|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da imamo Slovenci tudi svojega izumitelja helikopterja ali samofrča? Vinko Kristan je v prostem času na svojem vrtu sestavljal svoj prvi helikopter, kar je bilo že leta 1926, torej vsaj 10 let prej, kot se je to zgodilo v Nemčiji. Radovedni sosedje so Kristanov izum imenovali samofrč. Sestavljen je bil v obliki piramide, na vrhu katere je imel propeler, ob strani pa še manjšega za usmerjanje v zraku. Zadeva je bila iz lesa in platna, poganjal pa si jo s pedali.
|
|
Temelj »svobodnega in neodvisnega« novinarskega poročanja je prikrivanje, zavajanje in manipuliranje
Letošnje leto, ki se počasi izteka, je bilo v tem oziru še posebej »bogato«, dejansko pa je pomenilo velik korak nazaj za demokracijo, svobodo in enakopravnost. Zakaj? Na prvi pogled nedolžno tvorjenje člankov, prispevkov in raznovrstnih novic, je v resnici močno »orožje« za zavajanje ljudi. Vsakdo ima namreč pravico do dostopa do neodvisnih informacij, toda koliko »neodvisne« in »resnične« so te informacije v resnici?
Slovenci smo v preteklosti imeli izkušnje z manipulacijami javnega mnenja, ki so bile zelo neposredne – na primer vsebina tv poročil, časopisov in radijev, katerih vsebina je bila, poenostavljeno, diktirana s strani slovenskih in srbskih »komunistov«. Dejstva so v medijih predrugačili, prenaredili, jih nekaj izbrisali, nekaj dodali, predvsem pa jim dodali vrednostno konotacijo. Kar je bilo pro-slovenskega, je bilo, kakopak, obsojeno z vso vehemenco, vse kar je utrjevalo tedanjo oblast, pa slavljeno. To se je odvijalo tako neposredno, da je lahko vsak zdrave pameti lahko zaznal manipulacijo, zaradi česar lahko zatrdimo, da je hkrati sejalo seme lastnega uničenja, saj je z »razsvetljenjem« mnogih ljudi, le dodajalo goriva na ogenj odpora in končno oboroženega upora proti jugoslovanski oblasti ter 10 dnevno secesijsko vojno.
Malokdo se še spomni, da kontinuiteta oblasti v Sloveniji ni bila nikoli prekinjena. Prav vsi politiki, ki so bili člani in funkcionarji ZKS ali ZSMS ter drugih satelitskih združenjih, so še danes na oblasti in nadaljujejo s politiko raznarodovanja Slovencev. Prav tako so si v času tranzicije uspeli zagotoviti nadzor nad »neodvisnimi« novinarji in mediji (Večer, Delo, Dnevnik, Poptv, mag, mladina, demokracija in 1001 brezplačnik v skupno milijonski nakladi...). Ti še naprej opravljajo povsem isto funkcijo, kot so jo opravljali v preteklosti – ustvarjanje oblasti naklonjenega javnega mnenja – ne glede na ceno.
Cilj se ni spremenil, le tehnike so se spremenile (hiperprodukcija proizvedenih informacij, v katerih se izgubijo redke resnične informacije). Slovenci pa smo, zaslepljeni z obljubami o vseh mogočih »pravicah« ter materialnih dobrinah in blagostanju, zaspali in začeli pozabljati, da je svet okoli nas oz. družba, ki jo tvorimo, le toliko demokratična in pravična, kolikor se zavedamo njenega izrednega pomena ter kolikor se zavedamo njene inherentne ranljivosti in šibkosti. Nove tehnike temeljijo izključno na naši zaspanosti = nekritičnosti, apatičnonsti in absorbiranju vsega kar naši čuti zaznavajo. Če neko stvar objavi 10 različnih medijev – tiskano, radijsko, televizijsko in celo internetno – potem je že resnica! Ali je res?
Na kratko: problem medijev enačimo s problemom novinarskega poročanja enačimo s problemom uredniške politike. Gre preprosto za trofazni proces 1) nastanka novice (novinar), 2) cenzure (urednik) ter 3) objave (direktor/lastnik). Prav vsaka faza je zlorabljiva in pogosto tudi zlorabljena s strani omenjenih oseb, pri čemer praviloma dominirajo interesi lastnika. Sklicevanje novinarjev na uredniško cenzuro je nesmisel, saj v Sloveniji večino novic »začarajo« že sami novinarji. O novinarskem kodeksu smo že pisali in je tudi dostopen na spletu. Vsakdo lahko sam presodi ali se novice, ki mu jih »servirajo« dejansko skladajo s kodeksom.
V ZDD Hervardi smo že pisali o tem, kako je Slovenski tednik (Janšev brezplačnik, 300.000 izvodov) zlonamerno objavil novico, ki je namenoma krnila ugled društev Hervardi, češ da naj bi šlo za neke vrste hudodelno združevanje, ekstremizem in podobno. Te očitke smo seveda zavrnili z zahtevo popravka, ki je bil brez utemeljitve zavrnjen. Zato na Okrožnem sodišču v Mariboru poteka kazenski postopek zoper novinarja, zoper urednika in medijsko hišo.
Dolgotrajen primer zavajanja, zamegljevanja bistva in skrivanja dejstev je bila referendumska kampanja za EU in za NATO, v kateri pravzaprav ni bilo omogočene kritične misli. Prav tako od začetka leta 2008 ni bilo ene samostojne in resnične novice (kolumne, komentarja...) o vsebini Lizbonske pogodbe, kakor tudi ne o njenem pravnem značaju (gre za ustavo – najvišji pravni akt!!!) ter posledicah v smislu podrejanja (po Lizbonski pogodbi države niso več samostojne, temveč so federalne enote evropske države)...
Takšnih in drugačnih primerov kar mrgoli. Med drugimi pa tudi novica iz kronike 24ur.com (klik), kjer ne le, da ni navedenih dejstev, temveč so onemogočeni komentarji, da bi preprečili ljudem, ki poznajo resnico, to resnico razširiti med ljudi. Na RTV spletu komentarjev sicer niso onemogočili (klik), so pa se spretno izognili navajanju resničnih okoliščin in dejstev. Nekaj več o tem pa je vseeno mogoče najti na spletu Radia Krka (klik), kjer piše kdo je pravzaprav povzročil nesrečo in kako je do nje prišlo.
Zgornji primer podivjanega Cigana je tipično preusmerjanje pozornosti iz pripadnosti etnični skupnosti k pripadnosti starostni skupini – 15 letnikom (najstnikom) – s čimer se v resnici negativizira njihovo pomembno vlogo, ki jo imajo kot odraščajoči člen v družbi, ter ustvarja vtis, da je slovenska mladina »podivjana«, kar je pač daleč od resnice.
Kako se lahko oddaljimo od zmede, ki jo povzroča hiperprodukcija informacij? Predvsem se mora vsak sam prebiti iz okvira naivnega zaupanja v medije in s kančkom kritične misli ter spremljanjem kvalitetnih alternativnih virov, dobiti resnične informacije. Te so dostopne le še tam, kjer jih je mogoče nenadzorovano objavljati in to je na spletu. En izmed takšnih virov je, poleg obstoječih spletnih strani (hervardi.com, tu-je.si) tudi Projekt za Nacionalno Politiko (PNP).
Lovro Škrinjarič
|
|
|
|
|
|
