|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da smo Slovenci eden izmed redkih narodov, ki smo slavili prihod in okupacijo Napoleona, saj smo se pod francosko oblastjo nadejali večje kulturne in državne avtonomije? V glavnem mestu Ljubljani, na Trgu francoske revolucije, v čast Napoleonu stoji spominski steber Napoleonovi Iliriji, ki ga je zasnoval eden največjih Slovenskih arhitektov Jože Plečnik, v njegovo vznožje pa je vgrajen pepel neznanega francoskega vojaka, ki je padel ob umiku francoske vojske.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
Andrej Šiško
SLOVENSKE LEGENDE IN ZNAMENJA
Založba Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2011
Slovenska preteklost v luči narodnih legend in znamenj
Dragi bralci,
za nastanek knjige, ki je pred vami, imajo še največ zaslug nekateri znani zgodovinarji na Slovenskem. Vseh ne moremo našteti, omeniti pa moramo zlasti dva - dr. Petra Štiha iz Ljubljane in dr. Andreja Hozjana iz Maribora. Dr. Hozjan je svoj pomemben prispevek objavil v Zborniku 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije z naslovom Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino, Kranj 2006, kjer je objavil svoj referat z naslovom Slovenske aktualizacije mitskega in stereotipnega v zgodovinopisju na svetovnem spletu. Primeri nepolitičnih društev v RS.
Iz naslova referata dr. Hozjana in iz same vsebine tega referata jasno vidimo, da je izbral Društvo Hervardi kot primer ustaljenega (izraz stereotipno pomeni le tujko za slovenski izraz ustaljen) podajanja slovenske zgodovine, kar pravzaprav pomeni, da Društvo Hervardi na svojem spletnem mestu po njegovem strokovnem mnenju podaja splošno uveljavljeno (stereotipno) slovensko zgodovino. Za tovrstno nenadejano pohvalo se ob tej priložnosti dr. Hozjanu vnovič iskreno zahvaljujemo.
Morda še večje zasluge za nastanek pričujoče knjige pripadajo dr. Petru Štihu, ki se vsaj od leta 2005 (v pogovoru za tednik Mladina, 12.12. 2005) v svojih izjavah trudi (nazadnje Delo, Sobotna priloga, 21. 11. 2009, Z zgodovino se opleta, kot da bi bila samopostrežna trgovina) poudariti neustreznost mitološkega pristopa pri pisanju zgodovine, pri tem pa si je prizadeval dokazovati tezo o neobstoju Slovencev kot naroda pred sredino 19. stoletja.
Oba zgodovinarja hudo motijo slovenski simboli, kakršni so, npr. Črni panter, Knežji kamen, Vojvodski prestol, zgodovinsko dokumentiran obstoj starodavnih slovenskih držav, kot sta bili Karantanija in Panonija, obred Ustoličevanja (opomba 1) karantanskih in kasnejših koroških knezov oziroma vojvodov (opomba 2). Vsakršno pisanje o teh znamenjih in zgodovinskih dogodkih, ki se nanašajo na naše slovenske prednike, pripisujeta mitološkemu pristopu obravnavanja zgodovine, kar je po njunem prepričanju povsem neustrezno, zgrešeno in napačno.
Opomba 1 - Ustoličevanje dosledno pišemo z veliko začetnico, saj gre za ime posebnega in izvirnega starodavnega obreda, ki predstavlja pomemben del Slovenskega prava (Slavica lex, Institutio Sclavenica, consuetudum Sclavorum).
Opomba 2 - v besedilu je uporabljena beseda vojvod in ne danes ustaljena beseda vojvoda. Ime tega pojma izhaja iz staroslovenskega vojaškega izrazoslovja. Gre preprosto za vodenje vojske oz. za vojskovodjo - tisti, ki vodi vojsko - vojvod. V pravilni slovenščini bi se moralo to ime glasiti vojvod, brez "a". Nadvojvod Karel je v razglasu iz leta 1805 podpisan kod "Narvishi Vajvod", enaka oblika pa je bila vsaj med Korošci v uporabi še do konca 19. stoletja. Ženska oblika samostalnika moškega spola je brez izjeme slovenščini tuja. Oblika "vojvoda" je bila v slovenščino nekritično sprejeta iz srbskega jezika v obdobju novoilirizma oz. slavizacije slovenskega jezika. Paradoksalno je pri tem, da so Srbi pojem "vojvod" prevzeli od Slovencev. (Glej knjigo Leopold Verbovšek, Komu (ni)smo tujci?, Jutro, Ljubljana 1995, str. 143)
V Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi smo se globoko zamislili nad vzroki početja omenjenih zgodovinarjev, plačanih iz proračuna slovenskih davkoplačevalcev. Na našem spletnem mestu www.hervardi.com smo imeli do poletja 2010 v oddelku Mitologija objavljene le štiri prispevke, ki so obravnavali to tematiko. To so bili krajši prispevki Staroslovenska vera in bogovi, Legenda o Lurnskem polju, Belin in Kresnik. Skoraj nič o slovenski mitologiji, torej.
Od leta 2004, ko smo ustanovili prvo Društvo Hervardi, smo se že naučili, kaj pomenijo razna "dozirana" in "usmerjena" sporočila znanstvenikov zgodovinske stroke na Slovenskem. Po naših izkušnjah jim je pri branju običajno treba nastaviti ogledalo, saj šele takrat zagledamo pravo sliko, katere prikrivanje je običajno vzrok njihovega "usmerjenega" pisanja. To v številnih konkretnih primerih pomeni, da je bila naloga "zgodovinske stroke" sodržavljane odvrniti od globljega in podrobnejšega spoznavanja in poznavanja slovenske mitologije, saj ta menda naj ne bi imela nikakršnega pomena. Za nas je bilo takšno razmišljanje zadosten izziv, da je kot njegova posledica nastala pričujoča knjiga, v kateri smo zbrali najpomembnejše slovenske legende.
Kar zadeva znamenja, smo imeli na našem spletnem mestu objavljenih nekoliko več prispevkov kot v primeru mitologije. Pri delovanju med ljudmi smo spoznali, da Slovenci zelo slabo poznamo svoja narodna zgodovinska znamenja, zato smo se odločili, da vključimo v nastajajočo knjigo tudi ta. Govorimo lahko torej o dveh vsebinskih sklopih. Prvi predstavi mitologijo oziroma sedemnajst izbranih slovenskih bajk in legend, drugi pa deset slovenskih narodnih znamenj.
Leta 2010 smo v Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi sistematično pristopili k zbiranju in analiziranju obstoječih virov o slovenski mitologiji. Spoznanja so bila osupljiva. Ugotovili smo, da imamo Slovenci izjemne bajke in legende, katerih pa velika večina ne pozna. Saj nekaj malega o Kralju Matjažu smo še slišali, pa za Martina Krpana in Petra Klepca tudi, kaj več pa skoraj gotovo nihče. Toda s slovensko mitologijo - bajkami in legendami se je ukvarjalo precej naših prednikov. Mnogi med njimi zelo zavzeto in strokovno. Žal v izobraževalnih programih slovenskih šol zanje ni prostora - je pa za kakšne druge, npr. za starogrške, rimske in srbske mite - starodavna oblika prenašanja iz roda v rod prek ustne pripovedi je dandanes zaradi načina življenja tudi vse manj prisotna. Zato običajni Slovenci ne vedo o bajkah in legendah svojih prednikov skoraj ničesar. Namesto o njih nas poučujejo o mitih, bajkah, pravljicah in legendah tistih, ki so nas zasužnjevali in nas kot narod skušali uničiti ter izbrisati z obličja zemlje. S tem je zgrajen in podprt še eden izmed stebrov, ki načrtno utrjujejo resnično zlagan mit o nezgodovinskosti in hlapčevstvu slovenskega naroda. Verjamemo, da bo naša knjiga prispevala k razkrinkanju in odpravi tega zlaganega mita.
Sprva so posamezne slovenske ljudske ali narodne bajke objavljali razni zbiratelji, kot so bili npr. Janez Trdina, Stanko Vraz, Janez Bilc, Matija Majar Zilski, Davorin Trstenjak in drugi v raznih časnikih, revijah in zbornikih. Že v 19. stoletju so izšle prve monografije, kot sta Slovenske pripovedke iz Motnika, Gašpar Križnik, Celovec 1874, pa koroške bajke v nemščini I. Rappolda z naslovom Sagen aus Kärnten, Augsburg, Leipzig, 1887. Slovenskih ljudskih legend, ki so si jih po izročilu iz roda v rod pripovedovali naši predniki še v 19. stoletju, so največ zbrali Matija Valjavec, Karel Štrekelj in Anton Medved. Slednji je izdal zbirko Slovenske legende, Družba sv. Mohorja, Celovec 1910. Istega leta je Andrej Gabršček izdal Narodne pripovedke v Soških planinah, Gorica 1910, Horizogon Majar pa Pravljice, Ljubljana 1910. Zatem so izšle Storije 1., Koroške narodne pripovedke in pravljice, France Kotnik, Družba sv. Mohorja, Prevalje 1924. Leta 1926 je tudi Fran Kocbek v Celju izdal Storije: narodne pripovedke in pravljice iz gornjegrajskega okraja. Zagotovo najbolj sistematično urejene in predstavljene so Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom, Jakob Kelemina, Družba sv. Mohorja, Celje 1930 (ponatis Založba Humar, Bilje 1997). Josip Brinar je tri leta kasneje izdal Pohorske bajke in pripovedke, Ljubljana 1933. Pred vojno je leta 1937 v Mariboru izšlo še Narodno blago iz Roža Josipa Šašlja, leta 1940 pa so v Ljubljani izdali tudi Triglavske pravljice Mirka Kunčiča.
Med drugo svetovno vojno so izšle tri knjige: Svetinje nad Barjem: legende in pripovedke, Ljubljana 1942, Jože Tomažič, Pohorske bajke, Ljubljana 1943 ter Ljudske pripovedke iz Dobrepolj, Tone Ljubič, Ljubljana 1944. Po drugi svetovni vojni so pri Družbi sv. Mohorja izšle Koroške narodne pripovedke Vinka Möderndorferja, Celje 1946. V izdaji Slovenske akademije znanosti in umetnosti je izšlo pomembno znanstveno delo Ivana Grafenauerja, Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, Ljubljana 1951. Zatem je Franček Bohanec leta 1966 izdal delo Slovenska ljudska pripoved. Leta 1970 so pri Mladinski knjigi izšle Slovenske ljudske pripovedi Kristine Brenk. Veliko delo je opravil tudi Rado Radešček, Slovenske legende, Cankarjeva založba, Ljubljana 1983 in Slovenske legende 2, Založba Bogataj, Idrija 1996. Ada Tomasetig je v Trstu leta 1985 izdala Pravce, ki so se v košu rodile, v Benečiji živele in k nam v knjigi prišle.
V zadnjem obdobju po osamosvojitvi precej pohval zagotovo zasluži Dušica Kunaver (Slovenska dežela v pripovedki in podobi, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, Slovenske ljudske pripovedke: Slovene legends, Ljubljana 1999, Slovenske bajke in pripovedke, Ljubljana 1999, Bled v ljudski pripovedi, Ljubljana 2003, Zlatorog, Ljubljana 2003, Najlepši slovenski miti in legende, Ljubljana 2004, 7 slovenskih ljudskih junakov, Ljubljana 2007, Ljudska pripoved pod lipo domačo, Ljubljana 2008, Slovenija: najlepše pripovedke, Mladinska knjiga, Ljubljana 2009). Marta Kmet je pri Kmečkem glasu izdala Vse sorte je že blou: pripovedi s Krškega gričevja na desnem bregu Save od Sevnice do Krškega, Ljubljana 1999. Znanstveno raziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, je izdal delo Zmaga Šmitka, Od kod je ta naš svet : slovenske pripovedi o poreklu stvarstva, Radovljica 2000. Isti avtor je izdal tudi delo Sledovi potujočih duš: vedomci, kresniki in sorodna bajna bitja, Radovljica 2003, Moč ti je dana: slovenske pripovedi o junakih in zgodovinskih osebnostih, Radovljica 2005, ter Slovenske ljudske pripovedi: miti in legede, DZS, Ljubljana 2006. Nada Morato in Špela Pahor sta zbrali pripovedke, ki sta jih objavili pod naslovom Mrak eno jutrnja: štorje iz slovenske Istre, Ljubljana 2002, Nada Kerševan in Marija Krebelj Düša na bicikli: folklorne pripovedi iz Brkinov, doline Reke in okolice, Ljubljana 2003, v Kopru pa so leta 2005 izšle Istrske štorjice Nelde Štok - Vojska. Zgornji seznam nikakor ne predstavlja vseh slovenskih knjig, ki obravnavajo ljudske bajke in legende. Poleg njih imamo še ogromno drugega gradiva, kot so strokovni članki in publikacije, pa zvočni in filmski zapisi ter pričevanja.
Nekatere izmed knjig vsebujejo zgolj krajevno omejene bajke in pripovedke oziroma legende, druge spet zajemajo svojo vsebino z vsega slovenskega narodnega oziroma poselitvenega prostora in so v njih objavljene pripovedke vseh slovenskih zgodovinskih dežel. Takšna dela navadno obsegajo več sto strani ter več sto bajk in legend. Tako je na primer v Keleminovih Bajkah in pripovedkah slovenskega ljudstva kar 260 zgodb, ki pripovedujejo o nebeškem vladarju, svetu in njegovi ureditvi, o duhovih, vilinskih in demonskih bitjih ter o junaških zgodbah.
Naša knjiga nikakor ni zamišljena tako široko in obsežno. Osredotočili smo se na zgolj tiste slovenske bajke in legende, ki imajo po našem mnenju resnično vseslovenski značaj in pomen. Niso torej omejene samo na neko lokalno področje, temveč govorijo o Slovencih kot narodu ali etnični skupnosti v nekem zgodovinskem obdobju. Upoštevali smo tudi pomembne etične in moralne nauke, ki iz pripovedk izhajajo in imajo zagotovo močan vpliv na oblikovanje vseslovenskega narodnega značaja ter zavesti. Imele so ga v preteklosti, imajo ga v sedanjosti in ga vsekakor lahko imajo tudi v prihodnosti, če le bodo naši rojaki z legendami ustrezno seznanjeni. K temu pa lahko dandanes pripomoremo vsi, kljub temu da se naši otroci in vnuki o tem v šolah še vedno (!) ne učijo.
Eden izmed zgoraj navedenih avtorjev, Rado Radešček, je v svojih Slovenskih legendah zapisal: "Neizmerno je bogastvo slovenskega pripovednega izročila. Bogastvo preprostega človeka, ki je stoletja prehajalo iz roda v rod in se ohranilo vse do današnjih dni; in stare pripovedke so last preprostih ljudi. Prepričan pa sem, da je ni pripovedke, ki ne bi vsebovala vsaj kančka resnice." Prav v tem se skriva bistvo, zaradi katerega smo se v Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi odločili za izdajo knjige, ki jo imate pred seboj. Tudi sami smo mnenja, da legenda v svojem bistvu ni izmišljena, vsaj njeno jedro je skoraj zagotovo zgodovinsko, seveda pa je treba v kritični razpravi ločiti zgodovinske dogodke od izmišljenih dodatkov ter ljudske domišljije. To pa nikakor ni mogoče, če vsak mit - bajko ali legendo - vnaprej razglasimo za izmišljotino, ki naj ne bi imela čisto ničesar skupnega z zgodovinskimi dejstvi, kar namreč zelo radi počnejo "pravoverni slovenski" zgodovinarji.
Oglejmo si sedaj izvor in pomen pojmov mit, bajka in legenda.
Izraz mit izvira iz grščine (mýthos), njegova slovenska sopomenka pa je bajka. Založnik Peter Amalietti besedo MIT razlaga po domače kot začetek trditve: "MI To vemo." Danes med Slovenci nasploh prevladuje izraz mit in ne bajka. Bajeslovje ali mitologija je zbirka ljudskih pripovedi o božanskih bitjih in junakih določene etnične skupine in kot taka del njene tradicije. Bajke so tiste pripovedi, ki izhajajo iz staroverstva in so nastale pred uveljavitvijo krščanske religije. Izraza staroverstvo in staroverci se nam zdita mnogo ustreznejša in pravilnejša kot poslovenjena tujka "pogani", katera pravzaprav pomeni podeželane oziroma kmečko prebivalstvo in so jo razširjevalci krščanstva uporabljali predvsem v slabšalnem, poniževalnem pomenu.
Na Wikipediji lahko glede bajke ali mita preberemo tudi naslednje: "Čeprav bi se lahko zdelo, da so znanstvena raziskovanja ovrgla verjetnost številnih mitov, le-ti še naprej ostajajo pomembni čustveni in duhovni zgledi. Miti ponujajo zgodovinarjem in arheologom pomembne dokumente o verstvih, zgodovini, politiki in preseljevanjih in združevanjih narodov. V vseh glavnih mitoloških tradicijah so določene vrste mitov še zlasti pomembne, predvsem tiste, ki govorijo o nastanku človeka in nastanku sveta (slednje imenujemo kozmogonija)." Za nas so seveda najbolj pomembne tiste bajke, ki govorijo o slovenski zgodovini, tvarni in duhovni kulturi in dejanjih slovenskih junakov.
Legenda je izšla iz krščanskega verovanja in se je prvotno nanašala na zgodbe iz življenja svetnikov krščanske religije. V besedotvornem smislu predstavlja njen koren latinski izraz "legendum", ki pomeni "kar se mora brati". Peter Amalietti razlaga pomen besede LEGENDA kot tisto, kar LE GEN DA, torej ustna predaja iz kolena na koleno v določenem rodu. Večina legend je napisanih v prozi, lahko pa so tudi v verzih. Danes je pomen legende mnogo širši, kot je bil v preteklosti. Tako govorimo o nabožnih in o posvetnih legendah ter o ljudskih in umetnih legendah. Zlasti ljudska ali narodna pripoved predstavlja legendarno izročilo oziroma šego in navado domačega prebivalstva. V naši knjigi posvečamo posebno pozornost zgodovinskim pripovedkam ali bajkam in legendam. Nemci običajno uporabljajo zanje izraz "historische Sage". Seveda tovrstnih pripovedk ne moremo jemati kar za neposredni zgodovinski vir. Bolj kot se namreč vračamo v zgodovino posameznih narodov ali etničnih skupnosti, teže lahko ločimo bajeslovne sestavine od resničnih zgodovinskih. Vsekakor pa je v njih prisotna narodna tradicija. In Slovenci jo imamo tudi iz obdobja pred našim štetjem, nedvomno pa precej pred namišljenim prihodom neobstoječih Slovanov v naše kraje v 6. ali 7. stoletju našega štetja. V našem ljudskem izročilu se zrcalijo starodavna slovenska starožitnost, samostojnost, staroselstvo in državnost ter slovenska zlata doba oziroma narodni spomin na zlati vek slovenske zgodovine.
Sedemnajst izbranih legend v pričujočem delu lahko razdelimo na šest sklopov. Prvi se nanaša na najstarejšo zgodovinsko dobo - na nastanek sveta in prazgodovino. Pripadajo mu prve tri bajke: "Začetek sveta", "Drava, Sava, Soča" in "Kurent in Slovenci". Zanimive so zlasti zato, ker je v njih "spomin" na same začetke nastanka našega planeta, pa tja do velikega potopa oziroma Noetove dobe, obenem pa se že pri njih pojavlja naše narodno ime Slovenci. Seveda je ime Slovenci v bajke prišlo kasneje, toda konkretno kdaj, ni mogoče določiti. Vsekakor že samo dejstvo prisotnosti imena Slovenci v teh bajkah kaže na obstoj tako narodne ali rodovne zavesti kot tudi zgodovinske zavesti. Sicer Kurent ob velikem potopu ne bi rešil prav Slovenca, temveč enostavno "človeka". Zanimivo je, da je Kurent ali Korant znan kot božanstvo in zaščitnik oziroma deželni bog stare Panonije. Dejansko je torej povezan tudi z današnjim slovenskim ozemljem (Prekmurjem in Prlekijo - ostankom ostanka starodavne panonske Slovenije) in v tem smislu posredno podpira Slovensko staroselsko teorijo (opomba 3).
Opomba 3 - Slovenska staroselska teorija je pisana z veliko, ker gre za ime teorije
V drugi sklop sodijo štiri bajke, ki se nanašajo na obdobje staroverskih Slovencev in v časovnem smislu obsegajo obdobje od nekaj stoletij pred našim štetjem vse do 4. stoletja našega štetja. To so "Kresnik - božji sin - vladar vzhodne slovenske zemlje", "Rojenice in Sojenice", "Slovenska krapinska legenda" ter "Atila in Slovenci". Nastanek teh štirih bajk sodi v obdobje, ko velika večina Slovencev še ni bila krščena. Tri izmed štirih bajk so posebej zanimive, saj kažejo na trajno navzočnost Slovencev v srednji Evropi.
Kresnik je božji sin in vladar vzhodne slovenske zemlje. Njegovo domovanje je sprva Zlata ali Kristalna palača, nato pa Vurberk, vzpetina med Mariborom in Ptujem, kjer je še danes Vurberški grad oziroma njegovi ostanki. Dr. Šmitek o Kresniku med drugim zapiše: "Lik mladega kralja Kresnika, ki smo ga uvrstili v naš mitološki izbor, je bil torej bodisi inovacija, ker ji ne najdemo povsem ustreznih vzporednic v drugih slovanskih mitologijah, ali arhaizem, ker ima zvezo z nekaterimi indoiranskimi mitološkimi figurami, kot sta Jima in Jama.
Pripovedni ciklus o Kresniku izvira iz spodnje Štajerske (vezan je na grad Vurberk blizu Ptuja), podoba kraljeviča iz onostranstva pa nastopa tudi v ljudskih pesmih, ki so jih peli še do konca 19. stoletja na Koroškem in v Posočju." (Zmago Šmitek, Slovenske ljudske pripovedi, Miti in legende, DZS, Ljubljana 2006) Z veliko verjetnostjo lahko zapišemo, da se je del legende o sončnem junaku Kresniku v mlajšem obdobju prenesel na legendo o Kralju Matjažu. V obeh je namreč govora o starih zlatih časih, ki pa se bodo Slovencem nekoč povrnili. Pomembno je tudi to, da pri drugih t.i. Slovanih ni zaslediti ciklusa o Kresniku (glej pisanje dr. Zmaga Šmitka), razen seveda pri t.i. kajkavcih, ki pa so v zgodovini tako ali tako pripadali Slovencem oziroma ožje gledano panonskim Slovencem.
Rojenice in Sojenice zagotovo izvirajo iz staroverskega izročila Slovencev in jih povezuje vera v duše umrlih in nadaljevanje njihovega življenja po smrti. Že iz njihovega imena je razvidno, da odločajo o usodi novorojenčkov. Sodijo, kakšno bo njihovo življenje ter jim začrtajo usodo in konec življenjske poti. Celjska kronika iz 16. stoletja pozna "Royenize", ki naj bi imele svojo jamo s figurami in stoli pri Pilštajnu (navaja Pajk v Črticah in Kelemina v Bajkah). Jakob Kelemina jih v svojem Mitološkem uvodu uvršča med duhove, pa tudi med vilinska bitja ter piše: "Ponekod jih pomeša narod z Vilami in Belimi ženami - a prvotno so ta bitja gotovo ločena." Bajka, ki smo jo izbrali mi, izvira iz Prekmurja.
Slovenska krapinska legenda (Krapinska legenda oziroma Legenda o Čehu, Lehu in Mehu) je prav tako izjemno zanimiva. Najprej zato, ker pradomovino Slovencev postavi v Panonijo, nato pa, ker se dejansko nanaša na boje Slovencev z Rimljani. Časovno gledano se torej odvija v 1. stoletju našega štetja, saj so v zgodovinskih virih dokumentirane vojne Rimljanov s Panonci v tem obdobju. Lahko gre tudi za kasnejši protirimski upor manjšega obsega. Ruski zgodovinar Jurij Venelin (Jurij Venelin, Starodavni in današnji Slovenci, Založba Amalietti & Amalietti, Zbirka Razgaljanje zamolčane zgodovine, Ljubljana 2009) nam poroča o treh Rimsko - slovenskih vojnah in prav tretja je zanesljivo potekala v stari Panoniji in stari Dalmaciji. Venelin tudi trdi, da se je del Slovencev, ki se ni želel sprijazniti s porazom in podreditvijo Rimljanom, odselil čez reko Donavo na severovzhod in vzhod. Prav o tem pa govori tudi Slovenska krapinska legenda. Legenda je še posebej zanimiva zato, ker jo hkrati poznajo tako na Češkem kot tudi na Poljskem in v Rusiji! Pri tem ne gre za to, ali so imena treh slovenskih knezov Čeha, Leha in Meha resnična oziroma ali so ti trije knezi resnično obstajali, temveč za to, da se osnovni motiv bajke zelo natančno ujema s pravimi zgodovinskimi viri. Vemo namreč, da so mesto Slovensk (današnji Novgorod) v Rusiji ustanovili stari Sloveni, od ostalih starih Rusov različen in poseben narod, ki se je tja preselil z zahoda oziroma jugozahoda, z območja tostran reke Donave, kar je seveda lahko prav Panonija, lahko pa tudi druge dežele, ki so nanjo mejile (rimske province Norik, Dalmacija, Dakija, Mezija).
O selitvah prebivalcev iz Panonije na sever in severovzhod so pisali že rimski zgodovinarji (Npr. Sekstus Rufus, Paterkul in Dion Kasij. Celo Tacit poroča o nekih Venetih, ki so v prvi polovici 1. stoletja našega štetja prečkali ozemlje Baltov in odšli na Finsko), prvi, ki je pri tem uporabil natančno narodno ime teh Panoncev - Sloveni, pa je bil menih Nestor v 12. stoletju, ki se je pri tem opiral na starejše vire. Prav tako v 12. stoletju je o Čehu kot utemeljitelju češke države pisal kronist Kozma Praški. Za njim so to teorijo podprli češki zgodovinarji Paprocky, Vaclav Hajek, Ivan Dubravski, Simon Proksen, Matija Kuthen, N. Trojilo, Balbini Dubravski in drugi. Podobno velja za poljske zgodovinarje, ki poznajo zgodbo o Lehu. Zgodovinarja Filip Kalimah in Matija iz Mehova sta trdila, da sta nekoč v Iliriji živela dva brata - starejši Čeh naj bi živel na gradu Psar, mlajši Leh pa na gradu Krapina. Zbrala sta svoje sonarodnjake in se z njimi izselila iz svoje domovine ter odšla čez reko Donavo. Eden izmed kasnejših potomcev kneza Čeha, knez Krok, naj bil leta 683 v svoji novi domovini zgradil nov grad oziroma "Novo" mesto z imenom Psar v spomin na svojega praprednika. To mesto naj bi se kasneje preimenovalo v Libin (po kneginji Libuši) ter nazadnje v Višegrad. Poljska letopisca Boguchwal († 1253) in Dlugosz († 1480) poznata tudi tretjega brata Rusa, ki naj bi bil začetnik ruskega naroda. Češki letopisci trdijo, da zgodba sodi v leto 274., poljski pa v leto 550.
Čeprav sicer legende ne morejo veljati za zgodovinska dejstva, pa jih ne moremo tudi povsem zavreči, vsaj v tistem delu ne, kjer se njihova osnovna zgodba ujema s temeljnimi zgodovinskimi dejstvi in nam lahko služi kot posreden dokaz. Pri tem je najpomembnejše to, da je smer selitve, tako po znanih zgodovinskih virih kot tudi po legendi, potekala z zahoda na vzhod (!), in to že pred 6. stoletjem. Gre torej za popolno nasprotje trenutno veljavni priselitveni teoriji, s katero nas prepričujejo, da so se nekakšna "slovanska" plemena v 6. in 7. stoletju preselila v srednjo Evropo iz pripjatskih močvirij. Oboje nikakor ni mogoče, če govorimo o "Slovanih" in priselitveni teoriji.
Povsem drugače se zgodovina prikaže, če pripoznamo v zgodovinski stroki zanikano "Slovensko staroselsko teorijo", ki trdi, da so Slovenci živeli na območju srednje Evrope že daleč pred začetkom našega štetja, medtem ko so se druga plemena Srbov, Bolgarov, Hrvatov, Obrov, torej predvsem Anti, priselili v naše kraje v 6. in 7. stoletju, se pomešali s tamkaj živečimi Slovenci in jih sčasoma asimilirali. To teorijo je pod imenom Karantansko-panonska teorija (opomba 4) zagovarjal zlasti Jernej Kopitar, ki je zgodovinske vire podprl tudi z jezikovnimi dokazi. Po njegovi smrti je to teorijo še nadgradil dr. Franc Miklošič, ki se je vse življenje bojeval z njenimi panslovanskimi nasprotniki iz Češke, Poljske, Rusije, Bolgarije in Hrvaške. Po Miklošičevi smrti je Slovenska staroselska teorija povsem izginila tudi iz slovenske literature. Nadomestila jo je vsiljena in politično motivirana panslovanska priselitvena teorija. Šele v osemdesetih letih 20. stoletja je Slovenska staroselska teorija ponovno dobila svoje glasnike, tokrat pod imenom Venetska teorija v okviru venetologije (Matej Bor, Ivan Tomažič, Jožko Šavli in za njimi vse več drugih).
Opomba 4 - Kopitarjeva teorija se imenuje Karantansko-panonska teorija, zato je pisana z veliko začetnico.
Slovenske bajke o hunskem vodji Atili jasno kažejo, da so stari Slovenci živeli v srednji Evropi že pred prihodom Hunov v 4. oziroma v prvi polovici 5. stoletja. Zakaj bi se sicer med Slovenci ohranile številne narodne pripovedke o Atili, če naj bi se naši predniki priselili v te kraje šele sto petdeset ali dvesto let kasneje? Narodne bajke o Atili - biču božjem so razširjene po celotnem današnjem slovenskem ozemlju od Prekmurja, preko Štajerske, vse do Beneške Slovenije. Posebej zanimiva je seveda bajka o Atili in slovenski kraljici Vidi v Beneški Sloveniji. Zanimiva je že zato, ker Slovenci sicer ne poznamo nobenega zgodovinskega vira o katerikoli slovenski kraljici. Po drugi strani pa vemo, da so ženske pri starih Slovencih imele pomembnejšo vlogo kot pri drugih tedanjih narodih. Imele so več pravic in po slovenskem pravu (Slavica lex, Institutio Sclavenica) so lahko vodile ljudstvo ter v primeru neobstoja moških potomcev tudi dedovale. Vsekakor obstoječi zgodovinski viri potrjujejo divjanje Atilovih Hunov v Beneški Sloveniji in uničenje Čedada ter Ogleja. Ob upoštevanju Slovenske staroselske teorije imajo tudi vse znane slovenske bajke o Atili povsem razumsko razlago, njihovo jedro pa trdno zgodovinsko podlago.
V tretji sklop naših legend prištevamo Legendo o "Kralju Samu", "Ukleto Veroniko", "Lurnsko legendo" in "Vojvoda Menga". Obravnavajo zgodovinsko obdobje, v katerem so naši predniki bili še večinsko staroverci, in pa obdobje njihovega pokristjanjevanja. Govorimo o 7. in 8. stoletju našega štetja. O Kralju Samu imamo ohranjen primarni zgodovinski vir - Fredegarjevo Kroniko iz 7. stoletja. Ta kronika je podlaga v tej knjigi objavljeni umetni legendi, ki pa vsebuje tudi elemente narodne legende. Zlasti dejanje Kralja Sama na smrtni postelji zanesljivo pripada narodni legendi in zelo spominja na legendo o drugem slovenskem kralju Svetopolku. Svetopolk je bil kralj ali veliki knez Zgornje Slovenske (t.i. Velikomoravske, Nitranske ali Čezdonavske Slovenije) konec 9. stoletja, torej več kot dvesto let po smrti Kralja Sama.
Po navedbah kronista Fredegarja so se leta 623, v 40. letu vladanja frankovskega kralja Klotarja II., ljudstva ali plemena Slovenov, ki so jih podjarmili Obri, uprla svojim zatiralcem. Središče upora naj bi bilo na Moravskem ali v Panoniji. Skupaj z omenjenimi slovenskimi plemeni so se v boje proti Obrom podali tudi Karantanci, ki sicer niso bili pod gospostvom Obrov, bili pa so izpostavljeni njihovim nenehnim roparskim vpadom. V bojih proti nasilnim Obrom je sodeloval tudi trgovec Samo. V bitkah se je odlikoval z izjemnim pogumom. Izkazal pa se je tudi kot sposoben ljudski tribun in zlasti vojskovodja. Pod njegovim poveljstvom je slovenski meč pokončal številne sovražnike. S tem je močno navdušil Karantance, da so ga zato ustoličili za svojega vojvodo - vojaškega vodjo.
Samo je leta 623 prevzel oblast, nato pa v treh letih Karantaniji pridružil še Panonce,
Moravce in Slovence v Nitranski kneževini. Kasneje so se mu pridružili še Lužičani pod knezom Drvanom, ki je bil tudi slovenskega rodu. Nekateri nemški avtorji navajajo, da je Samo svojemu kraljestvu priključil tudi t.i. Bavario Slavico, kar dejansko pomeni Vindelicijo. Kar štiri oziroma pet (če upoštevamo še Vindelicijo) izmed omenjenih dežel so bile slovenske - Karantanija, Panonija, Moravska in Nitranska (ter Vindelicija), zato je Samo postal kralj v svojem Slovenskem kraljestvu (regnum Sclavorum). Karantanija je bila le ena izmed dežel, ki so sestavljale Slovensko kraljestvo, in ker je imela še iz obdobja rimske province Norik v veljavi svoje slovensko-karantansko pravo, je bil ob dejstvu, da je postal Samo kralj celotnega kraljestva, v njej ustoličen nov karantanski knez oziroma vojvod Valuk (Wallucus dux Vinedorum). Prav tako so imele svojega kneza oz. vojvoda tudi ostale dežele Slovenskega kraljestva. Znano je, da je bil lužiški vojvod Drvan, imena knezov oz. vojvod nitranske, moravske in panonske ter vindelicijske kneževine pa se v znanih zgodovinskih virih žal niso ohranila.
Kralj Samo je imel svoj sedež v Karantaniji (Anonim, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, nastala okrog leta 873) saj so jo gore dobro varovale, za sovražnika je bila težko prehodna in je imela v nasprotju s sosednjimi deželami starodavno državno organizacijo ter zato tudi dobro organizirano obrambo. Obri si je nikoli niso podredili. Najverjetneje je prav Vojvodski prestol tudi prestol Kralja Sama (opomba 5). Po svoji izdelavi namreč sodi vzhodni, torej vojvodov, sedež v 6. ali 7. stoletje. To pa je prav obdobje Slovenskega kraljestva oz. dobe, ko je vladal Kralj Samo. To obdobje velja za zlato dobo slovenskega naroda. Kralju Samu je namreč uspela vnovična slovenska osamosvojitev izpod oblasti Obrov/Avarov/Abarov. S tem je osvobodil slovenska plemena v Panoniji in na Nitranskem, hkrati pa okrepil druga slovenska plemena, na severu in zahodu, ki so imela težave s Franki in Langobardi. Slovenski kralj je podpiral slovenske šege, običaje in kulturo, kot poroča Fredegar, in je torej očitno razvijal ter krepil slovensko pravo. Združeno Slovensko kraljestvo (regnum Sclavorum), kot ga imenujejo celo frankovski viri, je bilo sposobno vojaško premagati vse svoje agresivne sosede in je v svojem času bila najmočnejša država v srednji Evropi. Žal je po Samovi smrti kraljestvo razpadlo na več kneževin in vojvodstev, to pa ni bilo sicer nič posebnega oziroma je bilo v takratni zgodovinski dobi prej pravilo kot izjema. Posamezne kneževine so se kasneje le s težavo upirale novim vdorom in napadom agresivnejših sosedov, z izjemo Karantanije, zaradi njenih že prej omenjenih strateških prednosti.
Opomba 5 - Ime Kralj Samo pišemo z veliko začetnico, enako tudi Kralj Matjaž. V obeh primerih ne gre samo za kralja, temveč za dva izjemna kralja, ki jima pripada posebno mesto, zato Kralj Samo in Kralj Matjaž. Kralja Matjaža v ljudskih legendah praviloma pišejo z veliko začetnico.
Tudi legenda o Ukleti Veroniki z malega gradu se v svojem bistvu ujema z zgodovinskimi osebami in podatki. Omenja boj Slovencev z langobardskim kraljem Rathisom, ki je dejansko zgodovinsko potrjena oseba, furlanski vojvod (739-744) in kasnejši langobardski kralj Ratchis (744-749). Najverjetneje je bil Ratchis v času bitke pri Trbižu še furlanski vojvod, langobardski kralj pa je postal šele zatem. Tako lahko sklepamo zato, ker je v legendi kmalu po bitki z Langobardi omenjena bitka z Nemci. Tudi omenjena bitka z Nemci, pravilneje bi bilo s Franki, po bitki z Ratchisovimi Langobardi, v kateri naj bi padel Veronikin oče, je zgodovinsko potrjena. To je znana bitka ob reki Lech leta 743, v kateri so Slovenci - Karantanci Bavarcem pomagali v boju proti Frankom.
Enako velja za Lurnsko legendo, ki ima zagotovo zgodovinsko utemeljene korenine, saj opisuje t.i. tretji staroverski slovenski protikrščanski upor. Zgodovinski viri nam poročajo, da je prvi staroverski slovenski upor zoper kristjane izbruhnil leta 767 po smrti škofa Modesta, naslednje leto drugi in leta 770 tretji upor. Karantanski knez Hotimir je umrl in nasledil naj bi ga knez Volkun - Valhun. Pred njegovim ustoličenjem je izbruhnil tretji, najhujši upor nezadovoljnih staroverskih Slovencev. Uporniki so pregnali vse tuje misijonarje in požgali ter uničili krščanske cerkve v Karantaniji. Že pokristjanjeni Slovenci so takrat poklicali na pomoč kristjane Bavarce in leta 772 s pomočjo bavarskega vojvode Tasila upor krvavo zatrli. Ključna bitka med staroverskimi Slovenci in krščanskimi osvajalci pod vojvodo Tasilom je očitno potekala prav na Lurnskem polju v bližini Teurnije, danes mesta Špital ob Dravi (Spittal am Drau). Kot kaže, je Lurnska legenda še zmerom živa (glej oglasno desko v cerkvici Marije Magdalene na Lurnskem polju). Dobro so jo poznali še tisoč let po njenem nastanku, v 18. stoletju, v okolici bližnjega Miljskega jezera (Millstättersee), saj so uporni kmetje takrat iskali zmagovito orožje, o katerem govori legenda. Čeprav se nanaša prav na naše prednike, Slovenci Lurnske legende skoraj ne poznajo, bolj znana pa je med danes sicer ponemčenim prebivalstvom na Koroškem. Usoda te slovenske legende dobro ponazarja, kako povsem napačen odnos do lastne zgodovine smo do danes gojili Slovenci, točneje, večina "slovenskih" zgodovinarjev. Prvi, ki je znova opozoril na izjemen pomen Lurnske legende za Slovence, je bil "oporečniški" zgodovinar, pokojni Vlado Habjan. Poudaril je, da je Lurnsko polje za slovenski narod vsaj toliko pomembno, kot je Kosovo polje za Srbe, le da se žal tega ne zavedamo dovolj.
Legenda o Vojvodu Mengu je še ena izmed legend, nastalih v obdobju dokončnega pokristjanjevanja Slovencev. Vojvod Mengo naj bi bil ustanovitelj Mengša, kamor naj bi se umaknil po porazu staroverskih Slovencev v bitki s pokristjanjevalci. Zagovorniki priselitvene slovanske teorije trdijo, da je prav dogajanje v obdobju pokristjanjevanja Slovencev kronski dokaz za priselitev. Prejšnji prebivalci za časa rimskega cesarstva naj bi bili namreč kristjani, zato naj bi že samo dejstvo, da je bilo Slovence šele potrebno pokristjaniti, dokazovalo, da so se od nekod priselili. Takšna argumentacija seveda kaže zgolj na to, na kako trhlih temeljih je zgrajena celotna priselitvena slovanska teorija. Imamo namreč zgodovinske vire, ki jasno dokazujejo, da so bili določeni deli slovenskega prebivalstva, seveda manjšinskega, pokristjanjeni že davno pred 8. stoletjem. Znan je celo slovenski škof Kvirin v prvih stoletjih našega štetja, ki naj bi ga utopili v reki Kolpi.
(opomba 6) - Peter Amalietti: Večina prvih krščanskih mučenikov, svetnikov in teologov je izvirala iz Norika in Ogleja.
Sicer pa v rimskem cesarstvu nikdar niso pokristjanili celotnega prebivalstva, zato je argumentacija zagovornikov slovanske priselitvene teorije popoln nesmisel. Tudi nasploh je krščanstvo zelo pozno postalo uradna religija. Pravzaprav je neposredno tik pred propadom zahodnega dela rimskega cesarstva cesar Konstantin I. Veliki v 4. stoletju z milanskim ediktom (l. 313) razglasil versko strpnost in priznal krščanstvo. Uradna vera cesarstva je krščanstvo postalo šele v času cesarja Teodozija I. Velikega (Teodozij Flavij) leta 391. A tudi to ni pomenilo česa posebnega, saj je Teodozij tri leta kasneje, 6. Kimavca 394 na slovenskih tleh v Vipavski dolini izbojeval bitko zoper Evgenija, ki krščanstva ni priznaval. Poleg tega so zlasti na ozemlje zahodnega dela rimskega cesarstva vse pogosteje vdirala razna ljudstva, ki niso pripadala krščanstvu in jih zato zgodovinarji v glavnem označujejo za "barbare". Med temi so bili Goti, Vizigoti, Huni, Heruli, Langobardi in drugi. Gotski kralj Alarik je leta 408 že zasedal ozemlje današnje Slovenije oziroma takratnega južnega Norika, od koder je tudi krenil nad Rim. Večno mesto so Goti z zavezniki, med katerimi so zagotovo bili tudi naši predniki Slovenci, oblegali trikrat (leta 408, 409 in 410) ter ga v tretje, 24. Velikega srpana 410, tudi zavzeli. Leta 452 so z našega ozemlja (iz Panonije, preko južnega Norika in stare Istre) vdrli v Italijo vse do Milana tudi Huni, ki jih je vodil Atila - bič božji.
Zaradi vseh naštetih dejstev na našem ozemlju krščanstvo nikoli ni moglo postati prevladujoča religija. Prihodi novih vojaško organiziranih ljudstev oziroma njihova prečkanja slovenskega ozemlja niso pretirano vplivala na sestavo staroselskega prebivalstva, med katerim zagotovo ni prevladovalo krščanstvo. So pa posamezni pohodi vplivali na nastanek legend med ljudstvom, kakor v primeru Atile. Leta 476 je vodja t.i. barbarov Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula, izročil njegovo krono Bizancu in s tem dokončno uničil zahodni del rimskega imperija. V obdobju rimskega cesarstva torej krščanska vera nikakor ni mogla zaobjeti celotnega prebivalstva, sploh pa ne od mestnih središč oddaljenejših in odročnejših krajev. Staroselsko prebivalstvo Evrope, ki je bilo sicer uradno podrejeno rimski upravi, je vendarle ohranjalo svoje običaje in navade in v veliki meri tudi svojo staro vero. To je seveda veljalo tudi za Slovence. Razumljivo je, da je po propadu Rima starodavna slovenska vera ponovno pridobila na veljavi, krščanstvo pa je izgubilo svoja pomembna središča in oporišča. O dokončni prevladi krščanske religije lahko govorimo šele stoletja kasneje, v času Karla Velikega in njegovih naslednikov, ob koncu 8. in v 9. stoletju.
K četrtemu sklopu legend sodita "Ustoličevanje" (opomba 7) in "Grmade". V prvem primeru gre ponovno za umetno legendo, temelječo izključno na zgodovinskih virih, v drugem primeru pa za starodavno navado iz staroverskih časov, ki se je ohranila še tisoč let po pokristjanjenju Slovencev na slovenskem Štajerskem. Tudi Ustoličevanje kot sestavni del slovenskega karantanskega prava v smislu slovesnega prenosa oblasti z ljudstva na vladarja ima svoje korenine davno pred krščanstvom. Prvo posredno poročanje o Ustoličevanju v zgodovinskih virih najdemo v Fredegarjevi Kroniki, ki je bila dokončana leta 658. Gre za primarni vir takratnega obdobja, v katerem je v letu 623/624 prvič omenjen slovenski Kralj Samo. Frankovski kronist Fredegar je zapisal: "Sama so Slovenci, imenovani tudi Vindi (Winidi), zaradi njegovega odločilnega prispevka v zmagoviti bitki z Obri izbrali za kralja". Drugi najstarejši pisani dokument, ki prav tako posredno poroča o Ustoličevanju, je Conversio Bagoariorum et Carantanorum, nastal okrog leta 873, kjer je zapisano: '... illi eum ducem fecerunt ...' ali "…so ju napravili vojvoda", kar se nanaša na slovenska karantanska kneza Gorazda in Hotimirja, ki so ju ustoličili leta 750 in 752. Po zapisanih besedah, da so ju napravili za vojvoda, lahko upravičeno sklepamo, da je to potekalo v skladu z običajem, torej so ju ustoličili. Enako poročajo tudi drugi primarni viri o kasnejših slovenskih karantanskih knezih oz. vojvodih.
Opomba 7 - Ustoličevanje pišemo z veliko, ker gre za ime posebnega obreda
Žal noben vir takratnega obdobja ne opisuje natančno, kako je obred Ustoličevanja potekal v njegovem zgodnejšem, predkrščanskem obdobju. Najstarejši zgodovinski vir, ki podrobno opisuje potek Ustoličevanja, je nemška pravna knjiga Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel) iz leta 1275, ki je povzetek starejših, danes žal izgubljenih zapisov po letu 1000. Kronist Otokar Geulski nam obred Ustoličevanja znova opiše okoli leta 1306, zatem pa je to storil še opat Janez iz Vetrinja. Zadnji, ki se je dal ustoličiti slovenskemu kmetu, je bil vojvod Ernest Železni leta 1414. Njegov sin Friderik (kot vojvod Friderik V., kot kralj od leta 1440 Friderik IV. in kot cesar od leta 1452 kot Friderik III.) je leta 1443 prišel na Koroško, da bi se v skladu s tradicijo ustoličil na Knežjem kamnu. Ker pa je takrat že bil kralj, se mu ni zdelo primerno, da bi oblast sprejel iz rok karantanskega kmeta, kot je veleval starodavni slovenski obred. S koroškimi deželnimi stanovi se je sporazumel, da mu tega izjemoma ni treba storiti, vendar je v zameno obljubil, da bo spoštoval in varoval deželo ter njene pravice, kar je potrdil s posebno listino. Njegovi nasledniki pri obredu niso hoteli več sodelovati, zato je bilo Ustoličevanja konec. Kasneje je do leta 1651 potekal poklon koroških deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu v slovenščini, nato pa do leta 1728 v deželni hiši v Celovcu, prav tako v slovenščini. Ustoličevanje slovenskih karantanskih knezov in zatem koroških vojvodov na Gosposvetskem polju, ali po domače v Svatnah, je bilo po pričevanju kronistov tiste dobe nadvse slovesen in nenavaden dogodek. Dogajal se je dokumentirano skozi ves srednji vek, skupaj zanesljivo več kot sedem stoletij. V tem dolgem razdobju se je iz stroge, po vsebini in obliki demokratične predaje oblasti preizkušenemu in izprašanemu kandidatu za kneza ali vojvodo preobrazil v simbolično zaključno dejanje prevzema oblasti s strani dednega upravičenca. Po smrti starega vojvode karantanskih Slovencev so kosezi na koseških zborih ali Večah izbrali svoje zaupnike ali "poslance". Zaupniki so nato izvolili sodnika dežele, pod čigar vodstvom so sklepali o sprejemu novega vojvode.
V zadnjem obdobju je obred potekal približno tako: pred ustoličevalca - svobodnega kmeta na Knežjem kamnu, okrog katerega so bili zbrani ljudstvo in kosezi, so pripeljali vojvodo. Ko je kmet na vprašanja, ali je vojvod pravičen sodnik, ali skrbi za deželo in blagor domovine, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje pravo vero, dobil pritrdilni odgovor, mu je goriški grof zagotovil odkupnino za njegov delež, kmet pa je nato vojvodu izročil oblast. Ko so ga zatem v cerkvi pri Gospe Sveti blagoslovili, je odšel s spremstvom do Vojvodskega prestola, s katerega je šele lahko podelil fevde. Z drugega vojvodskega sedeža, imenovanega palatinski sedež, pa je delil fevde goriški grof kot koroški palatin oz. kraljev predstavnik sprva v Karantaniji, pozneje v vojvodini Koroški. Obredni jezik je bil za vse udeležence obreda pri Knežjem kamnu vedno in zgolj slovenski! Družbeni nosilec je vseskozi bilo slovensko-karantansko domače prebivalstvo. V njihovem imenu so to opravilo prevzeli nekakšni "poslanci", kosezi. Prav dejstvo, da družbeni nosilec niti kasneje ni bilo fevdalno plemstvo, je najjasnejši dokaz, da izvira obred iz časov stare Karantanije. Dopustna je celo domneva, da so obred v nekakšni obliki, morda brez Knežjega kamna, izvajali že tudi v kraljestvu Norik pred rimsko okupacijo.
Ustoličevanje je pomembno vplivalo na različne vodilne intelektualce, pravnike in državnike v obdobju med 16. in 18. stoletjem, ko je sicer živel le še spomin nanj, vplivalo pa je tudi na družbeno-politični razvoj v Evropi in Ameriki. Izredno pomembna omemba obreda Ustoličevanja je v knjigi Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., z naslovom Cosmographia Pii Papae De Europa, izdani v Benetkah leta 1503. Papež Pij II. je bil nekaj časa škof tudi v Trstu, nekaj časa pa je služboval kot tajnik Friderika III. Avstrijskega, takratnega vladarja v avstrijskih in slovenskih deželah. V tem času je dodobra spoznal ljudi in zgodovino nekdanje Karantanije. Njegovo pozornost so pritegnile zlasti posebnosti slovenskega obreda Ustoličevanja, saj ga je izpostavil kot slovesnost, o kakršni se nikjer drugje ne sliši. Prav tedaj je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, zato je bilo predvsem plemstvo iz drugih dežel naravnost osuplo nad prizorom, ko bodočega vojvodo, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Strmeli so, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. Še bolj so se čudili, ko so slišali, da ves obred poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega navzočega ljudstva, kajti preostali obredi v takratni Evropi so vsi potekali le v latinskem jeziku.
Drugi pomembni avtor, ki se je podrobno ukvarjal z obredom Ustoličevanja, je bil Jean Bodin. Francoski zgodovinar prava in filozof je obravnaval pogodbeno ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja. Prišel je do sklepa, da je suveren pravzaprav ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvirne pravice. To svojo teorijo je razvil tudi oziroma predvsem na podlagi slovenskega karantanskega prava oziroma obreda Ustoličevanja. Zanj je izvedel ravno iz knjige papeža Pija II.De Europa. Navdušila ga je Piccolominijeva neumorna hvala, zato je obred podrobno preučil in ga opisal kot izvirno idejo za prenos oblasti z ljudstva na vladarja. Teorijo o suverenu in pogodbeno ali kontraktualno teorijo je Jean Bodin obširneje obravnaval v svojem znamenitem delu Les Six Livres de la République, ki je izšlo leta 1576. Bodin v svoji Republiki dobesedno zatrdi: "NIČESAR NI, KAR BI LAHKO PRIMERJALI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI, kjer še danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornat kamen. Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu marogasto govedo in z levico prav takega konja, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki naj bi postal vojvod, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le vojvod stopa oblečen kot ubog pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v slovenskem jeziku: "Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?" Ljudstvo mu odgovori, da je to njihov vojvod. Nato kmet vpraša: "Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?" Vsi mu odgovorijo: "Tak je in tak bo ostal!" Nato kmet lahno udari vojvodo po licu. Potem ko vojvod zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na kamen, zavihti svoj meč na vse štiri strani sveta in obljubi ljudstvu, da bo pravičen sodnik."
Z Bodinovo pogodbeno ali kontraktualno teorijo je tako prav slovensko srednjeveško ustoličevanje knezov ali vojvodov sto let po zadnjem javnem ustoličenju na Gosposvetskem polju, ko bi lahko padlo v pozabo, pomembno učinkovalo pri oblikovanju moderne demokratične misli v 16. stoletju. Jean Bodin je s svojim delom pomembno vplival na poznejše pravne teoretike S. Pufendorfa, J. Lockea in J. J. Rousseauja. Leta 1776, natanko dvesto let po natisu Bodinove Republike, je Thomas Jefferson napisal Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne pa njihov diktator - tiran ali samodržec. Jefferson je v svoji Deklaraciji pravzaprav zapisal le to, česar so se nekaj sto let prej že stoletja dolgo dobro zavedali naši slovenski predniki v Karantaniji, saj so si sami izbirali svojega voditelja - vladarja, ta pa je ob ustoličenju prisegel ljudstvu, ne pa ljudstvo vladarju, kot je bilo sicer tedaj v navadi drugod po Evropi.
Karantanski Slovenci so torej že najmanj tisoč let pred nastankom ZDA ne le poznali pomen prenosa oblasti z ljudstva na vladarja, temveč so to dosledno izvajali v svoji politični praksi. Tako je torej prav na podlagi poznavanja prakse slovenskega karantanskega Ustoličevanja nastala ameriška ustava, ki jo šteje skoraj ves svet za izredno napredno in demokratično - glede na takratne čase. Na tej isti podlagi so torej nastali ameriška država, ustava in listina o človekovih pravicah. Da je resnično tako, sta dokazala dva slovenska izseljenca v ZDA. Profesor doktor Jožef Felicijan, član učiteljskega zbora kolidža sv. Janeza v Clevelandu, je leta 1967 izdal knjigo Geneza kontraktualne teorije in Ustoličevanje koroških vojvod (prevod v slovenščini se glasi Slovenstvo in prva ustava ZDA, Slovensko bibliofilsko društvo, Ljubljana 1995), doktor Edvard Gobec pa je leta 1974 izdal knjigo Slovenian Heritage (Slovenska dediščina). V Jeffersonovem primerku Bodinove knjige je profesor Felicijan odkril, da je Jefferson s svojo inicialko posebej označil dve strani. Na prvi je Bodinova opredelitev in opis tirana, ki je zelo podoben formulacijam v Deklaraciji. Na drugi označeni strani je opis slovenskega obreda ustoličenja karantanskega vojvoda. Dr. Felicijan je med drugim zapisal: "Očitno je Jefferson v pradavnem ustoličevanju karantanskega vojvoda videl pravno osnovo in potrditev kontraktualne teorije, na kateri je utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav." Senator slovenskega rodu Franc Lovše je o znanstvenih dognanjih profesorja Felicijana leta 1967 v ameriškem Kongresu med drugim povedal tudi naslednje: "Te tehtne ugotovitve profesorja Felicijana, ki so rezultat temeljitega študija, so izrednega zgodovinskega in praktičnega pomena. Dandanašnji številni sociologi in filozofi uporabljajo kontraktualno teorijo kot orodje za razumevanje odnosa med vladajočimi in vladanimi. Teorija izhaja iz več predpostavk, predvsem iz te, da so vsi ljudje enaki v političnem smislu, in iz sklepa, ki sloni na tej predpostavki, da namreč nihče nima naravne pravice vladati drugemu. Pa vendar vsi vemo, da mora biti v družbi neka oblika vladavine. Ko je Jefferson bral Bodinovo Republiko, je naletel na prastari slovenski ritual, znan kot Ustoličevanje karantanskih vojvod. Ta običaj, ki je bil znan še v času ameriške revolucije, je bil živ dokaz obstoja te družbene pogodbe, vsaj med Slovenci."
Na obred Ustoličevanja se nanašajo vsi slovenski najstarejši pravni izrazi, kot so rota, veča, pojezda in pravda. Ne glede na to, koliko je posamezen element Ustoličevanja izviren, koliko pa se je z leti spremenil, je Ustoličevanje kot celota posebnost karantanskih Slovencev.
(opomba 8) - Peter Amalietti: Takšno ustoličevanje stari viri pripisujejo tudi keltskim ljudstvom, dejansko pa govorijo o naših prednikih, le da pod imenom Kelti.
Predstavlja edinstven in izredno pomemben državnopravni akt in izraz pravotvornosti preprostih ljudi - slovenskega ljudstva - naših prednikov. Zanimivo je, da se posamezni običaji iz obreda Ustoličevanja pojavljajo tudi drugod po današnji Sloveniji. In to kot del državnopravne slovesnosti. Kosez Logar je moral še v 18. stoletju peljati v Ljubljano slovesno okrašenega vola, kadar je deželni knez prišel v deželo. Prvotno je gotovo šlo le za dedni poklon ob knežjem prihodu. Zadnjič se je to zgodilo leta 1728. Kosez v isti skupini, kateri je pripadal Logar, se je imenoval Kamnar. Kamen, dedni poklon, okrašeno govedo in sprevod močno spominjajo na obred Ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Povsem mogoče je, da je nekaj podobnega, vendar v manjšem obsegu bilo v navadi tudi na nižjih družbenih ravneh zgodovinskih slovenskih dežel. V Ljubljani je tudi cesta, ki je domnevno nekoč vodila na takšno Večo v ali iz Kosez pri Ljubljani in se še danes imenuje Več(i)na pot.
Pri samem obredu Ustoličevanja ni prav nič prepuščeno naključju. Vse ima svojo natančno določeno vlogo in namen. Pred začetkom obreda je izbrani vojvod slekel svoja dragocena oblačila. Nato so mu nadeli hlačnice, suknjič in plašč, vse v sivi barvi, ter rdeč pas in čevlje z rdečimi jermeni. Na glavo so mu posadili siv slovenski klobuk s širokimi krajci, s sivo vrvico, katere en konec je moral prosto viseti. Vojvod je nosil tudi rdečo torbo (kot simbol duhovnih vrednot) in lovski rog z rdečim jermenom. V torbi so bili sir, kruh in druge jedi. V roki je držal še palico, ki je pomenila njegovo pastirsko oblast nad ljudstvom. S seboj je peljal marogastega bika in prav takega črno-belega bojnega konja, ki sta predstavljala kmetijstvo (gospodarstvo) in vojaško obrambo, temelja obstoja vsake države.
Tudi barve so imele točno določen pomen: siva kot barva prahu je ponazarjala minljivost zemeljskega življenja, rdeča pa večne vrednote. Marogasta oz. pisana bik in konj sta v črno-beli različici predstavljala karantansko deželo, podobno kot znamenje Črni panter, ki se je na praporu in v grbu nahajal v enakih barvah. Prav tako sta ti barvi prvotno ponazarjali tudi staroslovensko vero v smislu dualizma - dobrega in zla. Na Knežjem kamnu je novega vojvoda sede pričakal svoboden kmet, ki je imel to pravico po svoji rodbini, po dednem nasledstvu. Po nekih virih naj bi imela njegova rodbina posesti v Blažji vasi pri Podorčah. Ob zadnjem Ustoličevanju je na kamnu sedel kmet Jurij Šate iz Blažje vasi. Ustoličevati je smel le najstarejši iz zgoraj navedenega rodu. Ne smemo tudi pozabiti opravila požigalnika oz. kresnika, ki je v trenutku, ko je vojvod na kamnu vihtel meč in prisegal, v bližini zažgal nekoliko grmad v dokaz goreče ljubezni in vdanosti vsega naroda do novega vojvode. Šlo je za starodavni običaj, ki je izviral iz staroslovenske vere, a se je ohranil tudi v obdobju krščanstva. Vse zapisano zagotovo upravičuje uvrstitev Ustoličevanja med izbrane slovenske legende.
Peti sklop legend se nanaša na obdobje turško slovenskih vojn in vanj sodijo "Kralj Matjaž", "Miklova Zala" ter "Hervard Turjaški". Legende o Kralju Matjažu so nedvomno najbolj znane slovenske ljudske legende. Pripovedovali so si jih v vseh slovenskih zgodovinskih deželah, od vzhodnih, nekdaj pripadajočih stari Panoniji, do zahodnih na Beneškem/Venetskem. Bistvo o Kralju Matjažu je prav gotovo zadel dr. Sergij Vilfan, ki je zapisal: "Kralj Matjaž je osrednja oseba slovenskega izročila o državi in njenem vodstvu, je lik idealnega vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo. Zlasti po dveh znakih se odlikuje dober vladar. Oba znaka sta združena pri Kralju Matjažu, ki deli bogatim in revnim enako pravico …" (Sergij Vilfan, Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih, Etnolog 1943, str. 6).
Doslej je tematiko pripovedk o Kralju Matjažu najbolj strokovno obdelal Ivan Grafenauer v svoji knjigi Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, Ljubljana 1951. V njej objavlja kar 46 pripovedk. Za našo knjigo smo jih izbrali osem, od tega sta dve zapisani v značilnem štajersko-prleškem narečju, ena pa v beneškoslovenskem narečju. Skupen imenovalec pripovedk o Kralju Matjažu so zlati časi, ki so jih v njegovi dobi bili deležni vsi Slovenci in ki se bodo nekoč znova vrnili, ko bo Kralj Matjaž vstal in se vrnil med nas. V tem smislu so pripovedke o Kralju Matjažu zelo sorodne precej starejšim bajkam o Kresniku. Tudi pri Kralju Matjažu lahko govorimo o najmanj dveh ciklih. Eden je starejši in se nanaša na obdobje, ko so bili Slovenci še staroverci (Kralj Matjaž - ajdovski poglavar), v drugem, mlajšem ciklu, pa Kralj Matjaž nastopa v bojih proti Turkom. Prav zaradi starejšega cikla je zanesljivo napačno enačiti Kralja Matjaža z ogrskim kraljem Matijo Korvinom, saj imamo Slovenci bajke o Kralju Matjažu iz obdobja vsaj sedemsto let pred Matijo Korvinom. Poleg tega imamo seveda tudi druge mlajše zgodovinske osebnosti, ki bi lahko dale svoje ime Kralju Matjažu. Tako je znan kmečki vodja Matjaž, ki je padel v bitki slovenskih kmetov s Turki na Koroškem pri Kokovem 22. Malega srpana 1478, prav tako pa naj bi bil slovenska zgodovinska osebnost tudi Matjaž, vodja kmečkega upora na Tolminskem.
V pripovedkah o Kralju Matjažu ima nadvse pomembno mesto lipa - slovensko drevo življenja. Lipa je tista, ki bo zacvetela ter zbudila Kralja Matjaža in njegove vojake, vonj lipovega cvetja bo zdravil ranjence, na polju, kjer rase lipa, se bo vojeval zadnji boj in pri lipi bo tudi sklenjen mir. Zanimivo je, da je v eni izmed pripovedk o Kralju Matjažu omenjeno Lurnsko polje, po drugi strani pa prav Lurnska legenda omenja tudi Kralja Matjaža.
Miklova Zala je ljudska pripovedka s slovenske Koroške. Njen osrednji motiv so slovenske vojne s Turki in posledično velikansko število ugrabljenih otrok in žena, ki so jih Turki iz naših dežel odvedli v suženjstvo. Po nekaterih zgodovinskih virih naj bi tako v času svojih vpadov zasužnjili kar 200.000 Slovencev, kar glede na obseg takratnega prebivalstva res ni malo. Številni slovenski otroci so postali v turškem ujetništvu njihovi elitni vojaki - janičarji, ki so se nato največkrat nevede bojevali tudi proti svojim rojakom. Miklova Zala je bila ena izmed odvedenih slovenskih žena, ki je ostala zvesta svojemu rodu in veri. Izkoristila je priložnost za beg in se podala na pot v domovino, čeprav je imela zelo majhne možnosti, da se bo tja dejansko tudi vrnila. Pripovedka kaže izjemno zvestobo, voljo, vztrajnost in odločenost raje umreti kakor se prilagoditi napadalcem in roparjem. Na slovenskem Koroškem je Miklova Zala dobila tako legendaren sloves, da so njeno zgodbo uprizarjali v vaških igrah na prostem.
(opomba 9) - Peter Amalietti, ki je po očetovi materi Rozi Serajnik neposredni Zalin potomec, navaja domače ustno izročilo vseh koroških Serajnikov, da je Zala iz seraja (harema) pobegnila s sinom, ki ga je rodila Sulejmanu Veličastnemu, ki jo je bolj ljubil kot vse druge žene. Jakob Sket je v znani večerniški povesti Miklova Zala to dejstvo raje izpustil, ker je bil prijatelj Serajnikov in njihov sosed v Rožni dolini, in ker so v tistih časih nezakonske otroke zaničevali.
Hervard Turjaški je resnična oseba iz rodbine grofov Turjaških, legendo za to knjigo pa smo sestavili na podlagi dejanskih zgodovinskih virov. Nasploh sodi rodbina Turjaških med najpomembnejše slovenske plemiške rodbine. Hervard je najpomembnejše oziroma najpogostejše ime te rodbine, ki že samo po sebi kaže na njene starodavne korenine. Vemo namreč, da so bili karantanski hervardi poseben družbeni sloj - vojaki, ki so živeli v posebnih hervardskih vaseh oziroma okrajih in ki so v primeru zunanje nevarnosti prvi prijeli za orožje. V obdobju miru so skupaj s svojimi družinami kmetovali, moški in dozoreli mladeniči pa so se obenem urili v vojaških veščinah. Ime Hervard je sestavljanka, ki izhaja iz dveh staroslovenskih, tudi venetskih besed 'heraj' - udari in 'varda' - straža. Tako torej hervardi pomeni preprosto "udarno, hrabro stražo", kar se čudovito sklada z dejansko vlogo in pomenom sloja hervardov v Karantaniji.
Koren besede "her", "har", ali "hor" pomeni hrabro bojevanje. Najti ga je mogoče že med venetskimi napisi. Podoben izraz zasledimo pri Jadranskih Venetih, ki so vsakih trideset let v mestu Padava (Padova) prirejali bojne igre, imenovane "Harce". Zato beseda "Hari" pomeni "hrabro", oziroma gromovito, udarno bojevanje. Varda pomeni stražiti, varovati, braniti, vard pa je stražnik, stražar. Pomen besede "vard/varda" se nam je ohranil v narečni obliki vardevati in vardevanje, npr. otrok ali živine. V glavnem pa je prvotna beseda "vard/varda" v sodobni slovenščini okrnela in se je preobrazila zlasti v "var", pri čemer je črka d izpadla. "Var" je koren številnih besed, ki so vse povezane z varovanjem ali po vojaško s stražo. Npr. varen, varovati, varovanec, varovalen, varovalka, varščina, varuh, varuška, varuštvo, varstvo.
(Opomba 10) - Peter Amalietti: koren "Var" je zelo star, najdemo ga lahko v imenu našega najstarejšega boga Svaruna, ki so ga v Indiji imenovali Varuna.
Skratka, točno to, kar so počeli slovenski hervardi - vardevali svojo državo Karantanijo pred tujimi vsiljivci. Hervardi niso bili vojska, ki bi napadala druge države ali vdirala na tuja ozemlja. Njihova vloga je bila le varovanje svoje domovine! Pomen besede "hervard" to najlepše dokazuje.
Hervard Turjaški je bil osmi tega imena v rodbini Turjaških. Bil je vojak, baron, general in krajnski deželni glavar. Prav posebej je cenil moralne vrednote, kot so zvestoba, čast, tovarištvo, pogum, vztrajnost, marljivost in podjetnost. Izjemno je ljubil svojo domovino in končno zanjo daroval tudi svoje življenje. S turškimi napadalci in njihovimi zavezniki - balkanskimi poturčenci se je bojeval kar 29 let. Za časa njegovega življenja so slovenske zgodovinske dežele Krajnska, Štajerska in Koroška, združene v t.i. Notranji Avstriji, naslednici Karantanije, skrbele za meje nekdanjega Ogrskega kraljestva, ki so ga v velikem delu zasedli Turki.
Deželni stanovi slovenskih dežel so v tem obdobju skrbeli za vse štiri krajine oziroma marke na meji s Turki, in to tako za vojaštvo kakor tudi za obrambne utrdbe, trdnjave in postojanke. Leta 1522 so slovenske dežele v oskrbo prevzele prve tri trdnjave, do leta 1577, dve leti po Hervardovi smrti, pa je bilo takšnih trdnjav že 79. V njih je bilo nameščenih okrog 5.000 vojakov. Slovensko krajino ali Vindiško marko (Windischemark, Windischgrenzen), ki se je začenjala na severu pri reki Dravi, so vzdrževali štajerski deželni stanovi. Njena generaliteta se je nahajala v Varaždinu ali Rošlinu, kakor je mesto imenoval v Slavi vojvodine Krajnske baron Janez Vajkard Valvasor. Poleg Rošlina so bila pomembnejša mesta te krajine/marke še Koprivnica, Sv. Jurij, Križevci, Legrad in Čakovec. Vsi našteti toponimi oziroma ledinska imena so povsem slovenska. Te Slovenske krajine nikakor ne smemo zamenjevati z drugo Slovensko krajino, ki je nekaj stoletij pred tem obstajala na jugovzhodu Krajnske (opomba 11) in na jugu Štajerske. Kot je razvidno s seznama mest, gre tu za Slovensko krajino v Panonski Sloveniji na tedanjem Ogrskem. Kasneje, v 20. stoletju, so Slovensko krajino napačno prevajali v Slavonsko krajino, to pa so "slovenski" zgodovinarji mirno dopuščali. Na Slovensko krajino je mejila Banska krajina. Ta je obsegala 12 ogrskih milj po hrvaški in po slovenski deželi (spet je mišljena Panonska Slovenija), poveljeval pa ji je ban. Sledila je Hrvaška krajina in na koncu Morska krajina (Meergrenzen). Slednji dve so vzdrževali krajnski in koroški deželni stanovi.
Opomba 11 - vojvodino ali deželo Krajnsko dosledno pišemo v tej obliki, ne pa v danes ustaljeni, a napačni obliki Kranjska. Enako velja za Krajnce. Šele po letu 1848, ko je nova pisava gajica zamenjala tristo let staro slovensko pisavo bohoričico, je pod vplivom ilirizma oziroma velehrvaštva prišlo do spreminjanja imena Krajnska v Kranjska.
Zaradi nenehnih bojev s Turki se je krajnsko plemstvo združilo v stalno viteško konjeniško enoto. Viteško ali stališko konjeništvo je bilo razdeljeno na dva stalna oddelka, na modrega in na rumenega, po krajnskih deželnih barvah. Načelovali so jim deželni konjeniški stotnik, dva poročnika in dva praporščaka. Po potrebi so večkrat sklicali še tretji in četrti oddelek. Stališko konjenico so sestavljali samo plemiči, ki so - odvisno od svojih letnih prihodkov - ob sebi vzdrževali še od enega do treh ali tudi več slug in jezdecev. Značilna oprava krajnskih konjenikov je bila ovratnik iz losove kože, čelada s perjanico, pasica z deželnim grbom in z znamenjem oddelka. Oboroženi so bili z mečem, samokresom in kratkimi puškami arkebuzami ali karabinkami. Zato so jih imenovali tudi arkebuzarji. Prav krajnski arkebuzarji Andreja Turjaškega in Adama Ravbarja so 22. Rožnika 1593 odločili v znameniti bitki pri Sisku. Podobne vojaške enote so vzdrževali tudi štajerski in koroški deželni stanovi. V sili so lahko pod orožje sklicali tudi t.i. črno vojsko ali črnido, kamor so vpoklicali kmete. Sistem je bil zasnovan tako, da so lahko vpoklicali pod orožje vsakega 30., 20., 10., 5., ali celo vsakega tretjega za orožje sposobnega moškega, odvisno od razmer. V 16. stoletju so tako lahko naslednice Karantanije, t.i. notranjeavstrijske dežele Koroška, Krajnska in Štajerska postavile pod bojne prapore okrog 28.000 mož.
Hervard Turjaški pa ni bil samo vojak in poveljnik, temveč ima izjemne zasluge tudi za razvoj slovenske tiskane besede. Pri njuni dejavnosti je podpiral tako Primoža Trubarja kot tudi Jurija Dalmatina. Rodbina Turjaških se je - kot kaže - zelo dobro zavedala svoje pripadnosti slovenstvu, saj je že v 14. stoletju uporabljala in spodbujala pisno slovenščino. Turjaški rokopis je nastal v 14. ali 15. stoletju in se je nazadnje nahajal v knjižnici knezov Turjaških v ljubljanskem knežjem dvoru. Šlo je za zapis slovenske pesmi, ki je bila na zelo poškodovanem belem listu prilepljena na notranjo stran sprednje platnice nemške rokopisne knjige Codex chartaceus (stara signatura št. 19), v katerem so uporabljene latinske črke iz 14. stoletja. Knjiga je bila do leta 1895 v knežjem dvoru Turjaških, tistega leta pa so jo preselili v grad Losenstein ob reki Aniži v Spodnji Avstriji. Knjižnico Turjaških so naposled preselili v Washington, z njo vred pa najbrž tudi slovenski rokopis. Ohranjena sta nam žal le dva fotografska posnetka, ki sta ju posnela zgodovinar Anton Kaspret pred prvo svetovno vojno in slavist Alojzij Turk po njej. Šlo je za slovensko ljubezensko pesem, ki naj bi bila po nekaterih domnevah zložena v Marijino čast. Po smrti Hervarda Turjaškega je njegov naslednik Krištof Turjaški omogočil Juriju Dalmatinu, da je v slovenščino prevedel celotno Biblijo. S tem smo Slovenci postali dvanajsti narod s tiskanim Svetim pismom v svojem jeziku. Ob tem je seveda potrebno poudariti, da smo Slovenci imeli v rokopisu napisano Sveto pismo v slovenskem jeziku že v 9. stoletju po zaslugi sv. Cirila in Metoda ki pa se je žal izgubilo.
Zadnja izmed legend v naši knjigi je legenda o Zlatorogu. Gre za staro ljudsko pripovedko o planinskem raju pod Triglavom, kjer so nekdaj bivale bele žene oziroma Rojenice. Te so živele v sožitju z belimi kozami, ki jih je vodil bel kozel z zlatimi rogovi - Zlatorog. Pripovedka govori o nesrečni ljubezni, napuhu, nehvaležnosti, pohlepu in lakomnosti, o slabih človeških lastnostih, ki so nazadnje planinski raj spremenile v skalno puščavo. Legendo so si leta 1868 pripovedovali samo še stari bovški pastirji.
V drugem delu knjige predstavljamo deset slovenskih simbolov ali znamenj.
Izraz simból izvira iz starogrškega jezika - sýmbolon in pomeni znamenje. Znamenje je lahko predmet, oseba, žival, rastlina, črka, beseda ali znak, ki je pravzaprav nosilec neke globlje vsebine. Znamenja ali simboli predstavljajo univerzalni jezik, ki se je prenašal iz rodu v rod in so torej izročilo naših prednikov. Znamenja so povezana z verovanjem, kulturo, običaji in načinom življenja, zaradi česar lahko imajo ponekod enaka znamenja povsem drugačen pomen. Poznavanje znamenj je pomembno, saj nam omogoča lažje razumevanje razmišljanja naših prednikov, obenem pa predstavlja tudi živo vez z njimi.
Med Slovenci je poznavanje znamenj, vsaj tistih, katere lahko imenujemo slovenska narodna znamenja, nedopustno slabo. Vzrokov za to je nedvomno več. V zadnjih sto letih so nam simbole nenehno spreminjali, kot kaže, namerno. Enako kot v primeru bajeslovja oziroma legend velja tudi v primeru znamenj. Njihovo nepoznavanje ali neobstoj predstavlja drugi steber, ki podpira projekt načrtno utrjevanega ter zlaganega mita o nezgodovinskosti in hlapčevstvu slovenskega naroda. Narod, ki nima ali ne pozna svojih pravih in starodavnih znamenj, je lahko samo mlad in kot takšen "ne more imeti svoje zgodovine". Zato so Slovencem v 20. stoletju v Kraljevini SHS določili grb, ki ga danes skoraj nihče ne prepozna kot slovenskega. V obdobju SFRJ smo imeli drugačen grb, katerega tudi marsikdo nikoli ni sprejel za svojega.
Ob osamosvojitvi leta 1991 smo dobili še en "novi" grb, ki pravzaprav sploh ni grb, saj ne ustreza niti temeljnim zahtevam grboslovja ali heraldike. Čeravno bi lahko uporabili znamenja in celo grb iz naše narodne zgodovine, kot smo to tudi uradno predlagali, so nastanek državnega grba prepustili eni sami osebi - oblikovalcu in umetniku. Logično je, da tako nastalih novih znamenj ni mogoče takoj sprejeti kot narodno znamenje in se poistovetiti z njimi. Povsem enako je pri himni. Čeprav smo Slovenci dobili svojo himno že 16. Velikega travna 1860, so skoraj 130 let kasneje, leta 1989, takratni poslanci izglasovali novo himno "Zdravljico", kakor da pred tem svoje himne Slovenci še nikoli ne bi imeli. Vrh vsega ima ta himna še neslovensko ime oziroma naslov, saj se je v izvirniku leta 1844, napisanem s Prešernovo lastno roko, glasila "Zdravica". Zgodovinsko dejstvo je, da je danes uradna himna Republike Slovenije "Zdravljica" - sedma kitica - in da lahko o tej himni govorimo šele od leta 1989. Če torej pogledamo današnje državne simbole Slovencev, ugotovimo, da imamo svojo himno od leta 1989, svoj grb od leta 1991, prav tako iz istega leta pa tudi svojo zastavo. Pred tem torej naj ne bi imeli ničesar … vse to je pomembni del razpihovanja teze o nezgodovinskosti Slovencev. Hervardi smo prepričani, da pri tem ne gre za naključje, temveč za načrtovana, usklajena in sistematična ravnanja.
Resnica o slovenskih znamenjih je seveda povsem drugačna. V tej knjigi ne predstavljamo državnih simbolov, temveč predstavljamo zgodovinska narodna znamenja. Slovenci imamo namreč zelo stare zgodovinske simbole. Pravzaprav sodijo naša znamenja zagotovo med najstarejša znamenja v Evropi. Grb Črni panter iz 12. stoletja, znamenje slovenske srednjeveške države Karantanije, sodi med štiri najstarejše evropske grbe. Črni panter izven srednjeveškega grba pa je kot znamenje in bojni znak karantanskih Slovencev še precej starejši in se pojavlja na našem ozemlju v raznih oblikah in upodobitvah že pred našim štetjem.
V 6. stoletje sodi Knežji kamen, ki ni zgolj navaden glavič rimskega stebra, temveč predstavlja starodavno slovensko identiteto, predvsem pa našo državnost in hkrati z njo tudi samobitnost ter izvorno politično kulturo. Knežji kamen je zgodovinsko narodno znamenje, ki predstavlja središče slovenskega demokratičnega obreda, to pa je v svetovnem merilu brez primere. Na podlagi Ustoličevanja slovenskih karantanskih vojvodov in knezov, o katerem je govora tudi med legendami, se je utrdila in razvila pogodbena teorija o prenosu pravice vladanja iz ljudstva na vladarja. Izjemno malo narodov je, ki bi lahko bili ponosni na kaj takšnega. Menda se prav zaradi te njegove simbolne moči nekateri na vse kriplje trudijo dokazati, da Knežji kamen nima ničesar (sic!) skupnega z našim narodom. Preprosto ne sodi v kontekst nezgodovinskosti Slovencev, zato ga je potrebno diskreditirati ali vsaj pripisati komu drugemu. V zadnjem obdobju je najbolj zagrizen zagovornik takšne teze dr. Peter Štih, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti - SAZU ter dopisni član Avstrijske akademije znanosti. Vsekakor ni naključje, da je glasno nasprotoval upodobitvi Knežjega kamna na slovenskem kovancu za 2 centa, kar je že tako ali tako nacionalna sramota in razvrednotenje simbola. To izjemno slovensko znamenje bi namreč sodilo najmanj na kovanec za 2 evra. Dr. Štih izkoristi sleherni svoj intervju ali drugo priložnost, da vedno znova razlaga, kako Knežji kamen nima nič skupnega s Slovenci, ki takrat še obstajali niso, temveč je to po njegovem kvečjemu skupno znamenje Alpskih Slovanov (ta termin je izmišljen in v zgodovinskih virih ne obstaja) in koroških Nemcev.
Dr. Štih je npr. v intervjuju v tedniku Mladina (12.12. 2005) izjavil naslednje: "Knežji kamen je namreč najprej simboliziral oblast pri Karantancih in nato na Koroškem in nikoli ni imel vseslovenske konotacije, ampak se je oblast tistega, ki je bil na njem ustoličen, končala na Karavankah", ter tudi: "Res je, da je obred na knežjem kamnu potekal v slovenščini in da je bil ta jezik konstitutivni del obreda, vendar zaradi tega še ne moremo trditi, da je to spomenik davne, zgodnjesrednjeveške slovenske državnosti, kakršna je splošna percepcija".
V drugem, novejšem intervjuju gre dr. Štih še dlje in pravi: "Toda Karantanija je bila država Karantancev, ki so sicer bili slovansko ljudstvo, niso pa bili Slovenci." in še: "V času svojega ekserciranja ni obred, ki je sicer v svojem prvem in najpomembnejšem delu potekal v slovenskem jeziku, oziroma če smo natančnejši, v slovanskem govoru, ki so ga govorili na Koroškem, nikoli imel vseslovenske konotacije in Slovenci so šele konec 19. stoletja začeli z njim povezovati svojo zgodovino. (Delo, Sobotna priloga, 21. 11. 2009, Z zgodovino se opleta, kot da bi bila samopostrežna trgovina)
Zgornji navedki so sicer neokusni in ne sodijo v ta uvod, a tudi nujni, da bi laže razumeli manipulacijo oziroma zavajanje, ki ga predstavniki "vrhunske" zgodovinske stroke uporabljajo, da bi podprli svoje lažne teze o nezgodovinskosti in hlapčevstvu Slovencev. Omenjeni doktor zgodovine je namreč v svojih intervjujih izjavil več očitnih neresnic. Ni namreč res, da se je oblast karantanskih vojvodov ali knezov končala na Karavankah, temveč je v določenih obdobjih, recimo v 9. in 11. stoletju, segala precej južneje (npr. v Istro) in pa vzhodneje (v Panonijo). V 9. stoletju viri omenjajo Karantansko kraljestvo (Regnum Carentano), ki je obsegalo tako Karantanijo kot tudi Panonijo oziroma vsaj njen zahodni del okrog Blatnega jezera.
Tudi jezik je pri obredu Ustoličevanja izjemno pomemben in ta jezik je nesporno bil slovenski. V tem se Ustoličevanje temeljno razlikuje od drugih sodobnih podelitev oblasti, ki so takrat sicer vsa dosledno potekala izključno v latinščini. Štih se kot doktor zgodovine tega zelo dobro zaveda, zato skuša vpeljati v zgodovinsko literaturo nov pojem - "slovanski govor, ki so ga govorili na Koroškem", torej nekaj, kar ni slovenščina, saj obstoj materinščine v tem obdobju prav tako ne sodi v njegov programski koncept nezgodovinskosti Slovencev. Enako tudi ni res, da so Slovenci šele konec 19. stoletja začeli povezovati svojo zgodovino z Ustoličevanjem in Knežjim kamnom. Uporni Slovenski kmetje, povezani v Slovensko zvezo (Windischbund), so namreč leta 1515, sto let po zadnjem ustoličenju v Svatnah z orožjem v roki zahtevali "staro pravdo" oziroma svoje stare pravice, katerih simbol predstavljata prav obred Ustoličevanja ter njegovo osrednje znamenje Knežji kamen.
Največja manipulacija dr. Štiha, pa je nedvomno načrtna raba izmišljenih, umetno ustvarjenih nazivov in pojmov, kot so "slovanski govor", "naši predniki Slovani" in "Alpski Slovani". Slovenci namreč nikoli in nikdar nismo uporabljali slovanskega govora, niti nismo poznali Slovanov, kaj šele, da bi ti bili naši predniki. Imamo zanesljive dokaze za takšno trditev. Slovenci smo namreč prvič v svojem jeziku - slovenščini - dobili zapisan izraz "Slovani", leta 1813 v knjigi Janeza Nepomuka Primica, Nemshko- slovenske branja. Izraz smo nekritično sprejeli od Čehov, ki so ga iznašli šele konec 18. stoletja. To je nesporno ugotovil Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno raziskovalnem centru SAZU. Nedopustno in neznanstveno je torej uporabljati izraz Slovani za čas pred letom 1813, ker niti ni obstajal oziroma sploh ni bil znan.
Opomba 12: Gre za zgolj novejšo različico starega imena Sloveni za Slovence, a s povsem drugačnim pomenom. Ime Slovani je nastalo v začetku 19. stoletja na Češkem iz izvirnega imena Sloveni. Načrtna vpeljava tega pojma je kriva za zaton mnogo starejšega imena in tudi pojma z drugačnim pomenom! Vprašanje je le, katero izmed obeh starih imen - Sloveni in Slovenci je dejansko starejše. Dr. Bezlaj v svojih Esejih o slovenskem jeziku piše, da sta obe imeni sobivali hkrati, kljub temu pa daje prednost v starosti imenu Sloveni pred Slovenci, med-tem ko npr. Matej Bor piše, da je ime Slovenci starejše od Slovenov. Venetski zapis "Slovonici" in zapis, ki se nanaša na rimsko kolonijo v obliki "Slovendski" (Flavia Solva), kažeta na to, da je morda oblika imena Slovenci dejansko starejša. Bor zagovarja teorijo, po kateri je bilo najprej v uporabi ime Slovenci in šele potem skrajšana varianta Sloveni. Piše tudi, da je iz imena Slovenci nastalo ime Veneti, in sicer zato, ker Latini niso poznali začetnega "Slo", pri preostanku imena "venci" pa so črko "c" zamenjali s "t", ki je bolj ustrezala latinščini in dobili Vente oziroma Venete. Podobno naj bi nastalo ime Vendi. Vsekakor pri Trubarju sobivata obe imeni, Slovenci in Sloveni hkrati, pri uporabi oziroma pojavljanju v besedilih protestantskih knjig pa močno prevladuje ime Slovenci. Imena Slovani takratni pisci ne poznajo in enako je bilo tudi dvesto let pozneje, saj ga ne uporabljajo niti Linhart, Gutsman, niti Vodnik.
Če bi se dr. Štih držal svojih lastnih besed, v svojih delih nikoli ne bi smel uporabljati naziva Slovani. Poglejmo namreč njegov navedek, s katerim se povsem strinjamo, vendar se ga on sam nikakor ne drži: "Če naj velja splošna zapoved, da naj bi zgodovinar terminologijo in pojme, ki jih uporablja, kolikor je le mogoče, prevzemal iz virov samih, potem je uporaba pojma Slovani za zgodnji srednji vek vsekakor napačna in pomeni interpretacijo starih virov z modernimi pojmi …" (Bogo Grafenauer, Slovenci in država, Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Ljubljana 1995, Peter Štih, Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v vzhodnih Alpah, str. 23-24)
Opomba 13 - V zgornjem Štihovem navedku smo samo zamenjali eno besedo - vstavili smo "Slovane" tja, kjer je prej v njegovem besedilu bila zapisana beseda "država". Seveda za oboje velja enako, razen če ima dr. Štih pri različnih pojmih različna merila.
Štih si prizadeva nastanek oziroma obstoj Slovencev pomakniti oziroma prestaviti v čim mlajše obdobje, četudi pri tem povsem neznanstveno zanemarja zgodovinske vire in zapise o Slovencih, medtem ko pri Slovanih počenja prav nasprotno. Postavlja jih namreč v obdobje, v katerem zanesljivo niso obstajali, in si celo izmišljuje njihove podzvrsti, kot naj bi bili prav "Alpski Slovani", čeprav v zgodovinskih virih ni nobenih sledov ali zapisov o njih. Takšno ravnanje je seveda nedopustno in ga nikakor ne moremo imenovati znanost. Razen če seveda gre za umetnost manipuliranja in v tem kontekstu za znanost manipulacije.
V skupino najstarejših znamenj, skupaj s Črnim panterjem (kot znamenjem pred nastankom grbov) in pozdravom "Osti jarej", v pričujočem delu zagotovo sodi tudi Vaška situla ali Situla iz Vač. Njen nastanek ocenjujejo na prehod iz 6. v 5. stoletje pred našim štetjem. Gre za eno najbogatejših obrednih veder iz tega obdobja v Srednji Evropi. Danes predstavlja eno najvidnejših slovenskih nacionalnih znamenj. Njena priljubljenost se je okrepila zlasti v zadnjem obdobju. Steklene kopije Situle podarjajo slovenski državniki kot protokolarna darila. Figure s Situle iz Vač so upodobljene na osebni izkaznici, potnem listu in v zaščitnem znaku Narodnega muzeja Slovenije. Na ta način je postala Vaška situla živa vez z našimi davnimi predniki, ki so že pred več kot 2.500 leti visoko cenili umetnost in družbene obrede.
V isto obdobje kot situla iz Vač sodi tudi najstarejši znani slovenski zapisani pozdrav "Osti jarej". Pozdravi so že v davnini imeli posebej pomembno vlogo, saj gre za prvi stik med ljudmi. S pozdravom se predstavljamo in pripovedujemo o sebi, zato predstavlja pomembno sporočilo. Z njim izrazimo dobrodošlico, pozornost, zaželenost in gostoljubje, lahko pa tudi druge želje in voščila. Natanko tak primer je naš "Osti jarej". Slovenski starodavni pozdrav je sestavljen iz dveh besed - "osti" in "jarej". Osti pomeni skrajšano obliko besede ostani, jarej pa pomeni mlad, nov, zdrav ali pomladen. Dve kratki staroslovenski besedi sporočata neverjetno veliko - ostanite mladi in zdravi! Lahko tudi pomladni ali pomlajeni in močni. Hkrati s tem sporoča uporaba starega slovenskega pozdrava tudi jasno zavest o pripadnosti slovenskemu narodu.
Na starožitnost slovenskega naroda in na njegovo nekdanje poselitveno območje v srednji Evropi kaže drevo lipa. Gre za slovensko drevo življenja še iz predkrščanskih časov, obenem pa je lipa tudi drevo zdravja, sodno drevo, drevo zmage, drevo rodovitnosti in družabno ali plesno drevo. Lipa je še danes razširjena po vaseh in mestih tistega področja, kjer so nekoč živeli naši starodavni predniki. Toda kot znamenje je prisotna pravzaprav samo pri obeh narodih, ki sta neposredna in najbližja potomca starih Slovenov - pri Slovakih in pri Slovencih. Na to, da sta oba naroda skupnega izvora, razen znamenja lipe kažejo tudi ime jezika (pri obeh narodih se imenuje slovenski jezik), ime dežele (Slovenska republika, na Slovenskem, slovenska dežela) ter ohranjeno skupno ime po ženski liniji - Slovenka. K temu je potrebno dodati še znane zgodovinske vire in seveda tudi upoštevati legende, ki govorijo o selitvah Slovencev na vzhod in severovzhod. Ruski zgodovinar Jurij Venelin v knjigi Starodavni in današnji Slovenci: "Drugo območje Slovenije sestavljajo Slovaki v Severno - Zahodni Ogrski nasploh, a v nekaterih županstvih s kolonijami jih je do 1.000.000 (ta podatek se seveda nanaša na prva desetletja 19. stoletja, op. A. Š.). Njihov jezik sestavlja drugo slovensko narečje, ki se nagiba k češkemu in poljskemu. Nemci prve imenujejo Winden (obče ime), druge z njihovim lastnim imenom Slovaki (Slowaken). Po istovetnosti imen Slovence in Slovake prištevamo k enemu plemenu, ki se imenujejo Slovenci. Deli jih reka Donava."
S svojo mogočnostjo lipa kaže od zemlje na nebo in s svojo starostjo spominja na čas in ponazarja večnost. Pod marsikatero lipo so bili vodnjak, kamnita miza ali pa sedeži za vaške starešine oziroma slovito slovensko dvanajstijo. Lipa ima zato pomembno mesto v slovenski ljudski pesmi, pa tudi med slovenskimi miti in legendami. Spoznali smo že pomen lipe v Lurnski legendi, v legendi o Kralju Samu in legendi o Kralju Matjažu, v katerih predstavlja slovenski narod. Pod njo se je pravica že v davnih predkrščanskih časih delila v imenu nadnaravnega, starobožjega, bila pa je tudi središče vaškega družabnega življenja.
Vojvodski prestol je slovensko narodno znamenje, ki je najtesneje povezano z zgodnjim slovenskim sodstvom in seveda slovenskim pravom ter običaji (Institutio Sclavenica, Slavica lex, consuetudum Sclavorum). Zelo verjetno je, da je na Vojvodskem prestolu sedel tudi Kralj Samo, čeprav nam viri o tem neposredno ne poročajo. Gre za edinstven primer prestola, ki z dvema sedežema predstavlja dvojno oblast, vojvoda in kralja (cesarja), v čemer se odraža državnopravni položaj slovenske Karantanije ter njene naslednice vojvodine Koroške. Na njem je slovenski karantanski vojvod sodil in delil pravico vsem tožnikom ter kasneje tudi podeljeval svoje fevde, odvisne od dežele in njemu pripadajoče. Drugi sedež je pripadal palatinu oziroma palatinskemu grofu, ki je bil kraljev namestnik oziroma predstavnik v vojvodini Karantaniji, katera je na ta način dobila posebno priznanje svoje državnosti, saj je bila s tem pridružena ostalim štirim prvotnim narodnim vojvodinam: Bavarski, Švabski, Frankovski in Saški. Karantanija je kot peto vojvodstvo s takšnim statusom v zgodovinskih virih od nekdaj veljala za "pravo slovensko deželo".
Z Ustoličevanjem, Knežjim kamnom in Vojvodskim prestolom je tesno povezano še eno znamenje - Slovenski klobuk. Njegovo izročilo je starodavnega izvora, saj najdemo njemu podobne umetniške upodobitve na številnih slovenetskih situlah iz 6. stoletja pred našim štetjem. Siv Slovenski klobuk je ob Ustoličevanju na glavi nosil vsak nov slovenski karantanski vojvod, ko je s simboličnim dejanjem na temelju starodavnih izročil slovenskega prava in slovenske navade (institutio Sclavenica, Slavica lex in consuetudum Sclavorum) neposredno od ljudskega predstavnika, kmeta ustoličevalca, sprejel oblast.
Slovenski klobuk, ki ga med ustoličenjem posadijo na glavo novemu vladarju, ima podoben pomen kot pri drugih narodih krona. Predstavlja pravo vladarsko insignijo, ki jo mora karantanski in kasnejši koroški vojvod nositi tudi pred cesarjem. S svojo posebno in značilno obleko ter pokrivalom namreč predstavlja svoj narod, starodavno pravico in dostojanstvo svoje dežele. Pred cesarjem ima pravico, da svojega Slovenskega klobuka ne sname, kar prav tako predstavlja posebnost srednjeveške Evrope. Podoben klobuk se je do danes ohranil pri Bretoncih oziroma v tistem delu dežele, ki mu pravijo "gwenedour" (venetski), kjer prebivajo potomci starodavnih armoriških Venetov. Imenujejo ga "calabousse" in predstavlja še enega od posrednih dokazov o naših skupnih prednikih Venetih oziroma Slovenetih.
Slovenci imamo tudi svojo sveto goro - Triglav. V predkrščanskem verovanju Slovencev predstavlja troglavo božanstvo neba, zemlje in podzemlja. Tri glave torej ponazarjajo hkrati tri sestavine - zemljo, zrak in podzemlje. Njegovo poosebljenje je velika gora, ki po verovanju prestavlja vez med nebom in zemljo (axis mundi). Božanstvo Triglav je bilo pri starih Slovenih izredno čaščeno, pod sorodnim imenom Trimužjat pa se pojavlja že pri t.i. Venetih. Triglav je pogosto opevan v številnih čudovitih slovenskih narodnih pesmih, kakršni sta npr. Oj Triglav moj dom in Po jezeru bliz' Triglava. Pomembno vlogo ima tudi pri pripovedki oziroma legendi o Zlatorogu, v planinskem raju pod Triglavom, v katerem so živele bele žene … V 20. stoletju je Triglav v svoji stilizirani obliki postal najbrž najpogosteje upodobljeno slovensko znamenje in je kot tak pristal tudi na državnih simbolih Republike Slovenije.
Predzadnje slovensko znamenje v pričujoči knjigi je prva slovenska himna - Naprej zastava Slave. Nastala je v obdobju, ko so himne nacionalnih držav pravzaprav šele dobile današnjo vlogo, z njo pa smo Slovenci kot narod spremljali splošni trend. Njena avtorja sta Simon Jenko (besedilo) in Davorin Jenko (glasba), kot dan njenega nastanka pa velja 16. Veliki traven 1860. S tem je kot slovenska himna skoraj 130 let starejša od današnje državne himne Republike Slovenije (1989), čeprav je bilo besedilo Prešernove Zdravice napisano že leta 1844. Takoj je dobila status slovenske himne in kot takšno so jo izvajali tudi v obdobju slovenskih taborov - veličastnih narodnih zborovanj med leti 1868 in 1871. Po izstopu Slovencev iz Avstro-ogrske je bila v Kraljevini SHS del uradne državne himne. Za slovensko himno je veljala tudi po 2. svetovni vojni, vse do druge polovice osemdesetih let. Takrat so namenoma pozabili nanjo. Namesto nje so 27. Kimavca 1989 takratni poslanci slovenske Skupščine za himno Republike Slovenije sprejeli "Zdravljico" v uglasbitvi Stanka Premrla. Stara slovenska himna ni ustrezala tistim zgodovinarjem in politikantom, ki namenoma zavajajo naše rojake z mladostjo slovenskega naroda. Nov, mlad narod, seveda ne more in ne sme imeti starih znamenj, še zlasti ne himne. Tradicije enostavno nismo smeli imeti, zato smo dobili "novo" himno. Naprej zastava Slave je danes uradna himna Slovenske vojske.
Zadnje med slovenskimi znamenji je najmlajše med vsemi, a je vendarle starejše od vseh državnih simbolov Republike Slovenije. Prvo obeležje - spomenik GEOSS, so postavili 4. Malega srpana 1982. Avtor spomenika je arhitekt Marjan Božič, ki je sledil svoji intuiciji in ustvaril znamenje, ki ponazarja težišče, tako slovenske države kot tudi slovenske duše! GEOSS je srce Slovenije. Znamenja slovenskega naroda in nacije (grb, zastava, himna, lipa …) okrog obeliska simbolično označujejo težišče naše samostojne države Republike Slovenije. Danes sodijo k obeležju še lipa, stari grb SRS, obeležje slovenskih županov, novi slovenski grb, ploščad, podstavek s ploščo Živimo in gospodarimo na svoji zemlji (14. 9. 1989), plošča z datumom osamosvojitve in sprejema v ZN (11. 9. 1994) ter spomenik Rodoljubu osamosvojitvene vojne za Slovenijo (17. 5. 2003).
Tako. Prispeli smo do konca naše spremne besede. Namesto lastnega sklepa navajamo dva odlomka iz dveh knjig z enakim naslovom Slovenske legende in navedek o znamenjih Slovencev:
"Zavedati se moramo, da smo Slovenci majhen narod, za katerega je pomembno, da ohrani svoje bogastvo, med katero lahko brez dvoma prištevamo tudi izvirne ljudske pripovedke, pravljice in še posebno legende, ki so okamenela zgodovinska polresnica posameznega kraja. Prav slednje nam pričarajo stoletno zgodovino slovenskega življa, njegovo hotenje, trpljenje in boj za obstanek." (mag. Rado Radešček, profesor)
"Venec legend vam podarjam, dragi Slovenci, in upam, da boste z veseljem uživali vonjavo cvetic, ki so vzrastle same iz tal in jih je potem vzgojil ta in oni vrtnar - umetnik. /…/ Naš narod ima silno mnogo legend, ki pričajo o njegovi globoki vernosti in kažejo obenem marsikje osoljeno modrost in šegavost. Pravo zrcalo so njegove duše. In kdo bi ne gledal rad v to zrcalo, kdor ljubi svoj narod in ga želi do dna spoznati!" (Anton Medved)
"Simboli Slovencev so na območju Alpe-Jadran, kjer prebivajo že od najstarejših časov, dragocena dediščina, neodpovedljiva sestavina narodne in kulturne biti, ki so jo avtoritarni režimi v 20. stoletju dolga desetletja zatirali in dušili: najprej fašizem in zatem belgrajski jugoslavizem. /…/ Na vse to je lahko ponosen vsak Slovenec." (Sergio Pipan)
Andrej Šiško
V Mariboru, 04. Svečana 2011
|
|
|
|
|
|
