|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da na planoti Kras pridelujejo tudi svetovno znano vino Teran? Pridelujejo ga iz grozdja sorte Refošk, ki ima istrsko poreklo. Vinu Teran dajejo njegove specifične karakteristike ravno posebna kraška prst in podnebje. Po starih zgodovinskih zapisih so Teran visoko cenili že v rimskih časih, pripisovali pa so mu tudi številne zdravilne lastnosti.
|
|
Slovenci v antiki
Izvor Slovencev moramo iskati v davnini in to vsaj 1300 let pred našim
štetjem,
najverjetneje pa že prej, okrog 3000 let pred našim štetjem.
Težko je danes zanesljivo vedeti ali so naši predniki (Slo)Veneti prišli v
Evropo iz Azije in kdaj je to dejansko bilo. Obstajajo viri, ki pravijo, da
je bil prvi znani slovenski kralj z imenom Ilir oz. Ilirik, po katerem so se
Sloveneti oz. njihov rod, ki je živel med Donavo in Jadranom, torej na
Balkanu, poimenovali Iliri.
Slovenski zgodovinar Josip Gruden pravi, da je
'izza dobe mostišč in kamenarjev, pa do Rimljanov tukaj prebivalo eno in
isto prvotno prebivalstvo, ki je napredovalo v gospodarstvu in izobrazbi, pa
je vendar glede na narodnost ostalo bistveno neizpremenjeno. To ljudstvo
skoraj vsi zgodovinarji prištevajo k Ilirom, to je onemu mogočnemu narodu,
ki si je že pred Rimljani ob adrijatskem morju ustvaril veliko kraljestvo'.
Gruden enači Ilire in Venete, h katerim prišteva tudi Istrijane, Japode in
Liburne. Tudi drug vir navaja podobno 'Toti Ilirci so od Ilira, Istrovega
sina, od Javanovega pokolenja svojo ime zadobili ino so Slovenci. Panonski
Slovenci so vkup segali z Henetmi (Venedmi, Vinidmi), kere je trojanski
princ Antenor okoli 1200 let pred Kristusom v kraje zdajnih Benetkov
(Venetkov) privodil ino tu slovenskega imena mesto Padovo (Padavo) zezidal.
Toti Venedi ali Vinidi so ali tudi Slovenci bili. Okoli 600 let pred Kr. je
mnogo Celtogalov v naše kraje sem prirazbijalo. Toti so veliko Slovencov iz
totih krajov na (današnjo Madžarsko) Vogersko ino k Tatram pretirali, pa ne
drugači, kak šele po groznih ino kervavih bitkah.' Leta 356 pred Kr. je
slovenskim (slovinskim) državam vladal kralj Bradilio, ki se je vojskoval z
makedonskim kraljem Filipom, očetom Aleksandra Velikega.
Okrog 200 let pred
Kr. so že zabeleženi boji Slovenetov z Rimljani, ki so postajali vse
močnejši in vojaško organizirani. V času rimske prevlade v Evropi so
Slovenci živeli v večih državnih tvorbah, ki so postale rimske province. V
utrjenih mestih so bile rimske vojaške posadke, medtem ko je prvobitno
prebivalstvo ostalo v svojih bivališčih. Takratne s Sloventi naseljene
dežele so bile Venetsko, Retijsko, Vindelicijsko, Tauriščansko, Karnijsko, Noričansko, Rakoško,
Panonsko, Moravsko, Dalmatinsko, Liburnijsko, Istrijansko in morda še kaj.
Leta 113 pred Kr. so v naše kraje pridrli Cimbri in Teutoni, germanska
plemena ob nemškem morju. Pridrli so do mesta Noreje v Noriku, kjer se jim
je zoperstavil rimski Papirus Karbo s svojimi legijami, vendar je bil
premagan. Toda pri Veroni je rimski konzul Marius Cimbre in Teutone
popolnoma porazil in razbil. Tako se je končal prvi večji vdor nemških
plemen na naše ozemlje.
Leta 50 pred Kr. so v naše kraje vdrli Dakovje iz
današnje Moldavije pod kraljem Borebistom. Zoperstavili so se jim Panonci
skupaj s Tavriščani (Toriščani) in Bojari. V grozni in krvavi vojni je bilo
požganih in uničenih precej mest in vasi, Tauriščani pa so bili skoraj
popolnoma iztrebljeni in tako je po gornji Štajerski in Rakoški nastala
prava puščava brez prebivalcev po latinsko imenovana Deserta Bojorum. Po
vojni so prazna in zapuščena območja naselili Noričani in Panonci.
Po smrti
Julija Cesara so se Rimljanom uprli številni slovenski rodovi. Na zahodu
Salašani, Karni (Garni,Gorni, podobno kot Gorenjci na Kranjskem), potem
Japodi, pa Liburni in Dalmatini ob jadranski obali, nazadnje pa še posavski
Panonci. Proti upornikom je nastopil Cezarjev naslednik Oktavian in najprej
pokoril Karne, za njimi še Salašane. Nato so Rimljani krenili nad Japode, ki
so se jim strahovito upirali zlasti v mestih Turjak (Arrupium) in Metule
(Metulium oz. Metlje pri Ložu ali pa Šmihel pri Hrenovicah) . V bitki pred
Metulami je bil sam cesar Oktavijan ranjen v obe roki in v desno nogo in so
ga z bojišča odnesli. Ko so Japodi videli, da bodo nazadnje vendarle
premagani, so sami zažgali svoje mesto in pobili vse svoje otroke in žene,
nazadnje pa še sebe. Od Metul je Oktavijan prodrl proti panonskemu mestu
Siseku (Segeste, Siscia, Sisak) in ga oblegal več kot mesec dni. Druga
Oktavijanova vojska pod poveljstvom Vibija (Vibius) je prodirala čez Savo,
Dravo in Muro v Panonijo in jo tudi zasedla.
Na ta način so si Rimljani
podredili vse slovenske dežele. Toda mir ni trajal dolgo. Najprej so se
uprli Panonci v Siseku, za njimi Salašani, potem pa še Dalmatini. Slovenci
(Slovinci) Dalmatini so pobili vojsko Rimljanov pod vodstvom Bebiusa, toda
Rimljani so tja poslali nove legije, ki so potrebovale skoraj 50 let, da so
ponovno zagotovile mir med Dalmatini. Cesar Oktavijan je med tem postal
Augustus. V letih od 6. do 10 po Kristusovem rojstvu, je prišlo do novega
velikega upora slovenskih dežel proti Rimljanom.
Markomani so postali s
svojim kraljem Marbodom nevarni Rimljanom, zato so ti zbrali svojo vojsko iz
Dalmacije in Panonije v mestu Kornunt ob reki Donavi v Zgornji Panoniji. Ker
so številne rimske legije zapustile Spodnjo Panonijo in Dalmacijo, se je
tamkajšnjim Slovenetom zdelo primerno, da se Rimljanom uprejo. Vodila sta
jih slovenska vojvoda (kralja) Bato in Pinet. Po nekaterih virih se je
zbralo 200.000 pešcev in 10.000 konjenikov, kar je za takratne čase ogromna
vojska. Drugi viri govorijo celo o 800.000 pešcih in 200.000 konjenikih, kar
je verjetno hudo pretirano. Toda zbrana vojska se je razdelila v tri armade.
Ena je odšla na jug proti Makedoniji, druga je imela za nalogo osvoboditi
Panonijo in Dalmacijo, tretja pa je čez Ljubljano, Vrhniko in Trst krenila
proti Italiji nad Rim.
Moč slovenskih upornikov je Rimljane tako
prestrašila, da je sam cesar Avgustus v zboru senatorjev dejal:'ako se ne
združimo vsi Rimljani k obrambi, zna sovražnik v desetih dneh pred zidmi
Rima stati.' Združeni Panonci, Dalmatini in Noričani so dejansko
predstavljali močno vojaško silo, ki so jo Rimljani le stežka premagali, pa
še to le s pomočjo prevar, laži in podkupovanja voditeljev upornikov.
Združeni Slovenci so naredili usodno napako, ko so svojo vojsko razdelili na
tri armade. Tiberiusova armada je takoj ko je bilo jasno, da so se Sloventi
uprli, sklenila mir z upornim Marbodom in krenila na jug proti Dravi.
Osrednja Sloventska vojska, ki je osvobodila Panonijo in Dalmacijo ni bila
združena in je podlegla Tiberiusu v večih manjših bitkah. Nato sta se zaradi
rimskega podkupovanja in obljub sprla še oba sloventska vojvoda Bato in
Pinet. Po eni izmed variant je Bato umoril Pineta, nato pa so ga zajeli
Rimljani, po drugi verziji pa sta bila zajeta oba. Tudi drugo slovensko
armado, ki je prodirala proti Italiji, je Tiberius uspel razdeliti na dva
dela in nato vsakega posebej premagal.
Tako se je žal dokaj klavrno končal
upor združenih Slovencev. Po smrti cesarja Avgustusa in njegovih naslednikov
Tiberiusa, Kaligule, Klaudiusa in Nerona, so posebno Panonci in Noričani s
svojimi vojaki odločilno pripomogli v rimski državljanski vojni, da je
postal cesar Vespazian (69).
Nasplošno so sloveli slovenski vojaki v rimskih
legijah kot najboljši vojaki. Za Panonce je bil značilen zlasti rimski rek:
'Sine Panonia non est victoria!' (Brez Panoncev ni zmage!) Leta 169 se je
šestnajst večinoma germanskih (nemških) plemen združilo in napadlo Rimljane.
Med njimi so bili Markomani, Kvadi, Svevi, Langobardi, Alemani, Vandali, in
Hermunduri. Ti so dvakrat pridrli iz območja današnje jugovzhodne Nemčije
čez Panonijo in Norik do Ogleja in požigali ter brez usmiljenja klali domače
prebivalstvo. Cesar Mark Aurelij se jim je nato postavil po robu s svojimi
legijami, vendar je celo on potreboval kar 5 let, da jih je premagal in jih
pregnal na sever čez Donavo. Nasledil ga je sin Komodus, ki so ga
umorili, nato pa se je pričela ponovno vojna med rimskimi vojskami za
cesarsko nasledstvo.
V tem obdobju je slovenska panonska vojska veljala za
najodličnejšo in je oklicala za cesarja svojega vojvodo Severa (Severus), ki
je dejansko postal rimski cesar leta 193, vladal pa je do leta 211, ko je v
Britaniji umrl. Za tem sta bila še dva rimska cesarja iz Panonije - Maksimin
(229) in Decius, ki je padel leta 249 v boju z Goti.
Sloventskega rodu iz
Panonije, Dalmacije in Norika so bili še naslednji rimski in bizantinski
cesarji: Valerian, Flavio Klaudio, Kvintilio, Aurelio Valerio, Probus,
Karus, Numerian, Karinus, Dioklecian, Maksiminian, Konstancius Klorus,
Galerius, Maksencius, Maksimin Daka, Licinius, Konstantin Veliki, Konstantin
II., Konstans, Konstancius, Vetran, Julian, Jovian, Valentinian, Valens,
Gracian, Valentinian II., Julius Nepos, Momilus (Romul Augustus), Justin,
Justinian Veliki in Glicerio.
V dobi cesarja Konstantina Velikega (306) se
je z njegovim dovoljenjem iz nekdanje pradomovine Sloventov Sarmatije, v
rimske province Panonijo, Norik in Dalmacijo ter Macedonijo priselilo skoraj
300.000 Sloventov, izmed katerih jih je ogromno stopilo v vojsko cesarja
Konstantina, ostali pa so se naselili med svoje sonarodnjake.
Na slovenskih tleh se je tudi odvijal eden izmed odločilnih bojev med
vzhodnim in zahodnim delom rimskega cesarstva. Šlo je za boj cesarja
Teodozija (bizantinski cesar) in cesarja Evgenija (rimski cesar), ki se je
izvojeval leta 394 v Vipavski dolini ob reki Hubelj. Leta 392 je umrl rimski
cesar Valentinian II., ki ga je dal zadušiti frankovski poveljnik Arbogast,
nasledil pa ga je staroverski cesar Evgenij. Ta je hotel zatreti krščansko
vero in zagotoviti prevlado starorimskega verstva. Evgenij je zbral v Galiji
mogočno vojsko in šel z njo čez severno Italijo, Venetsko in Furlanijo do
Ogleja, nato pa je nameraval čez današnjo Slovenijo do Panonije, da poišče
in porazi Teodozija. Toda tudi Teodozij med tem ni miroval. V Bizancu je
zbral močno vojsko in jo pripeljal čez Macedonijo in Panonijo (Savijo -
Posavino ali Slavonijo - Slovenijeh) v današnjo Slovenijo. Po stari venetski cesti po
dolini reke Krke je tako prišel v Ljubljano (Emono).
Cesar Evgenij je med
tem zasedel Vipavsko dolino in na prelazu pri Hrušici postavil ogromen
pozlačen kip boga Jupitra s strelami v roki. Teodozijeve prednje straže na
Hrušici in Colu so pred seboj videle Vipavsko dolino, ki je bila vsa polna
Evgenijevih vojakov. Prvi so Evgenija napadli Teodozijevi zavezniki, ki so
bili najverjetneje domačini Sloveneti, vendar so bili pod sovražno premočjo
razbiti. Evgenij je bil prepričan, da je vojna zanj dobljena in se je že
prepustil zmagoslavju, Arbogast pa je napravil načrt, kako premagano
Teodozijevo armado na povratku popolnoma uničiti.
Kljub temu, da so vsi
Teodozijevi poveljniki cesarju svetovali naj se umakne in naslednjo pomlad
prične odločilni boj proti Evgeniju, je Teodozij naslednje jutro ponovno
napadel Evgenijevo vojsko. Nasproti mu je stal Arbogast. Že pred začetkom
glavne bitke, je del Arbogastove vojske prestopil na Teodozijevo stran, v
boju zoper Evgenija. Tedaj je pričela v Vipavski dolini proti Arbogastovi
vojski briti znamenita vipavska burja, ki je nesla puščice in sulice
Evgenijevih vojakov nazaj proti njim samim, vojake s ščiti vred pa metala na
tla.
Teodozij je tako v kratkem času dosegel popolno zmago nad Arbogastom in
bil že na bojišču od vse armade priznan za cesarja vzhodnega in zahodnega
dela. Evgenij je šele od svojih bežečih vojakov zvedel za svoj poraz. Vzeli
so mu cesarski škrlat in ga vklenjenega odpeljali pred Teodozija. Jokaje ga
je prosil milosti, toda eden njegovih lastnih vojakov mu je odsekal glavo,
ki so jo nataknili na sulico in jo nosili po taboru v znamenje zmage.
Arbogast pa je pobegnil v gore in tam storil samomor. Tako se je 6.
septembra 394 končala znamenita bitka 'pri mrzli reki', s čimer je
najverjetneje mišljena reka Hubelj ali pa Vipavšica.
Vendar pa so se
rimskemu imperiju že bližali zadnji dnevi. V naše kraje so vedno bolj
pogosto vdirali Goti, Sarmati, Kvadi, Alani, Vandali, Markomani in Huni.
Najprej se leta 381 pojavijo v naših krajih Goti, ki tega leta popolnoma
uničijo Ptuj in tamkajšnjo krščansko škofijo. V letih 400 in 401
gotsko-slovenski (gotsko-slovinski) kralj Alarik čez Ptuj, Celje, Ljubljano
in Oglej prodre v Italijo in osvoji Rim.
Istega leta 400 prodre iz krajev
severno od Donave drugi kralj Radigost (Radagajs), ki je očitno prav tako
venetskega oz. slovanskega rodu, pod čigar poveljstvom so bili združeni
Vandali, Markomani, Goti, Svevi, Kvadi in Burgundi,čez Panonijo in Norik vse
do Firenc v Italiji. Njegova vojska zasede tudi Dalmatinsko. Panonijo zasede
gotski vojvoda Adolf. Kmalu za tem se v naših krajih pojavijo Huni. Ti
najprej ogrozijo bizantiskega cesarja, od tam pa se napotijo proti Panoniji.
Baje je imel njihov najznamenitejši poglavar Atila, imenovan tudi 'bič
božji' že leta 442 svoj tabor na Kacijanu pri Kapeli v bližini Radgone.
Leta 450 gredo Atilovi Huni v veliki množini nad Galio, vendar so v današnji
Franciji doživeli strahovit poraz (Aecius) in so se morali vrniti nazaj v
Panonijo. V letih 452 in 453 Atila ogrozi sam Rim, pred tem pa ponovno uniči
rimske postojanke v Ptuju, Celju, Ljubljani in v Ogleju. Atila je oblegal
Oglej kar tri mesece, njegovo obrambo pa je vodil rimski poveljnik Gaj
Menapij. Legenda pravi, da je Atila nekega dne jezdil okrog mesta, da bi
našel primerno mesto za naskok. Zagledal je štorkljo, ki je nosila svoje
mladiče iz gnezda na nekem stolpu mestnega obzidja. Atila je brž sklical
svoje poveljnike, jim pokazal kaj dela štorklja in dejal: 'Glejte,ptiči
slutijo bližnjo nevarnost, ki preti mestu, zato se izseljujejo. Udarimo na
tisti stolp in mesto bo naše.'
Huni so bili prepričani, da se bo to zgodilo
in so drzno napadli omenjeni stolp ter ga zavzeli. Kmalu nato je Oglej
padel. Od tam so Huni nadaljevali svoj plenilski pohod po Italiji proti
Rimu. Preden je Atila prišel do 'večnega mesta', pa bi naj srečal papeža
Leona, ki bi ga naj odvrnil od njegove namere da zavzame Rim. S svojo vojsko
se je Atila vrnil v Panonijo in živel le še leto dni.
Leta 457 je v
slovenskih (slovinskih) državah vladal kralj Ardarik, ki je s slovensko
vojsko udaril na Atilove sinove. V boju v katerem je padlo 30.000 Hunov in
tudi mlajši Atilov sin Elak, je njegov starejši brat Dinčiš komaj ušel.
Toda le za tri leta, ko je naletel na slovensko vojsko Liburnijca Kunimunda,
ki ga je popolnoma porazil,čeprav je boju padel tudi sam. Tako je bilo konec
kraljestva Hunov. Za njimi so v Panonijo in Norik ponovno vdirali germanski
rodovi Rugijcev (ti bi naj bili tako germanskega, kot tudi slovanskega
porekla), Herulov, Gepidov in Langobardov.
Njihov kralj Odoaker zasede
Italijo in mesto Rim ter vrže z oblasti zadnjega cesarja Romula Augustusa.
Odoaker zasede tudi Sicilijo in se okliče za rimskega kralja. Po njegovem
ukazu so nato morali rimski in latinski prebivalci zapustiti svoja mesta in
postojanke ter se vrniti v Italijo.
Toda leta 493 gotsko-slovenski kralj
Teodorik, osvobodi Panonijo, Dalmacijo, Norik in celo Recijo, najbolj
zahodno sloventsko pokrajino. Od tam krene proti Italiji, premaga Odoakerja
in osvoji Rim ter postane tudi kralj Italije. V tem obdobju Slovenci
porušijo številna takrat redkeje naseljena rimska mesta Aquileum, Norejo,
Virunum, Teurnijo, Emono, Celejo, Petovio, Neviodonum, Siscio, Sirmium in
druga.
V mejah nekdanje rimske province Norik nastane Karantanija, ki se je
v zavetju gora nekako izognila navalu novih slovanskih in avarskih (abarskih
oz. obrskih) plemen. Prisotnost Slovencev v Noriku oz. poznejši Karantaniji
priznava tudi nemško-koroški zgodovinar Avgust Jaksch, ki omenja Slovence
(Vende) v letu 508.
Panonijo in Dalmacijo pa doleti drugačna usoda. Že leta
541 so se v Dalmacijo naselili drugi Slovani, ki jih je vodil kralj
Ostroilo. Ti so iz Dalmacije izgnali staroselce Slovence in se tam naselili
sami, preostale Slovente pa so počasi asimilirali. Ti drugi Slovani so
najverjetneje res prišli izza Karpatov, zanesljivo pa iz ozemelj vzhodno od
reke Donave (Dunaje).
Prvi slovanski večji naval izza ozemelj vzhodno od
Donave se je zgodil leta 493, od takrat, pa je to postajalo vedno bolj
pogosto. Plenili so zlasti po bizantinskih provincah ter pridrli celo v
Peleponez in pred vrata Carigrada (Bizanca, Konstantinopola), pa tudi do
egejskega in jonskega morja. Ti isti Slovani so do srede 6. stoletja zasedli
Makedonijo, današnjo Srbijo, pa tudi večji del južne Panonije. Carigrajski
cesar Justinijan I., po rodu Slovenet je poklical na pomoč pred plenilskimi
Slovani v Panonijo nemške Langobarde. Toda Langobardi so gledali bolj nase
in na svoj plen, kot pa na želje cesarja Justinijana in Panonce.
Leta 564 so
v naše kraje vdrli tudi Avari, Abari ali Obri. Vsi stari pisci se strinjajo,
da je šlo za divje, roparsko ljudstvo (živinorejsko), toda nekateri jih imajo za
mongolsko pleme, drugi pa za slovansko pleme. Eni avtorji uporabljajo za
njihovega vojvodo oziroma kralja izraz kan, drugi pa izraz ban. Vsekakor je
ob tem zanimivo to, da kakor so se iznenada pojavili, so tudi čez kakšnih
150 let nenadoma izginili. Zgodovinarji ne poznajo njihovega jezika in
dejstvo je, da bi se moralo med Slovani, katerim bi Obri naj zavladali,
nedvomno ohraniti vsaj nekaj njihovih besed. Toda edini takšni besedi sta
ban ter var. Ob tem velja poudariti, da je beseda ban uveljavljena le pri
Hrvatih, prav tako pa tudi beseda var.
Vari so bili pri Obrih utrjene, s
koli in zemljo zaščitene vasi in koren te besede še danes najdemo le pri
Hrvatih v obliki varoš, varaš, Varaždin, Bijelovar, Salavar ipd, medtem ko
je pri Slovencih to vas, ves, vesnica, selo. Kakorkoli že, sodobni
zgodovinarji se nagibajo bolj k temu, da so tudi Avari, Abari ali Obri bili
eno od slovanskih plemen, ali pa le nekakšen vojaški sloj slovanskega
porekla. Mogoče je, da so se z leti, zaradi jezikovne podobnosti,
zlili v eno ljudstvo.
Obri so se nato sporazumeli z Langobardi, ki so
jim prepustili tudi Panonijo in se leta 568 umaknili iz Panonije v današnjo
Severno Italijo (Furlanijo, Venetsko in Lombardijo). Tam kjer so se Slovenci
podredili obrskemu vplivu, sta bila oba naroda zaveznika, kjer pa so se temu
uprli so Obri nasilno obračunali z uporniki in jim porušili mesta ter vasi.
Tako so Obri med leti 591 in 599 v Dalamaciji porušili več kot štirideset
mest. Obri so si polagoma poleg Dalmacije, današnje Makedonije in Srbije ter
takratne Panonije podredili tudi Moravsko (današnjo Republiko Slovensko -
Slovaško) in Češko. Leta 604 so opustošili tudi celotno Istrsko.
Tudi Karantanija je bila deležna posameznih obrskih vpadov, vendar je niso nikoli
zasedli. Polagoma so Obri iz 'zaveznikov' Slovencev postali njihovi zatiralci.
'Toti grozni Avari, zdaj z' telkimi
slovenskimi rodmi strašno pomnoženi, okol ino okol delajo strah. Mnogi
slovenski rodovje kre Dunaje (Donave), Tise, Save ino Drave morejo avarskemi
močnemi kani (bani) Bajani (Kajani) na očno mignenje pokorni biti. Toti
vbogi Slovenci so na vsakem boji z' množinoj svojih ludi mogli naprej iti,
ino pervi se z' sovražnikom prijeti. Oni so mogli najhujše bitke vunderžati,
Avarje pa so odzadi ležali, jeli ino pili.... Za kruh so njim samo Slovenci
mogli skerbeti ino še njim velke davke plačuvati ter nje pozimi per sebi
imeti, njim svoj pripravek pustiti potrošiti ino njim svoje žene ino čeri
vnemar prek dati. Iz tega je prišel rod, keri je od avarskih očetov
zaveržen, od Slovencov čerten bil ino se je v tih 200 letih avarskega
gospodstva med Slovence tak natoril, da še zdaj se Slovencov najde, kerih se
vidi, da so njihove životnosti.'
Leta 614 so Obri in Slovenci pod
poveljstvom bana Kajana zavzeli tudi mesto Videm (Udine) v Furlaniji. To
dejstvo in še nekatere navedbe Pavla Diakona (Zgodovina Langobardov) o bojih
med Slovenci in Furlani so nemški in italijanski 'zgodovinarji' uporabili
kot edini dokaz, da smo se Slovenci v šestem oz. sedmem stoletju naselili v
naših krajih. In to kljub temu, da prav v Diakonovi Zgodovini Langobardov ni
niti besede o tem, da bi se takrat Slovenci na novo naselili v teh krajih,
kar bi v tem primeru Diakon zanesljivo zapisal. Opisuje le nekaj bojev in
nekakšne legende oz. pravljice, torej nič pretresljivega.
Če bi se Slovenci
v teh krajih takrat pojavili prvič, bi to prav Pavel Diakon moral opisati in
predvsem poudariti. Tega pa ni storil, ker takrat dejansko ni prišlo do
nobene naselitve, temveč le do občasnih spopadov med dolgoletnimi sosedi.
Žalostno je, da tudi uradni slovenski 'zgodovinarji' to dobro vedo, pa
vendar ne zmorejo toliko poguma in želje po resnici, da bi to končno
priznali ter se lotili odkrivanja dejanske in resnične slovenske zgodovine.
V letih 637, 638 in 639 so Obri ponovno upostošili Dalmacijo ter čez
Jadransko morje vdrli tudi v Italijo. V letu 639 je prvič zaslediti Hrvate.
Ti bi naj prišli leta 639 z Babine gore ? ter se naselili sprva v današnji
Hrvaški brez Slavonije - Slovenijeh in Dalmacije od koder so pregnali stare prebivalce
Slovince (Slovence). Vodil jih je ban Rvat, po katerem so tudi dobili ime
Rvati, potem pa Hrvati. Med tem se je v Karantaniji (Gorotan, Horutan)
oblikovala za takratne čase neodvisna slovenska država.
Kljub temu je
deležna večih vdorov sovražnih bavarskih, frankovskih in obrskih vojska.
Leta 611 so Slovenci Karantanci premagali bavarskega vojvodo Garibalda pri
Liencu na Tirolskem. V tistem obdobju smo bili Slovenci na severu in zahodu
zanesljivo naseljeni najmanj do Toplaškega polja in Pustriške doline na
Tirolskem, ob rekah Dravi in Muri, pa ob reki Aniži v današnji Gornji in
Spodnji Avstriji, v solnograškem Lungau ter seveda v celotni kasnejši
štajerski, koroški in kranjski. Severovzhodno od Dunaja smo mejili na Čehe,
s Slovaki oz. Moravani pa smo bili enotno ljudstvo, prav tako kot s Panonci.
|
|
|
|
|
|
