|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je slovenska »obmejna« planota Kras, dala ime kraškemu svetu in kraškim pojavom širom sveta? Kraška planota se dokaj strmo dviga nad okoliško pokrajino, na njej pa najdemo vse najznačilnejše kraške posebnosti: podzemne jame, vrtače, vodne ponore, brezna, špilje itd. Kraška planota je tudi eno najstarejših poselitvenih območij v Sloveniji. Manjši del planote sega tudi na drugo stran današnje meje, kjer ga v tujem, italijanskem jeziku imenujejo Carso. Nemci imenujejo Kras Karst in tudi na Kitajskem imajo kras. Podlaga za vse je slovenska beseda kras. Slovenska Krasa pa sta celo dva! Drugi je Slovenski Kras (Slovensky Kras) v Republiki Slovenski (Slovaška).
|
|
Slovenska garda
Maribor, 01. Mali srpan 2011
Andrej Šiško
Leta 1990 nam je bilo povsem jasno, da do samostojne države ne bomo prišli po mirni poti. In nismo se motili. Zato smo se pričeli organizirati tudi v tem smislu. Konec leta smo zato nekateri neformalno ustanovili polvojaško in obveščevalno organizacijo z imenom Slovenska garda. Njen cilj je bil organizirati prostovoljce za oboroženo obrambo proti JLA, KOS in ostalim jugoslovanskim organizacijam. Za svoj znak smo izbrali starodavni bojni znak karantanskih Slovencev in grb Velike Vojvodine Karantanije, Črnega panterja.
Slovensko gardo (SG) smo uradno, kot društvo ustanovili 27. Sušca 1991 v prostorih Narodnega doma v Mariboru, takrat še uradno doma JLA. V tej stavbi so leta 1918 general Maister in njegovi sodelavci načrtovali prevzem Maribora v slovenske roke, bila pa je tudi središče in zbirališče narodno zavednih Mariborčanov. Takrat, leta 1991 pa je v tej isti stavbi prevladoval srbski jezik. V Narodnem domu je bila Slovenska garda ustanovljena namenoma, zaradi večkratne simbolike, kot že rečeno še iz časov generala Maistra. Spomnim se, da so imeli istega dne, kot smo mi uradno ustanovili Slovensko gardo, nadstropje pod nami svoj zbor člani in simpatizerji Gibanja za Jugoslavijo. Seveda nismo mogli kaj, da jih ne bi provokativno obiskali… in spominjam se začudenih ter sovražnih pogledov, ko sem s črno baretko z zlatim lipovim listom na glavi vstopil v dvorano in se sprehodil po njej. Okroglo mizo je vodil Jože Jagodnik…čeprav sva se kasneje v obdobju mojega udejstvovanja med Violami ter njegovega predsedovanja NK Mariboru redno srečevala (še posebej med ligo prvakov leta 1999), nisva nikdar spregovorila o tem. Najverjetneje Jože niti vedel ni, da sem bil tisti moški z baretko jaz, ali pa...
Že v Prosincu leta 1991 smo se povezali s sektorjem 6. Varnostno-obveščevalne službe TO oz. takratnim ministrstvom za obrambo, pravilneje Republiškim sekretariatom za splošni ljudski odpor ( RSLO RS), kot se je takrat imenoval. Povezali smo se z njegovim uslužbencem Ivanom Borštnerjem, znanim iz procesa proti četverici (Afera JBTZ - Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Borštner je bil organizator obveščevalno-varnostne službe TO in mi smo delovali po njegovih navodilih na območju Maribora, Ptuja in Slovenske Bistrice.
Naše geslo je bilo hervardi. Dal nam ga je Ivan Borštner in nam ob tem povedal, da so bili hervardi posebna stražna vojska v nekdanji Karantaniji. Vseskozi smo bili v stiku po telefonu s tem geslom. Včasih smo kontaktirali tudi z drugimi, ne le z Borštnerjem, večinoma pa z njim. Takrat seveda nismo imeli pojma, da je pravzaprav ime hervardi sestavljanka, ki izhaja iz dveh staroslovenskih, tudi venetskih besed 'heraj' - udari in 'varda' - straža. Tako torej hervardi pomeni preprosto "udarno, hrabro stražo", kar se čudovito sklada z dejansko vlogo in pomenom družbenega sloja hervardov v Karantaniji. Edninska oblika je izraz hervard, množinska pa hervardi.
Koren besede "her", "har", ali "hor", pomeni hrabro bojevanje. Najti ga je mogoče že med venetskimi napisi. Podoben izraz zasledimo pri Jadranskih Venetih, ki so vsakih trideset let, v mestu Padava (Padova) prirejali bojne igre imenovane "Harce". Zato beseda "Hari" pomeni "hrabro", oziroma gromovito, udarno bojevanje. Pomen besede "heraj" se je na nek način v prenesenem pomenu, danes ohranil v narečni obliki "haraj", kar pomeni "odstraniti dlake s kože", ali pa "sleči kožo". Znano je, da npr. Bolgari še sedaj pomnijo, da so bili vojaki starih Slovenov izredni mojstri, ki so znali "sleči iz kože" živega človeka v nekaj sekundah.
Varda pomeni stražiti, varovati, braniti, vard pa je stražnik, stražar. Pomen besede "vard/varda", se nam je ohranil prav tako v narečni obliki vardevati in vardevanje, npr. otrok, ali živine. V glavnem pa je prvotna beseda "vard/varda" v sodobni slovenščini okrnela in se preobrazila zlasti v "var", pri čemer je črka d izpadla. "Var" je koren številnih besed, ki so vse povezane z varovanjem ali po vojaško, s stražo. Npr. varen, varovati, varovanec, varovalen, varovalka, varščina, varuh, varuška, varuštvo, varstvo. Skratka točno to, kar so počeli karantanski hervardi - varovali svojo državo Karantanijo pred tujimi vsiljivci! Hervardi niso bili vojska, ki je napadala druge države, ali vdirala na tuja ozemlja. Njihova vloga je bila le varovati svojo domovino! Pomen besede "hervard" to najlepše dokazuje.
Šele čez leta sem ob prebiranju knjige slovenskega filologa (filologija je znanstvena veda o zgodovini in razumevanju jezika in književnosti) in strokovnjaka za toponomastiko (toponomastika je pomožna zgodovinska, geografska in jezikoslovna znanstvena veda, ki preučuje izvor in pomen krajevnih imen - toponimov), g. Leopolda Verbovška (Komu (ni)smo tujci?, Založba Jutro, Ljubljana 1995, str. 88), spoznal, da "garda" pravzaprav pomeni "vardo", le da je slovenska beseda mnogo starejša od latinske. Verbovšek dokazuje, da je oblika glagola na "gu" (guarda) po nastanku mnogo poznejša od naše varde in pravi: "Začetni dvoustični v pred a ali e v nelatinskih besedah je po pravilu prešel v gu-. To velja tudi za glagol "guardare", ki se je razvil iz vardare v začetnem pomenu paziti na ujetnika, stražiti ga. Latinščina tega glagola ni imela in ker je bilo pravih Latincev, maloštevilnega ljudstva, v rimljanski vojski zelo malo, so vojaške in stražarske naloge opravljali pripadniki drugih ljudstev, dolgo časa predvsem Veneti. Glagol "guardare" pomeni pri Italijanih tudi gledati."
Še bolj pravilno kot ime Slovenska garda, ki smo si ga sami nadeli, bi torej bilo Slovenska varda. Seveda je naravnost fascinantno, da nam je Ivan Borštner dal za geslo ime hervardi, saj se najbrž tudi sam takrat ni v popolnosti zavedal, kako tesna povezava je med hervardi in gardo - vardo.
Z Borštnerjem smo se večkrat osebno sestali, saj je bila takšna narava našega dela. Ob enem takšnih sestankov je bil zraven tudi Zmago Jelinčič, s katerim sem se takrat prvič videl in se osebno spoznal. Mislim, da nas je bilo takrat na sestanku kakšnih petnajst članov SG. Takrat smo se z Jelinčičem pogovarjali med drugim tudi o ustanovitvi Slovenske nacionalne stranke, vendar mi kot organizacija nismo hoteli postati člani nobene stranke, ker nam je šlo izključno za samostojno Slovenijo in se nismo hoteli deliti na rdeče in črne, takšne in drugačne, leve in desne, itd. Takšno je bilo takrat pač naše skupno stališče in tega smo se dosledno držali. Kot posameznik pa je lahko bil član Slovenske grade hkrati tudi član katerekoli stranke in to je bila njegova osebna pravica in zadeva.
Jelinčič nam je takrat dal nekaj denarja, s pomočjo katerega smo kasneje kupili maskirno blago za uniforme. S tem denarjem smo kupili najnovejše blago namenjeno za vojsko, v danes propadlem mariborskem MTT, ki je izdeloval poskusne dizajne za - če se ne motim - nemško vojsko. Poleg tega pa nam je ostalo še toliko denarja, da smo lahko z njim kupili zadrge, gumbe in žepovino ter plačali tudi krojenje in šivanje pri nekem mariborskem obrtniku na Teznem. Pri drugem obrtniku na Pobrežju smo dali izvesti svoj znak - Črnega panterja v grbu in nad njim napis Slovenska garda. Prišili smo jih na levi rokav uniforme.
Našitek Slovenska garda s karantanskim Črnim panterjem, ki so ga
pripadniki Specialnega voda 711. odreda TO nosili na levem rokavu uniforme
Šele kasneje, nekaj let po slabi izkušnji z Jelinčičem leta 1992, ko so prišli na dan dosjeji "Padalec" in drugi, sem dojel, da se nam je Jelinčič s svojo potezo zgolj skušal prikupiti. Njegov cilj je bil le pridobiti si naše zaupanje. In to mu je takrat zelo dobro uspelo. Očitno je bil Jelinčič že leta 1991 poslan k nam po nalogu nekdanje UDBE ali srbske KOS. Tudi leta 1992, ko so me zaradi odkritja ponarejenih tolarjev na Hrvaškem in po njegovem vpletanju znanega uslužbenca UDBE (pozneje tudi VIS in SOVE) Rada Rozmana, njegovega mentorja, zaprli ter obtožili poskusa umora, mi Jelinčičeva vloga še ni bila povsem jasna. Danes sem prepričan, da nam leta 1991 ni dal svojega denarja, temveč ga je dobil od svojih delodajalcev, ki so ga že takrat pripravljali za vlogo "velikega nacionalista", katero še danes uspešno igra v slovenskem parlamentu. Ko bi slovenski domoljubi le čim prej dojeli to prevaro in prenehali podpirati SNS…saj jim ne gre zameriti, ko pa sem tudi sam podlegel odlično pripravljeni prevari. Toda sčasoma se stvari zbistrijo in naposled le - resnice je zmaga.
Pripadniki Slovenske Garde smo leta 1991 nadzirali vojašnice, premike enot JLA, še posebej pa delovanje KOS na Štajerskem. Nekajkrat smo tudi opravljali naloge za zaščito ter kurirske naloge. Tako smo npr. Borštnerju na sestanek pripeljali nekega častnika JLA, po rodu Slovenca, ki je delal za slovensko obveščevalno službo v takratni vojašnici Franc Rozman Stane, danes vojašnici Generala Rudolfa Maistra. Tudi iz t.i. oficirskih blokov v mariborskem naselju Nova vas smo slovenske častnike, ki so bili še v JLA vozili k Borštnerju. Po njegovem naročilu je prišlo tudi do našega sodelovanja v primeru Pekre, 23. Velikega travna/maja 1991.
Dan pred Pekrskimi dogodki sem se v Mariboru sestal z Ivanom Borštnerjem Kolikor se spominjam je bil na sestanku z njim poleg mene prisoten še Darko Zupanič. Ivan nama je razložil splošno situacijo glede 1. generacije slovenskih vojakov nastanjenih v učnem centru Pekre. Vedeli smo, da JLA opazuje in nadzira dejavnost v učnem centru. Ivan nama je povedal, da TO načrtuje prvo večjo vajo izven samega učnega centra Pekre. Pri tem so se hoteli izogniti nadzoru izvidnikov JLA. Prosil naju je, da organiziramo skupinico civilistov, katera bi s svojo prisotnostjo v gozdu ob učnem centru ovirala izvidnike JLA. Le ti bi se seveda umaknili nekoliko dlje od učnega centra, nastalo situacijo pa bi naši izkoristili za nenadzorovan odhod v smeri Pohorja.
Tistega dne sva se spoznala tudi z Francem Pulkom, častnikom za varnost TO v učnem centru, ki je bil naslednji dan eden od ciljev akcije jugoslovanske vojske. Dogovorili smo se, da bomo civilisti predstavljali gobarje in se v čim večji meri gibali prav v tistem delu gozda, ki je bil učnemu centru najbližji, hkrati pa o morebitnih premikih izvidnikov JLA obveščali stražarje iz zaščitne čete TO, ki je varovala 1. generacijo slovenskih vojakov.
Povsod v kronikah, almanahih in drugih virih ter spominih je zabeleženo, da so civilisti (ali pa gobarji) odkrili vojake JLA v neposredni bližini Učnega centra v Pekrah, kjer je bila na urjenju prva generacija slovenskih vojakov. Bili smo štirje, resda civilisti, vendar vsi člani Slovenske garde in kot takšni sodelavci sektorja 6. Varnostno-obveščevalne službe TO. Imena vseh štirih sem javno objavil že leta 2004 v Vojnozgodovinskem zborniku št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, v članku "Slovenska garda in Pekre 1991", na straneh 80-85. Civilisti gobarji smo bili Denis Dvanajščak, Vojko Karažinec, Darko Zupanič in jaz. Naša naloga je bila dana s strani slovenske varnostno-obveščevalne službe TO, neposredno od Ivana Borštnerja.
Delegacija Skupščine občine Maribor v sestavi, od leve proti desni: Rudolf Moge, Andrej Šiško, Franci Čuš, Stanislav Holc in Andrej Verlič, se približuje 710. učnemu centru v Pekrah. Foto: Danilo Škofič, Večer, Maribor
Med 23. in 24. Velikim travnom 1991, sem bil v 710. učnem centru v Pekrah, tri krat, v obdobju 21 ur in pol. Prvič zjutraj med 7.00 in 8.30 v vlogi "civilista gobarja", res da ne v samem učnem centru, temveč okrog njega. Drugič sem bil istega dne, po obkolitvi centra s strani JLA, v delegaciji Skupščine občine Maribor v samem učnem centru in sem tudi spregovoril 1. generaciji slovenskih vojakov. Tretjič sem bil v učnem centru v Pekrah, 24. Velikega travna, okrog 3.30 zjutraj. Takrat sem pripadal skupini Hervardov, članov Slovenske garde, ki je bila poslana tja z namenom, da bi evakuirali Franca Pulka, častnika za varnost TO, katerega je želela dobiti v svoje roke JLA, oziroma njena vojaška protiobveščevalna služba KOS. Bil sem torej navzoč na začetku, ob zapletu in na koncu Pekrskih dogodkov, povezanih z obkolitvijo učnega centra s strani JLA. Več o tem lahko preberete v članku Začelo se je v Pekrah.
Slovenska garda je ob agresiji JLA na Slovenijo štela okrog osemdeset članov, po večini iz Maribora in okolice, pa tudi iz Slovenske Bistrice, Celja in Nazarij v Savinjski dolini. Uniforme smo uporabljali že meseca Malega travna, ko smo na Mariborskem Pohorju imeli fizične in taktične vaje brez orožja. Ko smo se ob zaključki vaj vračali s Pohorja v Maribor, smo ob Pohorski vzpenjači naleteli na enoto JLA, ki je prav takrat bila tam na nekem pohodu in prav vsi so nas začudeno gledali. Imeli smo namreč sodobne maskirne uniforme, na njih pa znak, ki jim je bil povsem neznan. Zraven tega nismo imeli nikakršnega orožja. Seveda pa je bilo tako oficirjem JLA kot tudi vojakom jasno, da zagotovo nismo na njihovi strani.
Ob začetku vojne za Slovenijo smo se člani Slovenske garde zbrali v Mariboru, se razdelili v nekaj patrulj in na ta način obveščevalno pokrili celoten Maribor z okolico. Naši člani so bili v Pesnici, ko so tanki JLA prebili barikado, pa tudi v Limbušu, ko so se predali vojaki JLA. Pripadniki 1. Voda, ki smo imeli uniforme (bilo jih je samo dvajset), smo 27. Rožnika prespali na tajni lokaciji kot enota in smo se zjutraj 28. Rožnika 1991 prostovoljno zglasili v poveljstvu TO za Vzhodnoštajersko pokrajino. Tam je iz nas poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine TO, polkovnik Vladimir Miloševič, ustanovil Specialni vod 711. odreda. Mene je kljub prošnji, da nam dodelijo rednega častnika TO, odredil za poveljnika voda ter mi dodelil čin vodnika. Naš Specialni vod 711. odreda TO je vse dni naše navzočnosti in sodelovanja v vojni za Slovenijo deloval v sestavi in pod poveljstvom 711. odreda TO oziroma mešanega odreda TO.
Ena izmed dvajsetih uniform Slovenske garde s karantanskim Črnim
panterjem na levem rokavu in črno baretko z znakom slovenske vojske.
Ta uniforma in baretka sta pripadali poveljniku Specialnega voda 711. odreda TO, vodniku Andreju Šišku
Drugi člani Slovenske garde so še naprej delovali v mestu Maribor in izvajali obveščevalno varnostne naloge po navodilih in s pooblastili, ki jim jih je dal pripadnik štaba TO Goran Vidrih. Eno izmed skupin je vodil Boštjan Kojc, drugo pa Matjaž Boštar. Med drugim so pripadniki ene izmed teh dveh skupin Slovenske garde tudi razorožili tri vojake JLA na vojaškem strelišču v Radvanju. Še danes hranim dva dokumenta s tega strelišča - "Elaborat Obezbedjenja garnizonog strelišta Radvanje" (Elaborat Zavarovanja garnizijskega strelišča "Radvanje"), podpisan s strani polkovnika Dragana D. Marčetića in "Pregled utrošaka telefonskih impulsa na telefonu br. 631-716 za mesec juni 1991. godine" (Pregled stroškov telefonskih impulzov na telefonu št. 631-761 za mesec Rožnik 1991. leta.). Zadnja sta uporabljala telefon praporščak David Mudrinić (26. 06. 1991) in praporščak Radivoj Seljak (27. 06. 1991)
Specialni vod 711. odreda TO
Pripadniki 1. voda Slovenske garde oziroma uradno Specialnega voda 711. odreda TO smo med vojno za Slovenijo sodelovali v bojih oziroma pri zajetju vojakov JLA v:
1. Štrihovcu, kjer smo skupaj z devetimi vojaki poročnika Uroša Ribiča zajeli tankovsko četo JLA - 29. 06. 1991. Istega dne je potem, ko so iz Maribora prispeli slovenski tankisti, iz teh tankov bila ustanovljena 1. slovenska tankovska četa oz. 1. tankovska četa TO.
2. Boju za Šentilj 02. 07. 1991 z vojaki JLA na hribu Bolt nad novim mejnim prehodom. Istega dne smo tudi sodelovali v blokadi in pri predaji stražarnice Ceršak.
3. Zajetju in predaji vojakov JLA iz stražarnice Šentilj, dne 03. 07. 1991.
Tankovska kolona JLA na poti k mejnemu prehodu Šentilj. Dne 29. 06. 1991 smo jih zajeli v Štrihovcu. Slika je iz knjige Začelo se je v Pekrah…
Več o delovanju našega Specialnega voda lahko preberete v mojih spominih Razglasitev samostojne Slovenije in začetek vojne .
Slovenska garda nikoli ni bila bojni del Gibanja SAMO, ali pravilneje, sploh ni bila nikakršen del Gibanja SAMO! V članku "Slovenska garda in Pekre 1991" v že omenjenem Vojnozgodovinskem zborniku št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, na strani 80 sem leta 2004 zapisal, da smo bili v našem vodu samo trije takšni, ki smo bili "tako člani Gibanja SAMO kot tudi Slovenske garde, medtem ko ostali nikoli niso bili člani Gibanja SAMO". Zaradi vztrajnega ponavljanja laži v številnih knjigah in drugih člankih, sem ponovno pregledal spisek članov Slovenske garde in članov Gibanja Samo in sem ugotovil, da sem se leta 2004 zmotil. Dejansko smo bili štirje takšni, ki smo bili člani obeh organizacij in ne trije. To smo bili Rudolf Germ, Marko Drnovšek, Robert Hren in jaz. Specialni vod 711. odreda je ob ustanovitvi štel 20 pripadnikov. V Štrihovcu so se nam pridružili še trije vojaki izmed katerih sta bila dva člana Slovenske garde, ki so ju vpoklicali v TO sredi Rožnika. Od triindvajsetih pripadnikov voda je torej bilo dvaindvajset članov Slovenske garde in od tega samo štirje, ki smo bili tudi člani Gibanja SAMO. To pa pomeni samo petino Specialnega voda 711. odreda TO.
NIKOLI se nismo sami imeli za nikakršno enoto prostovoljcev SAMO! Tudi za vod SAMO ne! Tako so nas med vojno in po njej imenovali drugi. Zakaj, bi bilo potrebno vprašati njih. Imam pa dandanes seveda tudi lastno mnenje o tem dejstvu in o tem bom več objavil v knjigi, ki bo, upajmo, izšla letos jeseni pod naslovom "Resnice je zmaga".
Seznam pripadnikov Specialnega voda (Slovenska garda) 711. odreda TO Slovenije, Rožnik/Mali srpan 1991:
1. ANDREJ ŠIŠKO - poveljnik voda (vodnik);
2. MATJAŽ JERIČ - namestnik poveljnika voda;
3. ZLATKO KRAJNC - komandir 1. oddelka;
4. ANTON ŠTERMAN - komandir 2. oddelka;
5. SLAVKO ŠERBEC - komandir 3. oddelka;
6. TOMAŽ ALIČ;
7. MARKO DRNOVŠEK;
8. BORUT EDELBAHER;
9. RUDOLF GERM;
10. MATJAŽ HANŽEL;
11. GVIDO HAUPTMAN;
12. ROBERT HREN;
13. DRAŽEN KEČKEŠ;
14. MIRO KRAJNC;
15. DAMIJAN POLEGEK;
16. BORUT SITAR;
17. PETER SMOLIČ;
18. ZLATKO ŠINKOVEC †;
19. ZORAN ZABAVNIK;
20. MATJAŽ ZUPANIČ;
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
21. DENIS DVANAJŠČAK;
22. IGOR PETEK;
23. DARKO ZUPANIČ;
Udeleženci vojne za Slovenijo pod zaporednimi številkami od 1 do 20, so vsi prostovoljci in so bili uradno ustanovljeni kot Specialni vod 711. odreda TO, po odredbi poveljnika PŠTO Vzhodna Štajerska, polkovnika Vladimirja Miloševiča. Bojevniki pod zaporednimi številkami 21 do 23, so bili predhodno vpoklicani v TO in so se Specialnemu vodu pridružili med vojno iz druge enote 711. odreda, po odobritvi njihovih nadrejenih častnikov.
Po koncu vojne, so bili nekateri pripadniki Specialnega voda vpoklicani v slovensko vojsko, saj so pred tem zapustili JLA in niso do konca odslužili obveznega vojaškega roka. Njihova udeležba v vojni za Slovenijo, jim sprva ni bila priznana. Bilo jim je ustno obrazloženo, da se je uradni seznam pripadnikov Specialnega voda 711. odreda TO nekje "izgubil" in da podatki o njem ne obstajajo. Šele po mojem posredovanju, ko sem kot poveljnik voda, Pokrajinskemu štabu TO za Vzhodno Štajersko dostavil seznam pripadnikov, je bilo to popravljeno in jim je bila udeležba v vojni vpisana v vojaško knjižico.
Kljub udeležbi Specialnega voda 711. Odreda TO v bojih in pri zajetju vojakov JLA, ni nihče izmed dvajsetih prostovoljcev pod številkami od 1 do 20., dobil niti najobičajnejše značke Obranili domovino, ki so jo prejeli vsi udeleženci vojne za Slovenijo. Prav tako nismo prejeli niti bojnega znaka Štrihovec, čeprav smo prav mi skupaj z oddelkom poročnika Uroša Ribiča zajeli tanke JLA, niti bojnega znaka Šentilj, čeprav so bili naši položaji najbolj izpostavljeni. Značko Obranili domovino in bojni znak Štrihovec so dobili tisti trije pripadniki Specialnega voda (pod številkami 21-23), ki so k nam prišli 29. 06. 1991 zjutraj, pred zajetjem tankov. A tudi oni niso dobili bojnega znaka Šentilj.
V knjigi Obranili domovino, Janeza J. Švajncerja, Viharnik, Ljubljana 1993, sem na strani 226, med nosilci bojnega znaka Pekre pod zaporedno številko 274 zasledil ime Šiško Adrej. Takrat nisem vedel, ali gre zame, pa je pri mojem imenu nastala napaka, ali pa je šlo za koga drugega. Pozneje sem spoznal, da sem dejansko ta Adrej jaz, saj mi je Stanislav Holc prinesel bojni znak Pekre s točno navedeno številko 274. Dobil naj bi ga kot član delegacije Skupščine občine Maribor, s katero sem odšel na pogajanja v učni center Pekre. Zapisal sem že, da sem bil tistega dne v Pekrah tri krat. Če bi sam lahko podal oceno in odločal, sem prepričan, da bi zaslužil bojni znak mnogo prej za prvo dejanje - odkritje izvidnikov JLA, ali pa za zadnje dejanje - poskus evakuacije Francija Pulka, kot pa za udeležbo v delegaciji, v kateri sem se znašel zgolj naključno. Zanesljivo bi morali dobiti bojni znak Pekre tudi moji trije tovariši, ki so jih spregledali, kot bi sicer tudi mene, če ne bi bil v tej politični delegaciji. In kljub temu, da vedo za nas, nas niso nikdar povabili na slovesnost ob obletnici Pekrskih dogodkov…no, tudi na slovesnost ob obletnici bojev v Štrihovcu in Šentilju so nas povabili samo enkrat - na 15. obletnico, jutri na dvajseto pa…enako kot v vseh ostalih 19. letih.
Viri in literatura:
Janez J. Švajncer, Obranili domovino, Viharnik, Ljubljana 1993
Vojnozgodovinski zbornik št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, Logatec 2004, Andrej Šiško, Slovenska garda in Pekre 1991, strani 80-85
Elaborat zavarovanja garnizijskega strelišča Radvanje", podpisan s strani polkovnika Dragana D. Marčetića
Pregled stroškov telefonskih impulzov na telefonu št. 631-761 za mesec Rožnik 1991. leta garnizijskega strelišča Radvanje
http://www.hervardi.com/vojnaslo.php#razglasitev , Andrej Šiško, [dostop 01. 07. 2011]
http://www.hervardi.com/vojnaslo.php, Andrej Šiško, [dostop 01. 07. 2011]
|
|
|
|
|
|
