokovna in delovna lojalnost mora obstajati vendar do meje, kjer se začne korupcija, nepotizem, klientelizem, zloraba položaja. Od tod naprej pa mora slediti odpoved lojalnosti in prijava kriminalistični službi.
Posebej in takoj za začetek je potrebno v javnem sektorju, predvsem v njegovem birokratskem delu, ministrstva, upravne enote, zbornice, agencije odpustiti polovico zdaj zaposlenih. Na teh institucijah kar mrgoli viška birokratov po celi državi. Ostalim pa je potrebno določiti izpopolnjen osemurni delavnik na dan, z eno pokajeno cigareto in popito kavico. Zmanjšati je potrebno število poslancev in ukiniti Državni svet. Nobene koristi ne naredijo poslanci, ki se sploh ne slišijo, ki v mandatu sploh besede ne spregovorijo.
Bodi dovolj. Ne bom naprej razpletal in dokazoval te resnice, ki že desetletja razjeda slovensko družbo in siromaši razvoj države. S tem svojim prispevkom sem hotel med drugim tudi dokazati slovenski in evropski javnosti, s kakšno bolno dvoličnostjo je prežeta slovenska politična strokovna medijska in satirična, elita, ki ji titoistična ideologija in njeni vodilni liderji dovoljujejo, da lahko spregovorijo in javnosti razodenejo svoje strokovne, satirične, politične poglede, kar se tiče političnega, gospodarskega in družbenega sistema veljavnega v Sloveniji.
Obstoječa politična elita si prizadeva, da bi pobrala vse predloge ljudi izven njihovega kroga, ki jim ni mar v kako urejeni državi živijo, ki imajo znanje, ideje, izkušnje, strokovno znanje. Čeprav sami teh idej s strani ne vedo realizirati, ker imajo premalo znanja, so premalo inovativni in fleksibilni, ker se zavedajo, da so si uzurpirali oblast in mesto med politično elito, njihove avtorje za vsako ceno držijo v anonimnosti, v revščini, na njih pritiskajo z vsemi nedovoljenimi sredstvi, s pomočjo institucij države in na ta način iz njih izvabljajo nove predloge, ideje, zamisli.
Glede na trenutno vsesplošno stanje v državi ni težko ugotoviti, da je največji problem v državi poteptane človeške vrednote. To na ves glas razglaša tudi odločujoča titoistična politična elita v slogu »ujemite tatu«. Ta njihov namen ni dobronameren, da bi se stanje izboljšalo ampak tako govorijo, da bi državljanom oprali možgane in s sebe zvalili krivdo za to, da so v Sloveniji človeške vrednote po 56-tih letih vladavine titoistov padle na najnižjo točko, na takoimenovano »nulto« točko.
Da je do tega stanja v Sloveniji prišlo so krivi titoisti, saj so vsa ta leta dovolili le, da so obveljali le samo njihovi umski produkti in so se lahko vsestranko profilirali v družbi le samo tisti ljudje, ki so bili pripravljeni misliti le z njihovo glavo. Kot že rečeno se z padcem berlinskega zidu v tem pogledu v Sloveniji ni nič spremenilo na boljše. Ampak se je kontinuirano slabšalo stanje.
Narod, kot je to primer s »Slovenskim« narodom, ki ga toliko desetletij obdeluje takšna pokvarjena politična elita in še kljub temu ostane priseben si zasluži, da se »Slovenski« zapiše z veliko začetnico. To ni »nepismenost« tistega, ki to zapiše ampak izraz spoštovanja do tega naroda. Sicer pa so ravno ustvarjalci satiričnih oddaj, ki ta zapis okarakterizirajo kot nepismenost, nepismeni, saj nepismenost ne pomeni narobe zapisati kakšno besedo ampak nesposobnost branja in razumevanja zapisanih strokovnih in korespodenčnih besedil in izpolnjevanje raznovrstnih aktov za komuniciranje z institucijami države.
Titoisti pa še vedno ne odnehajo. Izkoristijo vsakogar in vse, samo da bi oprali svojo preteklost. Zadnji odmeven primer je izvolitev črnopoltega zdravnika iz Gane za župana Pirana. Izkoristili so ksenofobnost, ki straši po svetu za svoje očiščenje. Izjave g. Bosmana, ki jih trosi naokoli svetovnim medijskim hišam potrjujejo trditev, da so mtitoisti tega človeka porinili v ospredje, da bi opral njihovo pokvarjeno dušo pred mednarodno javnostjo. V teh svoji inrvjujih g. Bosman govori o Slkoveniji kot raju na zemlji kot o obljubljeni deželi brez problemov, kar pa je daleč od resnice, je laž. Titoisti so prepričani, da bo tujina verjela na besedo tega temnopoltega priseljenca iz Gane.
Svetovna javnost je spet enkrat nasedla temu njihovemu zarotniškemu pohodu. Ne morem verjeti, da so ti zahodni mediji in diplomati tako lahkoverni in ustržljivi do slovenskih titoistov. Namesto, da bi verjeli dejanski resnici o stanju v Sloveniji, ki jo njim sporočamo objektivni in iskreni pripadniki slovenskega naroda, so rajši nasedli in objavili senzacionalistično zarotniški konstrukt s strani titoistične elite.
Kljub temu sem prepričan, da bo zarota imenovana »Bosman« v namen katere je bil izrabljen črnopolti zdravnik Bosman Peter, premalo za to, da bi si titoisti v mednarodnem merilu izboljšali ugled kot človekoljubi in mirovniki. S tovrstnimi zarotniškimi pohodi hočejo slovenski titoisti nas, ki razkrivamo njihovo pravo podobo in model obvladovanja oblastniških foteljev, kompromitirati in dokazati, da smo le nergači, ki jim hočemo škodovati njihovi človeški podobi, toplini in neomadeževanosti. Zarotništvo, laž in maščevanje, katero jih krasi, ima kratke noge, pravi pregovor.
Zdravnik Peter Bosman je vpisan v evidenco UDBA z DOSJEJEM in karakteristično številko zunanjega sodelavca te zločinske združbe, 016222-00002. To pove veliko o njegovi samostojnosti in neodvisnosti od titoistov. Kot študent medicine iz Gane ni bil nobena nevarnost za takratni politični sistem in titoistično politično elito v Jugoslaviji. Gana je bila neuvrščena in »pobratena« z Jugoslavijo. Zato ta karakteristična številka pomeni njegovo sodelovanje z UDBO pod kontrolo. Vse njegove prispevke so dodatno preverjali. Za protiuslugo za sodelovanje, so mu kot izgleda omogočili, da je kar obogatel za Slovenske razmere.
Ivanjševci, dne: 26.10.2010
Karel KOZIC
|
|
|
|
|
|
