|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bil v Sloveniji leta 1827 patentiran ladijski vijak, kateri se uvršča med pomembnejša znanstvena odkritja na slovenskih tleh. Zasluge za to gredo Jožefu Resslu, po rodu sicer Čehu, ki pa je velik del življenja prebil v Sloveniji.
|
|
Selitve v Istro z juga in hrvaške ponaredbe zgodovinskih virov
V 15. stoletju je bila Hrvaška dokaj majhna dežela, ki jo je na severu omejevala veliko gozdnato območje, imenovano Gozd, hrvaško Gvozd. Severno in vzhodno od tega Gozda se je nahajalo Kraljestvo Slovenijeh/regnum Sclavoniae, v katerem so prebivali bezjaški Slovenci, medtem ko je Hrvaška na zahodu mejila na pas ob jadranski obali – ozemlje, ki je spadalo pod Benetke. Dejansko so pod takratno Hrvaško spadale predvsem Lika, Gacka in Krbava. Hercegovina na njenem jugovzhodu je bila v tistem obdobju že v večji meri zasedena od Turkov.
Selitve Hrvatov po bitki na Krbavskem polju
Dne 9. kimavca 1493 je prišlo do prelomne bitke na Krbavskem polju, v kateri so bili Hrvati hudo poraženi. Bošnjaški Turki, dejansko pa v veliki meri srbski in hrvaški poturčenci, so pripravili zasedo, kamor so z navideznim begom zvabili Hrvate. Na skrbno izbranem mestu je bila hrvaška vojska najprej obkoljena, nato pa strahovito in krvavo poražena. V bitki so padli ban Derenčin, večina hrvaškega plemstva in več kot deset tisoč hrvaških vojakov. Op. 1
Po mnenju hrvaškega zgodovinarja Ferda Šišića je bitka na Krbavskem polju »pomenila smrtni udarec za plemstvo v Hrvaški na južni strani Gozda in od tega si ni nikdar več opomoglo. Že 1522. je bila vsa južna Hrvaška razen Klisa in beneških primorskih mest pod turško oblastjo, med tem ko sta Lika in Krbava v večjem delu opusteli«. Op. 2
Dejanske posledice Krbavske bitke so bile predvsem množične selitve, ki so povzročile popolnoma spremenjeno narodnostno stanje na vsem Balkanu in celo širše, kot ugotavlja Trpimir Macan:
»Po krbavskem porazu so se začele stoletne selitve hrvaškega naroda. Šteje se, da se je v njih do konca 18. stoletja izselilo, razselilo in bilo ujetih 1.600.000 Hrvatov. Samo v začetku 16. stoletja naj bi bilo ujetih 60.000 Hrvatov. /…/ Na njihova zemljišča pod Turki, pozneje pa tudi na drugi strani turške meje, so se že v začetku 16. stoletja naselili novi prebivalci iz notranjosti Turškega cesarstva. To so današnji Srbi v številnih hrvaških krajih.« op. 3
Hrvaški zbor (sabor) se je sestal naslednje leto po porazu pri Krbavi (1494) v Bihaču. Op. 4 S tega zbora je hrvaško plemstvo poslalo papežu Aleksandru VI. prošnjo za pomoč, sicer bodo Hrvati prisiljeni v sporazum s Turki in sprejeti njihovo vero ali pa se izseliti iz svoje domovine. Op. 5 Ker pomoči ni bilo, so Hrvati uresničili svojo napoved, en del jih je prestopil k Turkom in sprejel njihovo mohamedansko vero, drugi del pa je množično zapustil domovino in se iz nje izselil. Za plemstvom in cerkvenimi dostojanstveniki se je selilo tudi preprosto hrvaško ljudstvo.
Hrvati so množično bežali iz prave Hrvaške v smer, v katero se je umaknilo njihovo plemstvo – torej v Kraljestvo Slovenijeh, v nekdanjo Slovensko marko/krajino oziroma v krajnsko Belo krajino ter v Istro. Med tamkajšnje slovensko prebivalstvo so prinesli dodaten strah pred Turki, nekoliko drugačne navade ter kulturo in že precej spremenjen »rvacki jezik«, ki je bil neke vrste mešanica srbskega in slovenskega jezika, kar je razvidno iz ohranjenih besedil iz 15. in 16. stoletja.
Precej Hrvatov je tudi ostalo na svojih domovih in se podredilo Turkom ter sprejelo njihovo vero. Mnogi med njimi so bili pozneje najhujši nasprotniki svojega nekdanjega naroda in vere – krščanstva. Poznamo številna imena pomuslimanjenih Hrvatov, npr. Ahmed paša Hercegović, sin Stipana Vukčića Kosače, Mahmut paša Hrvat, Rustem paša Hrvat, Murat paša Hrvat, Pijali paša Hrvat, Sijavuš paša Hrvat, Husrev beg, Hasan paša Predojević, itd. Op. 6
Še sredi 17. stoletja je bila Hrvaška praktično uničena oziroma – kot pišejo Hrvati sami – skrčena na ostanke ostanka. Hercegovina in večji del Dalmacije sta bili pod osmansko upravo, preostali obalni del z otoki pa pod upravo Beneške republike. Hrvaški begunci so pred Turki v glavnem pobegnili v slovenske kraje. Takrat so hrvaški katoliški izobraženci, zbrani v Vatikanu in ob sodelovanju tamkajšnje katoliške cerkve, razvili zamisel o povezanosti t. i. Ilirskih dežel. Ta pojem se je uporabljal zlasti v smislu prebujanja hrvaške narodne zavesti, med tem ko v zemljepisnem smislu najprej ni bil jasno definiran. Op. 7
• Opredelitev zemljepisnega obsega Ilirika (Terrae Illyricae) so prevzeli hrvaški znanstveniki, zbrani v Zavodu sv. Hieronima v Rimu, ki je predstavljal eno glavnih gojilnic hrvaške inteligence v tej dobi. Zavod svetega Hieronima je bil od 15. do srede 17. stoletja, dejansko slovenski zavod, toda dne 24. 4. 1656 je vatikanska sveta Rota na podlagi hrvaških ponarejenih dokumentov razsodila, da Slovenci v njem nimajo (več) nikakršnih pravic, in tedaj so ga v svoje roke dokončno prevzeli Hrvati. Zatem so se člani Zavoda odločili, da bodo izdelali točen zemljevid ilirskih dežel. Nalog risanja zemljevida so prepustili italijanskemu kartografu Pietru Andrei Buffaliniju, vsebino zemljevida pa so v celoti uredili člani Zavoda na čelu s Stjepanom Gradićem. Zemljevid z naslovom »Congregatio Nationis Illyricae sicuti instituta fuit ab Illyricis ex Dalmatia, Croatia, Bosna et Sclauonia in Vrbem confluentibus ita eorumdem Regnorum Nationales tantum, vel Ortundi, Sclavonica tamen lingua loquentes« je še danes shranjen v Papeškem hrvaškem zavodu sv. Hieronima v Rimu. Njegova izdelava je trajala štiri leta, od 1659 do 1663, meje Ilirika pa so na zemljevidu izpostavljene z debelo črto. Op. 8
• Kakšen je bil namen izdelave zemljevida Ilirika – ime so izbrali načrtno, saj v primeru, ko bi izbrali ime Hrvaška, pod tem imenom nikakor ne bi mogli povezati vseh dežel, kot so jih lahko pod »blagovno znamko« Ilirik –, nam lepo pove hrvaška zemljepiska Mirela Slukan Altić: »Zemljevid ilirskih dežel, ki so ga uredili člani Zavoda, je imel izjemen vpliv na tedanje sodobnike in je budil narodno zavest, kar je bila obenem tudi njegova programska misija. Z revitalizacijo (oživitvijo) ilirskega imena se je iskala pot za integracijo hrvaških dežel.« op. 9
•
Pri opisovanju zemljevida Ilirika iz srede 17. stoletja, kar je zgolj drugo ime za veliko Hrvaško, v katero so bile vključene tudi nehrvaške dežele, kar sama bodejo v oči naslednja dejstva. Meja se je po lastnih velehrvaških videnjih začenjala pod mestom Reka ob Jadranu in od tam šla proti reki Kolpi, ki ji je sledila do okolice Karlovca. Meja je tudi sekala Zagorje vzhodno od reke Krapine in tekla proti reki Dravi. Medmurje torej tedaj še nikakor ni bilo v mejah velike Hrvaške ali Ilirika, enako pa seveda velja tudi za Istro. Zanimiva je primerjava z obdobjem med letoma 1918 in 1929, torej v prvem desetletju obstoja Kraljevine SHS, ko je celotno Medmurje še spadalo v Slovenijo, pa tudi od Reke do današnje državne meje je potekal nekaj kilometrov širok, tako imenovani Slovenski pas, ki je bil vmes med Istro in Hrvaško. Hrvati potemtakem z Istro niti takrat še niso imeli ozemeljskega stika. V 17. stoletju torej niti Istra niti Medmurje nista spadala v okvir velehrvaških idej in teženj. Op. 10
Selitve Hrvatov in drugih Balkancev v Istro po vojnah v 16. stoletju
Čeprav Istra tedaj v političnem smislu torej ni bila vključena v namišljeno ozemlje velike Hrvaške ali Ilirika, pa so se številni Hrvati v begu pred Turki in lastnimi sonarodnjaki, ki so prevzeli turško vero, dejansko množično selili tudi v to slovensko deželo, v 17. stoletju imenovano celo »Istria, slovenskoga naroda deržava«. Op. 11 Poleg Hrvatov so v Istro bežali tudi Srbi, Črnogorci, Dalmatinci, Vlahi, Morlaki/Črnivlahi, ter celo Albanci in Grki. Vse te selitve so se dogajale po obeh velikih vojnah med Habsburžani in Benečani, in sicer po letu 1523, ter predvsem po letu 1617.
V prvi vojni med letoma 1508 in 1516, v kateri so se Benetke spopadle s Cambraisko ligo (papež, Španija, Francija, idr.) ter s habsburško Avstrijo, so Benečani v Istri pod svojo oblast pridobili enklave Hrastovlje in Završje ter Draguč in Barban. Obenem so Benečani izgubili Črni Kal, Socerb, Mokovo in Novigrad (Pograd). S tridentinskim mirom leta 1535 je bila na novo začrtana meja v Istri, slovenski Istrani pa so dejansko postali žrtev nesoglasij, trenj in medsebojnih spopadov dveh tedanjih velesil – Benetk in Avstrije – tudi v naslednjih desetletjih in stoletjih. Op. 12
V tem obdobju je Istra postala prizorišče najhujših bojev, pokolov, pustošenja in uničenja, kar lahko povsem jasno označimo tudi kot genocid nad istrskim slovenskim staroselskim prebivalstvom, ki je v velikem delu Istre zaradi vsega tega postopoma postajalo in navsezadnje tudi postalo manjšina. Pri tem je potrebno ločiti dve vrsti naseljevanja novih prebivalcev v Istro. Eno vrsto novih naseljencev so predstavljali dejanski begunci pred Turki, v glavnem Hrvati, ki so v Istro v največkrat pribežali samoiniciativno.
O teh beguncih imamo poročilo, ki se nanaša na Istro že iz leta 1490, torej še pred Krbavsko bitko: »1490, 13. marec: V letošnjem letu prispejo na Kras Bošnjaki in Hrvatje s svojimi čredami, bežeči iz strahu pred Turki; se razgnetejo, uničujejo in požigajo gozdove; in kljub zahtevam domačinov, naj se jih odstrani iz dežele, ostajajo in povzročajo domačinom veliko škodo.« op. 13 V veliko večji meri so Hrvati bežali v Istro šele v 17. stoletju, kot bomo videli v nadaljevanju tega pisanja tedaj tudi že načrtno.
Drugo vrsto novih naseljencev so predstavljali prebivalci iz Dalmacije, Črnogorskega primorja, Albanije in celo Grčije, ki jih je v svoj del Istre načrtno naseljevala Beneška republika od konca 15. do konca 17. stoletja. Tem naseljencem so Benečani sredi 16. stoletja, podaljšali oprostitev plačila davkov s 5 na 20–25 let. V glavnem gre za t. i. Morovlahe ali Morlake, po slovensko Črne Vlahe ali Črne Lahe. Prospero Petronio o njih pravi, da so radi kradli in povzročali nerede. Op. 14 O teh novih naseljencih piše tudi Pietro Kandler v svoji Notizie Storiche di Montona, 1875, str. 239, na kar se tudi sklicuje tudi Angelo Marsich, ki pravi: »Beneška republika naseli na območje Motovuna kolonijo Črnih Lahov, bolje rečeno 'hordo barbarskih in nedelavnih ljudi'.« op. 15 Iz tedanjih primarnih virov je razvidno pomembno spoznanje, da domačini – Istrani – tedaj v veliki meri torej še Slovenci/Sclavi, nad novimi prišleki, predvsem zaradi njihovega neprimernega obnašanja, niso bili preveč navdušeni.
Kronologijo organiziranih priselitev v Istro v obdobju med 15. in koncem 17. stoletja je v svoji monografiji z naslovom Rovinjsko selo podal Vjekoslav Bratulić. Dopolnil jo je Miroslav Bertoša, ki je v glavnem povzemal Kandlerja (L'Istria, a. 4, n. 11 in a. 6, n. 18–20). Črnogorski zgodovinar Stanojević je na podlagi neobjavljenih podatkov iz beneškega Državnega arhiva izračunal, da se je samo v prvih 70. letih 17. stoletja v Istro preselilo okrog 11.000 novih naseljencev. Po njegovem izračunu jih je bilo iz Dalmacije in Bosne 8.300, iz današnjega Črnogorskega primorja okrog 2.000, 306 iz Grčije ter 362 iz Albanije. Temu bi bilo potrebno dodati še številke o novo priseljenih Hrvatih, ki jih Stanojević pri svojem izračunu ni upošteval. Na podlagi razprave Miroslava Bertoše je moč ugotoviti, da se je tudi v 16. stoletju z Balkana v Istro priselilo podobno število novih naseljencev. Op. 16
Te podatke je potrebno primerjati s podatki o številu prebivalstva v Istri pred uskoško vojno med letoma 1615 in 1617 in po njej. Tako je npr. leta 1575 v Pazinski knežiji oziroma v krajnskem delu Istre živelo okrog 9.500 prebivalcev, v glavnem Slovencev, po uskoški vojni pa je v tem delu Istre leta 1623 živelo zgolj še 2.380 prebivalcev. V Beneški Istri naj bi pred uskoško vojno živelo okrog 46.000 prebivalcev, podatkov za obdobje neposredno po vojni žal ni, leta 1649 pa naj bi v tem delu Istre že prebivalo 49.332 prebivalcev. Op. 17 Ti podatki pa nam ne povedo, koliko prebivalcev je bilo v Istro naseljenih na novo, niti koliko jih je bilo pobitih med vojno.
Uskoška vojna v Istri
Med letoma 1615 in 1617 je, kot že rečeno, izbruhnila vojna med Benečani in Habsburžani, ki so jo povzročili tako imenovani uskoki iz Senja. Ti so vse pogosteje plenili beneške posesti, napadali ladje ter vdirali v beneško Istro, od koder so odnašali naropana živila ter odpeljali živino. Zato so Benečani od nadvojvoda Notranje Avstrije (Koroške, Goriške, Krajnske in Štajerske), ki je bil obenem tudi poveljnik Krajine, zahtevali, da se uskoki odstranijo iz Senja. Ker se to ni zgodilo, je izbruhnila vojna, imenovana tudi uskoška vojna, ki je v Istri trajala skoraj tri leta. V dolini reke Soče je habsburška vojska potolkla Benečane ter prodrla v Istro, enako pa so v Istro z juga vdrli uskoki, ki so opustošili precej istrskih vasi. Strahovito je trpelo zlasti istrsko-slovensko staroselsko prebivalstvo, ki so ga uskoki preganjali in pobijali. Do uskoške vojne v Istri, ki je bila razdeljena na habsburški del (Pazinska grofija, ki je pripadala Krasu in Krajnski) ter beneški del ob zahodni istrski obali, Hrvatov skoraj ni bilo ali pa so predstavljali zanemarljiv delež prebivalstva, v glavnem kot begunci iz okupirane Turške Hrvaške. Op. 18
So se pa v uskoški vojni na obeh vojskujočih se straneh bojevali oddelki Hrvatov. Tako je bila na strani avstrijskih Habsburžanov hrvaška vojska pod poveljstvom vicegenerala Vuka Frankopana. Ta je skupaj z enotami uskokov iz Senja širom Beneške Istre nad tamkajšnjim prebivalstvom počenjala številne grozovitosti, požigala, plenila in ropala ter vodila slovenske istrske kmete v suženjstvo. Med uskoki iz Senja sicer niso bili samo Hrvati, temveč so bili pod tem pojmom združeni tudi Srbi, Vlahi in Morlaki ali Črni Vlahi. Kljub temu pa imamo podatek, da je leta 1612, kar je le malo pred začetkom uskoške vojne, senjski uskoški vojvod Ivan Vlatković samega sebe označil kot »ubogega zaprtega hrvaškega vojaka«. Op. 19 Hrvaški plačanci oziroma najemniški vojaki so bili tudi med četami Benečanov, zlasti v beneški mornarici. Tako je npr. kapitan Augustin Jelić poveljeval hrvaškim mornarjem v Kopru, kapitan Pavao Ostojić pa v Miljah. Dve hrvaški četi sta pred uskoki branili Tržič nad Trstom ipd. op. 20
Dejstva, da so bili Hrvati vključeni v čete na obeh sprtih straneh in da so bili pravzaprav tudi uskoki Hrvati, so se Benečani dobro zavedali, kar kaže njihovo uradno dopisovanje iz leta 1590, v katerem je navedeno, da so Hrvati iste narodnosti kot uskoki (Crovati della medesima natione che gli uscocchi). Hrvati zato ne bodo nikoli dobro služili v Beneških četah, če se bodo morali bojevati proti uskokom, saj ne bodo hoteli prelivati svoje lastne krvi. Op. 21
Uskoškim napadom sta bili predvsem izpostavljena Čičarija in Kras ter celotno obmejno območje Pazinske grofije, ki je sicer spadala h Krajnski. Že v prvem naletu uskokov in hrvaške vojske Vuka Frankopana so Hrvati v stilu roparskih tolp požgali vasi Osp, Gabrovica, Lonke, Mrčenigla, Barbana, Savičente, Hum ter odmočje Rovinja in Vodnjana. Zatem so razširili svoje plenilske požige še v Črnico, Fjegoro, Sočergo in Pregaro ter več vasi severozahodno od Buzeta. V isti maniri so jim odgovorili najemniki beneške vojske, ki so požigali plenili ter pobijali v vaseh na drugi strani meje. Obe strani sta torej uporabljali enako taktiko, ki je pomenila zgolj rop sosednjih vasi na drugi strani meje, plenjenje drobnice, živine in živil, požiganje hiš in drugih poslopij ter pobijanje kmečkega prebivalstva ali njegovo zasužnjevanje.
Novigrajski škof Tommasini o enem samem vpadu tej vojni piše sledeče: »Kmalu zatem so skupaj s trsatskim grofom Volfgangom ter hrvaškimi konjeniki krenili v Istro, kjer so vse pokončali z ognjem in mečem ter oropali vso deželo. Najprej so požgali vasi Osp, Gabrovico, Bazovico ter Loko in v tej vasi, ki je bila gosto naseljena, oropali cerkve, oskrunili podobe svetnikov in vrgli na tla Najsvetejše, da bi odnesli srebrni tok (tako piše zadrski škof msgr. Minuccio Minucci v zgodovini uskokov). Isto so naredili v Močungi, na območju Barbana in Svetivičentu, požgali so Šalež, Grimaldo, Rožar, Smokvice, Rakitovič, Movraž, Gračišče, Sočergo, Zrenj in Brutijo, vasi na Vodnjanskem ter mnoge na Rovinjskem. Napadli so tudi grad Draguč in Hum, a so bili odbiti. Zatem so okrepljeni naskočili dva gradova, in ko so jih od tam spodili, so požgali vse bližnje vasi. Vpad je trajal dvanajst dni, dokler se ni zbrala beneška vojska, da se temu upre. Pustošenje je prekašalo tisto neverniško, kljub temu da so to bili nadvojvodski ljudje in lahko rečemo iz iste okolice.« op. 22
Kapitan Slovencev s černido brani istrske vasi
Iz tega obdobja (1616) je v zgodovinskih virih poznan Koprčan Verz Verzij, poveljnik posadke v Buzetu, ki je imel nalogo varovati kmete ob žetvi, za kar so beneško oblast prosili župani enajstih vasi na Krasu. Verzij je v virih imenovan »kapitan Slovencev« in je zaradi pomanjkanja rednih vojakov razdelil orožje kmetom oziroma slovenski kmečki črni vojski ali černidi. Op. 23
O kapitanu Slovencev je pisal Sergij Vilfan v svoji knjigi Zgodovinska pravotvornost in Slovenci naslednje:
»Na koprskem ozemlju, ki je bilo v severni Istri največje, je v imenu mesta načeloval slovenskim podložnikom kapitan Slovencev (CAPITANEUS SCLAVORUM), ki so ga dosmrtno volili koprski oz. beneški plemiči iz svojih vrst. Od njega so pričakovali, da zna slovensko (1560). Podobno kot drugod deželskosodni organi je poveljeval kmečkemu vpoklicu (CERNIDA, črna vojska). Omenja se že v 14. stoletju.« op. 24
Dejansko je v virih prvič zaslediti kapitana Slovencev v času po koprskem uporu leta 1348, ko je to mesto zasedel Benečan Viljem (Guglielmino) Rosso. Koprski kapitan Slovencev je v latinščini imenovan Capitaneus Sclavorum Justinopolis in je pozneje v vojaškem smislu obvladoval vseh 40 do 44 vasi koprskega teritorija. Op. 25 Vilfan meni, da je bil capitaneus Sclavorum dejansko vrhovni organ ali glavar Slovencev. »Najbrž je predsedoval pravdi za težke kazenske stvari, spočetka morda tudi veči in izvrševal nekak policijski nadzor. O njegovi vlogi kot poveljnika kmečke črne vojske smo ob prehodu v novi vek dokaj izčrpno poučeni. Tudi tu je treba besedo capitaneus razumeti v smislu sodno-policijskega in obenem vojaškega organa. Vse kaže na to, da se je glavar Slovencev moral razviti iz nekdanje funkcije krajinskega kneza.« op. 26
Na strani Benečanov so bile med najemniškimi vojaki poleg Hrvatov tudi čete Albancev, Črnogorcev, Korzičanov, Francozov, Švicarjev, Nizozemcev, Italijanov in Nemcev ter celo najemniki iz Azije. Na avstrijski strani so stali najemniški Hrvati, uskoki (Hrvati, Srbi, Vlahi, Morlaki), Nemci, Francozi, Valonci in Španci. Vsa ta pisana druščina in predvsem dejstvo, da je v veliki večini šlo za najemniške vojake, plačance, slovenskemu prebivalstvu Istre nikakor ni obetala nič dobrega. Op. 27
Na obeh straneh avstrijsko-beneške meje v Istri so svoje vasi in imetje pred roparskimi vpadi plačancev branili istrski kmetje, katerih slovensko poreklo jasno kaže ime, ki je zabeleženo v beneških in avstrijskih arhivih – černida ali črna vojska (cernida). Ti so oboroženi z »arkebuzami, mušketami, bodali, sekirami, vilami in kosami« branili sebe in svoje bližnje ter svoje imetje, pogosto skupaj tako moški kot ženske, »in se ogorčeno bojevali za vsak meter zemlje, za vsak hrast, izvir vode, lokev, kal in šop trave«. Op. 28
Vemo, da je bila černida ali črna vojska splošen pojav na ozemlju zgornjih slovenskih dežel, od Beneške Slovenije, Goriško-Gradiške, Koroške, Štajerske in Krajnske, nazaj do Istre. Nič čudnega torej ne predstavlja zapis v Sušnik-Jambrešičevem slovarju Lexicon Latinum leta 1742, kjer najdemo pod latinskim geslom Istria (Histria) na strani 459 slovensko obrazložitev – »Istria, slovenskoga naroda deržava, sada z – vekše strane Benetancem podložna«. Op. 29
O slovenskem poreklu prebivalcev tedanje Istre priča tudi glagolski zapis na cerkvi Sv. Roka v Dragoču, ki se glasi »1615, dedebra (decembra/grudna, op. p.) dan pervi, be požgan borg pod Draguč od Oskok«. Op. 30 O stanju v Istri ali bolje rečeno o uničenju dežele nam priča pisanje Gieronima Cornera iz leta 1618:
»Pod to upravo se zraven gradu Buzet nahajajo tudi gradovi (kašteli) Roč, Hum in Draguč z vasema Vrh in Sovinjak ter enajst vasi na Krasu (Brgudec, Polje, Klenovščak, Slum, Dane, Račja vas, Prapoče, Rašpor, Trstenik, Brest in Rakitovec). V preteklosti je bil ves ta kraj, kot sem obveščen, zelo ploden in obilen, dobro naseljen, obdelan in bogat z živino. V preteklem burnem obdobju je pretrpel številne nadloge, posebno vasi na Krasu, na meji s posestvi nadvojvoda so se, oddaljena od kakršnekoli pomoči, našle v nesreči, porušene in požgane. Veliko prebivalstva je bilo pobitega ali je zapustilo kraj, živina je uničena, polja so ostala neobdelana in neplodna …« op. 31
Ob tem velja omeniti, da so toponimi oziroma imena vasi, naštetih v Cornerjevem in pred tem tudi Tommasinijevem pisanju, povsem slovenski.
Genocid nad istrskim slovenskim prebivalstvom
Po pisanju Miroslava Bertoša je uskoška vojna v Istri predstavljala ponovljeno sliko razmer iz obdobja velike vojne med Beneško republiko in Cambraisko ligo v letih 1508–1523. Vendarle pa so akcije požiganja, pobijanja prebivalstva in oboroženih roparskih spopadov dosegle veliko večje razsežnosti, še zlasti na obeh straneh meje.
»Tu je pobitega 30–50 % prebivalstva, odvedene, zaklane ali uničene 90–99,5 % živine (delno je ta poginila od lakote in žeje), porušenih ali požganih 60–90 % hiš in zapuščenih 90–98 % zemljiških površin, ki so bile do tedaj obdelane. Vojna je vzpodbudila številna notranja migracijska gibanja, predvsem beg na manj ogrožena območja. Čeprav so bili oddaljenejši deli polotoka manj prizadeti z ropom in uničevanjem, tudi zato ker je Republika posvečala glavno pozornost zaščiti obalnega območja, je uskoška vojna vendarle uničila gospodarstvo primorskih mest in njihovega ozemlja. Strahotna pustošenja materialnih dobrin, enako Kraljevcev (kranjskega dela Istre, op. p.) kot tudi Benečanov, so bila izenačena v strašni lakoti, splošni bedi, smrti … tako zmagovalcev kot poražencev.« op. 32
V Kroniki iz Boljunca pri Trstu je glagolski duhovnik Ivan Križmanič o tedanjem krutem in tragičnem dogajanju zapisal: »I bi kruto velik rat, da bog zna broj ljudi kolikih pogibe. Istria bi vsa poplinena. Biše Sveti Marko vzel Moščenice i mnogo gradi cesarovih. I stajaše velika vojska Svetoga Marka pod Gradačku i cesarova tri leta. I tako najdoše, da ih pogibe i ednih i drugih veče od petdeset tisuč ...« op. 33 Zanimivo je, da je jezik glagolske Kronike iz Boljunca pri Trstu, iz prvih desetletij 17. stoletja, precej podoben jeziku Kronike Antona Vramca, prve slovenske tiskane zgodovinske knjige iz 16. stoletja, ki je seveda napisana v slovenščini. Op. 34
Ravnanje Hrvatov v različnih vojskah je bilo po pravilu enako. Videli smo že, da so Hrvati v turški vojski ali pa kot martolozi v glavnem ropali, plenili, posiljevali in zasužnjevali slovensko prebivalstvo. Enako velja za Hrvate v nadvojvodovi in uskoški vojski, pa tudi za Hrvate v beneški vojski. Vsi so uničevali in požigali slovenske vasi, naše prebivalstvo pa so vodili v suženjstvo. Pri tem je morala obstajati več kot odlična povezanost med Hrvati v Turčiji in tistimi v avstrijskem cesarstvu ter v Beneški republiki, kajti vsi slovenski ujetniki so se po pravilu znašli na suženjskih trgih v Turčiji. Bilo bi zelo dobro, če bi tisti, ki nam predavajo o stoletnem hrvaško-slovenskem prijateljstvu, imeli pred očmi tudi ta dejstva, saj je več kot jasno, da je šlo za popoln genocid nad slovenskim staroselskim prebivalstvom. Če so torej celo prijatelji izvajali genocid nad Slovenci, sovražnikov niti nismo potrebovali …
Hrvaški zgodovinarji vse do druge svetovne vojne v svojih zgodovinskih delih Istre večinoma niso obravnavali kot dela hrvaškega ozemlja. Povsem drugače je po letu 1945, ko si lastijo že večinski del Istre (včasih celo Trst), njihovi zgodovinarji pa so napisali več knjig, v katere so vključili tudi zgodovino Istre, kakor da bi bila ta dežela »večno hrvaška«. Med drugim si neupravičeno lastijo celo Rižanski placit ali Rižansko večo, ki po njihovem predstavlja dokaz o hrvaštvu Istre. Op. 35 Podobno ravnajo tudi v zvezi z uskoško vojno, o kateri je npr. Dragutin Pavličević zapisal: »V uskoški vojni so bili v glavnem prizadeti Hrvati in območja, na katerih so bili naseljeni. Klub temu so bile tudi neke koristi: v opustošeno Istro so bili iz zaledja v glavnem naseljeni Hrvati. Njihovo število je od 1625. do 1655. naraslo za skoraj dvakrat (s 36.500 na 64.000), to pa je bil velik korak k pohrvatenju Istre«. Op. 36
Po Pavličeviću naj bi v uskoški vojni sicer najprej utrpeli škodo prav Hrvati, vendar zagotovo ni bilo tako. Hrvati namreč do tedaj v Istri niso predstavljali omembe vrednega deleža prebivalstva. Poleg tega so bili tisti Hrvati, ki so tedaj živeli v Istri, v resnici novi naseljenci – begunci, ki so tja prispeli šele v nekaj desetletjih pred uskoško vojno. Ker so bili najemniški vojaki Hrvati udeleženi v vojskah obeh sprtih strani, pa je sploh zanimivo, da bi naj po Pavličeviću v vojni trpeli predvsem Hrvati v Istri. Dejansko so namesto Pavličevićevih izmišljenih Hrvatov v uskoški vojni škodo trpeli predvsem staroselski istrski Slovenci, saj so bili v nekaterih predelih Istre takrat dobesedno iztrebljeni. Dokaze, da je res tako, smo že predstavili v zgornjem pisanju. Drži pa drugi del Pavličevićevega pisanja, namreč da so se bili v opustošeno Istro, v kraje, v katerih so uskoki pred tem iztrebili staroselske Slovence, iz Hrvaške množično naseljevali Hrvati. To je bil pomemben korak k procesu postopnega pohrvatenja Istre, ki pa se je dejansko izvajal še v 20. stoletju in se izvaja tudi še danes. Zanimivo je tudi, zakaj Pavličević uporablja podatke o Hrvatih v Istri šele iz obdobja okrog sedem let po uskoški vojni. Se je morda v Istro, v obdobju sedmih let po vojni, v opustošene kraje priselilo skoraj 30.000 Hrvatov, naslednjih 34.000 pa tja do leta 1655? In kje so podatki o Hrvatih v Istri pred uskoško vojno?!
Med letoma 1645 in 1669 je več kot dvajset let potekala turško-beneška vojna zaradi največjega grškega otoka Krete. Istočasno je tudi v zaledju Dalmacije potekala turško-beneška vojna, v katero so se vključili še drugi kristjani – Hrvati, Vlahi, Morlaki, Srbi in Črnogorci, ki so v sestavi pomožnih odredov ali kot tako imenovani hajduki pomagali beneški vojski. Med to vojno so se znova precej spremenile etnične razmere v Dalmaciji in tudi v Istri. Na območje okrog Pulja v Istri se je priselila večja skupina Hrvatov in Vlahov, leta 1657 pa se je v sosednji Peroj priselila še večja skupina prebivalcev iz današnjega Črnogorskega primorja. V zvezi s temi migracijami so zelo zanimive in značilne besede Dragutina Pavličevića: »Kljub temu da so pravoslavni Vlahi spremenili do tedaj edinstveno versko strukturo, hrvaška območja pa so namesto Turkov zasedli Benečani, lahko vendarle sklenemo, da je to bil prvi korak k osvoboditvi hrvaškega naroda in začetek integracije nacionalnega prostora.« op. 37
Vlahi, Črni Vlahi (Morlaki) in Črnogorci v Istri
V resnici so na etnično stanje v Istri pomembno vplivali Vlahi, Črni Vlahi (Morlaki) in Črnogorci, ki so se ob Hrvatih v 17. stoletju množično priselili v Istro med tamkajšnje staroselske Slovence. Tako Črnogorci kot Vlahi so pomagali okrepiti položaj Hrvatov, obenem pa so postopoma zmanjševali vlogo in pomen staroselskega slovenskega istrskega prebivalstva. S tega vidika so besede Pavličevića pravilne, saj lahko dejansko govorimo o začetku ali o prvem koraku k »osvoboditvi Hrvatov« oziroma k integraciji hrvaškega naroda, ki je bila v Istri izvedena šele v 20. stoletju, kot smo omenili že zgoraj. Vsekakor je k temu še potrebno dodati, da je šla hrvaška integracija tudi v Istri na račun in v škodo Slovencev ob manipulaciji s tujim imenom S(c)lavi. Temu pojmu so Hrvati nadeli novo izmišljeno obliko Slaveni, za katero Slovenci danes uporabljamo ime Slovani. In prav s pomočjo ideje slovanstva so številni Slovenci v Istri, predvsem pa tisti, katerih priimki so se končali z -ič, preprosto čez noč postali Hrvati. Glede na to, da bi naj tako ali tako vsi bili Slovani, po hrvaško Slaveni, so istrskemu prebivalstvu razlagali, da je vseeno, ali so Slovenci ali Hrvati. No, seveda, to so razlagali predvsem slovenskemu istrskemu prebivalstvu. Hrvatom je bilo vselej pomembno, da so Hrvati, Slovenci pa so s tem, ko so se odpovedali domnevnemu »splošnemu slovanskemu imenu«, imeli ta privilegij, da so lahko postali pripadniki Hrvatov. Na ta način so postali Slaveni in še Hrvati, kar bi naj pomenilo dodano vrednost, kdo bi sicer želel biti zgolj slaven …
Istrski razvod – ponarejena listina
Ker hrvaški zgodovinarji vse našteto zgoraj zelo dobro poznajo, vztrajno dokazujejo prisotnost Hrvatov v Istri tudi v obdobjih pred turškimi vojnami. Enega ključnih »dokazov« za hrvaško prisotnost v Istri naj bi zato predstavljala listina, imenovana Istrski razvod. Pod tem imenom je znan obširen spomenik v obliki javne listine, ki govori o razmejitvi goriško-pazinske, oglejske in beneške zemlje v Istri in ima kot leto nastanka navedeno letnico 1325. Ime Istrski razvod (v nadaljevanju IR), je v slovstvo uvedel njegov prvi izdajatelj, Hrvat Ante Starčević, leta 1852. Kritično ga je leta 1929 obdelal slovenski zgodovinar Milko Kos, ki ga je sicer ocenil kot ponaredek, vendar se pri tem ni preveč oziral na ozadje oziroma na razlog ponarejanja. Op. 38
IR naj bi napisali trije notarji v treh jezikih različne redakcije, od katerih je vsaka zase označena kot »izvirnik«. Te tri notarje naj bi pri razmejitvi ozemlja oziroma posesti izbrale prisotne stranke, in sicer »jednoga latinskoga, a drugoga nimškoga, a tretoga hrvackoga, da imamo vsaki na svoi oriinal pisat« op. 39, kot je navedeno na začetku tega spomenika. Notarji naj bi bili: 1. notar in »pop Mikula«, »kapelan gdn kneza i vse gospode deželske i plovan Golegorice« op. 40 za hrvaško redakcijo, 2. »gdn Pernart iz Gorice, ki biše pisar jezikom nemškem« op. 41, za nemško redakcijo, in 3. »gdn Ivan s Krmina, ki biše pisar jezikom latinskim« op. 42, za latinsko redakcijo. V izvirniku se nam ni ohranil niti eden IR niti domnevno hrvaški niti latinski niti nemški. Milko Kos je v zvezi s tem vendarle opozoril: »To je za tako pomembno listino vsekakor pojav, na katerega bi se tudi dosedanje slovstvo moralo ozirati. Tržaškemu zgodovinarju Petru Kandlerju se je zdelo že koncipiranje ene listine v treh jezikih za Istro tedanje dobe, v kateri je datiran Istrski razvod, nekaj povsem neobičajnega, posebej ker vemo, da je bil jezik tedanjih listin splošno latinski, med tem ko nemški in hrvaški jezik nista bila niti razširjena, niti dovolj razvita za pisno uporabo; zato misli Kandler, da datira redakcija v treh jezikih v 17. ali 18. stoletje, prva pa je bila zgolj latinska.« op. 43
Dejansko naj bi vsi prepisi IR, ki so danes znani, nastali na podlagi neobstoječega »izvirnika«, napisanega v glagolici in v domnevnem hrvaškem jeziku, ki ni znan oziroma ni ohranjen. Ohranjen tudi ni domnevni prvi prepis Jakoba Križaniča iz leta 1502. Ohranjen je le hrvaški »prepis« Levca Križaniča iz leta 1546, ki ga je izdal Ante Starčević leta 1852 in potem še Kukuljević leta 1863 ter Šurmin leta 1898.
Z IR se je ukvarjal tudi istrski zgodovinar Carlo de Franceschi, ki je dokument razglasil za ponarejen. Svoj sklep je utemeljil na podlagi 26 dejstev. Op. 44 Podobnega mnenja je bil tudi Milko Kos, ki je svoje ugotovitve strnil v 4. točkah:
»Da je IR ponaredek, govorijo predvsem naslednja dejstva:
1) Osebe, omenjene v IR, se glede časa svojega življenja nikakor ne ujemajo z datumom, ko bi naj bil IR domnevno napisan (1325), in z velikim številom drugih oseb, znanih iz drugih virov, ki zanesljivo niso živele v dobi, ko je bil goriški Albreht pazinsko-metliški knez (1342–1374). Še posebej spadata med te oglejski patriarh Rajmund, ki je vladal od leta 1273 do 1299, ter poreški škof Oton, ki je škofoval od 1256 do 1282.
2) IR navaja celo vrsto razmejitvenih in drugih listin z letnicami izdaje, ki nam do danes niso znane. Ni verjeti, da bi prav vse propadle.
3) IR nekako zamolčuje udeležbo Benečanov pri samem razvodu. Ne zastopa jih beneški upravnik Istre, temveč tuji pooblaščenec, kar je še toliko bolj neverjetno, saj je ta bil obenem pooblaščenec oglejskega patriarha, s katerim so imeli Benečani nenehne spore. Ob tem IR ne omenja niti enega mesta, ki bi bilo beneško, pri oznakah denarnih kazni Benečani sploh niso omenjeni, navsezadnje pa Benečani niso prejeli niti enega primerka IR, v kateremkoli jeziku.
4) Niti eden izmed treh 'izvirnikov', hrvaški, latinski in nemški, ni ohranjen in ni znan v poznanih arhivskih repertorijih srednjega veka ali v drugih virih iz tega obdobja. IR je neznan v velikem arhivskem repertoriju oglejskega patriarhata, znanem pod imenom Thesauri claritas, ki ga je leta 1376 sestavil Odoricus de Susannis in leta 1847 v Vidmu izdal G. Bianchi. Prav tako ni znan v repertoriju arhiva Goriških grofov, ki je sestavljen kmalu po letu 1500 in se nahaja v Državnem arhivu na Dunaju. Danes so nam poznani samo prepisi tako imenovanega hrvaškega 'originala' ter latinska in italijanska besedila, ki so vsa prevedena iz hrvaškega. Latinski ali nemški 'original' ali latinski ali nemški prepisi latinskega ali nemškega 'originala' kot tudi nemški prevodi sploh niso znani. Sumljivo je tudi, zakaj so Vodnjanci leta 1502 v Pazinu dobili samo prepis, in to zgolj domnevnega hrvaškega 'izvirnika'.« op. 45
Milko Kos je tudi mnenja, da IR zagotovo ni obstajal, vsaj v obliki, v kakršni je danes ohranjen, ne, med letoma 1342 in 1374, ko je v Istri vladal knez Albreht IV, temveč ga je treba, »kljub temu da je, kot kaže, sestavljen na podlagi številnih avtentičnih listin, imeti za ponaredek poznejše dobe, ki je kot vsak ponaredek narejen iz določenih razlogov«. Op. 46 Po njegovem mnenju je bil »IR verjetno napisan samo v hrvaškem jeziku; latinski in nemški 'originali' po svoji priliki niso nikdar obstajali.« op. 47
V primeru Istrskega razvoda gre torej več kot očitno za ponaredek, ki je nastal mnogo pozneje, kot je navedeno v sami listini. Vsekakor je pri tem potrebno opozoriti na naslednja dejstva.
Notarska overitev »popa Mikule«, ki se glasi: »I ja pop Mikula, kapelan gdna kneza i vse gospode deželske i plovan Golegorice, očit oblašču ste rimske crekve i c. s. nodar i kneza pazinskoga i vse gospode deželske pisar na pripču jesam bil na vseh teh razvodeh. I tako jesam verno, pravo po zapovedi pisal, nepriložeč, ni odložeč komu zmutilo pravdu jezikom hrvackim, kako se udrži v oriinali jedne i druge strane; po imenu niže pisanih nodari.« op. 48 nikakor ne more biti resnična. Že samo to, da ne ustrezajo datacija zapisa in navedeni vladarji, je povsem dovolj za takšno trditev. Notar, ki bi naj bil navzoč pri sami razmejitvi, nikakor ne bi mogel storiti napak, ki so prisotne v ohranjenem besedilu IR. »Pop Mikula« torej ni mogel biti pisec IR, njegova overitev pa je nedvomno ponaredek. Ker pa »pop Mikula« trdi, da je on avtor hrvaškega zapisa IR in obenem še to, da je bil osebno navzoč pri razmejitvah, je očitno tudi to, da je celotna zgodba izmišljena. IR torej nikakor ni mogel biti napisan leta 1325, kot v njem sicer piše, obenem pa niti leta 1305, kot bi lahko alternativno prebrali datum na podlagi glagolske pisave.
Podobno je tudi z drugo »notarsko overitvijo«. Jakov Križanič je očitno obstoječa oseba, kar dejansko potrjuje zapis iz sv. Antona v Barbani iz leta 1496. Kot pooblaščeni notar leta 1502 trdi, »kako jesam ispisal v očitu formu ovi inštrument, zgora pisani z jezikom latinskim, i nemškim i hrvackim, pisani z oriinala i z matice inštroment od razvodi i kunfini zgora imenovanih, pisani ruku gdna Ivana s Krmina i gdna Pernarta z Gorice i gdna pre Mikule z Golegorice, očitih nodari, na to zgora pisanih inštroment, kako se udrži nih ruku podpisane«. Op. 49 Trdi torej, da je prepisal ne samo hrvaški primerek, temveč da je prepisoval tudi iz latinske, nemške in hrvaške verzije, ki jo je napisal »pop Mikula«. Ker smo zgoraj že razjasnili dejstva, po katerih »pop Mikula« nikakor ni mogel napisati hrvaške verzije, drugi dve (latinska in nemška) pa očitno tudi nikoli nista obstajali, je povsem jasno, da tudi zgodba »popa Jakova Križaniča«, kakor posledično tudi njegova overitev, nikakor ne moreta biti resnični. To pomeni, da IR ni mogel nastati niti leta 1502, ker ga »pop Jakov Križanič« tedaj preprosto ni mogel prepisati, tako kot sicer trdi. Istrski razvod, v obliki, kakršno poznamo, torej ni mogel nastati pred letom 1502.
Šele tretja notarska overitev, torej overitev »popa Levca Križaniča«, ki trdi, da je IR prepisal »na let Božih 1546, indikciona 4, v Žmini, i kolacionah ga miseca avgusta dan 2. pred svedoki …« op. 50, je skladna z navedeno indikcijo. Levec Križanič bi torej dejansko lahko prepisal ponaredek, ki bi ga naj napisal že Jakov Križanič, a ga ta, kot smo že videli, dejansko ni napisal. To torej pomeni, da bi lahko bil prav Levc Križanič sam ali skupaj s še kom, dejanski avtor ponaredka, kar pa pomeni tudi to, da je ta nastal šele po Trentinskem miru med Benetkami in Avstrijo, ki je bil sklenjen leta 1535.
Tedaj bi se lahko dejansko v besedilu že pojavilo ponarejeno ime hrvacki oziroma hrvackoga jezika, ki ga leta 1305 ali 1325 v Istri še ni bilo, prav mogoče pa je tudi, da je bilo to ime v besedilo vstavljeno šele pozneje. Toda na obdobje okrog Trentinskega miru (1535) kaže tudi sama razmejitev IR, ki se, kot piše Milko Kos, dejansko ujema s tedanjim stanjem na terenu. Prav »Trentinski kompromis med Benetkami in Avstrijo govori o isti mejni liniji, o kateri razpravlja tudi IR.« op. 51
Dvomljivi hrvaški zgodovinski viri
Ob tem je potrebno jasno povedati, da je cel kup domnevno hrvaških zgodovinskih virov oziroma listin v resnici ponarejen. Tako je že s Trpimirovo darovnico, ki jo Hrvati predstavljajo kot listino iz leta 852, v kateri naj bi bilo prvič v zgodovini omenjeno hrvaško ime (Trpimirus dux Chroatorum), a gre dokazano za ponaredek iz 16. ali celo 18. stoletja. Dejansko noben sodoben vir iz 9. stoletja ne pozna Hrvatov ali Hrvaške, Trpimir pa je v vseh tedanjih virih označen kot kralj Sloven(c)ov oziroma v latinščini Tripemirus rex Sclavorum. Op. 52 Enako velja tudi za njegove naslednike, ki so v tedanjih virih prav tako imenovani dux Sclavorum, op. 53 comiti Sclavorum, op. 54 Sclavorum principem op. 55 in ducis Slavonia,op. 56 tako pa jih naslavljajo tudi rimski papeži. Op. 57 V Hrvate so jih prekrstili šele mnogo pozneje, brez kakršnihkoli argumentov.
Večina zgodovinskih listin Hrvatov je bila načrtno ponarejena med 16. in 18. stoletjem, ko so prepisovali stare vire in v njih načrtno vstavljali ime Croati ali Chroatorum. Kot smo videli, to velja tako za Trpimirovo darovnico kot tudi za Istrski razvod. Hrvaška zgodovinarka Nada Klaić je žal ena izmed redkih, ki jasno ugotavlja, da je Trpimirova darovnica verjetno cerkveno delo, op. 58 o listinah »hrvaških narodnih vladarjev« iz 9. do 11. stoletja pa je zapisala: »Sklep, ki se po teh analizah nujno vsiljuje in je preveč neugoden: niti en vladarski dokument iz dobe narodne dinastije nima kolaboracije, ki bi ustrezala tedanjim splošno osvojenim vladarskim formulam kolaboracije na Zahodu. « op. 59 To preprosto pomeni, da gre za »diplomatične ponaredke«, obenem pa tudi to, da so trditve o hrvaških narodnih vladarjih neresnične! Tudi zato in predvsem da bi v imenu slovenskega interesa poznali našo resnično narodno zgodovino, bi morali naši zgodovinarji na novo preučiti celotno zgodovino Dalmacije, Bosne in Slovenskega kraljestva ter seveda tudi Istre.
Hrvati poskušajo dokazati svojo zgodnjo prisotnost v Istri zlasti s pomočjo glagolice, ki so jo razglasili za hrvaško pisavo, čeprav tudi ta trditev nima prav nič skupnega z resnico. V drugi polovici 19. stoletja je bilo slovenskim jezikoslovcem še vedno povsem jasno, da je glagolica slovenska pisava: »Glagolica je slovenska pisava (ist die slovenische Schrift), kot piše v Životopisu svetega Klementa in papeža Janeza VIII. Po izgonu učencev Cirila in Metoda iz Moravske in iz Panonije se je iz slednje glagolska pisava z glagolskimi bogoslužnimi knjigami razširila v Bolgariji in v Dalmaciji.« op. 60
Po eni izmed hipotez o nastanku glagolice naj bi bil iznajditelj glagolice »neki Etik iz Istre, imenovan Filozof, ki je živel na začetku četrtega stoletja«. Op. 61 Njegov učenec naj bi bil sv. Hieronim, ki bi naj bil rojen nekje na meji med Istro in Panonijo. Najpomembnejši predstavnik tega stališča je Karl Avgust Friderik Pertz (De cosmographia Ethici, 1853), ki je dokazoval, da je Etik v svoji v grščini napisani Kozmografiji navajal primere domače, glagolici podobne pisave. »Sveti Hieronim je Etikovo Kozmografijo prevedel v latinščino in v tem prevodu uporabil sporne črke. Ko Pertz te sporne znake primerja z glagolico in jih razčleni, najde v njih nezmotljive podobnosti in hoče dokazati, da je bil Istran Etik Sloven in da je na začetku četrtega stoletja iznašel glagolsko pisavo. To se sklada tudi z izročilom dalmatinskih Slovenov, ki pravi, da izum glagolice, ki jo imenujejo hieronimica, pripisujejo svetem Hieronimu. Tudi papeška pisma imenujejo glagolico Hieronimova pisava.« op. 62
Vsekakor je profesor Šuman glede staroslovenskega jezika iz 9. stoletja, ki so ga pozneje po Balkanu in v vzhodni Evropi kot cerkveni jezik širili učenci svetega Cirila in Metoda, prepričan naslednje: »Jasnost glasovnih zakonov, bogastvo oblik, sozvočnost stavkoslovnih pojavov, predvsem pa temeljitost preučevanja in bližnja sorodnost s sanskrtom, s klasičnimi jeziki Grkov in Rimljanov in z nemščino, so staroslovenskemu jeziku (der altslovenischen Sprache) pridobile izredno častno mesto v indoevropski jezikovni skupini; poučujejo ga na vseh pomembnejših univerzah po Evropi in noben jezikoslovec ga ne more prezreti. Staroslovenski jezik (die altslovenische Sprache) je najveličastnejši spomenik, klasični jezik Slovencev devetega stoletja (die classische Sprache der Slovenen des IX. Jahrhunderts), toliko bolj vreden spoštovanja, kolikor je utemeljena predpostavka, da je bil preveden v ta popolni pisani jezik tako rekoč brez osnovne šole in naravnost iz ljudstva. « op. 63
Glagolica kot pisava torej v svojem bistvu nima nikakršne zveze s Hrvati. Ti so si jo prilastili šele pozneje, jo razglasili za hrvaško pisavo ter si tako prisvojili vse, kar je bilo ob Jadranski obali in na otokih ter v Istri napisanega v tej slovenski pisavi in v slovenskem jeziku. Profesor Dragan Šanda je bil celo mnenja, da predstavlja čakavščina del podnarečja slovenskega jezika, vendar njegovih raziskav v obdobju socialistične Jugoslavije niso hoteli objaviti in so ostale v rokopisu. Šanda med drugim piše: »/…/ obmorski liburnijski Slovenci – Čakavci med Sušakom in Zadrom so zapadli v politično robstvo hrvaške državne tvorbe in v njem do nadaljnjega ostali ter delili njeno usodo. Njih narečje, takozvana čakavščina, je, kakor dokazujejo listine v narodnem jeziku ob obratu 13./14. stoletja (Šurmin, Acta Croatica, Zagreb 1898), po slovničnih oblikah, dikciji in krajevnih imenih le poddialekt slovenščine, s posebnostmi, ki so lastne zgolj sedanjemu novoslovenskemu književnemu ali dialektičnemu jeziku zlasti Slovencev pri Gorici in v Reziji ter ob slovensko-italijanski meji (izgovor zaprtega e kot i: vreme : vrime v Reziji in pri Čakavcih). Za dokaze v podrobnem gl. zbirke številnih primerov iz zgoraj navedenih listin in ustreznih antologij (cf. slično dotične jezikovne študije Ramovša in Belića, Revue des études slaves I 20, III 48, narodna Enciklopedija IV 113, 192 etc., dalje piščevo razpravo o poreklu Kajkavcev na dotičnih mestih).« op. 64
Še bolj podrobno se je Šanda s Čakavci kot delom Slovencev in ne Hrvatov, ter s čakavščino kot podnarečjem velikega slovenskega kajkavskega dialekta, ukvarjal v svoji zgodovinski razpravi z naslovom Kajkavci in staroslovenščina s historične strani, ki jo je napisal med leti 1942 in 1950, ter je tudi ostala v rokopisu. V njej v zvezi s tem piše:
»Tu pa je očividno, da se v vseh točkah kaže le pripadnost čakavščine h kajkavščini kot njenega poddialekta. Večina kajkavsko značilnih slovničnih oblik daje čakavskim tekstom sploh kajkavski značaj, ki jih povsem ločuje od štokavščine, kar bo pritegnil vsakdo, komur je za resnico. Kajkavski značaj imajo v čakavskih tekstih: slovenska dvojina v deklinaciji (dva siromaha), pri pronom. (naju, vaju), pri glagolu (dva sta drugovala); gen. pl. m. infem. (vetrov, rožic); dat. sing. fem. na –i (veliki ženi, namesto velikoj); dat. pl. m. in f. na –om in – am (brodarom, suzam); lok. sg. na –i (veliki ženi, na sviti); lok. pl. na –ih –ah (u vrućih željah); instr. sg. f. na –u m. slov. –o (stu zemlju); instr. pl. na –mi –ami –i (s vrućim uzdasi; gen. sg. in dat. sg. –ega –emu (m. –oga –omu); komparativ na –ši (vekši); num. multipl. na –krat (trikrat); pron. indef. ves, vsa, vsi, vsaki; p. rel.: ki; part. prs. na –e (stojé); part. perf. na izgovorjeni – l na koncu (vidil), kar daje takrašnji Dalmaciji in Dubrovniku izgled zagorsko-kajkavskega narečja iz okolice Zagreba; imperat. 3. sg. (budi: neka bude); supin (je prišlo spat). Za čudo se Rešetar s to ogromno enakostjo čakavščine s kajkavščino v podrobnem sploh niti bavil ni, npr. tako, da bi jih posamezno primerjal vsaj s štokavskimi oblikami (kajkavstva teh oblik sploh noče omenjati), ko začne govoriti o njih (JA, 104). Omenja, da se namenoma noče podrobno baviti z njimi, češ, da so vse »v nekem starejšem času« bile skupne čakavščini in štokavščini, in da sta si obe glede oblik v tem starejšem času bili enaki. To je izmikanje, ki kaže predsodek Hrvata Rešetarja proti kajkavščini pri vprašanju porekla čakavščine. S tem predsodkom se nočemo dalje baviti, kajti v taki stari dobi, ko so si tudi drugi jugoslovenski dialekti morali glede oblik biti enaki, niti za temo Rešetarjeve razprave o čakavščini niti za nas ne pride v poštev, kajti takrat tudi čakavščine, štokavščine in kajkavščine ni še bilo, nego namesto njih neka višja jezikovna enota oziroma skupnosti izražene v staroslovenskem cerkvenem jeziku v njega zgodnji in poznejši fazi. Nadalje pa sporadično nahajanje nekaterih čakavskih fonetičnih pojavov in morfoloških oblik (JA III., 100 in 104), samo v nekaterih dobah štokavščine in samo nekaterih štokavskih dialektih, nič ne dokazuje za enakost oziroma za bližjo sorodnost obeh dialektov, ker je pri sosedstvu obeh razumljivo, ker enakost mora biti obsežna do večine pojavov, nego se to mora smatrati za sosedstvene vplive.
V ostalih točkah se sličnost sedanjih kajkavskih in čakavskih značilnosti nadaljuje: dovršnik v prs. s futurnim pomenom, imperativ v odvisnih stavkih, značilne fonetične enakosti (dj >j: meja, šč namesto štokavskega št: dopuščeno, značilno kajkavsko mehčanje: v oblaceh, druzim in ohranjevanje končnega – l pri part. perf., iz vsega tega izhaja, da dobivajo čakavski teksti skoro povsem kajkavsko lice; slovenske so zlasti posebnosti besednega zaklada, predvsem taki, ki jih v Dubrovniku se pričakujemo (najznačilnejše so: grem, vem dem, ter, truden, več, spiš, zaman, človek, moreš, čigav, pridem, najdem, pojdem, iskati, vrag, obljubiti, spominati se, osel, premagati, dni, pojem, vprašati, itd., itd.). Vsakdo more videti, da ta uporaba sedaj slovenskih besed v Dubrovniku ne more biti le slučajna, nego mora imeti mnogo globlje vzroke, kakor jih ima enako tudi slovenski duh izražanja v deminutivih: u travici, u zeleni, drobna ruža, diklica, pridrage moje sestrice, vjetric, vince zagrije, itd.). Vse to je seveda povsem razloženo po kompaktnem sosedstvu oziroma direktni zvezi ozemlja čakavščine s kajkavskim dialektom, – a še mnogo več: z istimi oblikami se spet dokazujejo iste oblike, isti duh pa sega mnogo dlje in globlje, on predstavlja isto poreklo, isto miselnost, torej prvotno isti rod.
Iz te teritorialne povezanosti sedanjega kompaktno čakavskega ozemlja severno in vzhodno Senja (Čakavci v južni Istri tu ne štejejo, ker so poznejši naseljenci od ca. 15. stoletja dalje, cf. Rešetar, IA XIII., 170, 172, 173) z ozemljem Kajkavcev izhaja tudi še poseben dokaz, da so Čakavci izšli iz Kajkavcev kot njih razrod s poddialektom iz kajkavščine. Ker so se na kopni zemlji Čakavci kot kompaktna skupina ohranili do danes le okrog Senja in le v dotiku s Kajkavci, je to znak, da je baš tu bilo njih jedro in da so tu avtohtoni, dočim so Štokavci tu le doseljenci. Poreklo čakavcev pa moramo izvajati iz le tipične avtohtone okolice, a to so samo Kajkavci, samo pri teh so se mogli tudi Čakavci obdržati zaradi tega, ker so iz njih kot glavnega jedra izšli. Njih, Čakavcev, asimilacija od vzhodne strani na zahod, se je morala tu nehati, ker je zadela ob stržen njihove bitnosti. To pa pomeni, da so Čakavci prvotno Kajkavci.« op. 65
Profesorju Šandi je bilo tudi povsem jasno, da so bili prvotni naseljenci Istre Slovenci, in da so tudi južno od Istre nekoč segali vse do morja, današnje stanje v Istri pa je vsekakor posledica turških vpadov med 15. in 17. stoletjem, premikov prebivalstva na Balkanu v zvezi z njimi, in pa nemško-avstrijsko-italijanske politike, ki je načrtno odrivala Slovence proč od Jadrana. V zvezi s tem Šanda piše:
»Sedanja čakavsko-kajkavska meja v Istri je po Rešetarju (Jagićev Arhiv XIII, 1891, 167 ss in po Czoernigovi Etnografiji (Etnographie d. oest Monarchie 1855-57, Bd. I, 55), katere se drži tudi Rešetar, samo da jo po svojih informacijah in znanstvenih vidikih prikrojuje, po zemljevidu Matice slovenske sledeča: Če se strneta obe razmejitvi, Czoernigova in Rešetarjeva z naravnimi geografskimi ločevalnimi momenti, gre meja v približni črti po razvodju med Dragonjo in Mirno (Quieto) od Buj (ca 20 km jugovzhodno Pirana) v dolino Mirne do Montone (cf. Rešetar, ib. JA. XIII, 170), odtod ob levem pritoku Mirne Butonegi na vzhod preko naselij Draguč, Brnobiči v južni okolici Buzeta (Pinauente), ki ima po Rešetarju (ib., 170) kajkavsko prebivalstvo, t.i. Fučke, od tod proti severovzhodu, izvzemši 11 čičkih vasi, do kraja Klana (ca. 10 km zračne črte severno Kastva, ca. 15 km od morja), o katerem tudi sam Rešetar kot Hrvat, ki predstavlja jezikovno mejo v čimbolj hrvatski luči, prizna, da se v njem govori »kaj« in da je akcentuacija slovenska. Jasno je, da so na tem mestu Slovenci segali do morja pri Volovskem in da jih je le nemško-avstrijsko-italijanska politika skušala odriniti od njega (cf. pron. »jaz« v Lovrani, Šurmin, 201 za l. 1454). Južno te istrske kajkavsko-čakavske meje stanujejo sedaj Čakavci in Štokavci, ki so priseljenci 15. in poznejših stoletij (cf. o tem De Franceschi, L' Istria, Note storiche, Poreč/Parenzo, 1879, ki ga navaja in uporablja sam Rešetar). Čakavci se imenujejo »Istrani«, od drugih so imenovani »Bezjaki«, kar je tudi naziv za Kajkavce v Zagorju sev. Zagreba. O kaki prvotni naselbi Hrvatov v Istri v 7. stoletju, kakor navaja Rešetar (ib. 173) iz historičnih razlogov ne more biti govora. Zahodna meja Liburnije je v rimskem času izza Dioklecijana tekla ob reki Raši na vzhodni obali istrskega polotoka in od nje na sever (»a civitate Orsia – t.j. ob Raši – quae confinium Liburniae Histriaeque provinciarum est« Guidonis Geographicam, Kos I., pg. 229, cf. Šišić, SP, 28). Kakor smo že zgoraj ugotovili, za časa naselbe Slovencev v današnjo Slovenijo koncem 6. stoletja, Hrvatov v Dalmaciji še ni bilo in so notranjo Istro izven obale in dalje do sedanje Reke prvi naselili sosednji kajkavski Slovenci, kar razen tega še jasno dokazuje slovenski značaj velike večine sedanjih krajevnih imen po specijalnih zemljevidih.« op. 66
Po tem daljšem diskurzu, ki pa je bil vsekakor potreben, saj je v jezikovnem zgodovinskem in zemljepisnem smislu osvetlil širšo območje Istre in njenega sosedstva, se vrnimo k Istrskemu razvodu. Zanimivo je, da je celo Ante Starčević, ki velja za izrazitega hrvaškega ekspanzionističnega nacionalista, besedilo Istrskega razvoda označil kot »mešanico štokavščine, kajkavščine, čakavščine in slovenščine«. Slovenščini po Starčevićevem mnenju pripadajo besede, kot so: dežela, Benetke, žlahtan, Mohor, pln, log, pernesti, škof itd. op. 67 Tem navedenim besedam bi seveda lahko dodali še celo vrsto drugih npr.: vse, pisar, ki, najprvo, leta, delo, pride, prosimo, kmetom, teh, vsake, vsi, tu, reka, rota, prišlo, večnim, mesto, beseda, bil, pisal itd.
Tudi t. i. kajkavščina, ki jo omenja Starčević, je bila dejansko »le« slovenščina Bezjakov, Slovencev, ki so živeli v Kraljestvu Slovenijeh, vse do Primorja, zato so celo danes posamezne prvine te slovenščine še zmerom prisotne v Gorskem Kotarju in v delih Istre pod Hrvati. Op. 68 Še Starčević sam priznava, da je v jeziku IR prisotna tudi osrednja slovenščina, v kolikor pa sprejmemo tezo, da je tudi čakavščina podnarečje slovenščine, vidimo, da so v IR prisotna tri narečja slovenščine, ter nekaj štokavskih (srbskih) besed, ki so v slovenščino prišle po mešanju slovenskega govora s srbskimi in drugimi naseljenci z Balkana.
Tudi slovenski jezikoslovec France Bezlaj se je še v drugi polovici 20. stoletja zavedal, kakšno je bilo nekdaj pravo ime t. i. Kajkavcev in Čakavcev. V svojem pisanju z naslovom Eseji o slovenskem jeziku je tako zapisal: »Kajkavski in čakavski Hrvatje so se še v 17. in deloma v 18. st. imenovali Slovenci, Slovinci …« op. 69
V nadaljevanju istega spisa pa Bezlaj piše še naslednje: »Zdi se, da se je ime Slovenec, ki ga danes poleg Slovencev uporabljajo kot svoje nacionalno ime samo še Hrvatje v južni Istri, že zelo zgodaj posplošilo na ozemlju, ki je bilo nekaj desetkrat večje, kakor je današnja Slovenija. O pomenskem razvoju pojma skozi tisočletje ne vemo skoraj nič. Če govorimo o izgubah etničnega ozemlja na severu, bi ga morali prišteti še enkrat toliko na jugu in jugozahodu. To pa bi bil vendarle prevelik grižljaj celo za najbolj šovinistični apetit.« op. 70
Seveda zgodovina in jezikoslovje ne smeta imeti nikakršnih »šovinističnih apetitov«, kar je dejansko značilnost prav hrvaškega zgodovinopisja in jezikoslovja, temveč morata temeljiti na dejstvih, resnici in objektivni interpretaciji. Dejstva so pač takšna, da smo Slovenci, na jugu in jugozahodu svojega narodnega ozemlja, res izgubili najmanj toliko ozemlja, kot smo ga izgubili na severu, le da se naši znanstveniki s to tematiko preprosto niso ukvarjali. Prav zaradi tega je moč zaslediti praktično enako mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na številnih na novo narisanih zemljevidih od 1. tisočletja našega štetja, pa vse do danes, čeprav to nikakor ni v skladu z resnico. Tudi zato je potrebno raziskati slovensko zgodovino še na jugu, pa čeprav je to na drugi strani današnje državne meje. Resnice je zmaga!
Sklep
Do 16. stoletja je bila Hrvaška majhna dežela južno od obsežnega gozdnatega območja, imenovanega Gozd, hrvaško Gvozd, ki je obsegala predvsem Liko, Gacko in Krbavo. Po bitki na Krbavskem polju leta 1493, v kateri so bili Hrvati hudo poraženi, so Turki zasedli praktično vso Hrvaško. Hrvaško plemstvo, cerkveni dostojanstveniki in tudi preprosto hrvaško ljudstvo se je pričelo množično seliti na severovzhod v Kraljestvo Slovenijeh in na severozahod v Istro. Med tamkajšnje slovensko prebivalstvo so prinesli dodaten strah pred Turki, nekoliko drugačne navade ter kulturo in že precej spremenjen »rvacki jezik«, ki je bil neke vrste mešanica srbskega in slovenskega jezika, kar je razvidno iz ohranjenih besedil iz 15. in 16. stoletja. Ko je bila Hrvaška praktično uničena oziroma, kot pišejo Hrvati sami, skrčena na ostanke ostanka, so hrvaški katoliški izobraženci v Vatikanu ob sodelovanju tamkajšnje katoliške cerkve razvili zamisel o povezanosti t. i. Ilirskih dežel, kar je bilo le drugo ime za Veliko Hrvaško. Opredelitev zemljepisnega obsega Ilirika so prevzeli hrvaški znanstveniki, zbrani v Zavodu sv. Hieronima v Rimu, ki je bil od 15. do srede 17. stoletja, dejansko slovenski zavod, vatikanska sveta Rota pa ga je dne 24. 4. 1656 na podlagi hrvaških ponarejenih dokumentov dodelila Hrvatom in iz njega izključila Slovence. V tem obdobju so Hrvati načrtno ponarejali stare zgodovinske listine z namenom, da bi si pridobili čim več ozemlja in svojo pravico na njem dokazovali z zgodovinskimi »viri«. V to kategorijo ponaredkov sodi tudi Istrski razvod, listina, ki bi naj dokazovala prisotnost Hrvatov in hrvaškega jezika v Istri v srednjem veku. Po mnenju več zgodovinarjev gre za ponaredek, podoben ponaredkom iz t. i. obdobja hrvaških narodnih vladarjev, ki niso nikdar obstajali. Hrvati so se v Istro množično naselili kot begunci pred Turki v 16. in zlasti v 17. stoletju. Pred tem je bil v dveh velikih vojnah med Benečani in Habsburžani izveden strašen genocid nad istrskim slovenskim prebivalstvom, v katerem so kot agresorji v plačanih vojskah na obeh sprtih straneh sodelovali prav Hrvati. Po genocidu nad Slovenci so položaj novo naseljenih Hrvatov v Istri okrepili tudi novi naseljenci Vlahi ter Morlaki/Črni Vlahi ter drugi Balkanci: Črnogorci, Srbi, Albanci in Grki. Zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov o prisotnosti Hrvatov v Istri v srednjem veku so si le-ti prilastili slovensko pisavo glagolico, jo razglasili za hrvaško pisavo, ter si tako prisvojili vse, kar je bilo ob Jadranski obali in na otokih ter v Istri napisanega v tej slovenski pisavi in v slovenskem jeziku. Slovenci smo tako na jugu in jugozahodu svojega narodnega ozemlja izgubili najmanj toliko ozemlja, kot smo ga izgubili na severu, le da se naši znanstveniki s to tematiko preprosto niso ukvarjali. Zato bi morala biti ena izmed glavnih nalog slovenskih zgodovinarjev raziskati slovensko zgodovino tudi na južni strani današnje državne meje.
Literatura in viri:
ALTIĆ, M. S.: Povijesna kartografija: Kartografski izvori u povijesnim znanostima, Samobor: Meridijani : Biblioteka: Geographia Croatica, 2003.
ARHIĐAKON, T.: Historia Salonitana, Povijest salonitanskih i splitskih prvosvećenika, Predgovor, latinski tekst, kritički aparat i prijevod na hrvatski jezik Olga Perić, Split Književni krug, 2003.
BERTOŠA, M.: Jedna zemlja, jedan rat, Istra 1615/1618, Pulj: Istarska naklada Pula, 1986.
BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005.
BEZLAJ, F.: Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967.
BRACEWELL, C. W.: The Uskoks of Senj: Piracy, Banditry, and Holy War in the Sixteenth-Century Adriatic, Ithaca & London, 1992.
CAVALLI, J.: La Storia di Trieste raccontata ai giovanetti, Trst, 1877.
DABINOVIĆ, A.: Hrvatska državna i pravna povijest, Zagreb: Izdanje Matice hrvatske, 1940.
DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper: Založba Annales, 2009.
FUČIĆ, B.: Glagoljski natpisi, Djela JAZU 57, Zagreb, 1982.
GOLDSTEIN, I.: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995.
HORVAT, J.: Politička povijest Hrvatske, v njej ŠIŠIĆ, F.: Uvod u političku povijest Hrvatske, Zagreb: izdaja Nakladnog zavoda »Binoza-svjetski pisci«, 1936.
JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb, 1742.
KLAIĆ, N.: Izvori za hrvatsku povijest do 1526. godine, Zagreb: Školska knjiga, 1972.
KLAIĆ, N.: Diplomatička analiza izvora iz doba hrvatskih vladara, II. del, v Historijski zbornik, letnik 19–20, Zagreb : Povijesno društvo Hrvatske, 1966–1967.
KOS, M.: Studija o Istarskom razvodu, v Starine JAZU, Zagreb, 1931.
MACAN, T.: Povijest Hrvatskog naroda, Zagreb: Školska knjiga, 1971.
MARSICH, A.: Quando e come vennero gli Slavi in Istria, elektronski vir: http://www.istrianet.org/istria/illustri/marsich/works/1887_slavi.htm [dostop, 17. 2. 2015].
PAVLIČEVIĆ, D.: Povijest Hrvatske, Zagreb: Naklada Pavičić, 1994.
RAČKI, F.: Documenta historiae chroaticae periodum antiquam illustrantia / collegit, digessit, explicuit, Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, knjiga 7, Zagreb: Sumptibus Academiae scientiarum et artium, 1877, Acta, 4.
STARČEVIĆ, A.: Razvod istrianski od godine 1325, v Arkiv za povesticu jugoslavensku, Zagreb, 1852, knjiga II.
STROHAL, R.: Anali ili kronika boljunskoga plovana Vincenca Frljanića i njeova nastavljača Ivana Križmanića. Kršćanska škola XVII, 1–2, Zagreb, 1910.
ŠANDA, J.: Kralj Samo, dodatek I, ŠANDA, D.: Zgodovinski razvoj zemljepisne razsežnosti ozemlja Slovencev, Ljubljana: Založba Amalietti &Amalietti, 2012.
ŠANDA, D.: Kajkavci in staroslovenščina s historične strani, 2. del, Beligrad, 1943-1946, rokopis hrani UKM, fond MS 540, Šanda Dragan, 1. Leposlovna, Literarnozgodovinska in sorodna dela z gradivom, D. Jezikovnozgodovinska dela, druga redakcija
ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014.
ŠIŠKO, A.: Kronika veza znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014.
ŠUMAN, J.: Slovenci (Die Slovenen), Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2012.
TOMMASINI, G., F.: Zgodovinski komentarji o Istri, Ljubljana: Založba Kres, 1993.
VAN ANTWERP, F. J. : When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, University of Michgan Press, University of Michigan, 2006.
VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996.
VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica, 1996, Ponatis 1. izdaje iz leta 1961.
VRAMEC, A.: Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, bibliofilska izdaja, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014.
Opombe:
1 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 298.
2 HORVAT, J.: Politička povijest Hrvatske, v njej ŠIŠIĆ, F.: Uvod u političku povijest Hrvatske, Zagreb: izdaja Nakladnog zavoda »Binoza-svjetski pisci«, 1936, str. 30.
3 MACAN, T.: Povijest Hrvatskog naroda, Zagreb : Školska knjiga, 1971, str. 87.
4 Zagreb, Varaždin in Križevci so bila v tedanjem obdobju slovenska mesta, v katerih je najpogosteje zasedala Veča Kraljestva Slovenijeh, Hrvati pa so svoje sabore imeli ločeno od slovenskih Več, v Cetinu in Bihaću.
5 DABINOVIĆ, A.: Hrvatska državna i pravna povijest, Zagreb : Izdanje Matice hrvatske,1940, str. 290.
6 MACAN, T.: Povijest Hrvatskog naroda, Zagreb: Školska knjiga, 1971, str. 105.
7 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 380.
8 Ibidem, str. 380–381.
9 ALTIĆ, M. S.: Povijesna kartografija : Kartografski izvori u povijesnim znanostima, Samobor: Meridijani: Biblioteka: Geographia Croatica, 2003, str. 130–131.
10 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 382.
11 JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb 1742, str. 459: »I?tria, (Hi?tria) ae, f. Geogr. I?ztria, ?zloven?zkoga naroda der?ava, ?zada z – vek??e ?ztrane Benetanczem podlo?na.«
12 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 89.
13 MARSICH, A.: Quando e come vennero gli Slavi in Istria, elektronski vir: http://www.istrianet.org/istria/illustri/marsich/works/1887_slavi.htm [dostop, 17. 2. 2015]; glej tudi CAVALLI, J.: La Storia di Trieste raccontata ai giovanetti, Trst, 1877, str. 13.
14 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 100.
15 MARSICH, A.: Quando e come vennero gli Slavi in Istria, elektronski vir: http://www.istrianet.org/istria/illustri/marsich/works/1887_slavi.htm [dostop, 17. 2. 2015].
16 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 123.
17 Ibidem, str. 106.
18 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 314.
19 BRACEWELL, C. W.: The Uskoks of Senj: Piracy, Banditry, and Holy War in the Sixteenth-Century Adriatic, Ithaca & London, 1992, pp. 53, 280; prav tako tudi Fine John Van Antwerp, When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, University of Michgan Press, University of Michigan 2006, str. 217.
20 BERTOŠA, M.: Jedna zemlja, jedan rat, Istra 1615/1618, Pulj: Istarska naklada Pula, 1986, str. 73; glej tudi Archivo di Stato di Venezia, fond Senato Secreta – Dispacci Rettori d'Istria, sveženj (filza) 11, Di Galea in Porto di Capodistria a 2. Luglio 1617 in Di Galea in Capod'Istria li 30. Zugno 1617.
21 BRACEWELL, C. W.: 1992, str. 52–53, 230–31.; prav tako tudi VAN ANTWERP, F. J.: 2006, str. 216–217.
22 TOMMASINI, G., F.: Zgodovinski komentarji o Istri, Ljubljana: Založba Kres, 1993, str. 97.
23 BERTOŠA, M., Jedna zemlja, jedan rat, Istra 1615/1618, Pulj: Istarska naklada Pula, 1986, str. 45–46;
glej tudi Archivo di Stato di Venezia, fond Senato Secreta – Dispacci Rettori d'Istria, sveženj (filza) 10, Di Pinguente a 9. Marzo 1616, na podatke iz arhiva se v svoji knjigi sklicuje Miroslav Bertoša.
24 VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996, str. 286–287.
25 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper: Založba Annales, 2009, str. 78–79.
26 VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica, 1996, Ponatis 1. izdaje iz leta 1961, str. 216.
27 BERTOŠA, M., Jedna zemlja, jedan rat, Istra 1615/1618, Pulj: Istarska naklada Pula, 1986, str. 76.
28 Ibidem, str. 9.
29 JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb 1742, str. 459: »I?tria, (Hi?tria) ae, f. Geogr. I?ztria, ?zloven?zkoga naroda der?ava, ?zada z – vek??e ?ztrane Benetanczem podlo?na.«
30 FUČIĆ, B.: Glagoljski natpisi, Djela JAZU 57, Zagreb, 1982, str. 141; glej tudi BERTOŠA: 1986, str. 38.
31 BERTOŠA: Jedna zemlja, jedan rat, Istra 1615/1618, Pulj: Istarska naklada Pula, 1986, str. 78–79; glej tudi Archivo di Stato di Venezia, fond Senato Secreta – Dispacci Rettori d'Istria, sveženj (filza) 12, Di Pinguente a 27. di Maggio 1618.
32 Ibidem, str. 96–97.
33 STROHAL, R.: Anali ili kronika boljunskoga plovana Vincenca Frljanića i njeova nastavljača Ivana Križmanića. Kršćanska škola XVII, 1–2, Zagreb, 1910; glej tudi BERTOŠA: 1986, str. 97.
34 VRAMEC, A.: Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, bibliofilska izdaja, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014 in ŠIŠKO, A.: Kronika veza znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014.
35 BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005, str. 626–627, geslo: povijest, rani srednji vijek.
36 PAVLIČEVIĆ, D.: Povijest Hrvatske, Zagreb: Naklada Pavičić, 1994, str. 180.
37 Ibidem, str. 184.
38 KOS, M.: Studija o Istarskom razvodu, v Starine JAZU, Zagreb, 1931, str. 105.
39 STARČEVIĆ, A.: Razvod istrianski od godine 1325, v Arkiv za povesticu jugoslavensku, Zagreb, 1852, knjiga II., str. 309.
40 Ibidem, str. 342.
41 Ibidem, str. 343.
42 Ibidem, str. 343.
43 KOS, M.: Studija o Istarskom razvodu, v Starine JAZU, Zagreb, 1931, str. 105–106.
44 Ibidem, str. 118–119.
45 Ibidem, str. 178–181.
46 Ibidem, str. 178.
47 Ibidem, str. 184.
48 STARČEVIĆ, A.: Razvod istrianski od godine 1325, v Arkiv za povesticu jugoslavensku, Zagreb, 1852, knjiga II., str. 342.
49 STARČEVIĆ, A.: Razvod istrianski od godine 1325, v Arkiv za povesticu jugoslavensku, Zagreb, 1852, knjiga II., str. 343.
50 Ibidem, str. 344.
51 KOS, M.: Studija o Istarskom razvodu, v Starine JAZU, Zagreb, 1931, str. 172.
52 KLAIĆ, N.: Izvori za hrvatsku povijest do 1526. godine, Zagreb: Školska knjiga, 1972, str. 22, op. 1 in 2
53 »pessimus Sclavorum dux« (Domagoj) v beneških virih; glej GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995, str. 256 in KLAIĆ, N.: Izvori za hrvatsku povijest do 1526. godine, Zagreb: Školska knjiga, 1972, str. 25.
54 Zdeslav: »Sedescaluo… comiti Sclavorum«; glej RAČKI, F.: Documenta historiae chroaticae periodum antiquam illustrantia / collegit, digessit, explicuit, Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, knjiga 7, Zagreb: Sumptibus Academiae scientiarum et artium, 1877, Acta, 4, str. 7.
55 Domagoj: »Dommagoum, Sclavorum principem«; glej Iohannis Diaconi, Chronicon Venetum MGH SS VII, str. 18, za leto 864.
56 Branimir: »Branimiri ducis Slavonia«; glej ARHIĐAKON, T.: Historia Salonitana, Povijest salonitanskih i splitskih prvosvećenika, Predgovor, latinski tekst, kritički aparat i prijevod na hrvatski jezik Olga Perić, Split: Književni krug, 2003.
57 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 363–365.
58 KLAIĆ, N.: Diplomatička analiza izvora iz doba hrvatskih vladara, II. del, v Historijski zbornik, letnik 19–20, Zagreb: Povijesno društvo Hrvatske, 1966–1967, str. 241.
59 Ibidem, str. 250.
60 ŠUMAN, J.: Slovenci (Die Slovenen), Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2012, str. 63.
61 Ibidem, str. 62.
62 Ibidem, str. 62–63.
63 Ibidem, str. 63
64 ŠANDA, J.: Kralj Samo, dodatek I, ŠANDA, D.: Zgodovinski razvoj zemljepisne razsežnosti ozemlja Slovencev, Ljubljana: Založba Amalietti &Amalietti, 2012, str. 187–188.
65 ŠANDA, D.: Kajkavci in staroslovenščina s historične strani, 2. del, Beligrad, 1943-1946, rokopis hrani UKM, fond MS 540, Šanda Dragan, 1. Leposlovna, Literarnozgodovinska in sorodna dela z gradivom, D. Jezikovnozgodovinska dela, druga redakcija, str. 119a-119c
66 Ibidem, str. 127f-128
67 STARČEVIĆ, A.: Arkiv za povestnicu jugoslavensku, II, 2, Zagreb, 1852, str. 228–231.
68 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 441–444.
69 BEZLAJ, F.: Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967, str. 19.
70 Ibidem, str. 20.
Avtor besedila: Andrej Šiško
celotno besedilo je bilo objavljeno v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri, ki ga je leta 2015 v Kopru izdalo KD Beseda slovenske Istre
|
|
|
|
|
|
