|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da na planoti Kras pridelujejo tudi svetovno znano vino Teran? Pridelujejo ga iz grozdja sorte Refošk, ki ima istrsko poreklo. Vinu Teran dajejo njegove specifične karakteristike ravno posebna kraška prst in podnebje. Po starih zgodovinskih zapisih so Teran visoko cenili že v rimskih časih, pripisovali pa so mu tudi številne zdravilne lastnosti.
|
|
Primer »Ukradeni otrok«
Tokrat vam v oddelku Nedopustno v Sloveniji predstavljamo primer »Ukradeni otrok«. Gre za primer g. Ivana Šalamona iz Limbuša pri Mariboru. Gospod nam je za objavo svojega primera na medmrežju dal pisno soglasje. V postopku pred slovensko državo, Republiko Slovenijo, je želel pridobiti status žrtve vojnega nasilja. To mu po več kot 10 letih prizadevanj še zmeraj ni uspelo. Kot v posmeh, je med tem dobil priznanje s strani Republike Avstrije, ki je v nasprotju z Republiko Slovenijo potrdila, da je bil Ivan Šalamon dejansko žrtev vojnega nasilja in je bil v Avstriji kot ukraden otrok Neverjetno, a žal resnično!
Slovenska država, Republika Slovenija, katere bistvo bi moralo biti varovati in braniti pravice slovenskih državljanov, se v primeru g. Šalamona obnaša slabše, kot pravna naslednica okupatorjevega 3. Rajha, Republika Avstrija! Tako se žal obnašajo Upravna enota Maribor, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS in Upravno Sodišče RS, Oddelek v Mariboru. Slednje celo zapiše odločbo o tem, da se g. Šalamonu ne prizna status žrtve vojnega nasilja, V IMENU LJUDSTVA! Katerega se sprašujemo mi?!
Predstavitev primera »Ukradeni otrok«
G. Ivan Šalamon se je rodil v Mariboru, med nemško okupacijo, 01.06.1944. V mesecu Kimavcu (septembru) 1944, so ga komaj 3 mesece starega, trije uniformirani Nemci (dva vojaka in ena vojakinja) odvzeli njegovi materi ter ga odpeljali v t.i. 3. Rajh, v rejništvo, oziroma pravilneje v asimilacijo in nemško vzgojo. Njegova mati je pa morala delati v meljski vojašnici, za kar ni prejela nobenega plačila, niti ni bila pokojninsko ali socialno zavarovana. Bila je povezana z slovenskim narodnim odporom in je pomagala pri organiziranem begu angleških ujetnikov k partizanom.
Ivan Šalamon ni bil osamljen primer odvzema slovenskega otroka njegovim staršem s strani okupatorja, ki je nato odvzete slovenske otroke želel vzgojiti v arijske Nemce. Podobnih primerov je bilo v Sloveniji še precej. Nemški okupator je namreč tudi na ta način izvajal nad Slovenci svojo genocidno raznarodovalno politiko, katere cilj je bil uničenje slovenskega naroda in priključitev slovenskih ozemelj k Veliki Nemčiji.
G. Ivan Šalamon je bil dejansko odpeljan v Avstrijo na neko kmetijo, kjer bi ga naj »novi starši« vzgojili v nemškem duhu. Pri treh letih se mu je zgodila nesreča, v kateri je na žagi na tej kmetiji izgubil dva prsta na desni roki. To je bilo že po koncu 2. svetovne vojne, zato ga je nato avstrijska socialna služba odpeljala v nek socialni zavod, kjer je ostal do leta 1949 in se je šele takrat vrnil v domovino k svoji materi.
Po koncu vojne, leta 1945, je mati Greta Šalamon, svojega ukradenega otroka Ivana, iskala s pomočjo Ministrstva za socialno politiko in Rdečega Križa. Ivan je bil končno najden in vrnjen v svojo domovino šele 04.03.1949, ko je prispel na Jesenice, od tam pa naprej v Maribor.
V obdobju obstoja SFRJ, g. Ivan Šalamon ni mogel pridobiti nikakršnega statusa žrtve vojnega nasilja, saj je bivša SFRJ od Nemčije prejela odškodnino žrtvam, ki pa je med žrtve dejansko ni nikdar razdelila. Tudi ta denar je bil porabljen za »splošno družbeno dobro«, kar je takrat pomenilo, da so si ga razdelili tisti, ki so bili pri koritu in na »pravi liniji«. Nekaj denarja pa je bilo vloženega v obnovo SFRJ, kar je pomenilo zlasti v južne jugoslovanske »nerazvite« kraje.
Šele s spremembo političnega sistema in z nastankom samostojne slovenske države Republike Slovenije, so nastali pogoji, za končno pridobitev toliko let nepriznanega statusa žrtve vojnega nasilja. Tako bi naj bilo, a kako zmotno je takšno razmišljanje nam potrjujejo dejanski dogodki.
Ivan Šalamon je 19. 01.1996 leta vložil zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, pri takratnem pristojnem organu UE Maribor. V zahtevku je utemeljil svojo življenjsko zgodbo ter temu priložil vse dokumente, ki jih je predhodno z muko sam poiskal pri pristojnih inštitucijah. Dne 30. 08. 1999, po več kot treh letih in pol, je prejel Odločbo UE Maribor, s katero mu je bil status žrtve vojnega nasilja zavrnjen! Zato je v skladu s pravnim poukom dne 15. 09. 1999 pri pristojnem organu vložil pritožbo.
Postal je tudi član Združenja žrtev okupatorjev, ki mu je leta 2000, poskušalo z urgentnim dopisom na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS, pomagati, da bi vendarle uspel pri pridobitvi upravičenega statusa. Tudi to je bilo zaman! Odločba je bila ponovno negativna!
V skladu s preostalimi pravnimi možnostmi, je g. Šalamon dne 31.08. 2001 vložil tožbo na Upravnem sodišču, Enoti v Mariboru, v kateri je ponovno opisal svojo življenjsko zgodbo ter priložil še dodatne dokaze in listine. 20.05. 2003 je prejel sodbo V IMENU LJUDSTVA (katerega?), v kateri je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo kot neutemeljeno, to pa obrazložilo na neverjetno nesramen način, nevreden pravne države. Sodbo objavljamo v celoti, kot prilogo. Ja! Pravna država je v primeru g. Šalamona umrla že pred leti in ne šele sedaj, ko je to »ugotovil g. Hanžek, varuh človekovih pravic« (pravic katerih ljudi, tistih, ki so Slovenci očitno ne!?).
G. Ivan Šalamon se nikakor ni mogel sprijazniti z odločbami »svoje« države Republike Slovenije, še zlasti zato, ker je med tem iz Republike Avstrije prejel dopis, s katerim mu ta država, pravna naslednica nekdanjih okupatorjev, priznava status žrtve vojnega nasilja kot ukradenemu otroku. »Svoja« država mu tega ne priznava, tuja pa! Neverjetno!
Zato je g. Šalamon poskusil ponovno z zahtevo za obnovo postopka, kar je vložil na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS, dne 12.02.2004. 29.08. 2006 je bila izdana odločba, s katero je njegova zahteva ponovno zavrnjena. Pod odločbo sta podpisana dva državna podsekretarja in pa minister Janez Drobnič. Odločbo objavljamo v celoti!
V Društvu Hervardi smo zgroženi nad takšnimi postopki in odločitvami slovenskih upravnih organov in vladnih služb, oz. omenjenega ministrstva. Po dogovoru z g. Šalamonom bomo pri Varuhu človekovih pravic sprožili postopek, pri čemer upamo, da bo urad upravičil smiselnost svojega obstoja. V nasprotnem primeru, bomo namreč prisiljeni razumeti delo Varuha človekovih pravic kot diskriminatorno antislovensko rasistično službo, katere edini namen je »pozitivna diskriminacija« izbrisanih, Ciganov in drugih neslovencev! Prav tako bomo poskušali storiti vse, da z omenjenimi nesprejemljivimi odločitvami seznanimo slovensko javnost!
|
|
|
|
|
|
