|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je najstarejši slovenski grb Črni panter, ki je kot simbol Karantanije obstajal že pred pojavom grboslovja ali heraldike. Uvršča se med najstarejše evropske grbe. Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu 'Parzival', kjer dobesedno navaja 'črni panter na ščitu iz hermelina', kar postane kasneje črni panter na srebrnem (belem) ščitu.
|
|
Razlog slovensko - hrvaških sporov v luči zgodovine
Prvinsko verovanje naših južnih sosedov Hrvatov je bilo oz. je še generalno stereotipno, češ da moramo biti Slovenci neki naravni zavezniki Hrvatov in fanatični ljubitelji vsega kar je hrvaško ter da so Hrvati vedno skupaj s Slovenci od nekdaj delovali za skupno dobro in dobrobit Slovenije ter da nam je skupna usoda določena takorekoč skoraj v zvezdah. Hrvati naj bi imeli poslanstvo 'velikega brata' Slovencev, ki vodi podrejene, nesamostojne in plašne Slovence skozi nemirne politične vode, skladno s to posvečeno nalogo pa imajo kot močnejši voditelji tudi pravico uveljaviti svoje interese nad interesi Slovencev. S takim šizofreničnim samozavajanjem in zgodovinskimi lažmi so nazadnje celo prepričali sami sebe, da smo Slovenci neki izgubljeni Hrvati, katere je zgodovina razdelila in odcepila od matice Hrvaške.
Seveda so dejstva povsem drugačna, del današnjih Hrvatov imenovanih Kajkavci vendar po krvi Slovencev je bil po ogrski zasedbi kulturno odtrgan od matice Slovencev, ki je večinsko ostala v habsburškem kraljevstvu, ker pa smo "Kranjci" premalo ohranjali stike z južnimi brati, smo jih sčasoma izgubili, postali so lojalni svoji novi domovini Ogrski (Madžarski), ki je bila še do 19. stoletja (ko se združita slovenska/Sclauinia in hrvaška/Croatia banovina) razdeljena na tri samostojne banovine (kneževine) ali v določenem času po Napoleonu, ko se formira avstrijsko kraljevstvo latinsko imenovane tudi »Pars« prevedeno – regija, Sclauinia (Slovenija), Croatia in Dalmatia. Tako so predvsem v 16. stoletju pred Turki pribežali iz dela osrednje in severne Bosne in iz danes južnohrvaških pokrajin (nekdaj imenovana tudi Turška Hrvaška) prebivalci danes imenovani Hrvati (Horvateh) takrat tudi Rvati (Rvateh) proti severu do Siska in Zagroba in proti severo-vzhodu v Sclauinio/Slovenijo, danes imenovana Slavonija, kjer so se pomešali s tamkajšnjimi Slovenci in jih zaradi svoje večje agresivnosti potem tudi deloma asimilirali skozi stoletja. Vendar pa se danes na Hrvaškem še kako pozna ločnica, ki poteka nekako južno od kvarnerskega mesteca Novivinodolski, mesta Sisek preko Podravja do madžarske meje, med t.i. kajkavskim (slovenskim) in rvackim (štokavskim) prebivalstvom.
Tukaj je treba še povedati, da so Celjski skoraj 200 let obvladovali velik del današnje severovzhodne Hrvaške od Oseka skoraj do Kvarnerja (tudi z ozemlji dela severovzhodne posavske Bosne) in kasneje tudi Turjaški, ki so imeli posestva do Siska in močno postojanko v Karlovcu. Nažalost je bilo za kasnejše narodno zedinjenje v smislu Zedinjenje Slovenije (1848) že prepozno, stoletna asimilacija je naredila svoje saj v srednjem in novem veku še ni bila prisotna narodna zavest v današnjem smislu, ta nekako pride na površje šele s francosko revolucijo. Do tedaj se je pač plemstvo udinjalo kralju, kmetstvo pa svojem fevdalcu, meščanskega sloja pa na današnjem Hrvaškem razen v Dalmaciji, ki pa je bila pod upravo Beneške republike, tako rekoč ni bilo in prav meščanstvo je bilo zgodovinsko zmeraj zaslužno za zagon napredne politične misli. Kasneje konec 19. stoletja nekje 1883 se pojavi pravaški (HSP ali Hrvaška Stranka Prava) velehrvaški program, ki zagovarja t.i. Veliko Hrvaško od Makedonije do Sazburga, kar se nenavadno ujema z etnično naselitvjio Slovencev v zgodnjem srednjem veku. Od tega časa naprej se začenja v večji meri nasilnejša asmililacija Slovencev od kulturno-zgodovinskega in političnega lobija na Hrvaškem, ki pa zaradi ogrske nadvlade še ne more dobiti pravega razmaha. To se udejani šele v skupni državi SHS in kasneje v kraljevini Jugoslaviji predvsem z letom 1938, ko rvacka politika v večinsko še slovenskem Medmurju (Međimurje) in obmejnem območju z Dravsko banovino (Slovenijo) začne odpuščati slovenske učitelje, jih nadomešča z rvackimi ter iz notranjosti Rhrvaške pošilja zavedne velehrvaške duhovnike na sever države, kjer se zapove uporaba štokavskega (srbskega) jezika v izobraževalnem sistemu in v javnem občevanju, z namenom izriniti kajkavščino oz. slovenščino.
Pogrom nad slovenskim narodom doseže vrhunec leta 1941 z vzpostavitvijo NDH, ki zasede tudi del slovenskega teritorija od Bregane do Brežic, ter nekaj v Beli Krajini, kjer se prav tako izvaja teror nad Slovenci. Tisoče Slovencev usmrtijo tudi v zloglasnem taborišču Jasenovac, predvsem tiste Slovence, ki so izgnani iz nemškega dela zasedene Slovenije v Srbijo. Tako od deportiranih 40.000 tisoč Slovencev, v Srbijo prispe samo cca 14.000, nekaj jih dobi zatočišče pri slovenskih bratih v Medmurju pod madžarsko zasedbo in še kje drugje, koliko pa jih je resnično končalo v Jasenovcu pa točno ni znano, vsekakor tisoče!
Hrvaški genocid nad Slovenci se tako nadaljuje tudi po letu 1947, predvsem tam kjer se domorodni Slovenci izjasnijo za priključitev k matici Sloveniji, kot je Štrigova, Žumberk in v Istri ter v nekaterih kvarnerskih mestih, iz Reke tako odpeljejo nekaj tisoč Slovencev pod pretvezo o antidržavnem delovanju na Goli otok, iz Istre pa je veliko Slovencev izgnano skupaj z Italijanskimi Ezuli, tisti istrski Slovenci, ki so po letu 1954 in po dokončni vključitvi cone B, STO v Jugoslavijo oz. Slovenijo zahtevali priključitev k Sloveniji prav tako končajo na Golem ali v drugih zaporih. Vsak slovenski odpor se tako zaradi podrejenega odnosa visoko rangiranih slovenskih komunistov Josipu Brozu, neslavno konča. Koliko se je Josip Broz bal Slovencev in s kašnimi plani proti Slovencem je bil takrat že prežet, povejo njegova dejanja in vnema s katero se je lotil razpustitvre samostojne slovenske partizanske vojske ki je takrat leta 1945 štela med 36.000 – 38.000 dobro oboroženih in organiziranih slovenskih partizanov.
Vsa ta neslavna medsosedska zgodovina vključno z resnično srednjeveško zgodovino vred, nam je bila načrtno zamolčana v smislu enačenja in bratenja vseh jugoslovanskih državljanov. Slovence kot narod z boljšo izobrazbo, večjo inovativnostjo, samostojnostjo, podjetniškim duhom, bolj prozahodnimi kulturnimi vrednotami, predvsem pa z bolj veličanstveno srednjeveško zgodovino so morali zatolči in spraviti v uravnilovko z ostalimi jugoslovanskimi brati. Zato vsa resnica nikakor ni smela priti na dan! Nažalost v Sloveniji dandanes premoremo še veliko neizobraženega prebivalstva, ki še vedno naseda lažem iz srbohrvaške kuhinje in nekaterim hrvaškim ksenofilom iz slovenske politične kuhinje, vendar je k sreči le-teh z vsakim dnevom čedalje manj.
|
|
|
|
|
|
