|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je najvišja gora v Sloveniji Triglav? S Svojimi 2864 m kraljuje nad Slovenijo in je že od nekdaj eden največjih simbolov slovenstva. To za Slovence sveto goro, vsako leto obiščejo trume nadobudnih planincev in planink. Na vrhu Triglava stoji Aljažev stolp, ki ga je, kot simbol slovenskega obvladovanja gorskega sveta, leta 1895 postavil pisatelj in skladatelj duhovnik Jakob Aljaž.
|
|
Simon Rutar
(1851 - 1903), raziskovalec zgodovine Slovencev
Rojen je bil 11. okt. 1851 pod Krnom pri Tolminu na Primorskem. Služboval je najprej kot suplent na gimnaziji v Gorici, potem kot pravi učitelj v Kotoru in Spletu, od 1.1888. na ljubljanski višji realki, od 1.1890. pa na drugi državni gimnaziji v Ljubljani. Kot temeljit učenjak je preiskoval najstarejšo dobo slovenske zgodovine, nabiral narodno blago, ocenjeval zgodovinske spise in popisoval slovensko zemljo. Najrajši se je ukvarjal s svojo goriško domovino in s kraji beneških Slovencev. Spisal je v raznih listih in knjigah veliko število zgodovinskih, zemljepisnih ter starinoslovnih člankov. Največ je pisal za »Slovensko Matico«, kateri je bil mnogo leten odbornik. Podnaslovom »Slovenska zemlja« so izšli v »Matici« njegovi opisi »Goriške in Gradiščanske«, »Trsta in Istre« ter »Beneške Slovenije«. Še poprej je izdal kot samostojno delo »Zgodovina Tolminskega«. V šolske namene je spisal »Domoznanstvo« in »Zemljepis za srednje šole, II. stopnja.« Znamenito starinoslovsko delo v nemškem jeziku, »Romische Strasseh und Befestigungen in Krain", katero je končal Rutar skupaj z vseučenim profesorjem pl. Premersteinom, je izdala c. kr. akademija znanosti na Dunaju. Kot soustvarjalec listov »Izvestja« in »Mittheilungen« tuk. »Muzejskega društva« je poročal Rutar redno o rimskih izkopaninah na Kranjskem in je napisal o tem predmetu tudi par temeljitih člankov v »Letopisu Slov. Matice«. Za svoje spise je zbiral gradivo kaj skrbno. Vešč italijanščine, je po laških obmejnih knjižnicah in arhivih zasledil marsikaj zanimivih zapiskov o Slovencih. Pisal je jasno in točno. Tudi kot profesorja so ga hvalili. Zadnjič je, žal, moral pustiti svoje študije in šolo. Razdraženo živčevje mu ni dalo več dela, pešal je vidno. Mislil je iti na odmor v Gorico, a smrt ga je prehitela, umrl je 3.maja 1903 v Ljubljani sila nesrečno, zgorel je v požaru.
Velikega Slovenskega zgodovinarja in zemljepisca današnji ideološki in unitaristični zgodovinarji pozabljajo, njegova dela pa praktično šikanirajo in jih imajo za nestrokovna, vendar ob temu nočejo spregledati da je pisal za ugledne revije in je pri kritikih vedno dobival pozitivne odgovore.
Nekaj zanimivih poberkov in zapisov profesorja Rutarja:
V kritiki h knjigi »Die Slovenen« (1882): »Nemci (in tudi mnogi Slovenci) ne vedo, da so bile vse slovenske dežele tudi po osvojenji od strani Frankov in Nemcev združene v samo eno administrativno celoto, v staro-slavno Vojvodino Koroško, ki je imela na vzhodu, jugovzhodu in vsem jugu (čez vso Furlanijo celo do Verone) svoje marke, torej dežele, ki so imele le glede varstva mej samostojne zapovednike (mejne grofe), ki so pa bile v vsem ostalem popolnoma podrejene koroškemu vojvodi. Kdor ve, kako samostojna so bila vojvodstva nemškega cesarstva, kolikokrat so se cesarjem upirala ter jih navadno samo po imenu priznavala za svoje gospodarje, ta bode tudi razumel, da Koroška Vojvodina tudi po svojem združenji s Franki ni bila nikakor ž njo spojena v enotno državo z enakimi zakoni in isto upravo; ampak da so slovenske dežele obdržale svoje stare pravne običaje in celo svojo mero in denar („lira sclavo-nesca" se na Furlanskem omenja še v XIV. stoletji). Za nemške naseljence med Slovenci veljali so pač nemški (t. j. bavarski) zakoni. Šele ko se je med seboj pomešalo in deloma spojilo slovensko, bavarsko in rimsko pravo, nastali, so iz tega deželni zakoni in pravilniki, ki so ostali v veljavi celo do sodniške reforme Jožefa II., torej do pred komaj sto let.«
V kritiki h knjigi »Geschichte Karnten«, avtorja Edmunda Aelschker-ja (1883): »Kelti niso nikoli gospodovali na Koroškem in tudi Gali so bili le kot vojaška, zapovedujoča kasta, medtem je bilo pravo in prvotno koroško prebivalstvo drugega roda [nekateri starinoslovci mislijo tu na Etruske], drugi na posebno, z Iliro-Traki sorodno ljudstvo. Če so pa bili Gali skitskega porekla, tedaj ni tako nemogoče, da so že v najstarejših časih najbližji sorodniki denašnjih Slovenov tudi na Koroškem stanovali, kakor se to nemogoče zdi prof. Aelschkerju.
Zastonj je torej vse sklicevanje na keltski tur = gora in kam = rog, skala. Saj sam pisatelj poudarja, da so si korenike vseh arjoevropskih jezikov sorodne in da je torej nevarno delati zgodovino iz imenskih podobnosti. V tem smo istih misli z g. pisateljem in pristavljamo, da učeni in resni možaki izpeljujejo ime Turov, nemški Tauern od „tau'ern, tavern", t. j. „taverna" = krčma, ker se na vsakem prehodu čez Ture nahajajo take taverne, ali po ljudskem izgovoru „tau'ern", tako da so turisti mislili, ka je to lastno ime pogorja. — Ime Kam, Krn pa se ne nahaja le po stari Carniji in po Noriku [Koroškem], nego tudi po vseh jugoslovenskih deželah. Tako imamo v Črnigori, kjer vendar nikoli niso Kelti stanovali, visoko planoto Krnovo in na njem vrh Kr-nova glavica, a na drugem mestu Krnjajela in Krna Jela blizu Goražde v Bosni ter Krnjak na avstrijsko-črnogorski meji po vrhu Lastve. Vsa ta krajna imena pa ne prihajajo od keltskega „karn", nego od srbskega „krnj, krnjast" = schartig, po besedi in po pomenu ravno isto, kar slovenski „odkr[h]njen".«…
…nato nadaljuje: »Kar se imena Carniola tiče, nepotrebno je vsako izvajanje od kam in oil [jul] = skala, torej „rogova skala" [?], ker je že Linhart dokazal, da je to ime le pomanjševalno od Carnia in da je bilo izumljeno od zgodovinskih pisateljev IX in X. stoletja za najvzhodnejši del stare Carnije. [Versuch einer Geschichte Krains II., pg. 155—156]. Slovensko ime Kranj, Kranjsko pa nima s „Carniolo" nič opraviti, [čeravno Miklosich to mnenje zagovarja] in tudi ne prihaja od besede kraj v pomenu: Rand, (Kranjsko torej ni = Grenzland), nego v pomenu: Gegend, Land, torej Kranjsko = Krajina = Pokrajina.«
Skupno število vseh Slovencev(1892): »Pri zadnjem števanjui so našteli po slovenskih deželah 1,176.535 Slovencev, in sicer 466.257 na Kranjskem, 400.367 na Štajerskem, 135.036 na Goriškem, 101.030 na Koroškem, 44.390 v Istri in 26.639 v Trstu z okolico. Ostalih 2816 pa je raztresenih po raznih deželah. Poleg tega izkazuje uradna statistika 70.658 Slovencev na Ogerskem in 20.987 na Hrvaškem. Tako bi bilo vseh Slovencev v naši državi 1,268.180, ali če prištejemo še kakih 2000 v Bosni in Hercegovini živečih Slovencev, v okroglem številu 1,270.000. Prištejemo li tudi 33.000 beneških Slovencev, to vidimo, da je vseh Slovencev (brez amerikanskih) nad 1,360.000. —
Te številke pa se ne ujemajo z resnično vsoto Slovencev. Razen morda na Kranjskem. Slovenci na Hrvaškem in v Istri nikjer niso šteti natanko. Največ so jih zamolčali v Trstu in okolici, kjer jih je izvestno 50.000 (20.000 v mestu, 30.000 pa v predmestjih in okolici). Na Koroškem in Štajerskem so jih zatajili v vsaki deželi po 20.000, a na Goriškem 15.000. Nasproti so pa menda na Ogerskem tudi kajkovske Hrvate šteli za Slovence in našli dno nenavadno visoko število. V resnici menda ne bode nad 50.000 Slovencev na Ogerskem. Če te številke zravnamo, privzeti moramo številu 1,300.000 še kakih 60.000, in tedaj se nam pokaže, da živi sedaj v Evropi okoli 1,360.000 Slovencev, torej ravno toliko, kolikor šteje prebivalcev ves Veliki Dunaj.
Da se v Istri niso Slovenci od leta 1880. pomnožili skoraj nič, to prihaja odtod, ker se tam ne da lahko določiti, kdo je Slovenec, kdo Hrvat. Leta 1880. so našteli n. pr. v buzetski občini 3626 Slovencev, a lani le 1801. Prej so zapisali mnogo Slovencev tudi v vashi Vrh, Sovinjak, Draguč in v mestu Buzetu, ker so tam Kajkavci. Ali koncem leta 1890. so vzprejeli za Slovence le prebivalce vasi Movraža, Sočerga in po nekoliko one v Črnici.«
|
|
|
|
|
|
