|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je med prvo svetovno vojno preko slovenskega ozemlja potekala izjemno pomembna frontna linija, kjer je potekala največja gorska bitka v zgodovini človeštva, imenovana Soška fronta? Na Soški fronti so se proti Italijanom na Avstro-ogrski strani borile enote številnih narodov srednje Evrope! Vojaki slovenskih polkov Avstro-ogrske armade, so na hribu Škabrijelu izbojevali zmago v najhujši bitki v zgodovini Avsto-ogrske armade. Kar dva zgodovinopisca Veith in Weber sta zapisala da je »87. Celjski pešpolk uspešno prestal najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota«! Zgodovino fronte predstavlja 11 italijanskih ofenziv in 1 ofenziva s strani centralnih sil!
|
|
Razmišljanja o nekem pismu iz »tujine«
Nek prijatelj, ki se zanima za pedagoško problematiko me je opozoril na neko pismo, ki je prispelo iz Trsta na ravnateljstvo srednje šole za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani, Vegova ul. 4. Pismo je prispelo, oz. je bilo poslano iz Trsta 6. maja 2008 in se je nanašalo na obisk dijakov omenjene ljubljanske šole v tržaški Rižarni pri sv. Soboti istega dne. Ne vem po kakšnih zvezah je bil kot zgodovinar povabljen Sandi Volk, da o tem taborišču spregovori najstnikom, ki so prišli na izlet v Trst, znan drugače po njegovi naklonjenosti skrajni levici, da ne rečem dobesedno anarhizmu in je predsednik nekega laškega (ali celo dvojezičnega, tega ne vem) društva imenovanega »Promemoria«. Pismo, katerega mislim tukaj omeniti, niti ne analizirati, ampak zgolj pripombno opisati, je za našo slovensko javnost dokaj zaničljivo, da ne rečem celo žaljivo in ponižujoče, saj dobro poznamo polpreteklo zgodovino in njene, posebno za Slovence, katastrofalne pripetljaje druge svetovne vojne, po zaslugi totalitarnih režimov 20. stol., ki so povsod gradili in zločinsko uporabljali koncentracijska taborišča, v več pogledih celo strašnejša od Rižarne pri sv. Soboti. Nič novega in nič, kar bi bilo naši publiki skritega ali nepoznanega. Če bi jaz bil ravnatelj omenjene šole, bi nikoli več ne povabil tega »zgodovinarja«, da našim dijakom razlaga grozote 2. svetovne vojne, če se omejimo le na te in prezremo laško nasilje nad slovenskim življem že iz davnih časov, ko sploh ni bilo še črne levice (fašizma in nacizma), ne rdeče (komunizma), ki so karakterizirale zločinske dogodke pred, med in povojnega časa.
Že pred opisom pripetljaja zapiše, da je pismo poslano v vednost določenim časopisom, znanim po dokaj skrajni pristranskosti in neobjektivni »neodvisnosti«. Ne vem, če je kdo od teh objavil ta pamflet. Če ga je, je upošteval ozeljanski kriterij objavljanja.
Za kaj pravzaprav gre: neki dijak, izletnik omenjene ljubljanske šole, je namreč imel na rokavu prišit kelski križ (ta križ je znan še iz VII. stol. po Kr. – to bi moral »zgodovinar« vedeti in to ni sporno) in spodaj majico s tistimi tipičnimi napisi, ki sovpadajo z dolčeno politično ideologijo, kar pa ni rečeno, da se z njo vsi strinjajo in zato tudi ni prepovedana nikjer, razen če ni »ekspresno označena kot apologija nasilnim ideologijam«, kar seveda dopušča razne interpretacije, zato se to zakonsko niti ne preganja, ker zakon ne more biti selektiven v obravnavi starih zgodovinskih znakov, ki so jih uporabljali razni nasilni režimi v 20. stol. z mračnimi nameni in niso v ponos civilizirani družbi. Kot keltski križi, so bili izrabljani tudi drugi stari znaki, n. pr. zvezde v iste zločinske ideološke namene. Tega, mislim, nihče ne more oporekati, razen če seveda pristransko in prav nič demokratično izključuje enobarvno nasilje v primerjavi z drugobarvnim. To je namreč karakteristika pristranskih, nestrokovnih zgodovinarjev, ki jih Slovenci in tudi naši sosedje premorejo v lepem številu (nič kaj spodbudno za mlade generacije žejne resnice).
Pa pojdimo po vrsti: dijaku zaradi njegovih oblačil ni ta gospod (bolje tovariš) dovolil vstopa v Rižarno, ker je baje znak na njegovih oblačilih predstavljal tiste, ki so v rižarni morili. Vstopil je šele ko je slovensko učno osebje najstnika prekrilo z drugimi oblačili, nakar v pismu še modruje, da bi moral dijaku preprečiti vstop, ker naj bi ta grobo žalil s svojo prisotnostjo tiste, ki so tam umrli. Neverjetno! Zdaj razumem, zakaj so »osvoboditelji« pobijali tudi otroke in mladoletne in za njih to ni bil zločin, ker so to počenjali »na pravi strani«, ki je zločin imela za revolucionarno vrlino. Naj ga tukaj spomnim, da imamo tudi druge spomenike, kjer se grobo žali umrle. N.pr. Gonars, kjer so vsakemu posameznemu imenu dodali ravno tak zločinski znak (»rdečo zvezdo«), ki grobo žali vse tiste, ki komunisti niso bili in so tam umrli ter jih je največ. Naj ga še spomnim, da ni bil le slovenski arhitekt Odilo Globočnik, ki je načrtoval taborišča smrti podobne Rižarni, ampak veliko jih je bilo tudi takih Slovencev nasprotnega predznaka, ki so načrtovali še večja in strašnejša taborišča in mučilnice od Rižarne, n.pr. Teharje, Strnišče, Goli otok in veliko drugih, kjer je tudi umrlo veliko število Slovencev in drugih ljudi, v imenu znakov, ki jih danes vidimo na majicah najstnikov nič koliko, a tem zagotovo ne bo tov. Volk prepovedal vstopa tja kjer bi ravno tako lahko predstavljali žalitev za mrtve nasprotnih idej. Ali ne predstavljajo razni znaki, kot so srp in kladivo, rdeče zvezde, teroristi kot Bin Laden, Che Guevara, Stalin, Tito itd. na majicah najstnikov, ki izvajajo nasilja na ulicah in propagirajo revolucije, isto nasilje in zločinskost kot kljukasti križ in fascio? Celo v srednjih šolah v Trstu ni redkost pojav omenjenih znakov morilskega totalitarizma analognega nacifašizmu. Na te znake se seveda omenjeni tovariš ne huduje, ker njihovo zločinstvo (po številu mrtvih in metodologiji celo obsežnejše in hujše od nasprotnih homologov) je bilo baje zdravilno in odrešilno (sic!). Umrli zaradi teh znakov zanj niso deležni statusa žrtev komunizma, ampak pravične sodbe, ker se enostavno niso strinjale s to ideologijo. Res zgledna »zgodovinska nepristranskost« do ideološkega zločinstva. Taisti tovariš je bil proti postavitvi nekega spomenika v Trstu, ki bi svaril proti zločinskim totalitarizmom in to samo zato, ker poleg nacifašizma bi obsojal tudi komunizem. V njegovem »protifašizmu« (ki mu ga ne osporavam, ker sem vedno tudi sam obsojal to zločinsko ideologijo posebno v navezi s sorodnimi zgodovinskimi levimi stranpotmi) pozablja, da pobiti ljudje na vseh straneh so vsi žrtve, ki po vseh civilizacijskih normah imajo isto pravico do posmrtne pietete in tudi zakoni in predpisi s tem v zvezi morajo veljati za vse enako. Torej, obsodbe apologije zločinskih ideologij bodo zalegle in bile pravične, ko bodo veljale za vse nasilneže enako, ne selektivno le za ene. Do takrat imajo vsi pravico nositi znake, ki si jih želijo, četudi tovarišu in meni niso pogodu. V Italiji, kot navaja pisec, obstoja zakonodaja, ki prepoveduje fašistične znake kot apologijo zločinskega fašizma, a je nihče ne upošteva. Strinjam se, da to ni prav. V eni baltskih držav je zakonsko prepovedan znak srp in kladivo kot apologija zločinstvu komunizma. Ne vem koliko je tam ta zakon spoštovan.
Čudim se učnemu osebju gostujočih dijakov, da so posegli v zasebnost najstnika (brez izrecnega dovoljenja njegovih staršev) in s tem enostransko kršili človekove pravice nošenja oblek, ki so legalno izdelane in nikjer prepovedane. To je tudi forma nasilja nad mladoletnim, ki ni zakrivil kaznivega dejanja. Od kod taka avtoriteta tovariša Volka, da lahko sodi in odreja kakšne znake lahko nekdo nosi in obsoja osebno prisotnost kot žalitev? Izgleda, da le njegova osebna pristranska užaljenost je lahko merodajna, od nasprotnih pa ne! In taki se potem oglašajo v imenu demokracije in človekovih pravic. Imel sem priliko z njim polemizirati glede nekega članka v Primorskih novicah (7.val, 4.11.05)- odg. v Večeru (7.12.05) , kjer je branil znak »rdečo zvezdo« in pri tem dobil podporo opisanih organizacij: glasbena skupina Les Anarchistes, Ampi, veterani MO Koper – VOS – OF, posamezniki itd. Ne nazadnje celo neki Comitato nazionale per la Jugoslavia, kar ga lahko smatramo za sovražnega do R.Slovenije saj se zavzema za okupatorsko Jugoslavijo. Da te organizacije niso naklonjene poosamosvojitveni Sloveniji je povsem jasno.
V nadaljevanju omenja naše bazoviške junake, ki še danes veljajo v Italiji za teroriste. Ali ni za te naše slovenske junake žaljivo, da se sploh pojavijo pri njihovem spomeniku rdeče zvezde, srp in kladivo ter laška zastava, proti kateri so se te žrtve borile? Nemalokrat, prav na proslavah v Bazovici, so prvi častni govorniki Italijani, ki seveda govorijo v italijanščini brez prevoda in predstavljajo tiste stranke, ki še vedno smatrajo te žrtve za teroriste. Povojna Italija (neglede na leve in desne ter sredinske vlade) ni nikoli rehabilitirala bazoviških žrtev italijanske okupacije, To ne moti tovariša Volka, važno je, da je bil rehabilitiran le Pinko Tomažič, ker je bil komunist. Ostali Slovenci žrtve nacikomunofašizma lahko ostanejo kar teroristi in izdajalci, mar ne? Ga tudi nič ne moti, da so povojni kominternovci (poznejši Titoisti in kominformisti) zdesetkali Tigrovce in jih smatrali nevredne statusa borcev ter jih večkrat ozbnačili za teroriste in nacionaliste v slabšalni obliki šovinistične iredente. To je treba pozabiti? To ni žaljivo za današnjo našo državo R.Slovenijo?
Svetujem našim slovenskim izobraževalnim ustanovam, da izberejo drugačne vodiče pri izletih njihovih gojencev in obiskih znamenitih objektov naše polpretekle zgodovine v zamejstvu. Ko bodo z zakonom izrecno in ne le selektivno prepovedani vsi znaki totalitarizmov 20. stol. (nacikomunofašizma), ki predstavljajo apologijo nasilja le teh, ne bodo več v prodaji majice in obleke ter ne bo potrebna polemika v tem oziru. Očitna diskriminacija in žaljivo izražanje do najstnika, ki se ne obnaša nič drugače od drugih nasprotnega mišljenja in nazorov, je grob, nedopusten in sovražen poseg v človekove pravice posameznika.
Pavel Ferluga
Priloga: Pismo
 |
|
|
|
|
|
