|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Ustoličevanje knezov in vojvod na Gosposvetskem polju, vselej potekalo izključno v slovenskem jeziku, vse do leta 1414, ko je bil ustoličen zadnji knez – Ernest Železni. Kasneje je do leta 1651 je potekal poklon deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav tako v slovenščini!
|
|
Slovenski toponimi, oronimi in hidronimi
Zgodovinarji pogosto zraven primarnih zgodovinskih virov, pri
ugotavljanju entitete prebivalstva na nekem teritoriju v določenem času,
uporabljajo arheološke najdbe ter toponomastiko. Ta veda je navadno
najtesneje povezana z jezikom staroselskega prebivalstva, na podlagi česa
lahko ugotavljamo, kdo so bili praprebivalci, ki so krajem, rekam in hribom
ter dolinam dali imena. V našem primeru se toponomastika popolnoma ujema z
zgodovinskimi poročili o prisotnosti Venetov v srednji Evropi in Venetsko
teorijo oz. teorijo o kontinuirani prisotnosti Slovencev v srednjeevropskem
prostoru. Slovenska imena krajev (toponimi), hribov (oronimi) in voda
(hidronimi) so izredno na gosto posejana na ozemlju, kjer so dokazano živeli
Veneti. Ponovno gre za kraje v severni Italiji, vzhodni Švici, Južni
Nemčiji (na Bavarskem) in Avstriji. Seveda bi vsem naštetim deželam morali
dodati tudi kraje na Madžarskem in na Balkanu (na Hrvaškem in v Bosni ter
Srbiji, celo Makedoniji). Toda teh na jugu in vzhodu, naši zgodovinarji in
toponomastiki, niso obravnavali, saj imajo dokazano slovanski izvor.
Pravilno bi bilo seveda slovenski. O tem povsem jasno govori znamenito
zgodovinsko delo 34. avtorjev, samih doktorjev in profesorjev, nastalo na
prelomu 19. in 20. stoletja, z naslovom Helmolt
Weltgeschichte. Omenjeno delo povsem jasno ločuje avtohtone staroselske
prebivalce rimskih provinc Retije, Veneta, Norika, Vindelicije, Istre,
Panonije in Dalmacije, ki jih imenuje Sloveni in celo Slovenci! Ločuje pa
tudi druge slovanske narode – Srbe, Hrvate in Bolgare, za katere pravi, da
so se na ozemlje Slovencev priselili šele v 7. in 8. stoletju! Govori tudi o
tem, da se je v 7. stoletju velik del Balkana imenoval Slovenia oz.
Slovenija, na kar danes (pisano je med leti 1899 in 1907) spominja »le še
ime Slavonija, del hrvaškega kraljestva ter slovaški rod v Ogrski, na stare
lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo«. Prav tako pa Helmot
Weltgeschichte pravi:« Tisti rod, ki je živel v starih rimskih provincah
Panoniji, Noriku, Reciji in Vindeliciji, je v glavnem poznan kot Sloveni ali
Slovenci (Slaven oder Slowenen genant). Najverjetneje je na današnjem
Madžarskem, v Slavoniji, na Hrvaškem, Koroškem, Kranjskem, Štajerskem,
Goriškem, Gradiščanskem in na Primorskem (Kunstenland), v 6. stoletju,
ustanovil več slovenskih kraljestev.
Že klasični grški geograf Strabon, ki je umrl leta 25 po Kr. je
zapisal 'Tergeste vicus carnicus' ali Trst, karnijska vas. Tergeste
izvira iz debla terg ali trg, ki ni niti latinsko, niti nemško, niti
grško temveč povsem jasno le slovenetsko oz. Slovensko. Karni ali
Tauriski so bili prebivalci gora. Tudi Plinij je zapisal: 'Carni quondam
Taurisci, tunc Norici...', kar pomeni Karni (Garni-Gorni-Gornji, kar je
podobno kot med Krajnci Gorenjci) enkrat Tavriščani (Tavrščani, Tabrščani),
drugič Noričani. Latinski Katon je mnenja, da so Salašani (Salassi) sosedje
Karnov, oboji pa spadajo med jadranske Venete. Tudi Strabon govori o tem, da
so Noričani in Tavriščani istega, torej sloventskega rodu. Vsi našteti
potrjujejo dejstvo, da smo torej Slovenci že ob Kristusovem rojstvu živeli v
Trstu, takrat še vasi, ki smo ji tudi dali ime, ker smo tam t(e)rgovali.
Podobno velja za mesto Oterg, današnji Oderzo vzhodno od Trevisa. Izvirno
slovenetsko ime je bilo Oterg, kar pomeni otržje, kraj s trgom
torej.
Krajev, ki imajo slovenska imena in korene iz obdobja več sto let pred
namišljenim prihodom “Slovanov” v naše kraje, je ničkoliko. Našteli jih bomo
le nekaj: Postoima in Postojna, Trsat, Pola, Poiana ali Pulj, Gurina ali
Gorina, Saloka (beri Zaloka) itd. Najbolj znan kraj v svetovnem merilu so
zagotovo Benetke (v skladu z betatizmom, bi bilo pravilno Venetke),
romanizirano Venezia, v nemščini pa Venedig. V vseh treh jezikih pomenijo
prav Venete ali Venede! Zahodno od Vidma (ital. Udine), proti Benetkam
najdemo celo vrsto krajev s povsem slovenskimi imeni, čeprav se Slovenci po
uradni teoriji nikoli naj ne bi naselili v teh krajih, saj bi naj Videm
predstavljal najbolj zahodno mejo naselitve. Toda tam najdemo Gorico
(Gorizza), Brajdo (Brajda), Beligrad (Belgrado), Sele (Sella), Gradišče
(Gradisca) ipd.
V Švici, zahodno od Zuricha, leži kraj Windisch, v rimskih
časih imenovan tudi Vindonissa, po takrat še večinskih prebivalcih
Vindih ali Venetih. Windisch pomeni v nemščini v vsakem kakovostnejšem
slovarju Slovenec ali slovenski! Na Bavarskem je še danes najmanj osem
krajev z imenom Windisch! Enako povsem logično velja tudi za
Avstrijo, npr. Windisch-Matrei in Windischgarsten, da omenimo
le nekatere. Tem se pridružujejo še imena z oznako Wend-, Wenden-,
Wendisch ipd. O njih in stotinah drugih, je bilo napisano že precej
knjig in prispevkov, v katerih si jih lahko podrobneje ogleda kdorkoli to
želi.
Zgovoren dokaz za navzočnost slovenskega jezika na naših tleh so tudi
številni hidronimi ali imena rek, znana iz predrimskega in rimskega
obdobja. Že prej smo omenili Donavo (zapisano Tonowa in Tonaua,
latinsko pa Danubis), potem je značilna tudi Drava ali D(e)rava,
reka z hitrim, deročim tokom, podobno je tudi v primeru rečice Derotchia
(Deroča) v Švici, zatem Timava (Temavus, Timavus), reka ki
prihaja iz teme, pa Soča (latinsko Aesonstius), čista, bleščeča se
reka, pa reka Pad, ki ima svoj pomen prav tako v slovenskem jeziku in je
bilo njeno venetsko ime po besedah grškega zgodovinarja Polibija nekoč
Padusa ali Paduša. The New Encyclopedia Britannica razlaga ime reke Pad,
prav tako kot “padajoča” in ga pripisuje Keltom ali pa Venetom. Domordno
ljudstvo v porečju reke Pad so bili stoletja prav Veneti in pomen imena je
še danes povsem jasen nam Slovencem. Sloveneti so dali imena, poleg
avstrijskim, tudi številnim jezerom na Bavarskem, v Švici in Italiji.
Najpomembnejše je nedvomno Bodensko jezero, pri čemer gre za
betatizem in Boden, dejansko pomeni Voden oz. vodo. V rimskih spisih iz
leta 44 pred našim štetjem, je to jezero zabeleženo kot Lacus Venetus, ali
Venetsko jezero, po prebivalcih, ki so tam okrog takrat še prebivali v
večini.
Povsem enako kot velja za številne toponime in hidronime, velja tudi za
oronime, ali za imena hribov in gora. Tako je značilen recimo
Grossvenediger, ki ima ime po Venedih (Venetih), pa Cotschna (Kočna) v
Švici, hrib in prelaz Strela, v bližini Vaduza. Obstaja cela vrsta hribov,
gora in tudi krajev z imeni Windischberg, Wendenstock in Wendenalp ter njim
podobnimi, iz katerih je povsem jasno, da gre za Venete, Vinde ali Vende.
Kot že rečeno obstaja kar nekaj knjig in prispevkov v zvezi s to
tematiko, ki si jo lahko ogleda kdorkoli želi. Posebej se s tem ukvarja tudi
spletna stran www.veneti.info. Skratka imen in dokazov o navzočnosti
slovenskega jezika že v predrimskem in rimskem obdobju v celotni srednji
Evropi je na voljo ničkoliko. Ne gre le za nekaj posameznih primerov, temveč
jih je na stotine, celo tisoče.
Ob razpadu rimskega cesarstva v 6. stoletju, se že okrog leta 590 pojavi
izraz »Provincia Sclaborum« ali slovensko kraljestvo. Pozneje se za to
ozemlje uveljavi izraz Karantanija. Izrednega pomena pa je tudi zapis v Vita
St. Kolumbani, oz. življenjepisu svetega Kolumbana iz leta 615, kjer je
zapisano »Termini Venetiorum, qui et Sclavi dicuntur« ali dežela Venetov,
tudi Sloveni imenovanih. Lepše skorajda ni mogoče opisati enačenja Venetov
in Slovenov, kot to omenja ta primarni zgodovinski vir. Izraz Sclavi nikakor
ne more pomeniti vseh Slovanov, temveč le tiste, avtohtone Slovene oz.
Venete, ki so jih romanski prebivalci že stoletja poznali. Še danes
Italijani pogosto uporabljajo za Slovence izraz Slavi, medtem ko ga npr. za
Poljake, Čehe ali Ruse ne uporabljajo! Tudi v Fredegarjevi kroniki
(Fredegarii Chronicon), ki je najvažnejši zgodovinski vir za srednjo Evropo
med leti 590 in 658, smo Slovenci imenovani v letu 623 »Sclavi coinomento
Vinedos« (Sloveni imenovani Vinedi), slovensko ozemlje pa je poimenovano
»marka Vinedorum« (dežela ali krajina Vinedov/Venetov). Vladarja teh
Vinedov, prvega zgodovinsko izpričanega slovenskega kneza oz. vojvodo, po
razpadu rimskega cesarstva, Valuka, ta vir imenuje Walucus dux Winedorum
(Valuk Vindski/Venetski vojvod). Tudi Jordanes uporabi v letu 551 za
Slovene ime Sclaveni, v začetku 9. stoletja pa je več znanih Sclauinij in
Slavinij, v letu 824 »in finibus Sclaviniae«, v letu 828 »in partibus
Sclaviniae« in v letu 837 »territorium in Slavinia in loco nuncupato
Ipusa (ozemlje v Sloveniji, v kraju, imenovanem Ipuža, nemško Enns, po
dr. Francetu Kosu). Leta 860 je zapisano tudi ime Slougenzin marcham, ali
Slovenska krajina (marka) v Panoniji blizu Blatnega jezera.
Za Slovence in slovenski jezik je posebnega pomena tudi napis na oltarju
langobardskega kralja Ratchisa v Čedadu iz leta 749. Napis je v
latinščini, vendar po venetski navadi brez presledkov med besedami.
Celotnega napisa ni mogoče razbrati. Razumljivih je nekaj latinskih besed,
nekaj jih je nerazumljivih, za nas pa je pomemben zadnji del napisa, ki
je razumljiv v slovenskem jeziku in ga lahko beremo kot Ratchis hide boho
hrit. Alojzij Kumar te besede, ki verjetno ustrezajo takratnemu
furlanskemu narečju tolmači kot Ratchis ide (gre) bogu služit
(hrit-harit-garat). Župnika Velentin Birtič in Pasqal Gujon, ki sta prva
opozorila na ta star slovenski napis, pa ga tolmačita kot Ratchis gre boga
odkrit (Ratchis hide boh ohrit).Očitno je torej tudi v
dobi vladanja Langobardov in popolne prevlade latinščine, v Furlaniji bila
prisotna tudi slovenščina, ki se je morala uporabljati med tamkajšnjimi
domačini in so jo poznali tudi Langobardi.
|
|
|
|
|
|
