|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da geografska in podnebna pestrost in raznolikost Slovenije omogočata, da na en dan, dopoldan obirate jesenske sadeže, se popoldan skopate v Jadranskem morju, zvečer skočite še na nočno smuko in se zatem okopate ter sprostite še v toplicah? Vse to brez čarovnij in z običajnimi prevoznimi sredstvi.
|
|
Protestna zasedba šol
V pondeljek, 20.10. smo se v zgodnjih jutranjih urah dijaki vseh slovenski višjih šol (v Sloveniji, ki ima drugačen učni sistem bi to bile srednje šole) v Trstu zbrali pred šolskimi poslopji raznih ravnateljstev. Šolo smo zasedli ob sedmih. Profesorji so ostali zunaj, ravno tako tudi neučno osebje. To je bil začetek protestne akcije, ki je skozi težave in prepire z nasprotujočo figuro ravnateljice in preko pogajanj s predstavniki sil javnega reda trajala do konca tedna, do sobotne manifestacije po mestnih ulicah.
Protest je bil odraz našega ogorčenja in velike zaskrbljenosti glede novega posega Berlusconijeve vlade v svet slovenske manjšine v Italiji. Kaj je predvideval ta poseg? V sklopu nekega širšega, splošnega krčenja na finančnih podporah javnemu šolstvu je finančni odlok šolske reforme določil, da je obstoj šol z manj kot 300 dijakov pravi nesmisel. Zato je ministrica za šolstvo skupaj z ministrom za finančne zadeve predlagala, da se več tovrstnih šol združi v eno samo. Skupno število dijakov vseh slovenskih višjih šol v Trstu za malo presega petsto enot; kar pomeni, da iz vseh štirih slovenskih šol bi nastala le ena, kateri bi pristojala le ena četrtina finančnih sredstev v primerjavi s predhodnim stanjem. Skratka, reforma bi v teku nekaj mesecev povzročila anihilacijo raznolikosti poučevanja, različne izobraževalne smeri ne bi obstajale več, ponudba izobraževalnih programov bi bila tako okrnjena, da lahko upravičeno trdimo, da v bistvu naše šole ne bi bilo več.
Osveščeni dijaki dobro vedo, da je naša manjšina kot avtohtona jezikovna skupina praviloma zaščitena pred tovrstnimi posegi. Vsaj na papirju! Mnogo pogodb, mednarodnih sporazumov, memorandumov, zakonov in odlokov je bilo podpisanih in potrjenih, kljub temu pa vidimo, kako je uspelo vladam vseh, tudi drugih političnih barv – le da v manjši meri kot Berlusconijevi – izogibati se obvez, ki jih ti dokumenti zahtevajo. Brezbrižnost in avtoritarnost take politike sta mnoge dijake zaprepadli.
Ravno zato smo se dijaki odločili, da bomo v teku okupacije, katere prerani zaključek je vedno tvegal dejansko žalostno uresničitev, skušali pozvati krajevne politične predstavnike, da nam izrazijo solidarnost in podporo. Povabili smo jih torej na predavanja in razgovore z dijaki in res, izkazali so se po veliki meri sočustvovanja in angažiranosti za naš boj. Povprečen dijak pa se je ravno tedaj spraševal, kako bodo to svoje razumevanje tudi v praksi pokazali. Vprašanje je pristojno in menim, da si ga je marsikdo postavil ter poskušal razvozlati…
Dijaki smo se tudi potrudili, da bi naše protestno delovanje doseglo tudi nek medijski odmev, in to tako v javnih in zasebnih italijanskih kot tudi, in predvsem, slovenskih občilih. Časopisje na italijanski strani – tako slovensko kot italijansko – se je takoj odzvalo. Poročila, članki in debate o naši akciji so bili predvsem v manjšinskih časopisih kar na dnevnem redu.
Vse hvale vredno je bilo prizadevanje pobudnika spletne strani o dogajanju v Zamejstvu (www.slomedia.it) Darkota Bradassija, ki nam je vsak dan stal ob strani, nas podpiral in posnel celotno dogajanje na šoli, od predavanj politikov do interviujev z dijaki. Postal je skoraj del naše dijaške skupnosti, saj so ga vsi organizatorji takoj vzljubili. Spremljal nas je prav tako zavzeto tudi v drugem tednu, ko je bilo trde oblike protesta – okupacije – že konec, a je bilo delovanje še vedno burno. Upam, da je njegovo spletno stran obiskalo kar precejšnje število matičnih Slovencev.
Koprska televizija in Pop Tv sta tudi prišli pokukat na naš prag, nekaj posneli in naš trezen, politično soudeležen protest v kratkem spremenili, oz. skušali spremeniti, v senzacijo. Kajti za slovenski medijski prostor je moreče, da se dijaki z dokaj visoko mero domoljubja in politične volje odločijo za protest na kulturni ravni. Ravno obratno, zanimivo je le, če se izpostavi najmanj pomembne podrobnosti, kot so verige in žabice na vratih, policista ki se potepata ob šoli itd. Vsi udeleženci protesta dobro vemo, da je bilo tudi to pomembno, ampak glede na naš cilj so bili ti prizori le stranske važnosti. Namen slovenske televizijske mreže je bil očitno prav ta, da naš boj prikaže v luči nekega dijaškega zabavnega in avtonomnega udarništva, ki nima pravega cilja, oz. katerega oblika – zapahi, policisti itd – je pomembnejša od cilja. Rekel bi, da je tak medijski poseg nekoliko poniževalen.
Izpostavil pa bi še odsotnost slovenske državne televizije in molk matičnega časopisja skozi cel potek okuapacije. Zaradi te medijske zavese ni čudo, da so bili v glavnem Slovenci zelo slabo oz. niso bili osveščeni o dogajanju onkraj meja. Menim, da se za tem skriva načrt slovenskih politikov, da opravičijo svoj molk in negibnost, svojo skrajno pasivnost do te ključne problematike rojakov, ki bivajo izven matice. Mediji so kot vsi vemo filter dogajanja na institucionalnih ravneh, ko pa ti umolknejo, se večini nemislečih in nekritičnih dozdeva, da vse poteka kot po olju in da vlada vestno opravlja svoje poslanstvo.
Podčrtati moram namreč, da je bilo ogorčenje glede na brezbrižnosti slovenske politične scene med našimi dijaki veliko večje kot bes nad mnogimi Berlusconijevimi floskulami. Spraševali smo se, kako je sploh mogoče, da se naši rojaki ne zanimajo za našo usodo. Ko pa so se nekateri predstavniki vlade končno dotikali tematike ukinjanja slovenskih šol, je bil njihov nastop prešibak in hlapčevski, vse prej kot odločen in trden. Razloge za to najdemo v namembnih prijateljskih vezeh ki naj bi jih RS vzpostavila z Italijo… Očitno gre tu za medsebojne interese političnih in gospodarskih elit, ki seveda ne zadevajo dobrobit naroda, ampak le žepe nekaterih mogotcev.
Mnogi zaverjeni zastopniki neke “boljše kvalitete” slovenskih politikov so se, če ne dodobra, vsaj delno, zaveli, kako je politična elita na obeh straneh meje enakovredna, t,j. hinavska.
Tudi v krogu zastopnikov slovenske manjšine v političnem svetu so mnenja glede vloge in posega RS razdeljena. Nekateri zahtevajo takojšen in odločen ukrep, drugi pa so prepričani, da bi bil učinek nastopa RS v to problematiko razbremenitev političnih in moralnih obvez, ki naj bi jih italijanska vlada morala glede naše manjšine spoštovati.
Ravno tako so stališča politikov in kulturnikov glede morebitnega nadaljevanja našega protesta razdvojena. Po eni strani nas bodrijo, naj ne popustimo; budnost naj ostane visoka, politične strune napete, interes in soudeležba pa konkretna. Po drugi strani pa trdijo, da bi bili nadaljni posegi v sklopu zasedanja šol in tovrstnih “trdih” protestov škodljivi in nevarni. Ob tem pa je vredno povedati, kako je medijska pozornost padla ravno tedaj, ko smo se v drugem tednu protestov odločili za milejšo obliko delovanja, t.j. osveščanja in debate v sklopu predavanj in govorov med učnimi urami.
Sedaj se organizatorji sprašujemo, kako naj postopamo, katerim smernicam naj sledimo. Vprašanje je pereče, tematika žgoča. Mnogim bi odobritev reforme v poslanski zbornici, val manifestacij po mestih cele Italije, šibak nastop RS v smislu okrnjenih in milih nagovorov predstavnikov slovenske vlade, zavrnitev predloga za izvzetje slovenske manjšine iz odlokov, ki zadevajo krčenje denarnih sredstev, spodbujali k nadalnjemu protestu, k ponovni okupaciji šole.
Vprašanje je, koliko bo pogled osebkov, ki šolo vodijo in upravljajo, torej profesorjev in ravnateljev, dolgoročen. Se bodo končno zaveli, da gre za bodočnost ustanove, ki predstavlja trn v peti zgodovinsko ustaljenim italijanskim šovinističnim in bolj ali manj odkritim ekspanzionističnim načelom? Bodo končno dojeli, kako je važna vloga slovenske šole, kljub vsem vidnim problemom in šibkostim, ki so značilne za vse ustanove, ki pripadajo italijanskemu šolskemu sistemu? Bo en del, nemajhen odstotek šolskega kadra končno razumel, da s svojim hinavskim in brezbrižnim obnašanjem – izvajanjem obstrukcionizma do tistih dijakov, ki se trudijo za organizacijo protestnih pobud – dobesedno pljuva na prizadevanje svojih prednikov, ki so se v preteklem času raznarodovalne vlade trudili, da bi naši kraji ostali tudi slovenski?
David Požar
|
|
|
|
|
|
