|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
Vinko Vodopivec
STAREJŠA SLOVENSKA ETNOGENEZA
Založba Jutro, Ljubljana 2010
Knjiga obsega 408 strani in predstavlja zaključeno celoto starejše slovenske etnogeneze iz okoljskih, poselitvenih, zgodovinskih, genetskih, jezikovnih in arheoloških raziskav. Podaja genezo slovenskega naroda, ki je v osrednji Evropi prvobiten, saj je poselil južni del že med zadnjo ledeno dobo, severneje pa po otoplitvi okoli 7. tisočjetja pr. Kr., ker dokazujejo zemljepisna imena razumljiva na slovanskih osnovah. V predzgodovinski in zgodovinski dobi se je imenoval različno, kakor so o njem poročali razni pisci zgodovine, geografije itd.
Knjiga Starejša slovenska etnogeneza podaja v uvodnem delu sedanje družbeno in znanstveno okolje, ki je močno obremenjeno z vsakovrstnim onesnaževanjem, zato je resnica, ki človeka osvobaja, praviloma zakrita. Dobro poznavanje okolja v katerem živimo nam omogoča trezno presojo vsakdanjih dogodkov in uvid v resničnost ali zlaganost vsakodnevnih informacij, ki so le redko resnične in usmerjene v dobrobit ljudi. Posebej je obravnavano znanstveno in še posebej zgodovinsko in jezikovno okolje, ki se kar ne more izkopati iz splošno sprejetih a napačnih velikonemških imperialističnih teorij.
Drugi del umešča slovensko etnogenezo v predzgodovinsko dobo z analizo življenskih razmer med in po zadnji ledeni dobi. Z jezikovnimi primerjavami osvetljuje izvor slovanskih jezikov, še posebej slovenščine, ki je jezikovni muzej in je najbolje ohranila značilnosti predantičnega slovanskega govora. Iz jezikovnega in zgodovinskega pogleda obravnava korenine zahodnih in južnih Slovanov. Opozarja na napačno uporabo imena Kelti, ki se sme uporabiti le za kulturno opredelitev, saj v srednji Evropi Kelte predstavljajo predvsem slovanski narodi.
Najpomembnejši del pa z jezikovnimi primerjavami razumevanj različnih venetskih, retijskih, starofrigijskih, etruščanskih, galskih, starotrakijskih in celo staroegiptovskih napisov v različnih jezikih, ugotavlja največjo podobnost različnih prevodov s stvarnim napisom in tako nedvoumno odgovarja na ustrezno izbiro jezika razumevanja. Prav vse primerjava kažejo neustreznos poskusov razumevanja zahodnoevropskih jezikoslovcev s poljubnimi imeni v latinščini ali grščini in z izjemnimi rezultati potrjujejo njihovo razumevanje na osnovi slovenskega jezika.
Spremna beseda
V knjigi je zbrano veliko arheološkega, zgodovinskega in zlasti jezikoslovnega dela o naših davnih prednikih, ki so živeli že od kamene dobe na sedanjem slovenskem in širšem evropskem ozemlju. Nekatera dela so bila že objavljena v zbornikih projekta Korenine Slovenskega naroda, ki je bil ustanovljen na pobudo avtorja in izhajajo že od leta 2001.
Vinko Vodopivec orje ledino in razširja primerjalno jezikoslovje z analizami značilnimi za razbiranje zapisov neznane ali namerno skrite vsebine. S primerjavami jezikovnih značilnosti dokazuje ustreznost razumevanja v slovenščini, ki je pravi jezikovni muzej in je najbolje ohranila značilnosti predantičnih slovanskih govorov. Temelj razumevanja predstavljajo prav mnoga slovenska narečja, ki se najbolje skladajo z besedami starih Retov, Venetov, Etruščanov in nekaterih drugih predantičnih evropskih narodov in jezikov.
Značilne so primerjave razumevanj različnih napisov z deli drugih raziskovalcev in jezikoslovcev. Razvidno je, da zahodnoevropski jezikoslovci niso znali razvozlati niti enega napisa, saj so neznana besedila pojasnjevali s poljubnimi imeni na osnovi latinščine in grščine. Venetščina, retijščina in etruščanščina so starejši od latinskega jezika, grški jezik pa je bistveno različen od slovanskega, germanskega in romanskega izrazja in ni imel večjega vpliva na osrednje indoevropske jezike. Avtorjeve primerjave predantičnih napisov so prepričljive in nedvomno potrjujejo slovenščino kot najustreznejši jezik razumevanja starih napisov, saj je staroegiptovski napis star že okoli 3750 let.
Knjiga je izziv in dober pripomoček znanstvenim delavcem, zlasti na jezikovnem področju, saj podaja besedno razumevanje, ki ga jezikoslovci s predpostavljenimi imeni še niso podali. Besede je treba podrobno obdelati s primerjalnimi razumevanji in z običajnimi analizami primerjalnega jezikoslovja v primerjavi s slovenščino in zlasti z njenimi številnimi narečji. Začetek takega dela je vedno težak in tvegan in morda je to vzrok, da se takega dela niso oprijeli slovenski znanstveniki. Bodoči raziskovalci bodo lahko nadaljevali delo na tej osnovi in nekatera spoznanja potrdili, druga pa spremenili, dopolnili ali zavrgli.
Iz vsebine se da zaključiti, da bi morala prav slovenščina, z mnogimi bogatimi narečji, postati klasičen jezik v srednji Evropi. Velika škoda je bila narejena v zadnjih stoletjih ko smo bili podvrženi nemški šoli in so tudi naši znanstveniki sprejeli njene mnogokrat nacionalistične načine razmišljanja. Drugi so nam pisali zgodovino in odločali kdo smo in od kod smo prišli. Kot je razvidno iz te knjige smo na tej zemlji staroselci že od stare kamene dobe in ko smo sedaj spet samostojni, si moramo pisati zgodovino sami.
Prof. Dr. Anton Mavretič
Dopisni član SAZU
Center for Space Research, Boston University
725 Commonwealth Ave, Boston MA 02215, USA
Boston, November 3, 2010
|
|
|
|
|
|
