|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so Sečoveljske soline zaradi svoje izjemne bogate naravne in kulturne dediščine uvrščene kot edino od slovenskih mokrišč na seznam UNESCA kot mokrišče mednarodnega pomena? Danes deluje le še manjši del solin, v opuščenem delu solin pa najdemo bogato zakladnico rastlinskega in živalskega sveta, med drugim Etruščansko rovko, ki je najmanjši sesalec na svetu!
|
|
Sveti Domicijan
Karantanski svetniki med zgodovinsko
resnico, ideologijo in politiko,
Sv. Domicijan
Zamolčani zavetnik Karantanije
dr. Jožko Šavli
Leta 1967 so verni Slovenci praznovali 1200-letnico pokristijanjenja. Toliko let je namreč minilo od tedaj, ko je umrl sv. Modest († 767), irski menih in misijonar, ki je s svojimi sobrati pokristijanil Karantanijo. Pokopan je v stolnici pri Gospe Sveti, kjer je bil pokrajinski (korni) škof. S pokristjanjenjem smo Karantanci – Slovenci vstopili v takratno skupno krščansko Evropo. Ob tej pomembni obletnici so romarji iz Slovenije, da bi počastili spomin na apostola Karantanije in na pokristijanjenje slovenskega naroda, z avtobusi množično poromali k Gospe Sveti. Toda koroški tisk je začel slovenske romarje napadati. Da ne bi prišlo do skalitve »dobrih sosedskih odnosov« s Koroško, je takratna slovenska vlada pod Stanetom Kavčičem prepovedala podjetjem oddajati avtobuse. S tem so bila romanja k Gospe Sveti prekinjena.
Mislim, da se ne motim v domnevi, da je šlo v tem primeru za tih dogovor med Dunajem in Jugoslavijo. Belgrad je zatem izdal ustrezen ukaz, ki se mu je vlada v Lublani morala vlada ukloniti. Nemškutarski krogi na Koroškem niso skrivali zadoščenja. “Slowenen-Wallfahrt aufs Zollfeld verhindert” (Romanja Slovencev k Gospe Sveti preprečena), je triumfalno poročalo svobodnjaško glasilo »Kärnter Nachrichten« (13. maja 1967). Ime Karantanije ter njena krščanska in duhovna zapuščina so bile ponovno potisnjene pod površje. Vendar ne za zmeraj.
 
Milštat (Millstatt) ob istoimenskem jezeru,blizu Špitala na Koroškem. – Nekdanja opatijska cerkev v Milštatu, kjer
se v stranski kapeli nahaja grob sv. Domicijana, vojvode in zavetnika Karantanije († okoli 802). Njegov obstoj so „znanstveno“ zanikali od leta 1907 naprej. Odkritje, da je resnično živel (1991), je bilo v Sloveniji zamolčano in je to še vedno.
Svetniki in blaženi
Slovenski študentski dom Korotan na Dunaju je leta 1978 slavil 10-letnico svojega obstoja. Ob tej priložnosti je njegov rektor, p. Ivan Tomažič, izdal slavnostno številko domskega glasila Glas Korotana (št. 6). V njej je bila med drugim objavljena tudi študija o sv. Modestu s študijskimi opombami. Napisal jo je univ. prof. dr. Erich Körner, doma v Leobnnu (Štajerska). V njegovi študiji so na nekem mestu omenjeni tudi “karantanski svetniki”, ki so v reliefu upodobljeni na oltarju v cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu. Predstavljeni so v naslednjem zaporedju: sv. Virgil, sv. Modest, sv. Jožef (deželni zavetnik), sv. Rupert in sv. Albuin.
Navedba “karantanski” je v tem primeru presenečenje. Krščanska Karantanija je imela torej tudi svoje svetnike? Naše verno občestvo o tem še nikoli ni slišalo, in je takrat še vztrajno molilo, da bi čim prej prišlo do razglasitve „prvega“ slovenskega blaženega in potem svetnika, bodisi Slomška ali Baraga. Dva izmed svetnikov, ki so upodobljeni kot „karantanski“ v omenjeni cerkvi v Celovcu, nista karantanskega rodu, in sicer sv. Rupert in sv. Virgil, oba solnograška nadškofa. Vendar sta s pokristijanjenjem Karantancev povezana. Pravi karantanski svetnik in apostol, ki nam je vsem poznan, je sv. Modest, ki je deloval v Karantaniji.
Popolnoma nepoznan nam je bil sv. Albin (Albuin), karantanskega rodu, ki pa ni deloval v Karantaniji, temveč na Tirolskem. Bil je škof v tirolskem Brixenu, kjer je v stolnici tudi pokopan († 1006). Pri nas mu je posvečena cerkev na Koroški Beli in kapela na blejskem gradu, ki je bil posest škofije Brixen. Karantanski, kot ga na splošno poznamo, je med temi svetniki edinole sv. Modest. Upoštevati pa moramo tudi dve karantanski svetnici.
Prva od niju, mati sv. Albuina, je bila sv. Liharda (Hildegard), kneginja, je pokopana na Kamnu v Podjuni († 985). Bila je velika dobrotnica ljudstva. Dobrodelna ustanova, ki jo je zapustila, je preživela dolga stoletja in ugasnila šele po prvi svetovni vojni. Na predvečer njenega godu še danes simbolično mečejo iz kmenskega župnišča med množico štruceje (kruhke). Cerkev jo priznava kot blaženo. Zgodovinar Josip Gruden poroča, da so Slovenci nekoč pogosto romali na njen grob. V zgodovinskem gradivu o njej še posebej izstopa študija, objavljena v celovškem letniku Carinthia I (K. Dinklage, 1972).
Druga karantanska svetnica, ki se je odlikovala kot velika dobrotnica, je sv. Ema (ali Hema). Svoje bogato premoženje je razdala za ustanovitev novih župnij in za uboge. Na Krki (Gurk) je ustanovila ženski samostan in tudi sama vstopila vanj kot redovnica († 1043). Nanjo še danes spominja tamkajšnja stolnica. Že leta 1072 je bil samostan razpuščen. Na njegovi posesti je bila ustanovljena škofija, današnja celovška. Kneginja Ema je bila v 13. stol. razglašena za blaženo, za svetnico pa šele leta 1938. Tudi na njen grob na Krki so Slovenci pogosto romali, poroča zgodovinar Gruden.
V velikem delu Leto svetnikov, kar štiri knjige, je sv. Ema predstavljena kot slovenska kneginja. Koroško nemška stran pa jo prikazuje kot »Nemko«, dasi v času njenega življenja Nemcev še sploh ni bilo. Na vsak način je čas, v katerem je živela, vprašanje narodnosti je brezpredmetno. Bodisi sv. Ema kot tudi sv. Liharda in njen sin sv. Albin so karantanski in slovenski svetniki. Prikazovanje njihovega nemškega porekla je zgolj ideološko.
Naslednje vprašanje, ki se postavlja, je v tem, ali gre za svetnike ali za blažene. Najprej v primeru sv. Liharde, pa tudi sv. Modesta. Ne najdemo ju namreč na rimskem svetniškem seznamu. Toda vedeti je treba, da je šele papež Aleksander III. prenesel razglašanje svetnikov v izključno pristojnost Rima (1171).
Pred tem so svetnike razglašali krajevni škofje, kot se je v vzhodni Cerkvi ohranilo do danes. Postopek razglašanja je bil naslednji: Ko se je nabralo dovolj pričevanj o čudežnih uslišanjih, je dal krajevni škof odpreti grob pokojnika (elevatio), ga prenesti v cerkev (translatio) in pokopati pod oltarjem ali na drugem častnem mestu (depositio). Tako je bilo pred papežem Aleksandrom III. tudi v Karantaniji, četudi nam zapisi niso ohranjeni. Rim je svetništvo številnih pred tem razglašenih, kot je bilo tudi v primeru sv. Modesta, priznal per viam cultus. Ostale, kot je bila sv. Liharda, so odslej. častili kot blažene.
Sv. Domicijan in sv. Modest na milostni podobi z Gospe Svete (18.stol.), Deželni muzej v Celovcu..
Baročna steklena skrinja v kapeli sv. Domicijana v Millstattu (1716) z njegovimi posmrtnimi ostanki.
Zavetnik Karantanije
Kot blaženi se je po odloku papeža Aleksandra III ohranil v češčenju tudi karantanski vojvoda sv. Domicijan († ok. 802). Njegov grob se nahaja v nekdanji benediktinski opatiji v Millstattu na Koroškem. V zgodovinskem izročilu se omenja kot vojvoda svetnik. Toda v poglavitnem viru o zgodnji Karantaniji, v spisu Conversio, ki našteje karantanske slovenske vojvode po Valhunu (Pribislavka, Semika, Stojmir in Edgar), njegovega imena ni najti. Zakaj?
Spis Conversio (Bagoariorum et Carantanlorum) je nastal v Solnogradu okoli 873. Uperjen je predvsem proti sv. Metodu, nadškofu v Panoniji, ki jo je solnograški nadškof imel za svojo misijonsko provinco. Svetniški vladar, kot je bil vojvoda Domicijan v Karantaniji, je ustvarjal podlago za samostojno domačo Cerkev. Karantanija pa je bila takrat misijonska provinca Solnograda,. Conversio vsled tega obstoj Domicijana preprosto zamolči.
Najbolj verjetno je, da je Domicijana skupaj z. Modestom razglasil za svetnika gosposvetski škof Osvald († 863), ki ga vir omenja kot episcopus Sclavorum. Dolga stoletja potem so Domicijana častili kot čudodelnega svetnika in zavetnika Karantanije (Koroške). Šele Marija Terezija je za koroškega deželnega zavetnika vsilila sv. Jožefa, čemur so se koroški stanovi še dolgo potem upirali.
Jezuiti, ki so staro opatijo Millstatt upravljali od konca 16. stol. naprej, so si nenehno prizadevali, da bi bil Domicijan tudi v Rimu priznan za svetnika. Vnesli so ga tudi v znano Acta Sanctorum in leta 1762 na pristeojnem mestu v Rimu predložili o njem bogato dokumentacijo. Toda že 1773 je papež ukinil jezuitski red, in postopek za Domicijanovo kanonizacijo je padel v pozabo.
Sv. Domicijan z vojvodskim klobukom na glavi (soha iz 15. stol., muzej v Millstattu).
“Poveličanje sv. Domicijana”, baročna freska v kapeli mestnega gradu v Celovcu (J. F. Fromiller, okoli 1734)
V 19. stol., ko se je prebudila narodna zavest, so nemški krogi na Koroškem hoteli narediti deželo tudi v zgodovinskem pogledu povsem nemško. Za razliko od sv. Liharde in sv. Eme, ki so ju lahko predstavljali kot „nemški“ plemeniti ženi, sv. Domicijana, slovenskega vojvode, ni bilo mogoče razglasiti za Nemca. Naloge, kako ga odstraniti, se je očitno po naročilu lotil zgodovinar Robert Eisler (Innsbruck). Bil je judovskega porekla, zato ni imel moralnih pomislekov nasproti krščanskemu svetniku. Ohranjeno legendo o njem, ki jo lahko kot v primeru drugih svetniških žitji imenujemo tudi Vita s Domiciani |
|
, je študijsko dokaj sistematično preveril. Zaključil pa z ugotovitvijo, da Domicijan nikoli ni živel (1907).
Legenda o sv. Domicijanu
Nekoč je bilo Milštatsko jezero mnogo večje. Na južni strani je segalo do Klanca (Glanz) nad Dobravami (Döbriach), v sredini pa do Kalvarije nad Milštatom. V gričvju onstran jezera, poraslem z gozdom, je na Golišah (Hochgosch) stal grad. Sredi gozda je od njega še danes mogoče videti nekaj razvalin. Tukaj je imel v 8. stol. svoj dvor knez Domislav, vladar Karantanije, ki je bil še pogan.
Knez je imel je sina istega imena, ki pa je bil zelo svojeglav. Nekega dne si je fant vtepel v glavo, da mora s čolnom preko jezera, pa čeprav je med spomladansko odjugo pihal z gora hud veter in je bilo jezero vsled tega močno razburkano. Oče je sina svaril pred nepremišljenim dejanjem, toda fant se nikakor ni dal prepričati. Vstopil v čoln in odveslal na jezero. Toda čoln se je v močnem vetru vedno bolj zibal in se končno prevrnil.
Naslednjega jutra, ko je knez zagledal prazen čoln, ki so ga valovi zanesli k bregu, je takoj vedel, zakaj se sin ni vrnil domov. Zelo ga je ljubil, zakaj bil je njegov edinec. Tedaj se je zaobljubil, da bo na mestu, kjer bodo sina našli, postavil cerkev in da bo postal kristjan. Dal je od blizu in daleč poklicati ljudi ter jim naročil, naj pridejo s krampi in lopatami. Na zgornji strani jezera so začeli kopati v grič, ki je ločil jezero od reke Lieser. Grič so odstranili in na tistem mestu je voda v jezeru začela odtekati. Gladina jezera se je postopoma nižala, in čez nekaj dni so v blatnem dnu na kraju, kjer se danes nahaja Milštat, zagledali mrtvega kneževiča.
Knez Domislav je svojo zaobljubo takoj izpolnil. Dal se je krstiti in prejel krščansko ime Domicijan. Svojemu sinu je pripravil krščanski pogreb, in dal ob njegovem grobu sezidati cerkev. Prvo v teh krajih. Ker je bilo naokoli vsepovsod še veliko poganskih malikov, ki so jih ljudje častili, je dal njihove sohe pometati v jezero. Tako je kraj, kjer je bil kneževič pokopan, dobil ime Mille Statue (Millstatt, Milštat), po okoli tisoč malikih, ki naj bi bili vrženi v jezero. Kneza Domicijana so po njegovi smrti pokopali v isti cerkvi v Milštatu. V njej počiva še danes.
Dne 5. februarja se v njegovi kapeli še vedno daruje sv. maša v njegov spomin. Pravijo, da se je nekoč vsa cerkev, potem ko so mašno daritev v njegov spomin opustili, pogreznila za en meter. Tako morajo tisti, ki vstopijo vanjo, še danes narediti nekaj stopnic navzdol.
Ime Millstatt izvajajo danes od potoka Mils, ki se na tem mestu izliva v jezero. Ime je isto kot Mile, Mele, to je meline, kar se nanaša tudi na peščeni breg. Prvotno, še pogansko ime kneza Domicijana, v izročilu ni ohranjeno. Predkrščansko obliko Domislav, ki sem jo v legendo vnesel, predvideva ugledni celovški arheolog dr. F. Glaser. Najdemo jo tudi v študiji o karantanskih imenih, ki jo je izdal prof. Kronsteiner (1972).
Ugotovitev Eislerja, da ni Domicijan “nikoli živel”, so na Koroškem, kadarkoli je beseda nanesla na Milstatt, kjer je njegov grob, ponavljali vse do 90-ih let. Eden najbolj vnetih zgodovinarjev, ki so njegov obstoj zavračali, je bil Hans – Dietrich Kahl, ki je vztrajno navajal: Domicijan je zgolj izmišljotina benediktincev iz 12. stol. (Millstastt 1986). Toda dr. Franz Nikolasch, univ. profesor v Solnogradu, je zaključke Eislerja v svoji študiji prepričljivo ovrgel (Millstatt 1989, Carinthia I 1990). Še več! Leta 1991 so v Millstattu našli kos Domicijanovega nagrobnika, na katerem je ohranjen del njegovega posmrtnega napisa. Ugledeni celovški arheolog dr. Franz Glaser je na podlagi ohranjene legende napis uspešno rekonstruiral. Napis je latinski in se glasi:
† HIC QVIESCIT DOMICIANVS DUX QVI KAROLI IMP TEMPORIBVS PAGANITATEM DEVICIT ET POPVLVM AD FIDEM CONVERTIT - (Tukaj počiva vojvoda Domicijan, ki je v času cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil k veri).
Rekonstruiran napis na Domicijanovega nagrobnika.
Kamen z ostankom napisa na nagrobniku sv. Domicijana. Navedba KAROLI IMP(eratororis ) kaže, da je umrl potem, ko je bil Karel Veliki že kronan za cesarea, torej po 800 po Kr.
Iz napisa izhaja, da je Domicijan živel še leta 800, ko je bil Karel Veliki kronan za cesarja. Izraz “premagal pogane” se očitno nanaša na Domicijanov zgled, naveden v legendi, s katerim je ljudi spet pridobil za krščansko vero. Zakaj poseg bavarske vojske v Karantanijo za časa vojvode Valhuna (772), ki je zatrla poganski upor, je nedvomno zapustil veliko nezaupanje do krščanstva. Samo zgled priljubljenega vladarja je zaupanje lahko znova povrnil.
Uredništvo spletne strani Hervardi: Več o karantanskih svetnikih najdemo v knjigi: Jožko Šavli, Slovenski svetniki, zal. Humar 2000, in na www.carantha.net. - Presenetljivo je, da najdba omenjenega kosa nagrobnika sovpada z mesecem in letom, v katerem so države Evropske zveze skupno priznale samostojno Slovenijo (1992). Najdbo odlomka z Domicijanega nagrobnika, ki potrjuje, da je karantanski knez zares živel, pa so v Sloveniji zamolčali. O njej ni poročal niti verski list Družina.
Slike, besedilo:
(domicijan.burgkapelle) “Poveličanje sv. Domicijana”, baročna freska v kapeli mestnega gradu v Celovcu (J. F. Fromiller, ok. 1734)
(podoba) Sv. Domicijan in sv. Modest na milostni podobi z Gospe Svete (18.stol.).
(sarkofag) Baročna steklena skrinja v kapeli sv. Domicijana v Millstattu (1716) z njegovimi posmrtnimi ostanki.
(domicijan) Sv. Domicijan z vojvodskim klobukom na glavi (soha iz 15. stol., muzej v Millstattu).
(domicijan napis) Rekonstruiran napis z Domicijanovega nagrobnika (po 800 po Kr.).
|
|
|
|
