|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se na dobrih 20.000 km2 površine Slovenije stikajo kar štiri pomembne geografske enote? V Sloveniji lahko tako na jugo-zahodu najdemo tipično sredozemsko pokrajino in podnebje, v njenem zaledju se proti severo-vzhodu širi dinarsko-kraški svet s številnimi kraškimi lepotami, na severo-zahodu se strmo dviga tipičen gorski alpski svet, na severu vzhodu, oziroma v vzhodnih predelih Slovenije pa že najdemo geografske in podnebne karakteristike Panonske nižine!
|
|
Tabori
(slovensko taborsko gibanje 1868 – 1871)
»Mladoslovenci« so bili prvi, ki so dojeli, da je nujno potrebno narodno prebuditi najštevilčnejši slovenski družbeni sloj – kmete (več kot 80% takratnega prebivalstva). Svojo narodno politiko so zato zavestno naslonili nanje. Med mladoslovenci so prevladovali odvetniki, notarji, zdravniki in pozneje še časnikarji – Valentin Zarnik, Josip Vošnjak, Josip Jurčič, Fran Levstik, Radoslav Razlag, Anton Tomšič, Matija Prelog in drugi. Podprli so jih tudi domoljubno usmerjeni duhovniki kot npr. Davorin Trstenjak, Anton Klemenčič in Božidar Raič. Večina »mladoslovencev« je izhajala iz Štajerske, kjer so slovenski rodoljubi zavzeli nasploh radikalnejša stališča, kot je to veljalo za slovenske rodoljube s Kranjskega.
Božidar Raič in Anton Tomšič
Razglednica drugega tabora v Žalcu, ki je bil hkrati tudi najmanjši tabor z okrog 1500 taboriti.
Na Štajerskem so že od I. 1863 naprej prirejali »besede pod milim nebom«, ki so imele zelo velik odziv in ki so jih priporočali tudi drugim deželam. »Taka slovesnost pod milim nebom,« je pisal dopisnik Triglava, ko je opisoval besedo v Bučkovcih Kimavca 1867, organizirano v spomin, štajersko-slovenskega zgodovinarja in župnika Antona Krempla, »sredi nepregledne množice kot ocean valujočega navdušenega kmečkega ljudstva ima čisto drugačen uspeh kot koncertni večer v zaprtih prostorih med gospodi v glase rokavicah in frakih ter sinjorinami damami.«
V letu 1867 je enoten slovenski tabor na volitvah v deželne zbore Kranjske, Štajerske, Goriške in Koroške, doživel prvi prepričljiv volilni uspeh. Slovenski kandidati na Kranjskem, ki je bila najbolj slovenska, so zmagali na podeželju, pa tudi v večini mest in v trgovski zbornici. V slovenskem delu Štajerske so slavili na podeželju oziroma v t.i. kmečki kuriji. Na Goriškem so bili Slovenci skoraj izenačeni z Italijani, poraz pa so doživeli le na Koroškem, kjer so bili volilni okraji tako razmejeni, da Slovenci niso mogli zmagati v več kot enem izmed njih.
Mladoslovenski voditelj Valentin Zarnik je ob tem volilnem uspehu v »Novicah« z nepopisnim navdušenjem zapisal: » Zdaj šele moremo prosto dihati, zdaj šele smemo reči, da je slovenski narod v resnici na svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje in da nismo samo narodopisni pojem.«
Valentin Zarnik in Josip Vošnjak
Istega leta je osem člansko slovensko zastopstvo v državnem zboru na Dunaju sklenilo, da se bo uprlo avstrijsko-madžarskemu dualizmu. Poslanci Slovencev so v razpravah v začetku zasedanja državnega zbora soglasno ugotavljali, da pomeni nemško-madžarska delitev monarhije »slovensko in avstrijsko smrt«. Bili so torej proti dualizmu, toda ko je bilo treba glasovati, so soglasno dvignili roke v podporo temu istemu dualizmu. Svojim šokiranim volivcem so nato omenjeno spremembo svojih stališč pojasnjevali z »vladnimi obljubami o razširitvi deželne samouprave in o večji veljavi slovenščine v šolah in uradih, dejansko pa je šlo tudi za politično korupcijo in oportunizem, povezan z osebnimi interesi.
Zgrešeno ravnanje slovenskih poslancev na Dunaju je poglobilo nasprotja v slovenskem gibanju, ki je bilo tako že razcepljeno na mladoslovensko in staroslovensko strujo. Prišlo je še do delitve glede uporabe taktike za dosego opredeljenih ciljev. Na eni strani so bili tisti, ki so odločno zahtevali dosledno uveljavitev Zedinjene Slovenije, na drugi pa so bili pristaši kompromisne politike, ki so se oklicali za zagovornike »realnih« možnosti.
V takšnem vzdušju so se prvi zganili štajerski Slovenci, ki so po vzoru Ircev in Čehov dali pobudo za organiziranje množičnih zborovanj Slovencev, imenovanih tabori.
Prvi pisni poziv za organiziranje taborov je bil objavljen v mariborskem časopisu Slovenski gospodar, dne 25.6.1868 (naključje ali ne, je hotelo, da je datum 25.6. postal slovenski praznik, dan državnosti, 123. let kasneje).
Slovenski tabor (ljudski zbor - Meeting)
Slovenski gospodar
Podučiven list za slovensko ljudstvo
Štv. 26. V Mariboru 25. junija 1868 Tečaj II.
Od več strani se je želja izrekla, naj bi se tudi Slovenci zbrali v veliki množini pod milim nebom, kakor v starih časih po stari slovenski navadi, in bi javno izrekli svoje želje in svoje zahteve.
Taki zbori ali tabori so namreč den denešnji dovoljeni po postavi, in kdo bode tajil da nimajo Slovenci dosti želj pri srcu, ki bi jih radi očitno pred svetom izrekli, da se ustavni organi in glavna vlada lehko na nje ozira in jih uresniči.
Vzemimo tukaj v misel le naše preobilne davke, ki se odkar so zemljišča prosta, vedno množijo. Vsakdo zna, da tako naprej iti ne more. Kmetijstvo, ki je od nekdaj bilo temelj in podlaga vsaki državi, se s prisilnim obloženjem slabi in tako država sama dobi jetiko in hira. To mora inači (drugače, op.p.) biti, mora se najti način, da se državni stroški v red spravijo, da ne rastejo leto za letom državni dolgi in dače ob enem, ampak da se davki spravijo v ravnotežje zopet z dohodki,…
…Vsi narodi morajo biti svobodni, ravnopravni.
V ravnopravnosti iščemo le pravico in ničesar več, ono pravico, ki meri in vaga z enim in istim laktom in z eno in isto vago meni, tebi, bremena in koristi, ki vse to kar imajo Nemci in Madžari, daje tudi Slovanu, nič menj nič več, v duhu ljubezni in sprave.
Bolj se vzbuja, bolj se bode potegoval za tako ravnopravnost narod slovenski, dokler se je ne pribori…
…Zberimo se tedaj v blagem namenu lastne boljše bodočnosti in prida državinega tudi Slovenci na Kranjskem, Primorskem, Koroškem, Štirskem (Štajerskem, op.p.), povsodi kder stanujemo, v velike tabore in izrecimo po slavnem izgledu naših bratov Čehov svoje želje, svoje zahteve…Narodi se bodo sporazumeli, nezaupnost bo minola…
…Da postanemo konkretni, vzemimo v misel nekaj vprašanj za Štirske tabore. Postavimo:
1. Število slovenskih Štirskih poslancev v deželni zbor se naj pomnoži po razmeri prebivalcev do 22 poslancev.
2. V Štirskem odboru naj bosta dva odbornika Slovenca.
3. Naj se napravi odsek slovenske namestnije Štirske.
4. Uradnikom služečim na slovenskem Štirskem naj se postavi rok, dokler imajo biti vešči jeziku slovenskemu v govoru in pismu.
5. Slovenska gospodarska šola in slovensko gospodarsko društvo.
6. Ravnopravnost jezika na glavnih in srednjih učilnicah.
7. Odštevanje prineskov za nemške zavode in ustanovitev slovenskih.
8. Da pa ta predlog ne ostane na papirju, pozivlje podpisani urednik tega lista vse Štirske rodoljube odlikaše, deželne poslance, duhovnike, posestnike, odvetnike, biležnike, zdravnike, učitelje, in uradnike slovenske, koji se s to mislijo slažejo in jo hočejo izvršiti pomagati, da se dogovori določen načrt, ki se slavni vladi predloži tako tudi čas in mesto prvemu slovenskemu taboru v Štirskem Slovenskem in za to voli izvršiven odbor.
Zhod temu dogovoru naj bo 7. julija t.l. o 3. uri popoldne v čitavnični dvorani, ki se v ta namen najame.
Do tega časa se naj tudi pismene izjave izvršijo. Slovenski časniki pa so lepo prošeni, da ta poziv ponatisnejo, kajti osebnih povabil ne bomo razpošiljali.
Dr. Matija Prelog
v imenu začasnega odbora
Zemljevid iz Ilustrirane zgodovine Slovencev, str. 247. Kljub temu, da je povsem jasno, da temu ni bilo tako, je rumena meja slovenskega narodnostnega ozemlja v 19. stoletju (rumena črta) v Istri vrisana do rečice Dragonje!!!
Slovenski tabori zanesljivo sodijo med najpomembnejše in najbolj pozitivne dogodke v celotni slovenski zgodovini. Slovenski narod se je na taborih, lahko rečemo, da kar na nek način plebiscitarno odločili za združitev slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo in s tem podprl prvi slovenski politični program.
Tabore so sicer organizirali »mladoslovenci«, toda pridružili so se jim tudi »staroslovenci« in vsaj tri leta, smo bili končno vsi politično aktivni Slovenci združeni pod eno skupno idejo, katero je najlepše opisal Jožef Virk v svoji pesmi Slava Slovencem –
Zato mi Slovenije sini,
zvesti svoji domovini,
eno srce bodimo!
Če nam je ljubezen mati
ino sloga nas pobrati,
večna bo Slovencev čast!
Vabilo na prvi Ljutomerski tabor
»Še enkrat vam kličemo: na noge slovenski možje, če vam še kaj za stare pravice mari!...Samo če bomo iz vseh stanov združeni sklepali in sklenoli, potem bomo kaj dosegli, da nam bo boljše šlo, nego zdaj! Na noge toraj! Zdramimo se iz svojega tako rekoč mrtvaškega spanja! Pomagajmo si sami! Kajti ako si ne bomo sami pomagali, nam ne bo nihče na tem svetu pomagal!« (Slovenski narod, iz vabila na prvi tabor v Ljutomeru, 01.08. 1868)
Slovenski zgodovinarji sicer enotno opisujejo pomen taborov za slovenski narod. Kljub temu, pa je dokaj težko najti o omenjenem gibanju kaj več od nekaj vrstic, ki so skoraj povsod napisane enako:
»Udeležba na taborih se je gibala večinoma od 5000 do 6000 in več, v Vižmarjih je bilo celo do 30.000 ljudi. Prihajali so peš in na konjih, oblečeni v narodne noše in okrašeni s slovenskimi zastavami, ali na okrašenih vozeh ob zvokih »muzike«…
Osrednja točka taborov so bili govori, v katerih so se narodni voditelji in poslanci zavzemali za Zedinjeno Slovenijo. Govore na taborih so spremljale resolucije, zahteve po Zedinjeni Sloveniji, po uvedbi slovenščine v urade in šole, po ustanovitvi strokovnih, zlasti kmetijskih šol, univerze in podobno…
Medtem ko so prve tabore organizirali in se jih udeleževali samo mladoslovenci, so prvaki staroslovencev stali ob strani in so se taborskemu gibanju pridružili šele, ko je gibanje že doživelo svoj razmah.«
(Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba 1979, Slovenska novejša zgodovina 1848 -1992, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Peter Vodopivec, Ljubljana 2006, …)
Očitno je, da so slovenski zgodovinarji v glavnem prepisovali iz knjig svojih predhodnikov (učiteljev) in le nekoliko premetali besede. Drugače si ni mogoče razložiti izjemne podobnosti podatkov o taborih, navedenih v dveh knjigah, ki sta izšli v razmahu 27. let. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bili podatki o taborih pravzaprav precej drugačni od teh, katere nam po papagajsko »prodajajo« v slovenskih zgodovinskih knjigah.
Najbolj pogost stavek: »Udeležba na taborih se je gibala večinoma od 5000 do 6000 in več, v Vižmarjij je bilo celo do 30.000 ljudi.«, je kar precej oddaljen od prave resnice. Še hujši je:« V tistem obdobju je bilo na slovenskem ozemlju 18 taborov, ki se jih je v povprečju udeležilo 5-6 tisoč ljudi (v Vižmarjih pri Ljubljani celo 30 tisoč).« Kako in kje so slovenski zgodovinarju uspeli najti na taborih povprečno 5-6 tisoč ljudi, je dobro vprašanje. Še boljše pa, komu navajanje toliko nižjih številk, ustreza?
Primarni viri takratnega obdobja (gre zlasti za časopise, ki so poročali o taborih kot so Slovenski narod, Novice, Slovenski gospodar), kažejo povprečno za 40 do 80% višje podatke glede udeležbe na taborih, kot nam skuša prikazati slovensko zgodovinopisje.
|
št. tabora
|
kraj
|
nižji podatek o udeležbi
|
višji podatek o udeležbi
|
|
1.
|
Ljutomer
|
6000 Novice
|
7000 Slovenski
narod
|
|
2.
|
Žalec
|
1400 Novice
|
1500 Slovenski
narod
|
|
3.
|
Šempas
|
14000 Novice
|
15000 Slovenski
narod
|
|
4.
|
Biljana
|
6000 Novice
|
7-8000
Slovenski narod
|
|
5.
|
Sevnica
|
6000 Novice in
Slo.Narod in
|
7000 Novice in
Slo.Narod
|
|
6.
|
Kalec
|
8000 Slo. Narod
|
9000 Novice
|
|
7.
|
Vižmarje
|
20-25000 Slo.
Narod
|
30000 Novice
|
|
8.
|
Ormož
|
9000 Slo.
Narod, Novice, Slo. Gospodar
|
9000
|
|
9.
|
Tolmin
|
8000 Slovenski
narod, Novice
|
8000
|
|
10.
|
Sežana
|
6000 Slovenski
narod, Novice
|
6000
|
|
11.
|
Cerknica
|
7-8000
Slovenski narod
|
8000 Novice
|
|
12.
|
Kapela
|
8000 Slovenski
narod, Novice
|
8000
|
|
13.
|
Bistrica
|
8000 Novice
|
8000
|
|
14.
|
Kubed
|
4000 Slovenski
narod
|
6000 Novice
|
|
15.
|
Vipava
|
12000 Slovenski
narod, Novice
|
12000
|
|
16.
|
Žoprače
|
10000 Slovenski
narod, Novice
|
10000
|
|
17.
|
Kastav
|
10000 Slovenski
narod, Novice
|
10000
|
|
18.
|
Zgornje
Buhlje
|
6000 Slovenski
narod
|
6000
|
|
|
SKUPAJ
|
149.400
|
168.500
|
Povprečje po nižji udeležbi znaša 8300, po višji udeležbi pa 9361 taboritov. Zakaj in kako so torej slovenski zgodovinarji lahko zapisali, da je bilo na taborih v povprečju med 5 in 6000 ljudi, ko pa jih je bilo dejansko po primarnih zgodovinskih virih bistveno več?! Dejansko med 40 in 80 % več, kot je navedeno v večini slovenskih zgodovinskih knjig! Takšna in podobna je »slovenska uradna« zgodovina skoraj pri vseh pomembnejših dogodkih in to po pravilu v slovensko škodo! Navadno v imenu znanosti. Kakšne?! Številke pričajo same zase in jih ni mogoče interpretirati tako, kot to skušajo slovenski zgodovinarji, četudi so vsi nosilci doktorskih naslovov!
Kaj pravzaprav pomenita podatka o skupni udeležbi na taborih? Ne glede na to, ali upoštevamo nižji podatek, ali višji, ali pa nekaj vmes, gre za izjemno število udeležencev – taboritov. Če upoštevamo podatek, da je bilo okrog leta 1860 v avstrijskem delu monarhije približno 1,1 do 1,2 milijona Slovencev, pomeni to, da se je taborov udeležilo okrog 15 odstotkov takrat živečih Slovencev! Danes bi to pomenilo približno 270.000 Slovencev! Vsi ti so podprli zahtevo po Zedinjeni Sloveniji!
Skupaj je bilo med leti 1868 in 1871 na takratnem slovenskem ozemlju organiziranih 18 taborov. Pet taborov je bilo na Štajerskem, štirje na Goriškem, štirje na Kranjskem, trije na Koroškem in dva v Istri. Prav v Istri je bil nekaj let kasneje, leta 1878, v Dolini pri Trstu še 19. tabor, ki pa ga običajno ne prištevamo k taborskemu gibanju, ker je bil osamljen primer po nekaj letnem premoru, po prepovedi taborov.
Prvi tabor je bil organiziran 9.8.1868 v Ljutomeru (Lotmerku v Prlekiji, Štajerska). Dva tabora, 2. v Žalcu (6.9. 1868, Štajerska) in 3. v Šempasu (18.10.1868, Goriška), sta bila še organizirana istega leta 1868.
V naslednjem letu 1869 je bilo organiziranih pet taborov. Četrti tabor po vrsti je bil 25.4. 1869, v Biljani na Goriškem, 5. v Sevnici na Štajerskem, 2.5.1869, 6. tabor je bil v Kalcu na Notranjskem (Kranjska), 9.5. 1869, 7., ki je bil hkrati največji v Vižmarjih pri Ljubljani, 17.5.1869, 8. pa v Ormožu na Štajerskem, 8.8.1869.
V letu 1870 je bilo organiziranih osem taborov. Deveti, 1.5.1870 v Tolminu in 10.,
29.5. v Sežani sta bila na Primorskem, 11. je bil 12.6. 1870, v Cerknici na Notranjskem, 12. v Kapeli pri Gornji Radgoni, na Štajerskem, 19.6.1870, 13. tabor je bil na Koroškem, 31.7.1870, v Bistrici pri Pliberku, 14., 7.8. 1870, v Kubedu, v Istri, 15., 14.8. 1870, v Vipavi in 16.,18.9. 1870 v Žopračah pri Rožeku, na Koroškem.
Leta 1871 sta bila organizirana le dva tabora. 17. tabor je bil v Kastavu v Istri, 21.5.1871, zadnji 18. pa v Zgornjih Buhljah na Koroškem, blizu Grabštajna, 6.8.1871. Taborov bi sicer bilo še več, a so jih oblasti prav leta 1871
prepovedale.
Na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru so sprejeli naslednjo resolucijo: »Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v § 19 državnih osnovnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler ne bode: 1. Slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik in dokler se ne bo v ta namen na Slovenskem nemudoma določil rok, in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki znati slovenščino v besedi in pismu. 2. Dokler ne bo cerkvena vlada na Slovenskem uradovala v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogoslovnicah predmeti, kateri se do zdaj nemško predavajo, odslej slovensko razlagali. 3. Dokler ne bodo ljudske šole čisto slovenske in v slednjih učni jezik slovenski (nemščina ostane učni predmet). 4. Dokler se ne združijo Slovenci v Zedinjeno Slovenijo z narodno upravo. 5. Dokler se ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v razmerju števila Slovencev in njihovih prineskov napraviIi in vzdrževali slovenski zavodi, na primer slovenske realke, gospodarske šole. 6. Dokler ne bodo dodane temu § izvršilne postave in dejansko vpeljane in dokler se ne bo posameznim deželam dala večja samoupravna oblast.«
Podobne resolucije so nato sprejemali tudi na drugih kasneje organiziranih taborih.
Nemci in njihovi slovenski pomagači, Nemčurji, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem so skušali nasproti slovenskim taborom organizirati svoja zborovanja, ki pa niso uspela, saj niso zmogla privabiti večjega števila ljudi. Zato pa so Nemci že v 60. letih 19. stoletja organizirali nemško nacional-šovinistično telovadno organizacijo Turnverein, katero so Slovenci preprosto imenovali Turnarji.
V obdobju slovenskega taborskega gibanja je prišlo do večjega števila pretepov oziroma spopadov med slovensko in nemško (nemškutarsko) usmerjenimi pristaši obeh »opcij«. Tako so po nemški zmagi na volitvah v mestni svet v Ljubljani, Ieta
1868 Turnarji v čast zmagi priredili izzivalni izlet v Mengeš. Na povratku so jih
slovenski kmečki fantje na Ježici strahovito pretepli. Naslednje leto (23. 5, 1869) so napravili Turnarji izlet na Janče z bobni in zastavo. Tudi tokrat so jih slovenski kmetje pretepli in jim vzeli nemško zastavo, Na povratku je prišlo do spopada v Vevčah. Turnarji so poklicali na pomoč orožništvo (danes bi temu rekli policijo).
V spopadu z orožniki je bil ubit nek slovenski fant, vklenjenih in zaprtih pa je bilo še
okoli šestdeset mož in fantov, kateri so bili odpeljani v Ljubljano. Tam so bili nekateri obsojeni na celo do tri in pol leta ječe. Turnarji si od takrat dalje niso več upali na deželo. Leta 1870 je prišlo tudi do večjega pretepa v Novi vasi pri Slovenski Bistrici. Tudi drugod je slovenski narod kazal odpor proti Nemcem in zlasti smešil orožnike,
po večini tujce, ki niso znali slovenskega jezika.
Tabori pomenijo višek politične aktivnosti in zavzetosti slovenskega naroda ter hkrati višek politične ideje oziroma programa Zedinjene Slovenije. Žal v obdobju taborskega gibanja ni prišlo do vseslovenskega odbora, ali organizacije, ki bi povezovala in načrtovala aktivnosti v zvezi s tabori, kar je nedvomno največja pomanjkljivost tega sicer, za slovenski narod bleščečega političnega obdobja, ki pa prav zato ni dalo takšnih rezultatov, kot bi jih lahko pričakovali sicer.
Po prepovedi taborov, (prepovedala jih je Hohenwartova avstrijska vlada, leta 1871), je prišlo do razdora med »klerikalci« na eni in »liberalci« na drugi strani, s čimer je bil vzpon slovenskega narodnega gibanja zaustavljen in zatrt. Temu je sledilo skoraj petdeset let najhujšega nemško nacionalnega pritiska, podprtega z organizirano vladno dejavnostjo. Slovenski poslanci v avstrijskem parlamentu so se zadovoljevali z manjšimi koncesijami, predvsem pa trošili moči z »medstrankarskimi razprtijami« in niso več nastopali s programom Zedinjene Slovenije. Med slovenskimi narodnimi množicami je zato vse bolj raslo nezadovoljstvo in odpor do njihove politike, ki so ga le še povečevale slabe socialne in gospodarske razmere, v katerih se je iz Slovenije izselilo več deset tisoč mladih Slovencev, katerih večina se je nato »utopila« v širnem svetu.
vir: Ilustrirana zgodovina Slovencev: Nemškutar - str. 245, Nacionalizem - str. 254, Mladoslovenci in Staroslovenci - str. 242
Viri:
- Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979,
- Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Gestrin – Melik, Ljubljana 1966,
- Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Peter Vodopivec, Ljubljana 2006,
- Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999,
- Slovenski narodni programi, Janko Prunk, Ljubljana 1987,
- Slovenci 1848 – 1918, Vasilij Melik,
- Taborsko gibanje na Slovenskem, Ljubljana – Ljutomer 1981,
- Slovenska novejša zgodovina 1848 -1992, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005,
- Časopisi: Naprej, Slovenec, Slovenski narod, Novice, Triglav in Slovenski gospodar.
|
|
|
|
|
|
