|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Ljubljansko barje 150 kvadratnih kilometrov velika ravnina južno od Ljubljane? Zaradi ohranjene narave slovi Ljubljansko barje kot mednarodno pomembno območje za ptice. Na Barju gnezdi prek 100 vrst ptic, še nadaljnjih več kot sto pa ga obišče med preletom ali prezimovanjem!
|
|
Slovenski vojaški službeni zakon za pešce iz leta 1578
Transkribcija Službenega zakona izdanega v slovenščini in latinščini, ki ga je nadvojvod Karel izdal vojakom v Slovenski krajini, v Gradcu, 1. sušca/marca 1578, objavljena v Spomenici hrvatske krajine, Radoslav Lopašić, Knjiga I., od leta 1479 do 1610, Zagreb 1884, str. 65-67
Gre za eno najstarejših ohranjenih slovenskih pravnih besedil, starejšo tudi od Gorskih bukev, ki jih je leta 1582 iz nemščine v slovenščino prevedel Andrej Recel (Gornih Buqui od Krailove Suetlosti Offen innu poterien general inu Privilegium). Slovenščina v objavljenem službenem zakonu pripada panonski narečni skupini, za katero so značilni tudi posamezni madžarizmi (npr. kaštigati, ki je značilna beseda tudi za prekmursko slovenščino) in hrvatizmi (npr. kada, nejma). Besedilo je zelo zanimivo tudi zato, ker ga lahko primerjamo z besedili v naslednjih stoletjih ter tako jasno vidimo kako sta hrvaščina in srbščina vplivali na slovenski jezik v večjem delu nekdanje panonske Slovenije (Slovenskem orsagu, Kraljestvu Slovenijeh).
Objavljena službena pravila so izdana Pešcem ali Haramijam, obstajajo pa še službena pravila za Konjenike (Kojniške Šerege, huzarje), ki so bila izdana istega leta in dne in so v istem viru objavljena na straneh 68-71. Haramije so bili pripadniki lahke najemniške pehote, ki je bila ustanovljena z namenom preprečevanja in odvračanja turških napadov v Slovenski krajini v 16. stoletju. Glede na dvojezični službeni zakon, ki je bil izdan v slovenščini in v latinščini, je očitno, da so med Haramijami Slovenci predstavljali večino vojakov.
Hrvati so si v skladu s svojo navado (consuetudinem Chroatorum) prisvojili tako Službeni zakon, kakor tudi tedanjo Slovensko krajino (Windischen gränitzen, Sclavonischen gränizen, Confiniorumque Sclauoniae).
Harami ili Pejšac Kapituli ter službeni zakon
Vsaki, ki se stavi Kapitan ili vojvoda nad Haramije ili Pišce, budi plemeniti ili višči, ter veran junak, taj ima cesarovi i Hercegovi Svitlosti osebujno priseči na vero svojo, da hče Artikule ter zakone vojski pristavne vsimi svojimi podložni Junaci i Harami tverdo deržati.
Vmed vsakih deset Harami se jedan verni i višči desetnik, ki kakovo imejne pod cesarovo ili Hercegovo Svitlosti ima, postaviti.
Junaci se imajo izibrati od Kapitana ili vojvode, ter desetnikov takovi, kim je lastni hišni stan, ki so služeči junaci, ne kakovi neznani ili težaki.
Kapitanova ili vojvodova plača na mesec je deset Rajniških i na jedno lako dete jedna mesečka plača.
Desetnikova služba je jedan rajniški više od mesečke plače.
Drugim haramijam po mesečki plači.
Zastavniku jedan rainiški više od mesečke plače, bubnaru takojši.
Kada se spravlajo Haramije, bodo vsi ter vsaki osobujmi prisegli, kada k plači dojdo, da imajo cesarovi i Hercegovi svetlosti vsaki potrebi i nevoli verno služiti, svojim Kapitanom pokorni biti, ter k vsakomu viteškomu dugovanju vsaki hip i čas i vsakom mestu, kaku junaškim ludem pristaja, pripravni biti.
Kada se muštra čini pod svojim pravim imenom ter pridevkom popisan vu saki skuzi da ide, ki pak pod nepravim imenom ili drugi trat skuzi bi pošal, ta glavo zgubi.
Nijedan drugomu vuružja v muštro ne posudi pod zgublenjem vuružja.
Aku prem kada mesec konac ima, plača on hip nedojde, nekuliku dni ali tjedan pasiva, ter jim ča posujeno bude, da plače vono dočekajo, ter brez dopuščenja kapitanov neotido.
Da straže v zapovedanom času zadovolno obsluže i od nje ne odstope ni vme sobom se svadlivajte pod zgublejnem glave i kada potriba bude, da so dužni v taborih, gradih ili kakovom godi gradjenju pristopit k vsakomu tomu.
Da se čuvajo v taborih, stancih, putih nijedne tatvine, zla ili krivine komu čine i da tergovcem ki jeluša i drugo potrebo doneso, nijedne sile pod zgublejnem glave ne čine.
Da vsakoga orsaga ludmi mirnu žive, spote ili haluvanja soprot njih ne čine pod zgublejnem glave, nego tužbe kakove imavši, da kapitanom izkažo.
Da nijedno dugovanje, govorejne kakovo godi z neprijateli nimajo pod zgublejnem glave.
Da aku razume kakovo nevero ili skrivno izdajne suprot cesarovo ili hercegovo svetlost ili vojsko, da to on trat izkažu, ki toga ne včini, za nevernika kaštigan bode.
Da nijedan iz tabora suprot neprijatelom ni na pajdaš sliše brez znanja ter dopuščejna kapitanova.
Ki godi iz tabora pobegne brez dopuščenja kapitanata, ta glavo zgubi.
Ki godi pred neprijatelom iz redovne ordinancije pobegne i svoje redovno mesto v noj zapusti, ta glavo zgubi.
Kada straža se postavi, nijedan v tabori puško izhiti, ni kakovo halovajne ne začinaj per zgublejnu glave.
Ki godi ob nočni straži zaspi, ili geslu pozabi, ta po spoznajnu viteške pravde kaštigan bude.
Nijedan drugom dobitka svojega ili pajdaša ne uzmi, ki pako tu čini, viteškom pravdom obsujen bude.
Kada vojska putem vliče, vsi polag svoje zastave ostanite; nijedan brez dopuščenja nejma od nje oditi. Nijedan v tabori se bojovati, ki pako to čini, da se pred pravdo postavi i po nji kaštiga.
Ovi Kapituli su postavleni ter potverdeni vsedajnim Rakuša ili Londtaga Vogarskim i tverdo je deržati zapovidam. Po kih vsaki se ima daržati i pred škodo čuvati. I mi smo Carolus Erchercog v Avstriji, Hercog v Štajerski, Koroški i Krajnski zemli etc., ki smo namistnik cesarove svetlosti prek harvaških i slovenskih krajn naš nas zignet činili gori postaviti. Dan v našim mejstu Gräcz, pervi dan Martja. Anno salutis humanae milesimo, quingentesimo, septuagesimo octavo.
(Miscelanea v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, zvezek 43, št. 139, iz rokopisa: Haubtberatschlagung über bestellung der Hungarische, Windische und Crabatische graniz, a. 1577, list 24, 25 v vojnem arhivu, 1577, 13, 2)
V Mariboru, 31. 10. 2012
Andrej Šiško
|
|
|
|
|
|
