|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je eden najbolj obiskanih turističnih krajev v Sloveniji Bled? Bled s svojimi številnimi naravnimi in kulturnimi lepotami privablja turiste iz celega sveta. Posebej zanimivo je jezero z otočkom, na katerem stoji cerkvica in do katerega se lahko pripeljete z za Bled značilno gondolo, imenovano pletna. Skoraj 100 m nad jezerom pa na skali stoji grad, katerega korenine segajo kar 1000 let nazaj. Znamenita kulinarična poslastica je sladica, imenovana blejska kremna rezina.
|
|
Zaradi povečanega medijskega in sodnega pritiska na predsednika ZDD Hervardi Andreja Šiška smo se v ZDD Hervardi odločili po delih objaviti njegov zapis o sodnem postopku, na katerem je bil obtožen brez dokazov in nato obsojen na 22 mesecev zapora. V kolikor vas bo zapis na kakšnem delu presenetil in pustil začudene, bo to predvsem dokaz moči medijske blokade, ki je v zadnjih šestnajstih letih močno prispevala k splošnemu znižanju demokracije in življenjskega standarda vseh nas. Prosimo vas, da spletno povezavo do zapisa posredujete svojim prijateljem in znancem. Hvala! ZDD Hervardi
PRIMER PONAREJENI TOLARSKI VREDNOSTNI BONI
avtor Andrej Šiško
12. Prosinca/januarja 2008, v Mariboru
1. DEL
Naš primer (Šiško, Jerič in Jelinčič) bi se moral pravzaprav imenovati »Primer ponarejeni tolarski vrednostni boni« ali pa še bolj natančno »Primer ponarejeni 5.000 - tolarski boni« (v obliki prvega slovenskega denarja – tolarskih bonov, s podobo knežjega kamna na apoenih).
Če namreč ne bi bilo primera ponarejeni tolarji, tudi ne bi bilo sojenja po štirinajstih letih. Vse se je pričelo zaradi ponarejenih tolarjev, vsi kasnejši dogodki, pa so zrežirano pripeljali tudi do »primera Klement«. Pravilneje bi bilo to poimenovati zaroto jugo-komunističnih tajnih služb ali pa jugo-orientiranih slovenskih tajnih služb. Danes se ta primer že 16-to leto napačno imenuje »Primer Šiško, Jerič, Jelinčič«. Če hočemo vsaj malo objektivno pojasniti dogodke v zvezi s t.i. bombo oz. t.i. eksplozivno napravo, podstavljeno in najdeno v avtomobilu Milana Klementa, moramo hkrati razjasniti še celo vrsto dogodkov, ki so temu botrovali.
Vsak primer, ki je obravnavan na sodišču, v katerem vlada pravo (brez takšnih ali drugačnih vplivov, pritiskov, botrov, itd.), primer, ki ga rešujejo visoko izobraženi, izkušeni, pošteni in resnično neodvisni sodniki ali sodnice, bi se moral po vseh pravnih normah razplesti bistveno hitreje, kot se je naš, saj gre dejansko za najhujšo pravno klasifikacijo – za krvni delikt. Hujše od tega dejanja kotirata le še terorizem in genocid. Zato se vsi mi upravičeno sprašujemo, zakaj je celoten postopek trajal tako dolgo, kajti v tem primeru ni šlo za odtujitev treh kilogramov kruha in pol kilograma salame, litra vina in dveh zavojčkov cigaret. Prav tako tudi ne za tri grame prepovedanega mamila ali za navaden gostilniški pretep. Vsi takšni primeri, ki so se zgodili leta 1992, so že zdavnaj razrešeni ali pa so zastarali, kar pa je zelo malo verjetno.
Ravno zaradi teže očitanega dejanje naš primer ne zastara še nekaj dolgih let in je izvrstno orodje za pritisk na kogarkoli, ki se javno udejstvuje v politiki ali pa kar tako nasploh. In v našem primeru sta kar dve takšni osebi.
Evidentno je, da je ravno dvom v neodvisnost sodišča prvo kar pade na pamet tudi nekomu, ki ne ve prav veliko o pravu. Po 14-ih letih takšnega in drugačnega preiskovanja očitanega dejanja, iskanja takšnih izvedencev, ki bi potrdili, da je šlo resnično za bombo ali za eksplozivno napravo, ki bi lahko ob njeni sprožitvi povzročila tudi dejansko škodo, je sodišče v preiskavi sledilo tistim, ki so takšno teorijo poskušali zagovarjati, izločalo pa tiste, ki so pravzaprav potrjevali dejstvo, da t.i. bomba v resnici ni bila prava bomba in da ne bi mogla eksplodirati. V primeru, da je resnica to drugo – kar osebno še vedno trdim – namreč, da ta zadeva v Klementovem avtomobilu ni bila nastavljena zato, da bi eksplodirala, temveč je bila nastavljena zato, da bi jo »oškodovanec« gotovo našel! Seveda je takoj jasno, da v drugem primeru pravno sploh ni šlo za poskus umora, temveč je šlo kvečjemu za zastraševanje. V tem primeru je sojenje že dalj časa povsem neupravičeno, kajti dejanje je tako ali drugače že zastaralo. Po pravnih normah sploh ni pomembno, ali smo mi obtoženci pravi storilci, ali ne. Vendar sodišče ni upoštevalo ne skupnega zagovora vseh treh soobtoženih, da očitanega dejanja nismo storili mi, ne dejstva, da je šlo za zastraševanje.
Dejstev, ki neizpodbitno kažejo na to, da je bila t.i. bomba v resnici nastavljena v avtomobil zato, da bi jo nekdo (le) našel, ne pa da bi dejansko eksplodirala, je ogromno. Naj naštejem le najpomembnejše: t.i. bomba je, kot izhaja iz spisa in slik, ki so v njem priložene, bila absolutno prevelika in naj bi tehtala kar pet kilogramov. Nekako tako piše v dokumentih kriminalistične policije, jaz je namreč nisem ne videl, ne imel v rokah, tako da se lahko opiram le na te vire. Popolnoma nepotrebna je bila tako njena velikost, kot količina t.i. »razstreliva«, v kolikor je v njej razstrelivo sploh bilo. Pet kilogramov eksploziva je namreč tolikšna količina, da zadošča za miniranje tanka ali oklepnega vozila s 15 in več tonami. Za kakšnih 15 stoenk torej. Za razstrelitev oz. za uboj človeka z bombo, pa je zanesljivo dovolj že 50-krat manj eksploziva, kolikor ga je na primer v ročni bombi. Naprava je bila tako »amatersko« narejena, da je to smešno. Še bolj smešno je, kako je bila nastavljena v avtomobil.
Vsak, ki bi imel resen namen ubiti Klementa (ali kogarkoli drugega) in bi napravo nastavil v avtomobil, je ne bi nastavil tako, da bi se videla. To je zanesljivo pravilo številka ena! Če hočeš doseči, da ima neko dejanje svoj efekt, mora biti narejeno tako, da »oškodovanca« v nobenem primeru z ničemer ne opozoriš na to, da je karkoli narobe. Ne vem in ne poznam pa nikogar, ki bi bil tako nor, da bi sedel v svoje vozilo, ob dejstvu, da je najprej našel odklenjena in priprta vrata avtomobila, čeprav je bil avtomobil ob svojem odhodu zaklenil. Vsakemu bi to zbudilo precejšnjo pozornost in sum. To je povsem normalen človeški odziv povprečnega človeka, še bolj pozoren pa je moral biti Klement v tistih časih, ko se je zavestno spuščal v nečedne in protizakonite posle. Vsakdo, ki bi v takih razmerah v notranjosti avtomobila zagledal nekaj, kar je očiten tujek in v avtomobil ne sodi, pa tega predmeta tam ni bilo, ko je lastnik avtomobil zapustil, zanesljivo v avtomobil ne bi sedel. Posebej še za tem, ko bi opazil tanko vrvico, ki je – ponovno, kot izhaja iz spisa – povezovala neznano eksplozivno telo z vrati. Povsem jasno je, da bi normalen človek poklical policijo in jo obvestil o tem, da se v njegovem avtomobilu nahaja nekaj čudnega. Točno to in vse to je storil tudi Klement. Že iz njegovega ravnanja je jasno razvidno, da je bilo praktično nemogoče, da bi sploh aktiviral t.i. bombo. In dejansko je ni. Vse, kar sem dosedaj naštel, so neizpodbitna dejstva! T.i. bomba ni eksplodirala in »oškodovanec« jo je našel, saj je bil večkratno opozorjen na to, da nekaj ni v redu. Ni šlo za primer, ko bi lahko prišlo do eksplozije, pa zaradi spleta srečnih okoliščin do tega ni prišlo. Klement ni potreboval sreče, bil je namenoma opozorjen! Seveda na voznikovih vratih ni bilo nalepke »POZOR BOMBA!«, vse ostalo pa je bilo narejeno točno tako, da je Klement z lahkoto »prebral« ta neobstoječi listek oz. opozorilo! Ob tem bi opozoril na izjavo pirotehnika, ki je bombo našel. Pred preiskovalnim sodnikom je namreč pirotehnik, g. Zlatko Malajner izjavil naslednje: »Lahko povem, da je bila naprava profesionalno izdelana, ni pa bila strokovno nameščena v vozilo« (zapisnik o zaslišanju priče Zlatka Malajnera, z dne 18.11.1992). Pirotehnik, ki je torej bil navzoč ob najdbi t.i. bombe in jo je tudi demontiral, v istem stavku uporabi dve zanimivi frazi, saj hkrati govori o »profesionalno izdelani« in o »nestrokovno nameščeni« napravi. Seveda temu sledi povsem logično vprašanje ali lahko nekdo, ki zna napravo profesionalno izdelati, nato to isto napravo nestrokovno namesti. Če je resnično šlo za profesionalca, kot pravi Malajner, je skoraj neverjetno, da bi napravo tako nestrokovno nastavil. Razen seveda, če je bil njegov namen, da se odkrije. To pa se v celoti ujema s trditvijo nas obtožencev, da naprava ni bila nastavljena z namenom, da se aktivira, temveč da se odkrije. Torej ni šlo za namen umora oziroma poskusa umora in še manj za krvni delikt. Ta dejstva, ki so neizpodbitna in materialno dokazljiva, se potrjujejo še naprej.
2. DEL
Namreč vrvica, ki je povezovala t.i. bombo z vrati, oz. kot je razvidno iz spisa, vrvica ki je povezovala vžigalnik z vrati, je bila praktično predolga, torej daljša, kot je bil dolg prostor med avtomobilom na pločniku in ograjo. Pri tem je potrebno upoštevati še debelino vrat, kot, pod katerim so bila vrata odprta ter nenazadnje izjavo Zlatka Malajnerja, enega izmed kriminalistov/pirotehnikov, ki so bombo našli in »deaktivirali«. Že v preiskavi je na vprašanje, ali bi lahko prišlo do aktiviranja t. i. eksplozivne naprave, povedal: „Jaz vam sedaj tega ne morem sigurno povedati, ker je to stvar strokovnih analiz pirotehnikov, dolžine vrvice, položaja eksplozivne naprave, ki je bila med sprednjim sedežem in vrati ter drugih okoliščin“. Isti pirotehnik je na eni od obravnav povedal, da je bila vrvica resnično predolga.
Zaradi takega stališča strokovnjaka, je moralo »neodvisno sodišče« v »neodvisni preiskavi« najti drugega eksperta, strokovnjaka za eksplozive, ki bi zagovarjal nasprotno trditev, namreč, da bi do eksplozije lahko prišlo v primeru, če bi nekdo stopil na vrvico. Osebno sicer ne vem, ali bi do eksplozije v tem primeru dejansko prišlo (če bi seveda šlo za pravo bombo), vem pa, da bi morala biti oseba, ki bi – kljub temu, da je videla kaj se nahaja v avtomobilu – stopila na to vrvico, zanesljivo neprištevna. V osnovi se mi zdi neprištevna že izjava tega »eksperta«, postavljenega s strani sodišča in katerega imena si nisem zapomnil, ima pa menda v svojem uradnem žigu kar dvajset nazivov. Med drugim je menda ekspert za žarnice. Njegova »ekspertiza« je bila popolnoma vzeta iz konteksta in ni niti malo upoštevala okoliščin, v katerih je prišlo do najdbe t.i. bombe. Strokovnjak bi moral pri izdelavi svojega mnenja ta dejstva nedvomno v celoti upoštevati, saj ni šlo le za ugotavljanje neke teoretične možnosti da do eksplozije pride, temveč za resnično dano situacijo z vsemi spremljajočimi okoliščinami, ki bi morale biti upoštevane. Pa v našem primeru niso bile! Zanimivo in predvsem nesprejemljivo se mi zdi, da je bil omenjeni »ekspert« hkrati tudi uslužbenec Policije oziroma Ministrstva za notranje zadeve in obenem še šef prejšnjemu ekspertu Sabliču, ki mu je sodišče ekspertizo že zavrglo. Še enkrat se torej pojavi upravičen dvom v verodostojnost in neodvisnost preiskave, pa tudi sodišča.
Podobno zanimivo je bilo tudi izvedeniško mnenje g. Jurija Ivanetiča, strokovnega sodelavca Rudarskega inštituta v Ljubljani, ki svoje izvedeniško poročilo, z dne 16.11.1992, začenja tako: »Ker mi ni bilo mogoče na osnovi prezentacije navedenih predmetov in fotografij obljubiti uporabnega izvedeniškega mnenja in odgovoriti na konkretna vprašanja, sem predlagal, da dá preiskovalni sodnik nalog Kemijski industriji Kamnik v Kamniku (katera ima specializiran laboratorij in strokovnjake za proizvodnjo razstreliv in minerskega pribora), da ta ugotovi sestavo minersko tehnične karakteristike najdenih mešanic, za katere obstoja sum, da so razstrelivo in preveri delovanje UMP-2«. Med zaključki svojega izvedeniškega mnenja je na vprašanje, ali je bila eksplozivna naprava, nameščena v osebnem avtomobilu Klement Milana tako narejena, da bi s potegom vrat osebnega avtomobila lahko prišlo do aktiviranja naprave, odgovoril: »Na to vprašanje lahko odgovori kvalificirano in zanesljivo le pirotehnik, ki je demontiral in delaboriral obravnavano eksplozivno napravo.«
Naslednje dejstvo, ki vzbuja dodaten dvom v to, da bi t.i. bomba sploh lahko kdaj eksplodirala je, da nihče ne ve, kako je bila v resnici sestavljena. V eni od razprav (takrat je vodila proces sodnica Maša Butenko) smo lahko slišali, da so pirotehniki t.i. bombo najprej razstavili in torej deaktivirali, šele kasneje pa ponovno sestavili in slikali. Dejansko torej nimamo originala in ga nikoli več tudi ne moremo imeti. Nikoli in nikdar torej ne bomo mogli z gotovostjo vedeti, kako je bila bomba sestavljena in kakšna je bila resnična razdalja med inicialno kapico in eksplozivom ter ali bi lahko prišlo do iniciranja oziroma sprožitve bombe v primeru, da bi popolnoma „odsotna“ oseba spregledala, da je zvečer zaklenila vrata, zjutraj pa so bila le-ta odprta oziroma priprta… ...nadalje bi morala ta „popolnoma bedasta oseba“ spregledati, da je nekje ob voznikovem sedežu (ali na njem) nekaj, kar je podobno topovski granati in to kar precej velikega kalibra…. ...spregledati, da je ta »granata« z vrvico povezana z vrati avtomobila... ...nato stopiti na vrvico... ...in nato morda – ponavljam, morda(!) – sprožiti t.i. bombo... in pri tem izgubiti življenje.
Tega ne bomo mogli nikoli izvedeti, sprašujem pa se ali je to sploh potrebno! Vsa dejstva, ki sem jih naštel doslej (pa sem z naštevanjem komaj začel), povsem jasno kažejo na to, da t.i. bomba v nobenem primeru ne bi mogla eksplodirati. To pa seveda tudi pomeni, da ni mogoče govoriti o poskusu umora, zaradi česar je proces povsem neutemeljen in smo bili vsi trije obsojenci na sodišču brez osnove. Nenazadnje se je zaradi nekih višjih ciljev po nepotrebnem trošil davkoplačevalski denar, da časa in energije sploh ne omenjam. Potem pa se javnost čudi, od kod tolikšni sodni zaostanki.
Naslednje dejstvo je tudi, da je bil »eksploziv« v t.i. bombi mrtev oz. neaktiven, kar pomeni, da naprava tako ali tako v nobenem primeru ne bi mogla eksplodirati. To je vsaj v primeru vzorca 2 potrdil že omenjeni izvedenec Ivanetič. Pomembna je njegova ugotovitev, da »ta UMP-2 ni eksplozivno aktiviral vzorca -2(?) »razstreliva«, ki je bilo napolnjeno v debelostenski jekleni cevi premera 30 mm«. Zanimivo je, da Ivanetič ob vzorcu 2 sam postavil vprašaj v oklepaj, kar je za izvedeniško mnenje najmanj čudno, poleg tega pa je še besedo razstrelivo postavil celo med narekovaja.
Glede na dejstva in ugotovitve izvedencev je tudi sodišče moralo spoznati, da dejansko nima osnove za obtožnico, zato je dne 15.1.1993 senat Temeljnega sodišča v Mariboru, ki mu je predsedovala predsednica senata sodnica Simona Skorpik, člana senata pa sta bila še sodnika Božidar Merc in Marko Gasparin odločila, da se »obtožnica vrne Temeljnemu javnemu tožilstvu v Mariboru, da v 3. dneh zahteva pri preiskovalnem sodniku v Mariboru DOPOLNITEV PREISKAVE«.
V obrazložitvi te odločbe je sodni senat navedel: »Zoper obtožnico je predsednica senata, pred katero naj bo glavna obravnava, podala pravočasen ugovor (sodnica, ki bi nam morala soditi, je takrat torej sama podala ugovor zoper obtožnico!!!), v njem pa v zvezi z dejanjem pod točko I. obtožnice navaja, da »dejansko stanje v obravnavani kazenski zadevi ni razčiščeno ter predlaga, da se zadeva v zvezi s tem dejanjem vrne v preiskavo«.
3. DEL
Izven razpravni senat, ki mu je predsedovala sodnica Simona Skorpik je spoznal, da »je za preizkus napadene obtožnice potrebna boljša razjasnitev dejanskega stanja v tej kazenski zadevi. Iz do sedaj zbranega gradiva v kazenskem postopku, namreč ni mogoče v zvezi z dejanjem pod točko I. (poskus umora) obtožnice, utemeljeno in zanesljivo sklepati, ali bi eksplozivna naprava, kot to navaja obtožba v opisu dejanja pod I./1 točko obtožnice (ki bi pri odpiranju vrat eksplodirala tako, da bi vsled eksplozije izgubil življenje Klement Milan, vendar do eksplozije ni prišlo, ker je Klement Milan opazi priprta leva vrata avtomobila ter nastavljeno eksplozivno napravo in ni dovolj odprl vrat, da bi prišlo do eksplozije…), le zaradi v opisu dejanja navedenega vzroka, ker torej oškodovanec ni dovolj odprl vrat, ALI PA TUDI SICER NE BI EKSPLODIRALA Z OZIROM NA NAČIN KAKO JE BILA NAMEŠČENA V OŠKODOVANČEVO VOZILO, z ozirom na dolžino vrvice s pomočjo katere bi se naj eksplozivna naprava aktivirala (ta je bila dolga po podatkih iz zapisnika o ogledu kraja dejanja 53 cm) in z ozirom na način kako je bilo oškodovančevo vozilo parkirano, ko je bilo postavljeno le delno na cesti in delno tudi na pločniku, tako, da so bila leva vrata oškodovančevega vozila v bližini betonske ograje (kot je razvidno iz albuma fotografij v prilogi, slika št. 2 in št. 3). V spisu pa ni podatka o tem ali bi vrata bilo sploh mogoče odpreti dovolj daleč, z ozirom na bližino betonske ograje, da bi se lahko s potegom za vrata, s pomočjo vrvice, ki je vodila od teh vrat do vžigalnika v eksplozivnem telesu, nameščenem v vozilu, upoštevajoč tudi dolžino vrvice, izvlekla varovalka iz vžigalnika in tako aktivirala eksplozivno napravo. Iz do sedaj izvedenih dokazov pa ta okoliščina ni v zadostni meri razjasnjena tako, da bi navedeni citirani del opisa dejanja pod obtožbo bil povsem v skladu z zbranimi dokazi. Iz Izvedeniškega poročila Rudarskega inštituta v Ljubljani, namreč izhaja, da je postavljeni izvedenec Ivanetič Jurij, dipl ing. rudarstva, na zastavljeno vprašanje »ali je bila eksplozivna naprava nameščena v osebnem avtomobilu Klement Milana tako narejena, da bi s potegom vrat osebnega avtomobila lahko prišlo do aktiviranja naprave?« odgovoril, da na to vprašanje lahko odgovori kvalificirano in zanesljivo le pirotehnik, ki je demontiral in delaboriral obravnavano eksplozivno napravo. Iz izpovedi Malajner Zlatka, inšpektorja UNZ, ki je demontiral obravnavano eksplozivno napravo, pa izhaja, da je na isto vprašanje, kot je bilo zastavljeno prej navedenemu izvedencu odgovoril, da ne more dati zanesljivega odgovora, »ker je to stvar strokovnih analiz pirotehnikov, dolžine vrvice, položaja eksplozivne naprave, ki je bila med sprednjim sedžem in vrati ter drugih okoliščin. Vse te okoliščine bi lahko preučil izvedenec pirotehnične stroke…« Tak izvedenec pa v nadaljevanju ni bil pritegnjen. Z ozirom na navedeno bo potrebno zaradi razjasnitve dejanskega stanja ponovno in dodatno podrobno zaslišati oškodovanca Klement Milana, o tem koliko je bilo njegovo vozilo v kritičnem času, ko je prišel k njemu, oddaljeno s svojim levim delom v predelu levih vrat od betonske ograje, za koliko je odprl vrata, ter koliko je bila vrvica, ki je vodila od vrat do eksplozivnega telesa napeta oz. nenapeta. Prav tako bo potrebno o istih okoliščinah podrobno zaslišati tudi Malajner Zlatka, ki je eksplozivno napravo demontiral. Potrebno pa bo tudi opraviti rekonstrukcijo tega dogodka ob navzočnosti izvedenca ustrezne stroke in usposobljenosti, ki naj po opravljeni rekonstrukciji in proučitvi vseh razpoložljivih podatkov pove, ali je bila eksplozivna naprava dejansko tako nameščena v oškodovančevo vozilo, da bi s potegom vrat avtomobila prišlo do aktiviranja v njem nameščene eksplozivne naprave.«
Prav tako senat v obrazložitvi še navaja: „Iz spisovnega gradiva izhaja, da sta obdolženca Jerič Matjaž in Šiško Andrej s svojim prvotnim zagovorom odločilno obremenjevala soobdolženca Jelinčič Zmaga, da pa sta kasneje zagovor spremenila v korist soobdolženca Jelinčič Zmaga. Zaradi tega bo potrebno, zaradi razjasnitve dejanskega stanja v zvezi z dejanji, ki jih obtožnica očita obdolžencu Zmagu Jelinčiču opraviti soočenje med obdolžencem Jelinčič Zmagom in soobdolžencem Jerič Matjažem, med obdolžencem Jelinčič Zmagom in soobdolžencem Andrejem Šiškom, med obdolžencem Jelinčič Zmagom in pričo Dvanajščak Denisom, o vseh okoliščinah, kjer se zagovori soobdolžencev oziroma zagovor obdolženca Jelinčič Zmaga in izpoved priče Dvanajščak Denisa razlikuje med seboj«.
V dopolnitvi preiskave je bilo potrebno ugotoviti vse zgoraj našteto in opraviti rekonstrukcijo ter soočenja, kar pa večinoma do danes sploh ni bilo storjeno in torej še do danes ni bilo ugotovljeno, kako je s tem. Preiskava ni nikoli podala jasnih odgovorov, vmes je minilo 14 let, obtožnica je bila večkrat modificirana, bistvena vprašanja pa so do danes ostala odprta in nerešena! Kaj bi lahko sploh ugotovili novega v zvezi s tem po štirinajstih letih? In zakaj so nam pravzaprav sodili, čeprav v preiskavi vsega naštetega nikoli niso razrešili oziroma niso odgovorili na vprašanja, ki jih je postavil tudi senat sodišča, ko je sprejel omenjeni sklep o vrnitvi in razširitvi preiskave?
Dodatne dvome v poštenost in korektnost celotnega procesa mi je povzročalo tudi ravnanje tožilstva, ki je bilo popolnoma nestrokovno. Dolga leta postopka je bilo tožilstvo zastopano preko Petra Čibeja, starejšega gospoda iz obdobja trdih let komunizma, ki ni ločil niti med Zoljo (ročnim protitankovskim raketometom) in Zofko (zofo ali kavčem). Nikoli ne bom pozabil, da mi je med branjem obtožnice očital, da sem imel pri sebi 3 Zofke in ko sem ga vprašal, kaj to Zofka je, tega ni vedel. Sprašujem se, kakšno pravo je to, ko državni tožilec sploh ne ve, kaj očita obtožencu in mu je popolnoma vseeno, ali mu očita nedovoljeno posest jabolk iz privatnega sadovnjaka, ali pa krajo listja iz državnega gozda. S tem sistemom mora biti res nekaj hudo narobe, ali pa z ljudmi, morda pa z obojimi.
Ko sem slišal, da je tožilca Čibeja zamenjala nova državna tožilka sem mislil, da bo stvar končno le zaključena, saj bo tožilka mlajša in verjetno ne bo obremenjena s preteklostjo. A ni bilo tako! Ne vem sicer, s čim je bila obremenjena, moram pa priznati, da sem se naravnost čudil njenemu izvajanju obtožnice na način, da je za kronsko pričo potegnila »asa iz rokava«. Asa, ki je bil nekje skrit celih enajst let, nato pa se je čudežno pojavil, da bi rešil naš primer, v korist tožilstva seveda.
Tako sem po enajstih letih (ponovno ves presenečen in začuden) poslušal izpoved oziroma branje izjave kronske priče o tem, kako je v stanovanju soobtoženega Zmaga Jelinčiča videla posušeno človeško roko (ki bi naj bila last, če se ne motim gospe ali gospodične Vojvoda), pa kako je tej »kronski priči« tožilstva Zmago Jelinčič povedal, da je v Šiški ubil neko (drugo) žensko in s krvjo na zid napisal KOS, da bi speljal sledi drugam, in si nisem mogel drugega, kot se vprašati ali sem sploh še normalen ali se mi je zmešalo... nekaj namreč ni bilo normalno… mislim… nekdo je bil zanesljivo nor, brez posebnih testiranj. Ali sem bil nor jaz ali pa nekdo na drugi strani? Pa mera še zdaleč ni bila polna.
»Kronska priča« je poskrbela za najpomembnejši dokaz, da je Jelinčič dejansko vpleten v vso zadevo v smislu poskusa umora, kajti sama kronska priča je – po njenih lastnih besedah – dala Jelinčiču gasilni aparat, ki je bil (če se ne motim) svetlo modre barve in hrvaške izdelave ali pa temnomodre barve in angleške izdelave. Vse skupaj sploh ni pomembno, saj nam je takoj za tem spoštovana gospa sodnica Tanja Rot povedala, da je bil aparat drugačne barve in izdelan drugje, kot je izpovedala kronska priča tožilstva. Oprostite, ampak tukaj se pa vse skupaj neha!
Zakaj in čemu je sodišče sploh vabilo to »pričo«, ko pa je bilo iz njene izjave razvidno, da nam ni imela česa povedati, in da so bile njene trditve pri našem primeru popolnoma nebistvene? Zakaj torej sploh zaslišati to pričo, kakšen smisel je imelo to, razen nepotrebnega zapravljanja davkoplačevalskega denarja? Morda je bila zgodba res zanimiva za novinarje, ampak ali ni zaradi tega ogrožen prav ugled sodišča?! Ali ne bi bilo potrebno v primeru, ko pričo tako sodišče kot tožilstvo jemljeta kot verodostojno, kot »normalno«, torej ne neprištevno, nemudoma sprožiti preiskovalnega postopka glede dveh umorov, priča je namreč trdila, da je oba umora storil Jelinčič. Če je obstajala celo priča, postopek pa kljub temu ni bil sprožen, potem je bilo nekaj močno narobe…
Takrat resnično nisem mogel razumeti, kako lahko nam sodijo po štirinajstih letih zaradi nekega dejanja, pri katerem ni bilo nikakršnih posledic, in to klasificirajo kot poskus umora, v tem omenjenem primeru pa ni šlo le za poskus umora brez kakršnihkoli posledic, temveč je šlo za – kot je je navajala priča – za dva dejanska, izvršena umora, ki naj bi se zgodila v Ljubljani. V teh dveh primerih dejansko postopek sploh ni bil uveden, vsaj kolikor je meni znano. Absurdno do skrajnosti! Res nisem mogel verjeti, kako se je lahko ena in ista priča uporabila zgolj v enem procesu – še posebej zato ne, ker v našem procesu ni imela sploh ničesar za povedati – ne pa tudi v drugem, oziroma v drugih dveh. To mi je dalo še dodatno misliti, da gre resnično za popolnoma režiran proces, z že naprej določeno sodbo… čeprav nismo bili več leta '46 ali '48, ko so bili takšni „pripetljaji“ na naših sodiščih povsem običajnega. A da je kaj takšnega možno tudi dandanes… saj ni res, pa je.
4. DEL
Skozi celoten procesu se mi je zdelo predvsem pomembno dejstvo, ki ga na sodišču do danes ni nihče omenjal, namreč da sem imel še iz obdobja slovenske osamosvojitvene vojne oz. vojne za neodvisnost Slovenije pri sebi doma nekaj orožja. Kaj sem imel in kako sem do tega prišel, bom opisal sedaj.
Bil sem poveljnik Specialnega voda 711. odreda Teritorialne obrambe (TO). Tako nas je vsaj v svoji odredbi imenoval takratni poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine polkovnik Vladimir Miloševič. Naš vod je bil sestavljen iz samih prostovoljcev in tudi sami smo si sešili svoje uniforme, ki so bile moderne, iz blaga maskirnega vzorca, na levem rokavu pa smo imeli izvezen našitek s črnim karantanskim panterjem in nad njim napis Slovenska garda. S temi uniformami in lastnimi baretkami na glavi (znak TO smo prejeli ob ustanovitvi voda) smo se udeležili vojne za Slovenijo. Pripadnik tega voda je bil tudi soobtoženi Matjaž Jerič….
Na tem mestu ne bom govoril in našteval, kje in kako je deloval naš vod, ker je za podroben opis potrebnega preveč prostora. Celotno delovanje našega voda oziroma Slovenske garde je opisano na spletni strani www.hervardi.com/vojnaslo.php. Omenil bom samo, da smo skupaj s še sedmimi vojaki druge enote TO in poročnikom zajeli tankovsko kolono pred Šentiljem, v Štrihovcu. Iz teh tankov je bila ustanovljena prva slovenska tankovska četa. Mi smo tam vojake JLA razorožili in jih ločili od orožja, tega pa je kasneje odpeljala druga enota TO. Kasneje smo v boju za Šentilj skupaj s temi istimi zaplenjenimi tanki razbili enoto JLA na hribu Bolt, ko so na nas streljali z minometi, breztrzajnim topom in pehotnim orožjem. Večina teh vojakov se je po boju umaknila do stražnice ali karavle Ceršak, to smo skupaj z ostalimi enotami TO obkolili in zatem so se vsi v tej stražnici predali.
Orožje je ležalo vsepovsod, prav tako tudi oprema. Imeli smo tovornjak za lasten prevoz, sam sem vzel dve avtomatski puški, tri ročne raketomete Zolja, več ročnih bomb in kar nekaj streliva za puške. V Mariboru smo namreč imeli še kar nekaj prostovoljcev, ki pa niso imeli orožja, zato sem ga želel zbrati toliko, da bi lahko opremili še drugi vod. Dva dni po dogodkih sem orožje odpeljal v Maribor in ga shranil na domu. Zatem sem iskal kontakt z našimi člani v mestu in jih nazadnje našel. Toda ne v Mariboru, kot sem mislil, temveč v Jarenini, kamor so že odšli iskati naš vod. A takoj, ko sem se vrnil nazaj v svojo enoto, me je tam čakalo presenečenje. Povedali so nam, da je vojne konec, da naj vrnemo orožje in gremo domov. Tega seveda najprej nismo verjeli. Mislili smo, da gre za izdajo. Toda povelje se je izkazalo za resnično, res smo se razorožili in se vrnili domov. Tako je orožje na mojem domu ostalo in z njim nisem nikogar oboroževal, saj za kaj takega ni bilo več potrebe. To pripovedujem zato, ker sem imel med orožjem tudi več ročnih bomb, če se ne motim skupaj okrog deset. Zakaj naj bi to razlagal? Preprosto zato, ker bi lahko s pomočjo teh ročnih bomb storil povsem enako kaznivo dejanje, kot se mi je očitalo. S temi ročnimi bombami bi lahko – če bi seveda imel kakršenkoli namen – še lažje vrgel v zrak vozilo Zastava »oškodovanca« Klement Milana. A tega nisem ne hotel, še manj načrtoval. Če sem torej posedoval ročne bombe (kar je dejstvo in je bilo v kazenskem spisu tudi nedvomno ugotovljeno), torej nisem potreboval nikakršnega dodatnega eksploziva, še najmanj pa mi je bilo potrebno izdelati kakšno eksplozivno napravo oz. bombo. V tem primeru tudi ne bi bilo nobene povezave med menoj in Jelinčičem, saj mi Jelinčič ne bi rabil dajati kakšnega eksploziva, niti me (oziroma naju z Jeričem) poučevati, kako naj ga sestaviva in nastaviva.
In dejansko jaz tudi nisem potreboval nikakršnega eksploziva, da bi storil očitano mi kaznivo dejanje. Enostavna računica pokaže, da bi lahko – naj se ponovim in ponavljam, če bi to res hotel – s pomočjo ročnih bomb „iz domače shrambe“ popolnoma brez kakršnekoli pomoči s strani Jelinčiča nastavil eksploziv v Klementov avtomobil. V tem primeru bi lahko ročne bombe, eno, dve, tri ali več, nastavil tako, da se ne bi videle in jih Klement v nobenem primeru ne bi mogel opaziti. Aktivirale bi se lahko na podoben način, kot naj bi se aktivirala t.i. bomba (gasilski aparat?), torej tako, da bi ob odpiranju vrat izvlekel varovalko ročne bombe in ta bi se po treh sekundah aktivirala. Glede na to, da bi prišlo do eksplozije praktično v času, ko bi Klement najverjetneje ravno sedal v vozilo, oziroma bi bil ročnim bombam izredno blizu, je tudi praktično zanesljivo mogoče reči, da bi ob tovrstni eksploziji tako napadeni umrl ali vsaj utrpel težje poškodbe.
Tako me še vedno zanima, če mi zna tožilstvo morda pojasniti, zakaj – glede na to, da je trdilo, da sem bombo nastavil jaz (ob tem pa nima za tako trditev niti enega materialnega dokaza) – tega nisem storil na način, ki sem ga pravkar opisal in zakaj sem torej sploh potreboval Zmaga Jelinčiča, da bi mi pomagal pri nečem, za kar sploh ne bi potreboval kakršnekoli asistence?!
Zanimivo je tudi to, da bi bilo dejansko lažje in precej bolj enostavno očitano kaznivo dejanje poskusa umora izvesti prav s pomočjo ročnih bomb, več hkrati. Če se ne bi slučajno aktivirala ena, bi se zagotovo katera od drugih in ta bi potem aktivirala še ostale, torej bi tudi ta moment, ki je sedaj v primeru t.i. bombe prisoten, namreč vprašljivost aktiviranja, v primeru več ročnih bomb odpadel. Res je, da navadno postavlja tožilstvo vprašanja obtožencem, ampak mislim, da je tudi pravica obtoženca, da postavi utemeljena vprašanje tožilstvu, še zlasti, kadar gre za takšen primer, kot je naš, v katerem so zagotovo posredi politični interesi in spletke, kar pa je še huje, saj je vse to povezano še s kriminalnim motivom in početjem, v katerem so sodelovali policisti.
5. DEL
Če hočem v celoti pojasniti, kaj se je takrat pravzaprav sploh dogajalo in kako je prišlo do tega, da smo se znašli mi trije na zatožni klopi, namesto da bi se na njej znašli pravi kriminalci in njihovi podporniki, se moram vrniti na začetek. Moram se vrniti tja, kjer se je vse začelo, to pa je »zadeva ali primer ponarejeni tolarji«.
Vrniti bi se moral v leto 1991, ko smo se vsi trije soobtoženi pravzaprav spoznali. Pa tudi to za celostno razsvetlitev dogajanja še ne bo dovolj. Že leta 1988 sem bil med organizatorji skupine, ki se je zavzemala za odcepitev Slovenije od takratne Jugoslavije. Ustanovili smo ilegalno oz. tajno organizacijo Fronta za samostojno Slovenijo oziroma skrajšano FSS. Za ustanovna sestanka lahko štejemo sestanek v Mariboru in sestanek na Celjskem gradu. Šlo je za ilegalno organizacijo, v katero smo bili vključeni zavedni slovenski nacionalisti in tudi protikomunisti. V tistem obdobju drugačno organiziranje niti ni bilo mogoče, kajti takoj bi nas zaprli kot rušitelje Jugoslavije in protidržavne elemente ter kontrarevolucionarje.
Cilj Fronte, kot smo jo skrajšano imenovali, je sicer opredeljen tudi v posebni programski izjavi, sicer pa povsem jasno izhaja že iz samega imena. Popolnoma samostojna in neodvisna demokratična država Slovenija! Za dosego tega cilja smo bili pripravljeni uporabiti vse potrebne metode. Vsekakor smo izvajali propagandne akcije, s katerimi smo širili idejo o neodvisni Sloveniji, obveščevalno dejavnost, ipd., nismo pa izključevali niti oboroženega boja za dosego skupnega cilja. Večina članov je bila stara med 18 in 30 let, neobremenjenih s kakršnokoli politično preteklostjo. Pri tem smo bili organizirani tako, da se večina niti ni poznala med seboj. To je bilo v takratnih razmerah nujno. Že leta 1989 je takratna slovenska SDV (služba državne varnosti) po naših podatkih ustanovila posebno skupino, ki se je ukvarjala le z našo organizacijo, toda brez pravega uspeha. Prav tako je kazala izredno zanimanje za nas takratna jugoslovanska vojaška protiobveščevalna služba – KOS.
Večina naših članov je delovala zlasti na vzdolžni poti severovzhod – jugozahod, od Maribora, preko Slovenske Bistrice, Celja, Ljubljane, pa do obale (Kopra in Izole) ter Gorice – na obeh straneh meje. Tudi na Koroškem (v Avstriji) smo imeli svoje člane, podpornike in simpatizerje, ki so nam pomagali. Stike smo poskušali navezati še s slovenskimi emigranti, od Kanade, ZDA, Argentine, pa do Avstralije, vendar nekega vidnejšega uspeha na tem področju resnici na ljubo nismo dosegli. Morda je bil vzrok za nezaupanje na njihovi strani tudi ime Fronta, ki jih je spominjala na OF. Organiziranje Fronte je bilo takrat zelo zapleteno, saj je bilo tudi komuniciranje bistveno težje kot v današnjem času. Ni bilo mobitelov, pa tudi interneta ne. PC računalniki so komaj prihajali v Slovenijo. Vse naše propagandno gradivo je bilo napisano na pisalnih strojih in potrebno je bilo veliko več časa, da je nastal končni izdelek, saj naknadno spreminjanje teksta, popravki in vrinki niso bili več mogoči. Po drugi strani, pa je bilo vse lažje organizirati v strogi konspiraciji in nas tudi zato obveščevalne službe niso mogle razkrinkati in razbiti.
Med naše odmevnejše akcije so sodile akcija Celovec, akcija 23. november (Rudolfovo), akcija Tribuna, akcija referendum, akcija poslanec, akcija OZN, akcija grafitiranje itd. Naši člani so bili včlanjeni v praktično vse novoustanovljene politične zveze in potem tudi stranke npr. SDZ, SDZS, SKZ, Zeleni, (DEMOS), delovali pa so tudi znotraj uradnih oz. režimskih ZKS, ZSMS in SZDL. Največji medijski uspeh je doživela objava knjižice z naslovom Slovenska država.
Še posebej je zanimivo, kako je do objave tega našega izdelka sploh prišlo. Na dan sprejetja novih dopolnil slovenske ustave, 27. septembra leta 1989, smo knjižico poslali večjemu številu slovenskih dnevnikov, tednikov in seveda RTV Sloveniji (drugih TV postaj takrat še ni bilo). Razlog je bil v tem, da so ta dopolnila pravno formalno potrjevala pravico slovenskega naroda do samoodločbe, vključno z odcepitvijo. Naš namen je bil takoj odreagirati in v praksi preveriti, kaj se skriva za pravnimi formulacijami na konkretnem področju in predvsem videti, kako bo reagirala uradna slovenska politika, pa tudi novo nastajajoča politika v Sloveniji, t.i. pomladne stranke. Že pred tem, pa smo po posebnem postopku zagotovili izhajanje knjižice Slovenska država po nadaljevanjih, v mladinskem mesečniku Tribuna.
Prvo nadaljevanje je izšlo 17. septembra 1989, vendar so bili v tem prispevku omenjeni le slovenski zgodovinski simboli, ne pa tudi politične ideje FSS, zato je ta številka nemoteno izšla brez kritičnih odzivov. Ko pa smo knjižico Slovenska država poslali na že omenjena uredništva in jih pozvali, da delo objavijo, tega ni storil nihče. Prepričani smo, da je navodilo za takšno ravnanje prišlo »od zgoraj«. Toda pri tem vendarle ni ostalo. Nekako je eden izmed izvodov te knjižice(lahko da tudi več njih) iz enega izmed slovenskih uredništev nekako dospel v Beligrad. Najverjetneje s pomočjo kakega sodelavca srbske SDV, ki jih je bilo na takratnih uredništvih kar nekaj (in to se ponekod tudi danes še ni spremenilo!).
Skratka, naše knjižice Slovenska država, v kateri je bila tudi Programska izjava Fronte za samostojno Slovenijo (FSS), ni objavil niti en slovenski medij, pač pa so jo objavili srbski mediji. In šele za tem tudi slovenski. Srbski osrednji TV dnevnik je posvetil Fronti celih 17 minut, osrednji dnevnik Politika pa kar nekaj časopisnih strani. Primer je vsekakor zelo zanimiv. Tisti torej, katerim je bila knjižica namenjena v prvi vrsti, je niso objavili, drugi, katerim pa ni bila namenjena, so jo objavili. Ti drugi z namenom, da dokažejo svoji javnosti prisotnost »separatistov v Sloveniji«. In šele kot reakcija na to pisanje so se oglasili slovenski mediji... Najprej se je vsul plaz obsodb tega našega dejanja, med drugim je po dnevniku TV Slovenija Jože Smole povedal, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi hotel samostojno slovensko državo, da je to nesmisel in da so to v bistvu protislovenske ideje. Povedano je bilo na tem istem TV dnevniku, da je takratna SDV ustanovila poseben oddelek, ki ima namen odkriti FSS in celotno njeno delovanje. SDV ni nikoli odkrila FSS. Res pa je, da je bila med takratnimi mediji prisotna razlika. Del je poročal pozitivno (Tribuna, Mladina), drugi del pa izrazito negativno (npr. Delo in Nedeljski Dnevnik). Celotno medijsko obnašanje je bilo značilno za takratno obdobje, ki ga mlajša generacija verjetno ne more povsem razumeti. Kljub temu pa so posamezni vzorci takšnega obnašanja medijev in novinarjev, kot smo ga pravkar opisali, ostali v zavesti marsikaterega slovenskega novinarja in predvsem uredništev še vse do danes.
Pred prvimi demokratičnimi volitvami v povojni Sloveniji nam je uspelo vriniti manjšo skupino naših članov v volilni štab dr. Jožeta Pučnika. Skupina je v prostorih volilnega štaba pripravila pismo namenjeno prav vsakemu kandidatu za poslanca skupščine Republike Slovenije. V pismu je bil poziv, naj kandidat v primeru izvolitve v skupščino RS odločno in dosledno uveljavi našo upravičeno zahtevo – neodvisno slovensko državo! Pismu je bila priložena Deklaracija o neodvisnosti Republike Slovenije, prav tako izdelek FSS, število pisem pa je bilo kar visoko. Res se ne spominjam več dobro, vendar se mi dozdeva, da je bilo poslano blizu tisoč pisem. Akcija je bila izvedena v strogi tajnosti, dne 31.3.1990. Nihče v volilnem štabu, tudi kandidat dr. Jože Pučnik ni vedel prav ničesar o tej dejavnosti. In akcija je v popolnosti uspela, kljub temu, da smo vedeli, da je celotna stavba pod nadzorom SDV – Službe Državne Varnosti, naslednice zloglasne OZNE in UDBE.
FSS je bila hkrati tudi prva izmed vseh legalnih ali ilegalnih organizacij, ki je v Sloveniji zahtevala in pozivala k referendumu (plebiscitu) za samostojno in neodvisno Slovenijo, ki se je končno uresničil 23.decembra 1990. Več o delovanju FSS je opisano na spletni strani http://www.hervardi.com/fss.php. Žal se je ohranilo le malo dokumentov FSS, ki so ostali v lasti njenih članov. FSS je sicer vseskozi imela arhiv na varnem mestu. Nikoli ga niso odkrili, ko pa smo se osamosvojili, je postalo aktualno, da bi celoten arhiv FSS odstopili Arhivu Slovenije. Zato smo arhiv praktično skoraj v celoti vzeli iz skrivališča in ga prenesli na moj dom. Potrebno ga je bilo najprej obdelati, nato pa smo nameravali predati, kot že rečeno Arhivu Slovenije. Toda ob hišni preiskavi(sproženi zaradi „poskusa umora“) so delavci VIS oziroma verjetneje pripadniki bivše SDV naš arhiv dobesedno ukradli. Nikoli več ga nismo dobili nazaj! Dejstvo je, da je nekdo (nedvomno tajna služba – verjetno srbska, lahko pa da tudi slovenska) imel interes arhiv odtujiti in tako izvedeti, kdo vse je dejansko stal za ilegalno FSS, ki je bivša SDV ni nikdar odkrila!
Fronta je vedno ostala zvesta svojim načelom in izjavam. Ko so bili njeni cilji uresničeni in ko je postala nepotrebna, se je samo-ukinila! Takrat sem dopolnil 20 let. To je bil čas sprememb, ko so se ustanovile nove politične zveze, kasnejše stranke. Leta 1990 je tudi del članov FSS ustanovil legalno politično gibanje, ki je imelo za cilj popolnoma samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ostale stranke so takrat govorile bolj o nekakšni konfederaciji, mi pa smo rekli bobu bob in zavzeli povsem jasno stališče. Bil sem sprva podpredsednik, kasneje pa še predsednik tega gibanja Samo, oziroma Gibanja za odcepitev Slovenije – Samo. Tudi FSS je takrat še naprej delovala, vendar smo se mi, ki smo se izpostavili nekoliko odmaknili od nje, vse zaradi varnosti, da ne bi bila odkrita naša mreža. Leta 1990 nam je bilo povsem jasno, da do samostojne države ne bomo prišli po mirni poti. In nismo se motili. Zato smo se pričeli organizirati tudi v tem smislu. Ustanovili smo polvojaško in obveščevalno organizacijo z imenom Slovenska garda.
V januarju 1991 smo se povezali s sektorjem 6. varnostne službe TO oz. takratnega ministrstva ali sekretariata RSLO RS, ali kako se je pač že takrat imenoval. V njegovem imenu smo se povezali z Ivanom Borštnerjem, znanim iz procesa proti četverici. Borštner je bil organizator obveščevalno varnostne službe TO in mi smo delovali po njegovih navodilih na območju Maribora, Ptuja in Slovenske Bistrice. Naše geslo je bilo hervardi. To geslo nam je dal Borštner in nam ob tem povedal, da so bili hervardi posebna stražna vojska v nekdanji Karantaniji. Vseskozi smo bili v kontaktu po telefonu s tem geslom. Včasih smo kontaktirali tudi z drugimi, ne le z Borštnerjem, večinoma pa z njim. Večkrat smo se z njim tudi osebno sestali. Ob enem takšnih sestankov je bil zraven tudi Zmago Jelinčič, s katerim sem se takrat prvič videl in se osebno spoznal. Mislim da je bil takrat prisoten tudi Matjaž Jerič, saj nas je bilo tam kakšnih 15 članov SG.
Takrat smo se pogovarjali med drugim tudi o Slovenski nacionalni stranki, vendar mi kot organizacija nismo hoteli postati člani nobene stranke, ker nam je šlo izključno za samostojno Slovenijo in se nismo hoteli deliti na rdeče in črne, takšne in drugačne, leve in desne, itd. Takšno je bilo takrat pač naše skupno stališče in tega smo se dosledno držali. Kot posameznik pa je lahko bil član Slovenske grade hkrati tudi član katerekoli stranke in to je bila njegova osebna pravica in zadeva. Kolikor se spomnim, nam je Zmago takrat dal nekaj denarja, s pomočjo katerega smo kasneje kupili maskirno blago za uniforme. S tem denarjem smo kupili najnovejše blago namenjeno za vojsko v mariborskem MTT, ki je izdeloval poskusne dizajne za – če se ne motim – nemško vojsko. Poleg tega pa nam je ostalo še toliko denarja, da smo lahko z njim kupili zadrge, gumbe in žepovino ter plačali tudi krojenje in šivanje pri nekem mariborskem obrtniku na Teznem.
Po tistem smo se z Jelinčičem videli še nekajkrat v Mariboru. Zmago Jelinčič nam je zraven denarja dal tudi bencinske bone, vendar se natančno več ne spominjam, za kakšne vsote je šlo. Spomnim pa se, da je Zmago prispeval celo več, kot pa takratna slovenska obveščevalna služba. Z Ivanom Borštnerjem kot našim predpostavljenim in hkrati tudi nekakšnim zveznim častnikom, smo vse do vojne za osamosvojitev Slovenije sodelovali pod geslom hervardi.
6. DEL
Nadzirali smo vojašnice, premike enot JLA, še posebej pa delovanje KOS. Nekajkrat smo tudi opravljali naloge za zaščito ter kurirske naloge. Tako smo npr. Borštnerju na sestanek pripeljali nekega častnika JLA, po rodu Slovenca, ki je delal za slovensko obveščevalno službo v takratni vojašnici Franc Rozman Stane, danes vojašnici Generala Rudolfa Maistra. Po Borštnerjevem naročilu je prišlo tudi do našega sodelovanja v primeru Pekre, 23. Velikega travna/maja 1991. Povsod v kronikah je zabeleženo, da so civilisti (ali pa gobarji) odkrili vojake JLA v neposredni bližini Učnega centra v Pekrah, kjer je bila na urjenju prva generacija slovenskih vojakov. Bili smo štirje, resda civilisti, vendar vsi člani Slovenske garde in kot takšni sodelavci sektorja 6. obveščevalne službe TO. Naša naloga je bila dana s strani slovenske obveščevalne službe TO, neposredno od Ivana Borštnerja.
Tistega dne, 23.5.1991 sva se z Denisom Dvanajščakom počasi približevala mestu, kjer se začenja ograja učnega centra Pekre. Hodila sva vzporedno z njo kakšnih 30 m v notranjosti gozda. Pretvarjala sva se, da iščeva gobe. Naenkrat sva med nama in ograjo učnega centra zagledala dva vojaka, ki sta – obrnjena proti centru – leže opazovala dogajanje v njem. Napotila sva se proti njima, kot da še naprej iščeva gobe. Ko sta naju opazila, sva nadaljevala najino pot, kakor da se ni nič posebnega zgodilo. Videla sva, da sta bila oba oborožena z avtomatskim orožjem, obrnjenim v smeri učnega centra. Ko sva prišla do vogala ograje centra, sva zavila iz gozda proti asfaltni cesti. Opazila sva stražarja TO in ga obvestila o obeh vojakih JLA. Nato sva odšla nekoliko više v gozd, kjer sva počakala na Darka in Vojka, ki sta med tem tudi že prišla do učnega centra in jima povedala, kaj sva opazila.
Med tem je iz učnega centra prišel oddelek zaščitnega voda TO. Prišli so do nas in tudi njim smo povedali, kje smo opazili oba vojaka. Razvrstili so se v strelce, kakšne 3-4 metre narazen, in začeli s prečesavanjem gozda. Dokaj hitro so dejansko odkrili dva vojaka JLA. Toda bila sta druga dva, ne tista, ki sva jih zmotila midva z Denisom. Očitno sta se prva dva po srečanju z nama umaknila od centra v notranjost gozda in se na ta način izmaknila zaščitnemu vodu TO. Druga dva, med katerima je eden imel radijsko postajo, sta vstala, odložila orožje in dvignila roke. Eden izmed njiju je bil častnik. V spremstvu teritorialcev sta popolnoma mirno, a vidno prestrašena odšla v center na zaslišanje. Z Denisom sva iz gozda krenila do asfaltne ceste na drugo stran centra, kjer je bil tudi glavni vhod, Darko in Vojko pa sta odšla po avto. Čez kakšnih 30 minut, morda kaj več, sta oba vojaka JLA z orožjem in celotno opremo zapustila učni center in se po cesti odpravila proti Radvanju.
Po tem, ko je bil center obkoljen s strani JLA z oklepnimi vozili, sem bil sam tudi v delegaciji mesta Maribor, ki je odšla v center na pogajanje s polkovnikom Ratkom Katalino, vodjem KOS. V tej delegaciji smo bili Stanislav Holc, Andrej Verlič, Rudi Moge, Franci Čuš in jaz. Jaz sem bil edini, ki nisem imel nobene funkcije na občini. Isto noč sem bil še enkrat v centru. Tudi tokrat po navodilih Ivana Borštnerja, ki me je prosil, da bi iz centra skrivoma odpeljali Francija Pulka, odgovornega za varnost v učnem centru Pekre. Ponoči sem v center prispel s še dvema članoma Slovenske garde in ponudili smo Pulku, da ga pospremimo in varujemo pri njegovem umiku. Dogovorili smo se, da nam za ta namen izročijo orožje, nato pa je Pulko ponovno govoril z – mislim da Borštnerjem ali nekom drugim iz Ljubljane. V glavnem nazadnje je po Pulka prišla posebna enota policije z najnovejšim orožjem, čeladami in zaščitno opremo ter ga odpeljala iz centra. Več o »primeru Pekre« je prav tako pisano na spletni strani www.hervardi.com/vojnaslo.php.
Kot Slovenska garda smo sodelovali tudi pri akciji oklepniki iz TAM-a in še pri drugih dejavnostih zavarovanja, zbiranja podatkov in nadziranja, zlasti KOS JLA. Pri številnih teh akcijah in aktivnostih je bil prisoten tudi Matjaž Jerič, ki pa je bil doma iz Nazarij v Savinjski dolini in je včasih za to, da se je lahko udeležil naših aktivnosti, žrtvoval precej svojega denarja, da je lahko sploh prišel do nas. Od obveščevalne službe TO oz. od Ivana Borštnerja smo namreč prejeli le nekaj bencinskih bonov, kar pa je bilo za našo aktivnost občutno premalo. Dejstvo je, da niti meni, niti Jeriču in drugim, ki so bili takrat aktivni v Slovenski gardi, ni bil pomemben denar, ampak smo zavestno uporabljali tudi svoj osebni denar, kadar je bilo to potrebno. Nikoli pa nismo omahovali, četudi je bilo pri tem ogroženo naše zdravje ali pa celo življenje.
Naš cilj je bila samostojna slovenska država in za dosego tega cilja smo bili pripravljeni žrtvovati vse! Samostojna slovenska država nam je pomenila ogromno in prav zato smo junija 1991 šli kot prostovoljci v boj za njeno osvoboditev. Šele po dejanski osamosvojitvi Republike Slovenije smo ukinili tako FSS, kot tudi Gibanje za odcepitev Slovenije Samo. Toda ko je avgusta 1992 prišlo do moje aretacije in pred tem do hišne preiskave na mojem domu, so mi takrat zaplenili tudi uniformo Slovenske garde, ki sem jo uporabljal v vojni za Slovenijo. Vzeli so mi še baretko z znakom slovenske vojske. Oboje sem sicer dobil nazaj na svojo zahtevo, konec – mislim da – leta 1993. Toda še pomembneje je to, da so kljub izredno obsežni hišni preiskavi – kjer je policija zaplenila vse, kar naj bi se nanašalo na kaznivo dejanje, pa tudi tisto, kar s tem ni imelo niti najmanjše povezave – naslednji dan ponovno prišli na moj dom in še enkrat opravili hišno preiskavo.
Takrat sem bil jaz že v 48-urnem priporu oziroma na 48-urnem zaslišanju na kriminalistični policiji na Maistrovi. Tam so me izmenično zasliševali tako kriminalisti, kot tudi pripadniki VIS. Včasih celo oboji skupaj. Spraševali so me povsem politične stvari in sicer, kakšno mnenje imam osebno do partizanov in do domobrancev in podobno. Kaj bi naj to imelo skupnega z očitanim kaznivim dejanjem poskusa umora, ne vem niti danes. Vem pa, da je policija, morebiti pa tudi takratni VIS, oz. današnja SOVA, opravila nezakonito hišno preiskavo, en dan po opravljeni prvi, zakoniti hišni preiskavi. Takrat sem bil, kot sem že rekel na Maistrovi, na mojem domu pa je bilo samo moje takratno dekle, ki tam ni imelo stalnega bivališča.
Moji starši so bili ob tem času v Nemčiji, na obisku pri sorodnikih. Zato je bila hišna preiskava, takrat na mojem domu opravljena drugič, popolnoma protizakonita. Niso imeli niti prič, kot to predpisuje zakon! Moje takratno dekle so enostavno preslepili in ji natvezli, da so prejšnji dan pozabili nekaj odnesti. Zato jih je pač v svoji naivnosti spustila v hišo. Odnesli niso ničesar drugega, razen dokumentacije Gibanja za odcepitev Slovenije Samo, ki je bilo takrat pravno formalno še legalna organizacija, organizirana po takratnem zakonu o političnih organizacijah – vsaj mislim, da se je takratni zakon imenoval nekako tako.
Poleg te dokumentacije, za kar bi morali imeti poseben nalog, saj je bilo Gibanje Samo prijavljeno prav na naslovu mojega bivališča, je policija ali VIS, očitno torej bivša SDV takrat, nezakonito odtujila oziroma pravilneje dobesedno ukradla arhiv FSS. Tega arhiva nikoli nisem oz. nismo dobili nazaj in je očitno nekje izginil. Torej česar ni uspelo nekdanji SDV, ki je posebej iskala takratno ilegalno FSS, je to potem uspelo leto dni po osamosvojitvi slovenski VIS. Ne vem, v kakšnem interesu je bilo to sploh izvedeno, še manj pa, s kakšnim namenom. Ko sem bil v priporu v Mariborskih zaporih, sem potem, ko sem izvedel, da je bila drugi dan opravljena pri meni še ena hišna preiskava in, da so odnesli dokumentacijo Gibanja SAMO in pa FSS, zahteval da vrnejo vse, ker je bilo protizakonito odtujeno. In res sem potem še v zaporih pred preiskovalnim sodnikom Grdiničem dobil vrnjen del te dokumentacije, ki pa je bila le delna. Seveda tam nisem mogel vedeti ali sem dobil vrnjeno vse, ker sploh nisem vedel, kaj vse je bilo protizakonito odneseno. Dokumentov o FSS sploh nisem dobil vrnjenih. Ničesar! Dobil sem vrnjene le žige, tako gibanja Samo, kot tudi FSS in Slovenskega državotvornega zbora.
Seveda moramo vse to gledati v širšem planu. Šlo je povsem očitno za politični interes in za politično motivirano preiskavo. Tako glede Gibanja Samo, kot tudi glede FSS in seveda tudi SNS. Ne smemo namreč pozabiti, da sta bili moja in Jeričeva aretacija ter seveda hišna preiskava le del široko zastavljene akcije, ki je potekala koordinirano po celotni Sloveniji. Vse to se je zgodilo le en dan pred takratnim kongresom SNS v Kočevju, kar je Zmago v svojem zagovoru pozabil povedati, je pa prav tako zelo pomembno. Datum te preiskave oziroma preiskav, najini aretaciji ter poskus Jelinčičeve aretacije nikakor niso bili le gola naključja. Vse to je bilo zanesljivo politično motivirano in del obsežno zasnovane ter koordinirane akcije. Da je temu tako, je povsem jasno vidno iz cele vrste dejanj in preiskovalnih postopkov.
Celo v medijih so se po aretaciji pojavili naslovi, češ da smo nekakšni teroristi in mislim, da je bilo nekje zapisano tudi to, da smo nameravali ubiti Milana Kučana in Janeza Drnovška. Nekdo je seveda takšne in podobne neumnosti namenoma »lansiral« v slovenske medije, očitno z določenim namenom. Prepričan sem, da so bili pri tem zraven ljudje iz takratne VIS, oziroma uslužbenci bivše SDV in policije. Ne trdim, da je za tem stala celotna policija in VIS, zanesljivo pa so bili to določeni krogi oziroma ljudje, ki so bili povezani z določenimi političnimi krogi, najbrž takšnimi, ki so imeli svoj sedež izven Republike Slovenije. Mislim, da je šlo za stare strukture in morda tudi bivše uslužbence SDV, ki ali so ali pa niso delovali tudi v novem VIS. Možnosti je seveda več, katera je prava, pa vedo samo oni.
7. DEL
Z Zmagom Jelinčičem smo se spoznali, kot sem že povedal, na sestanku kamor je prišel skupaj z Ivanom Borštnerjem. Ponovno smo se videli tudi nekaj dni po končani vojni za Slovenijo in sicer je bilo to v Ljubljani, pri njemu doma, v hiši na naslovu VII. korpusa. Mislim da je bil takrat z menoj Denis Dvanajščak. Pogovarjali smo se o tem, kako je bilo med vojno. Kasneje sem se z Jelinčičem srečal še nekajkrat v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, na predstavitvi organov njegove stranke. To je bilo meseca Malega travna/aprila 1992. Takrat smo se pogovarjali in dogovarjali, ali mu lahko pomagam ustanoviti odbor stranke SNS v Mariboru. Po tem smo ostali v dokaj pogostih stikih.
Na enem takšnih sestankov, sva skupaj z Jeričem Jelinčiču povedala, da jaz sodelujem s kriminalistično službo UNZ Maribor pri zadevi ponarejeni tolarji. Dejal sem mu, da je sodelovanje po moji oceni dobro. To je takrat še res držalo. Sestali in o tem pogovarjali smo se namreč 1.8.1992. Jelinčič je takrat predlagal, da bi on osebno vzpostavil stik z VIS-om in jih obvestil o tej zadevi, saj je tudi on, tako kot midva z Jeričem ocenil, da gre za veliko zadevo, naperjeno proti slovenski državi in njeni suverenosti. Toda jaz sem mu takrat dejal, da se mi zdi to nepotrebno, saj je sodelovanje kar dobro. Nato je Jelinčič dejal, naj o tem še premislim.
Naslednji dan, 2.8.1992, me je po telefonu poklical Matjaž Jerič in dejal, da ga je poklical Zmago Jelinčič in mu povedal, da je kontaktiral z nekom iz VIS-a iz Ljubljane. Nedolgo za tem, je Jeriča poklical nek delavec VIS-a, ki se je z njim pogovarjal o ponarejenih tolarjih in povedal, da mu je dal številko Jelinčič. Jerič me je poklical, da bi dobil moje soglasje, da se v akcijo „ponarejeni tolarji“ vključi tudi VIS, ni pa povedal ali ljubljanski ali mariborski. Sam sem ponovil, da za to ne vidim pravega razloga.
Naj torej podrobneje pojasnim za kaj je pravzaprav šlo; leta 1992 sem po naključju izvedel, da obstaja več kot za protivrednost dveh milijonov takratnih nemških mark ponarejenih tolarskih bankovcev oz. bonov, v apoenih po 5.000 SIT. S tem dejstvom me je seznanil Milan Klement. Vprašal me je, ali imam možnost vzpostaviti kontakt s kom, ki bi lahko odkupil večjo količino ponarejenih tolarjev. Rekel je, da bi se dalo pri tem »mastno zaslužiti«. Ponarejeni denar se je nahajal na Hrvaškem. Najprej je govoril o enem milijonu nemških mark v slovenskih tolarjih, potem že o nekaj več kot dveh milijonih, v kolikor pa bi bil posel uspešno realiziran, pa bi bilo možno priskrbeti še več milijonov, koliko natančno, več ne vem. Dejstvo je, da sem tak predlog že takrat sam prepoznal kot vdor v slovenski monetarni sistem. Slovenci smo končno dobili svojo lastno samostojno državo, svojo vojsko in svoj denar. Zame je bil denar, slovenski tolar, znamenje gospodarske neodvisnosti slovenske države in vsakršen napad nanj, kar ponarejevanje – posebej še velikih količin – zagotovo je, je zame hkrati pomenil tudi napad na slovensko državo, na njeno neodvisnost in samostojnost. Spraviti takšno količino slovenskih tolarjev (seveda ponarejenih) v obtok, je zame predstavljalo vdor v slovenski monetarni sistem.
Tako kot prej v primeru vojne za samostojno Slovenijo, sem bil tudi tokrat pripravljen braniti njeno samostojnost in neodvisnost, tokrat pač na gospodarskem oziroma monetarnem področju. Da je takrat pomenilo 2 milijona nemških mark verjetno več, kot danes pomenita 2 milijona evrov, mi verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati. Lahko pa za primerjavo navedem dejstvo, da se je ameriška obveščevalna služba pred časom ukvarjala s ponaredki 100-dolarskih bankovcev, ki so se pojavili na svetovnem trgu, poudarjam na svetovnem trgu, in naj bi izvirali iz Severne Koreje, do sedaj pa naj bi bilo unovčenih 11 milijonov. Narediti primerjavo med tem kaj pomeni za ZDA 11 milijonov dolarjev leta 2006 in kaj je pomenilo za Slovenijo 2 milijona mark leta 1992, pa tudi ni težko. (vir, Dobro jutro, sobota, 14. januarja 2006, stran 3.). Zato sem navidezno pristal na nelegalen oziroma kriminalen posel, z motivom, da na ta način pridemo do izvora ponarejevalcev, ki so bili po besedah Klementa na Hrvaškem.
Klement sam pri celotnem projektu ni pomenil kaj dosti, vsaj meni ne, temveč je predstavljal le zvezo s Hrvaško. Bistveno je bilo prijeti ponarejevalce. Seveda pa Klementu nisem mogel zaupati, ker je hotel on sam pri tem dobro zaslužiti. Kmalu nato sem poklical Matjaža Jeriča, s katerim sem večkrat sodeloval v obveščevalnih aktivnostih pred vojno za Slovenijo, v sami vojni pa sva bila soborca, oba prostovoljca. Zaupal sem mu, kakšen posel mi je bil ponujen in za kaj dejansko gre pri tem. Nato sva se sestala in nekaj časa razpravljala o tem, kaj vse to pomeni. Tudi Matjaž se je povsem strinjal, da gre v primeru več milijonov nemških mark vrednih ponarejenih tolarskih bankovcev za vdor v slovenski monetarni sistem, s tem pa tudi za napad na slovensko samostojnost in neodvisnost. Zato sva sklenila, da bova skupaj odšla na mariborsko kriminalistično policijo in jim opisala celoten primer. Očitno pa je bila prav to največja napaka, ki sem jo, oziroma sva jo takrat lahko naredila. Žal takrat tega nisva mogla niti vedeti, še manj pa pričakovati, da se bodo stvari razvile potem tako, kot so se.
Z Matjažem sva se nazadnje dogovorila, da bova skupaj odšla na kriminalistično policijo v Mariboru, na Maistrovi 2 in zadevo prijavila policiji, hkrati pa jim tudi ponudila sodelovanje pri razkritju oziroma prijetju ponarejevalcev s Hrvaške. Nama se je ta zadeva dejansko zdela precej podobna že marsikateri, v kateri sva dotlej oba sodelovala, recimo Pekre ali pa akcija oklepniki iz TAM-a. Tam sva se dejansko oglasila oba in sicer je bilo to proti koncu meseca Malega srpana/julija 1992, najverjetneje je bilo to ali 22. ali pa 23. julija. Na Maistrovi sva se sestala s kriminalistom, ki se je pisal Korošec. Nama se je predstavil kot Bojan Korošec, čeprav je Zmago Jelinčič prejšnjikrat govoril o kriminalistu Leopoldu Korošcu. Mislim, da je šlo za eno in isto osebo. Ta Bojan (ali Leopold) Korošec nama je svetoval, da priskrbiva vsaj en vzorec teh bankovcev ali pa tudi več, saj jih policija potrebuje, da preveri, kakšna je njihova kvaliteta in ali gre res za ponarejevalce tolarjev. V skladu s tem razgovorom na kriminalistični policiji, sem se nato sestal s Klementom, mu povedal, da sem se povezal z nekom, ki je pokazal velik interes za odkup celotne količine ponarejenih tolarjev, vendar najprej potrebujem nekaj vzorcev, da mu jih lahko pokažem.
Klement je bil seveda nad to novico navdušen in mi je dejansko, mislim da že naslednji dan, v lokalu Lent bar, na Lentu v Mariboru, izročil dva vzorca ponarejenih bankovcev za 5.000 tolarjev. Iz mojih zapiskov je razvidno, da je bilo to v torek, 28.7.1991. Oba vzorca sem si natančno ogledal in še vedno se spominjam, da sta bila izredno dobre kakovosti in na prvi pogled nikakor ni bilo možno ugotoviti oziroma videti, da sta ponarejena. Vem, da sta imela tudi povsem različni serijski številki. Ko mi je Klement izročil ponarejena bankovca, me je posebej opozoril, naj bom previden oziroma naj pazim, da ne bi teh dveh bankovcev našli pri meni, ker so mu neke osebe že dale informacijo, da je manjša količina teh bankovcev že v obtoku prav v Mariboru in okolici. Rekel mi je tudi, da jih je policija nekaj že odkrila. Če bi jih slučajno našli pri meni, naj rečem, da sem prodal nemške marke na tržnici in mi je tolarje zamenjal nek cigan. Poskusil sem od njega izvedeti tudi od koga je dejansko dobil ta dva vzorca, vendar mi tega ni hotel zaupati.
Naslednji dan, torej v sredo 29.7. (v kolikor so ti datumi iz zapiskov pravi), sem po telefonu poklical kriminalista Korošca in se z njim dogovoril za sestanek. Dejansko sva se sestala še isti dan v neki gostilni v naselju S-23. Imena gostilne se več ne spominjam, je pa tam še danes gostilna. Korošcu sem povedal, o čem sva se pogovarjala s Klementom in mu hkrati tudi izročil oba ponarejena bankovca za 5.000 tolarjev. Ta dan sva se kar dolgo pogovarjala in Korošec mi je dal svojo domačo telefonsko številko (vsaj rekel mi je, da je domača). Ta številka je bila 062 601 559, številka na takratni UNZ, na kateri sem lahko Korošca dobil, pa je bila 062 25 581 int. 269. Dogovorila sva se da ga bom o vsem sproti obveščal ali na službeno številko, kjer sem se javljal pod geslom kimono, ali pa na domačo številko. Prav tako sva se dogovorila, da se ponovno sestaneva naslednji dan, to je torej bil četrtek, 30.7., v Slovenski Bistrici, v gostilni Sabina. S Korošcem je tja prišel še en kriminalist, ki se je pisal Boris Novak. Tudi Boris Novak mi je dal svojo domačo telefonsko številko in sicer 062 414 460. Taisti Boris Novak je kasneje postal svetovalec direktorja slovenske pošte za varnost in morda je to neke vrste nagrada za „posebne zasluge“.
Naročila sta mi, naj pokličem po telefonu Klementa in ga povabim, naj pride v bife Lah v Slovenski Bistrici, na sestanek z menoj. Nato sem, mislim da kar iz te gostilne Sabina, poklical Klementa na domači telefon njegove takratne punce Cvete Špelič, pri kateri je navadno Klement bil, v Slovenskih Konjicah. In dejansko je bil tam tudi takrat, zato sem mu rekel, naj pride na sestanek v Slovensko Bistrico. Prosil sem ga tudi, naj prinese s seboj še nekaj vzorcev, kar se je seveda nanašalo na ponarejene tolarje. Kriminalist Korošec mi je potem izročil 1000 DEM, s katerimi naj bi odkupil še več vzorcev ponarejenih tolarjev. Kriminalista Korošec in Novak sta nato odšla.
Ko sem čakal na Klementa v bistroju Lah, na gostinskem vrtu pred lokalom, sem opazil, da se je pripeljal osebni avtomobil golf, svetlo zelene metalne barve, registracije nisem uspel videti. Parkiral je na bližnjem parkirišču in iz njega sta izstopila dva mlajša moška v starosti okrog 30 let. Najprej sta šla v bližnjo trgovino, nato pa prišla v lokal, kjer sem sedel jaz in sedla k sosednji mizi. Naročila sta pijačo preden se je pripeljal Klement in jo tudi takoj, ko jima jo je natakarica prinesla, plačala. Klement je tja prišel pol ure za tem, ko sem z njim govoril po telefonu, vendar vzorcev ni imel s seboj, saj naj jih ne bi imel doma. Z njim sem se nato pogovarjal kakšne pol ure. Ker mi je povedal, da vzorcev nima s seboj, mu tudi nisem omenil, da imam pri sebi 1000 mark za njihov odkup.
Nekaj minut po prihodu Klementa sta tista dva neznanca pri sosednji mizi vstala in odšla. Kam, nisem mogel videti, ker sem se pogovarjal s Klementom. Povedal sem mu, da se želi oseba, ki bi rada kupila večjo količino ponarejenih bankovcev, sestati z njim in menoj naslednji dan v Mariboru, tako kot mi je to naročil kriminalist Korošec. Naročil sem mu tudi, naj naslednji dan prinese s seboj več bankovcev ponarejenih tolarjev, ponovno tako, kot mi je to naročil kriminalist Korošec. Odvrnil mi je, da jih bo prinesel in da bo šel po njih na Hrvaško. Potem sva se počasi razšla. Ko sva odhajala, sem opazil ista dva moška v drugem bistroju na drugi strani ceste. Sedel sem v svoj avtomobil, Klement pa je med tem odpeljal s svojim v smeri proti Slovenskim Konjicam. V vzvratnem ogledalu sem videl, kako sta tista dva moška stekla do svojega avtomobila in sedla vanj. Nato sem se odpeljal, avtomobil golf pa je vozil za menoj. Po kakšnih 300 metrih sem zapeljal na parkirišče pri pošti, golf pa je nadaljeval vožnjo proti Slovenskim Konjicam, kamor se je peljal Klement.
Bil sem prepričan, da sta bila tudi ta dva moška kriminalista, saj je njuno ravnanje jasno kazalo na to, zato sem naslednji dan vprašal kriminalista Korošca, če sta sodelovala v njihovi akciji dva moška v svetlo zelenem metalnem golfu, vendar mi je odgovoril, da v akciji takšno vozilo ni sodelovalo. Vrnil sem mu tudi tistih 1000 mark, ki so mi jih dali za odkup vzorcev. Če je Korošec govoril resnico in tista dva moška nista sodelovala v akciji kriminalistov, potem se seveda postavlja vprašanje, kdo sta bila. Ali sta bila povezana s Klementom ali pa sta bila sodelavca koga tretjega, čeprav do danes ne vem koga, je pa to pomembno dejstvo.
8. DEL
V petek 31.7. sem se zjutraj sestal s Korošcem in Novakom. Povedala sta mi, da se bomo naslednji dan sestali v gostišču Pri treh ribnikih in da bo z njima še nekdo, ki ga bom Klementu predstavil kot kupca ponarejenih tolarjev. Dejansko smo se naslednje jutro sestali Pri treh ribnikih z Korošcem in Novakom. Z njima je bil še nekdo, ki sta mi ga predstavila kot operativca Joca. On je prišel zato, da je nastopil pred Klementom kot kupec ponarejenih tolarskih bankovcev. Povedal je, da je doma nekje iz Gorenjske, kar se je ujemalo tudi z njegovim naglasom.
Korošec in Novak sta nato odšla, midva z Jocom pa sva ostala sama. Iz gostilne sem nato poklical Klementa v Konjice in se z njim dogovoril, da se sestanemo v hotelu Slavija, na vrtu. Dejansko smo bili dogovorjeni za sestanek med 13. in 14. uro, natančno se ne spominjam, vem le, da je Klement na sestanek nekoliko zamudil. Predstavil sem Klementa Jocu in obratno, nato pa smo se pričeli pogovarjat o poslu. Klement je Jocu omenil vsoto 24.000 kosov ponarejenih 5.000 tolarskih bankovcev, ki jih je prodajal osebno kot posrednik, nato pa sta se z Jocom pričela pogajati o procentih, o načinu prenosa in dostave, o kakovosti in njihovem plasmaju. Joco je vprašal Klementa, ali ima pri sebi vzorce, tako kot smo se dogovorili, Klement pa mu je odgovoril, da jih ima, vendar ne pri sebi, temveč so skriti na stranišču hotela Slavija. Joco je nato predlagal, da bi nekaj teh vzorcev odkupil in sicer 15 kosov za 500 mark. Klement je nato povedal, da so vzorci skriti na moškem stranišču in sicer pod podstavkom za krtačo oz. metlico za čiščenje straniščne školjke. Rekel je, naj grem ponje in jih prinesem. Res sem odšel tja, med tem pa sta bila Klement in Joco sama.
Na stranišču sem na opisanem mestu res našel 20 kosov ponarejenih pettisoč tolarskih bankovcev, od katerih sem pri mizi izročil 15 kosov Jocu, 5 pa jih vrnil Klementu. Joco je takrat Klementu izročil tudi 500 mark. Vsi trije smo se nato dogovorili, da bomo posel realizirali in to najkasneje do 24.8.1992. Joco je od Klementa zahteval, naj bo predaja ponarejenega denarja med tednom, ne pa v nedeljo, nekje na frekventnem območju v Mariboru ali v okolici. Dogovorili smo se, da se bomo še enkrat sestali in se o tem detajlno dogovorili.
Potem smo se ponovno dobili čez dva ali tri dni, ne spominjam se več natančno. Dobili smo se prav tako na vrtu hotela Slavija. Med tem mi je Klement povedal tudi, da bo od Joca zahteval nekakšno garancijo za posel, šlo pa je po mojem dejansko za to, da mu Hrvati niso verjeli, oziroma so hoteli imeti teh 12.000 DEM zato, da bi videli ali je posel resen in če denar dejansko obstaja. Vse to sem povedal Korošcu, tako da je Joco imel teh 12.000 DEM pri sebi, ko smo se sestali. Na ta sestanek sem po naročilu kriminalistov jaz zamudil okrog 25 minut do pol ure, med tem ko sta se Klement in Joco sestala ob dogovorjeni uri. V tem času sta se seveda lahko sama marsikaj dogovorila. Na to dejstvo sem postal pozoren šele kasneje, saj sem na začetku v bistvu zaupal kriminalistom in nisem niti razmišljal o tem, da bi bilo mogoče, da z njihove strani vse skupaj ni pošteno.
Glede na poznejše dogodke sem prepričan, da je bilo na tem sestanku sklenjeno nekaj, med Klementom in Jocom seveda, kar je bistveno vplivalo tudi na poznejše dogodke. Žal pač ne vem, kaj sta se oba pogovarjala pred mojim prihodom. Ko sem z zamudo prišel na sestanek, je Klement zahteval od Joca garancijo za celoten posel v višini 12.000 DEM. Joco je tedaj potegnil iz žepa teh 12.000 DEM, v različnih bankovcih, v glavnem po 100 in nekaj po 50 DEM. Rekel je, da denar ima, vendar ga ni pripravljen kar dati, brez da za to dobi ustrezno protivrednost ponarejenih bankovcev po 5.000 slovenskih tolarjev. Zato je Klementu predlagal, naj ta pripelje vsaj 1.000 bankovcev ponarejenih tolarjev in mu bo nato izročil 12.000 DEM. Klement mu je odgovoril, da se bo s Hrvati o tem pogovoril in ga obvestil preko mene. Nato smo se razšli.
O dogajanju glede zadeve s ponarejenimi 5.000 tolarskimi bankovci sem vseskozi obveščal Matjaža Jeriča in sicer po telefonu ali pa sva se sestala osebno. Nedolgo po tem sestanku, vsekakor v začetku Velikega srpana/avgusta 1992 (najverjetneje pa je bilo to v sredo, 5.8.), me je po telefonu poklical Klement in mi dejal, naj grem z njim na Hrvaško, češ da naj bi se tam sestala s prekupčevalci ponarejenih tolarjev. Ni mi povedal, kam bi naj šla. Seveda mi ta ideja ni bila niti malo všeč, saj nisem hotel, da bi me omenjeni Hrvati spoznali. Zato sem Klementu rekel, naj pride k meni domov čez kakšno uro.
Takoj za tem klicem sem poklical na Maistrovo in zahteval kriminalista Korošca. Rekli so mi, da ga ni tam. Zato sem zahteval Novaka, pa tudi njega ni bilo. Oba sem večkrat poklical tudi na njuna domača telefona, a prav tako neuspešno. Zatem sem poklical še kriminalista Aleša Ruparja, ki sem ga spoznal na eni od predhodnih akcij na zavarovanju, pa tudi njega nisem mogel dobiti na telefon. Vse skupaj je trajalo več kot uro, pa nič. Telefonistu sem zato naročil, naj me kdorkoli izmed njih nujno pokliče na mojo domačo telefonsko številko. Korošca sem nato še enkrat poskušal dobiti na njegov domač telefon, a prav tako neuspešno. Razmišljal sem, kaj naj storim. Na Hrvaško nikakor nisem smel, niti želel. Tudi kriminalisti so mi na enem od razgovorov dejali, naj v takšnem primeru ne grem na Hrvaško. Toda če bi Klementu rekel, da ne grem z njim, bi to pri njemu lahko vzbudilo sum, da nekaj ni v redu. Toliko me je namreč poznal, da bi vedel, da to ni moj način oziroma stil obnašanja. Zato sem sam pri sebi sklenil, da bom pristal na njegovo idejo in odšel z njim na Hrvaško. Hkrati s tem pa sem ukrenil tudi vse potrebno, da do tja ne bi prispel. Imel sem namreč osebno izkaznico, kateri je rok veljavnosti že potekel in ni več veljala kot uradni dokument.
Ponovno sem poklical na Maistrovo in zahteval vodjo oziroma predstojnika Korošca in Novaka. Dobil sem Korošca. Povedal sem mu, kakšen problem imam in kaj nameravam storiti. Rekel sem mu, da ga bom obvestil, s katerim avtomobilom se bova s Klementom napotila na Hrvaško. Vedeli bodo tako za tip avtomobila, kot tudi za barvo in registrsko številko. Rekel sem mu, naj policist na meji pregleda dokumente in mojega zavrne, ker je neveljaven, ter mi prepove prehod meje. Tako bom moral iz avtomobila in bom ostal na naši strani meje, Klement pa bo vožnjo moral nadaljevati sam.
Predstojnik kriminalistov je s to mojo idejo soglašal in dejal, da bodo tako tudi storili. Ko je Klement nato prišel na moj dom, sva se dokaj hitro odpravila na pot proti Hrvaški. Moje takratno dekle si je zapisalo registrsko številko in poklicala kriminalistično službo ter jim sporočila želene podatke, kot sem se predhodno dogovoril. S Klementom sva potovala mimo Ptuja do Podlehnika, tam pa sva se ustavila, saj sem ga pregovoril, da greva na pijačo. S tem se hotel pridobiti še nekaj časa, da bo policija na meji zagotovo obveščena in da ne bi prišlo do kakšne napake. Ko sva spila pijačo, sva nadaljevala pot do meje. Tam pa je policist, ki je kontroliral dokumente samo zamahnil z roko, naj peljeva naprej. Ni mi preostalo drugega, kot da sem s Klementom nadaljeval vožnjo.
Peljala sva do Krapine, kjer sva se ustavila na parkirišču v centru blizu neke blagovnice. Klement mi je dejal, naj ga počakam nekje v bližini avtomobila, kar mi je popolnoma ustrezalo, sam pa je odšel v nek gostinski lokal na sestanek. Rekel je, da me ne bo vzel zraven, ker me prekupčevalci ne poznajo in jim mogoče ne bi bilo všeč, če bi s seboj pripeljal neznanca. Čez kakšnih 40 minut se je Klement vrnil in skupaj sva se nato vrnila v Slovenijo.
Med potjo mi je povedal, da se je dogovoril, da bodo v soboto ali pa v nedeljo v Sloveniji zamenjali 1.700 kosov bankovcev po 5.000 SIT, kar naj bi pomenilo garancijo za kasnejšo menjavo 24.000 kosov, torej nekaj čez 2 milijona DEM. Klement je hotel, da o tem takoj obvestim Joca. Dejal je, da so ga Hrvati posebej opozorili, da ne bi bilo kakšnih pasti, trikov ali prisotnosti policije, ker bodo v tem primeru uporabili orožje in ne bodo gledali na nikogar. Ni šale s Hrvati, mi je dejal Klement. Ko sem se vrnil v Maribor, sem nemudoma poklical na Maistrovo in zahteval Korošca, ki sem ga tokrat dobil. Kakšno uro za tem sva se sestala pod pohorsko vzpenjačo.
Spominjam se, da sva imela kar oster razgovor, saj sem mu očital, kako so me lahko spustili na Hrvaško, kljub temu, da smo se vse dogovorili o tem, da me bodo policisti na meji zavrnili. Korošec se je opravičeval v stilu, da je bil na meji nek čuden policist, ki je vse zamočil. Resnici na ljubo sem po tem dogodku izgubil vse zaupanje v policijo in v kriminaliste. Nisem pa še dojel tega, da je bilo vse skupaj le del spretno zrežirane igre, katere cilj je bil mene izločiti iz celotnega primera, nato pa posel speljati in mastno zaslužiti. To mi je postalo jasno šele nekaj dni kasneje. Korošcu sem ta dan povedal tudi, kaj mi je rekel Klement, naj obvestim Joca o tem, da bi naj v soboto ali pa v nedeljo v Sloveniji odkupili 1.700 kosov ponarejenih 5.000 tolarskih bankovcev. Korošec mi je dejal, da bodo šli v odkup teh bankovcev, samo soglasje da je še potrebno dobiti, in da je o tem informiran tudi Igor Bavčar, takratni minister za notranje zadeve. Tako je vsaj dejal Korošec.
9. DEL
Naslednji dan me je spet poklical Klement in mi povedal, da bo zamenjava s Hrvati opravljena v nedeljo 9.8. ob 9. uri zjutraj. Ni mi pa povedal kje, temveč le da se bomo iz Maribora odpeljali na neznano mesto, kjer bo denar skrit, to pa je največ 30 km stran na slovenski strani. V Mariboru naj bi se dobili Joco, Klement, jaz in še nekdo iz Hrvaške, s katerim bi se naj potem odpeljali do kraja, kjer bo denar skrit. Klementu sem povedal, da se mi ta varianta ne zdi ravno preveč posrečena, saj bi lahko na poti v neznano padli v zasedo in bili v najslabšem primeru oropani in umorjeni. Nato sva se razšla, jaz pa sem še isti dan obvestil Korošca o tem, kakšen je predlog zamenjave. Tudi on se je strinjal z menoj, da takšna varianta ni primerna, saj ni mogoče zagotoviti varnosti za nobenega izmed udeležencev.
Rekel mi je, naj Klementu predlagam, da opravimo čisto zamenjavo v Mariboru in sicer denar za denar, ali točneje ponarejene tolarje za prave marke. Ponovno sem klical Klementa in mu rekel, da se Joco s takšno predajo denarja ne strinja in da zahteva predajo denar za denar v Mariboru. Za tem sem se slišal s Korošcem in tokrat mi je dejal, da bi bilo najbolj pametno, če bi se jaz umaknil iz te zadeve. Dejal mi je, da so ljudje, ki se ukvarjajo s ponarejanjem denarja lahko zelo nevarni in da je lahko ogrožena moja osebna varnost, ter da se naj raje iz tega počasi umaknem, naprej pa bosta sodelovala le še Klement in Joco. Povedal mi je, da so v tej zadevi že povezani s hrvaško policijo. Dodal je še, da so na Hrvaškem zasegli nekaj teh bankovcev in da so nekaj bankovcev našli tudi v Sloveniji. Korošec mi je dejal, da je to noč dežurni in naj ga pokličem, ko bom končal, oziroma zaprl diskoteko v Slovenskih Konjicah.
Kot sem že omenil prej, sem o vsem sproti obveščal Matjaža Jeriča. Takoj po razgovoru s Korošcem, sem ga poklical in se z njim sestal v diskoteki v Slovenskih Konjicah. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo in tudi kaj mi je dejal kriminalist Korošec. Ko smo zaprli diskoteko, smo se odpeljali v Maribor. Tam sva z Matjažem poklicala Korošca in se dogovorila, da se sestanemo v Mestnem parku. Korošec nama je povedal, da je zadeva s temi ponarejenimi tolarji skrajno resna. Dejal je, da imajo informacije, da za tem stojijo zelo vplivne osebe iz hrvaške vlade. Omenjal je celo HDZ in predsednika Tuđmana ter HOS, prav tako, pa da so vpletene tudi pomembne osebe na slovenski strani. Dejal je, da vedo kod in kje se na Hrvaškem ponarejeni tolarji tiskajo, da pa še ne vedo, kdo so razpečevalci. Rekel je tudi, da se bo slovenski denar tako ali tako kmalu zamenjal in da bodo uvedli nove tolarje. Korošec je posebej opozoril na dejstvo, da se na Hrvaškem zelo hitro zgodi, da pri takšnih poslih enostavno likvidirajo osebe, ki nekaj vedo o tem, še posebej če sodelujejo s policijo.
Takrat je bila na Hrvaškem vojna in Hrvati so si obupno prizadevali nakupiti orožje, zato naj bi imeli tudi v Sloveniji in Avstriji ter drugih državah več svojih ljudi, ki so sposobni tudi likvidacij. Iz tega razloga nama je predlagal, da se iz primera popolnoma izključiva oba, jaz, ki sem sodeloval vse do tistega trenutka, pa še posebej. Ker sem imel ob tem pomisleke, je Korošec dejal, da bosta naprej sodelovala Joco in Klement, češ da bo Joco Klementu dejal, da meni več ne zaupa in da hoče sodelovati le direktno z njim. Naročil mi je še, naj povem Klementu, da me je poklical Joco in da z menoj noče več sodelovati, da pa bo osebno poklical Klementa. S Klementom sem se nato sestal še v soboto zvečer in povedal sem mu, da Joco noče več sodelovati z menoj ter da bo poklical njega direktno.
Po tem sestanku Klementa nisem več videl vse do srede, 12.8.1992, torej dan po tem, ko je bila v njegovem avtomobilu najdena t.i. bomba. Sestala sva se zvečer na Lentu v lokalu njegove punce Cvetke, ki je imela tam zlatarno. Sam sicer nisem hotel na sestanek z njim in sem v torek zvečer, po tem, ko sem se po telefonu pogovarjal s Klementom, zahteval policijsko zaščito. Poklical sem Korošca, a ga nisem dobil, dobil pa sem Aleša Ruparja, ki je dejal, da me bo Korošec poklical na moj telefon. Korošec me je res poklical in mi dejal, naj grem na sestanek s Klementom in da bo v bližini zaščita, čeprav mu tega nisem najbolj verjel. Izmenjala sva še informacijo, da je bila v Klementovem avtomobilu najdena t.i. bomba, poleg tega pa mi je Korošec rekel, da sta ta dan Klement in Joco dogovorjena za sestanek.
Kakšni dve uri pred sestankom s Klementom sem ponovno poklical Korošca, Novaka in Ruparja, vendar nikogar od njih nisem uspel dobiti, čeprav sem se prejšnji dan s Korošcem izrecno dogovoril, da mi bodo nudili zaščito pri sestanku s Klementom. Na sestanek sem zato odšel s svojo takratno punco Anito. Sprva smo bili skupaj midva z Anito in Cveta ter Klement, nato pa sva s Klementom odšla ven iz lokala na krajši sprehod.
Klement mi je takrat detajlno opisal, kako je odkril to t.i. bombo in kako je poklical policijo. Nato me je spraševal, kdo bi mu lahko nastavil to napravo v avtomobil. Povedal mi je, da bo verjetno k meni prišla policija, saj naj bi jaz bil eden izmed možnih osumljencev. Kot osumljence je zraven mene omenil še Jeriča, Dvanajščak Denisa in še nekaj ljudi iz Slovenskih Konjic. Poleg tega pa je za omenjeno dejanje sumil tudi Joca. Jaz sem ga samo poslušal. Poleg tega mi je dejal, naj ne povem ničesar o njegovem poslu s ponarejenimi tolarji, če me bo dejansko obiskala policija. Povedal mi je tudi, da si je nabavil pištolo in da če policija ne bo odkrila storilcev, bo obiskal vsakega posameznega osumljenca in z grožnjami izsilil njegovo priznanje, potem pa ga bo ustrelil. Ko smo se razšli, sva z Anito detajlno pregledala ves avtomobil, če je vse v redu z njim in se nato odpeljala domov.
Po tem dogodku oz. sestanku s Klementom sem ponovno poklical na Maistrovo in sem enkrat govoril z Ruparjem, enkrat pa s Korošcem. Oba sogovorca sta bila slišno zadržana, v tretjem poskusu pa nisem uspel dobiti nikogar več. Po tem sem poskusil še dvakrat in nisem mogel dobiti več ne Korošca, ne Novaka in ne Ruparja. Kaj se je zgodilo z dogovorjenim poslom glede predaje ponarejenih tolarskih bankovcev za nemške marke ne vem. Vem pa, da so bili ljudje s Hrvaške s temi tolarji v Mariboru, toda nadaljnjih dogodkov ne poznam, saj me je kriminalistična policija – še preden se je zgodil ta primer z nastavitvijo t.i. bombe – odstranila od primera.
Zanimivo se mi zdi to, da nama z Matjažem, ko sva jih prvič obvestila o razpečevalcih ponarejenih tolarjev, nihče ni omenjal, da bi lahko postalo tako nevarno, da nama ne bi mogli zagotoviti varovanja. Dejansko pa se je po sestanku, na katerega sem moral jaz po naročilu kriminalistov (Korošca) zamuditi in sta se sestala le Joco in Klement, vse skupaj bistveno spremenilo in to v škodo primera, ali pravilneje rečeno v smislu, da kriminalisti niso več kazali neke velike želje po tem, da bi razpečevalce in ponarejevalce prijeli, temveč so me na vsak način hoteli izločiti iz tega primera, kar jim je seveda tudi uspelo.
Prepričan sem, da je bil tudi tisti primer, ko sem moral z Klementom na Hrvaško v Krapino, pa me na meji niso ustavili, le del spretno zrežirane zgodbe, katere namen je bil mene odstraniti iz tega primera, saj sem bil očitno moteč element, ki je dejansko edini hotel, da do posla ne bi prišlo in da bi prijeli ponarejevalce s Hrvaške. Klement pri vsem tem sploh ni bil pomemben, le v toliko, ker je bil zveza s Hrvaško.
Nekaj dni po tem, ko je bila najdena t.i. bomba v stoenki Klementa, se je v diskoteki v Slovenskih Konjicah oglasil neki Jože Ovčar, prav tako iz Slovenskih Konjic in je iskal Klementa. Njega takrat v diskoteki ni bilo, zato je Ovčar rekel meni, naj se Klement oglasi, drugače mu bo še hudo žal. Dejal je tudi, da na Hrvaškem ni noben problem najti človeka, ki bi za plačilo 1.000 DEM likvidiral kogarkoli, pri čemer se je ta grožnja nanašala prav na Klementa. Ovčar mi je dejal dobesedno: »Reči mu, naj se ne zajebava. Če dela kakšen posel, naj ga dela ali pa pusti. Ne vem kolko ti veš o tem. Jaz sem zdaj bil v Krapini in Mišo mi je rekel, naj Milana opozorim, naj se ne igra. Če ga pokličejo na tisto številko, ki jo je dal Mišotu, naj se oglasi, ne pa da rečejo, da na tisti številki ni nobenega Milana. Noben ga ni silil, da mora sodelovat v tem poslu, ampak je sam to hotel. Če pa je že šel tako daleč, se sedaj več ne more izogibat ali pa skrivat. Našli ga bodo tako ali tako. Poslušaj, ne vem koliko ti veš, ampak Klement je spravil v sranje še Borisa Jevšenaka, ki jih je povezal. Naj ga ne serje. Za 1.000 DEM ni noben problem najt nekoga, ki bo koga ubil. Jaz sem bil z Mišotom v Milanu v Italiji in vem kako on dela. Videl sem, ko se je stepel, ker ni imel drugega izhoda, čeprav bi ga lahko zaprli. Tip je zelo agresiven. V njihovih poslih teče pod pazduho, če mora kdo koga čakati 5 minut«. To, da se je Ovčar oglasil in ga iskal sem kasneje Klementu tudi povedal, ta pa mi je odvrnil, da bo on to že nekako uredil. Hkrati mi je tudi zatrdil, da ne pozna nobenega Ovčar Jožeta. Kdo je pravzaprav bil ta Ovčar, ne vem, prav tako pa tudi ne vem, kakšna je bila njegova vloga pri vsem tem. Tudi dvomim, da bi ga sploh po vseh teh letih prepoznal.
10. DEL
Vzporedno s temi dogodki se je odvijala še ena zgodba. V ponedeljek 3.8. me je po telefonu poklical Matjaž in mi naročil, naj pridem v Nazarje, kjer je bil doma. Rekel je, da se morava nujno sestati, poleg tega pa naj bi se šli tudi kopat v reko Savinjo. Skupaj z dekletom sva se odpeljala v Nazarje. Od tam smo odšli na reko Savinjo, kak kilometer, morda tudi več, od njegovega doma. Tam je bilo še več kopalcev, med drugimi tudi Matjažev mlajši brat. Jerič mi je povedal, da ga je ta dan po telefonu poklical nek moški, ki se je predstavil kot delavec VIS ali takratne Varnostno-informativne službe, naslednice SDV in predhodnice današnje SOVE iz Ljubljane in se z njim dogovoril za sestanek v Nazarjah ob 17. uri. Zato smo se ob tej uri dobili ob reki Savinji, nekoliko nižje od kopališča oziroma kraja, kjer smo se kopali. Oddaljeni smo bili morda kakšnih 200 metrov vstran, v smeri proti mestu.
Moški je prišel na kraj sestanka peš. Bil je star približno toliko, kot sem sedaj star jaz, torej med 35 in 40 let. Visok je bil okrog 180 cm, nekako tako visok kot Matjaž, vendar močnejše postave. Imel je kostanjevo rjave, ravne, srednje dolge lase in nosil je tudi brke. Govoril je slovensko, vendar brez izrazitega naglasa, kljub temu pa bi njegovo govorico ocenil kot precej blizu ljubljanski ali gorenjski. Predstavil se nama je kot Dušan, kar pa zanesljivo ni bilo njegovo pravo ime. Priimka nama ni povedal. Iz žepa je potegnil nekakšno izkaznico oziroma legitimacijo, v kateri je bila njegova slika, vendar je bilo to na hitro in nisva mogla prebrati, kaj je pravzaprav pisalo na njej. Niti nisva bila posebej pozorna na to, saj nisva vedela, kaj naj sploh od moškega pričakujeva. Bilo pa je tako ali tako prvič, da sem sploh videl kakšno izkaznico, čeprav sem imel do tedaj posla z več kot petimi kriminalisti v Mariboru.
Dušan nama je povedal, da naju dobro pozna. Vedel je za najino sodelovanje v Slovenski gardi v času vojne, prav tako pa je tudi vedel, da sva v obdobju pred vojno sodelovala z obveščevalno službo TO in z Ivanom Borštnerjem. Vedel je za Pekre in najino vlogo pri tem. Med drugim je omenil tudi, da ve, da sva bila z Matjažem v Trstu, kjer sva izsledila Adrijano Strniša, ki je ukradla potni list najinemu prijatelju Denisu Dvanajščaku. Prav tako nama je omenil, da so mu dobro znane povezave med nama in Zmagom Jelinčičem. Vedel je da smo v pogostih stikih in v dobrih odnosih.
Zatem je omenil zadevo s ponarejenim tolarji. Dejal je, da ve za razpečevalce oziroma ponarejevalce tolarjev na Hrvaškem. Vedel je tudi, s kom izmed mariborskih kriminalistov sem bil v stikih. Od naju je pričakoval sodelovanje. Naj jaz še naprej sodelujem z mariborskimi kriminalisti pri akciji ponarejeni tolarji, vendar jim ne smem povedati ničesar o tem, da sva se midva z Jeričem sestala z njim. Dejal je tudi, naj ostaneva z Jelinčičem v stiku, tako kot sva bila do tedaj. Posebej pa naju je opozoril, da nikomur ne smeva povedati o kontaktu z njim, tudi če se nama predstavi kot kriminalist ali sodelavec VIS ne, ker gre za posebno akcijo, ki je v najstrožji tajnosti, vsaka odvečna informacija ali vpletenost kogarkoli vanjo, pa lahko povzroči njen propad oziroma neuspeh. Da je na takšnem mestu, da bo takoj zvedel, če bova komurkoli povedala za naše stike, saj akcija usklajeno poteka med kriminalisti in delavci VIS, vse skupaj pa koordinira prav on.
Dogovorili smo se, da bomo kontakt vzpostavljali preko telefona Jeriča in da se bo on javljal po potrebi. Ni nama dal nobene telefonske številke ali naslova, kamor bi lahko midva poklicala njega. Na koncu sestanka nama je izročil 2.000 tolarjev, kot povračilo stroškov za bencin, da sva prišla na ta sestanek. Tolarje je izročil Matjažu, dobil pa sem jih jaz, saj sem imel stroške, da sem se pripeljal iz Slovenskih Konjic do Nazarij.
Drugič sem se srečal z Dušanom v petek 7.8. v Slovenskih Konjicah, v bližini doma TO. Dobili smo se na koncu glavne ceste, nato pa smo skupaj odšli v park. Kraj srečanja oziroma sestanka je vedno določil Dušan in se o tem predhodno dogovoril z Matjažem Jeričem po telefonu. Tudi ta sestanek je trajal kakšne pol ure. V glavnem smo se sprehajali po parku. To je bilo zvečer, ker je bila tema in smo bili praktično sami. Na sestanku nama je dejal, da dogovorjene zamenjave ponarejenih tolarjev, katero sem jaz dogovoril med Klementom in Jocom oziroma Korošcem, ne bo – ne v soboto, ne v nedeljo. (Dejansko mi je tudi Korošec naslednji dan dejal, da menjave ne bo in naj se sam iz vse zadeve izločim. Zraven je bil tudi Jerič, ker smo se takrat s Korošcem sestali v mariborskem Mestnem parku.)
Dušan nama je še naročil, naj greva z dekletoma na očetov vikend na Pohorje in tam ostaneva, ker je tako najboljše za nas. On pa bo z nama še vzpostavil kontakt. Dejal je tudi, naj čez vikend obvezno vzpostaviva oseben stik z Jelinčičem in mu lahko poveva vse, kaj in kako se razpleta v primeru ponarejenih tolarjev. Midva sva bila prepričana, da Dušan tako ali tako sodeluje z Jelinčičem, saj nama je Zmago povedal, da je vse o zadevi ponarejeni tolarji obvestil nekega delavca VIS, katerega imena pa sam ne vem. Tokrat nama je Dušan izročil 3.000 SIT, kot stroške za pot v Ljubljano. Dejal nama je tudi, da bi se naj naslednjič sestali v ponedeljek, 10.8., v Nazarjah.
Z Jeričem sva poskušala dobiti Jelinčiča najprej v soboto, vendar se takrat nismo sestali. Dogovorjeni smo sicer bili za sestanek na Černivcu, kamor sva z Matjažem tudi prišla, vendar Jelinčiča ni bilo tam. Potem sva ga odšla iskat v Ljubljano na njegov dom, vendar ga tudi tam ni bilo, zato sva se nazadnje vrnila v Maribor, ne da bi se sestala z njim. Potem je Jerič poklical v nedeljo zjutraj Jelinčičevo takratno partnerico Polonco Dobrajc na njen domač telefon. Pri njej je dobil Jelinčiča, se dogovoril za sestanek in zato sva v nedeljo odšla v Ljubljano. Dobili smo se v Ljubljani, na bencinski črpalki na Celovški cesti v Šiški. Jelinčič naju je tam že pričakoval. Dejal mi je, naj peljem za njim. Po Celovški cesti smo se vozili do parka Tivoli. Ko smo se odpeljali z bencinske črpalke sem za seboj opazil kombi bele oziroma svetle barve, ljubljanske registracije, ki je vozil za nami in je tudi speljal takoj, ko smo mi krenili od tam. Ko se je Jelinčič s svojim vozilom razvrstil v levo kolono, sem tudi jaz storil enako, prav tako pa za menoj tudi omenjeni kombi. Tik pred našim zavijanjem desno v park Tivoli, je kombi menjal pas in je zapeljal na levi pas ter odpeljal naravnost. Mi smo se odpeljali do parkirišča v parku Tivoli in tam parkirali.
Midva z Jeričem sva izstopila iz avtomobila, prav tako pa tudi Jelinčič. Zmagu sem dejal, da se mi zdi, da je za nami vozil nek čuden avtomobil in sem imel občutek, da nas zasleduje. V tistem trenutku se je ta isti kombi peljal mimo parkirišča in zavil proti hali Tivoli. Zatem smo mi trije sedli v avtomobile in se odpeljali, ker smo bili prepričani, da nam nekdo sledi. Prečkali smo križišče pri pivovarni Union in videli, da je kombi ponovno za nami, vendar je tokrat zavil desno, mi pa smo peljali naravnost. Peljali smo naprej do konca ulice in nato nekajkrat zavili, nazadnje pa parkirali pred nekim stanovanjskim blokom v Šiški. Tam smo izstopili in se najprej pogovarjali o kombiju, ki nas je skoraj očitno zasledoval, čeprav je bil pri tem dokaj nespreten.
Nato sva Jelinčiču povedala, kaj se je dogajalo v primeru ponarejeni tolarji v Mariboru, da bi morala biti zamenjava ponarejenih SIT in pravih DEM v Mariboru, v nedeljo zjutraj, in da je kriminalistična služba vso akcijo odpovedala v soboto zvečer. Povedala sva mu, da očitno niso imeli interesa prijeti razpečevalcev in ponarejevalcev s Hrvaške. Povedal sem mu še, kako sem moral na Hrvaško, kljub temu, da tega nisem želel in kako je policija vse skupaj zamočila. Zato me je Jelinčič prosil, naj mu preskrbim vsaj en vzorec ponarejenih tolarjev. Rekel sem mu da bom poskusil, vendar da ne verjamem, da mi bo uspelo, ker je prepozno, saj mi Klement več ne bo izročil samo enega bankovca, z dogovori o poslu smo že prišli daleč naprej in smo govorili le še o tisočih bankovcev in njihovi primopredaji oziroma realizaciji posla. Jelinčič je omenil, da bi v primeru, da priskrbim ponarejen 5.000 tolarski bankovec, tega odnesel na uredništvo Slovenskih novic in v njih objavil članek na to temo. Pogovarjali smo se tudi o občnem zboru oziroma kongresu SNS, ki je bil previden v Kočevju. Jelinčič je omenil tudi, da bodo na zboru izročili neko priznanje nam, pripadnikom specialnega voda 711. odreda TO oziroma Slovenske garde. Po tem razgovoru smo se razšli in midva z Jeričem sva se odpeljala proti Mariboru.
11. DEL
Z Dušanom sva bila dogovorjena, da se dobimo vsi trije spet v ponedeljek, 10.8., okrog poldneva v Nazarjah. Med tem časom sem moral avtomobil vrniti očetu in z Matjažem sva ostala brez prevoza. Zaradi tega razloga sem poklical prijatelja Slavka Šerbeca, ki je bil tudi pripadnik Specialnega voda 711. odreda TO oziroma Slovenske garde. Stanoval je blizu Pekrske gorce. Prišel je do mene domov in naju z Matjažem odpeljal v Nazarje. Sam ni vedel, zakaj sva morala midva z Jeričem tja, naredil nama je le prijateljsko uslugo. Ko smo prispeli v Nazarje, smo se ločili.
Jerič je iz garaže vzel osebni avtomobil last njegove mame, temno moder golf celjske registracije, ter se z njim odpeljal na sestanek z Dušanom, midva s Šerbcem pa sva ostala v njegovem avtomobilu. Jaz sem moral ostati s Šerbcem, sicer bi postalo vse skupaj njemu sumljivo. Čez dobrih 15, morda 20 minut se je Jerič vrnil, odpeljali smo se v Celje. Jerič je vozil pred nama. Ustavili smo se še pri hiši Jeričeve babice, v bližini Golovca oziroma celjskega sejmišča. Iz Celja smo se nato odpeljali v Maribor. Tam sva se z Matjažem zahvalila Slavku za uslugo in smo se poslovili.
Zatem mi je Matjaž povedal, kako je bilo na sestanku z Dušanom. Dušan mu je v Nazarjah izročil 5 vžigalnikov in sicer enega poteznega, dva kemična in dva pohodna. Dodatno mu je izročil tudi nek prah, za katerega je kasneje dejal, da bi naj bil eksploziv. Vse skupaj je bilo v kartonski škatli. Dušan je Jeriču (po njegovih besedah) naročil, naj škatlo odpeljeva na naš vikend na Pohorju. Naročil mu je še, da se vsi trije ponovno sestanemo v noči iz ponedeljka na torek in sicer ob 3. uri zjutraj, nekaj sto metrov više od našega vikenda, na samotni in zapuščeni kmetiji, last nekega Rota iz Razvanja. Dejal je tudi, naj prineseva kartonsko škatlo in njeno vsebino s seboj. Tako kot ponavadi, je tudi tokrat dal Dušan Jeriču 1.500 SIT za potne stroške. Ponavljam, da tokrat jaz nisem bil na tem sestanku, saj sem bil takrat s Šerbec Slavkom pri garažah in sva skupaj z njim počakala Jeriča.
V Mariboru sem nato vzel očetov avto, opel Kadet, Jerič pa Golfa in sva se vsak s svojim avtom odpeljala na Pohorje, na naš vikend. Tam sta bili že ves čas najini punci Bojana in Anita. Na vikend sva prispela v popoldanskih urah. Po kosilu sva splahnila vinski sod z vodo in ga žveplala. Pili smo vino in se pogovarjali. Okrog 2. ure ponoči sva puncama dejala, da greva na lov in sva odšla ven. Obe sta vedeli, da imava avtomatske puške in niti nista postavljali nobenih posebnih vprašanj. Peš sva odšla do zapuščene kmetije nad našim vikendom, kjer sva počakala na prihod Dušana. S seboj sva prinesla kartonsko škatlo, tako kot nama je Dušan – oziroma kot je Dušan Jeriču – naročil ob sestanku v Nazarjah. Dušan je prišel peš na dogovorjeno mesto in ob dogovorjeni uri. Najprej je zahteval, da mu izročiva kartonsko škatlo. Iz nje je vzel vžigalnike in nama začel razlagati, kako oziroma na kakšen način se aktivirajo vžigalniki, ki so bili – če se ne motim – treh različnih vrst. Ko sva ga vprašala, zakaj nama to razlaga in zakaj so sploh potrebni ti vžigalniki, nama je dejal, naj nič ne skrbiva, ker bo vse tako, kot mora biti. Čez nekaj časa pa nama je kar naenkrat dejal: »Sedaj so najbrž že nastavili eksplozivno napravo v osebni avtomobil Klement Milana v Bresternici«.
Začudeno sva ga pogledala, seveda nama ni bilo nič jasno. Dušan je takrat prvič poimensko omenil Klementa. Spominjam se, da sem ga vprašal, kaj se gredo, nakar je odvrnil, da nama ni treba nič skrbeti, ker bomba tako ali tako ne bo eksplodirala. Dejal nama je, da je naprava nastavljena tako, da jo bo Klement zanesljivo opazil in da ni mogoče, da bi prišlo do eksplozije. Ko sva ga nato vprašala, čemu je bomba sploh nastavljena v avtomobil in zakaj je to potrebno, nama je Dušan odgovoril, da je bomba nastavljena zato, da se jo odkrije in da se kasneje uporabi kot dokazni material zoper Zmaga Jelinčiča, da bi se njega in stranko SNS onemogočilo na bližnjih volitvah v Državni zbor. Nadaljeval je, da je vse pripravljeno tako, kot da bi midva z Jeričem bila storilca tega dejanja in še, da nimava nobenega alibija, razen njega, saj sva pravkar z njim.
Posebej je poudaril, da se nimava česa bati, ker se nama ne bo nič zgodilo, pod pogojem, da bova z njim oziroma z VIS-om sodelovala. V tem primeru bo čez kakšnih deset dni po naju prišla policija. Res je, da naju bodo priprli, vendar naju bodo spustili iz pripora po kakšnih štirinajstih dneh, oziroma kmalu po tistem, ko bodo zaprli tudi Zmaga Jelinčiča. Rekel je, da je vse to le del posebne akcije, ki jo bodo izvedli na celotnem ozemlju Republike Slovenije. V kolikor bova midva sodelovala, se bo vse dobro izteklo, v kolikor ne, pa je možnih več scenarijev, ki pa nikakor niso dobri za naju oziroma za najini družini. Njegovi napotki ali bolje rečeno izsiljena navodila so se glasila tako, da morava sprva vsa dejanja policiji zanikati in to čim dlje. Povedal nama je, da naju bo policija zasliševala največ 48 ur, nato pa naju bodo predali preiskovalnemu sodniku.
Dušan naju je nato poučil o vseh podrobnostih te t.i. bombe. Povedal je, da gre za gasilni aparat modre barve, da je v njem eksploziv in nato v plutovinastem zamašku potezni vžigalnik. Da je t.i. bomba nastavljena med vrati in sedežem, prav na način, da vrata niso zaprta, ker bo to vzbudilo pozornost Klementa. Da je t.i. bomba s silkom privezana na vrata stoenke, na drugi strani pa je privezana na varovalko poteznega vžigalnika. Potem nama je razložil postopek, kako naj bi midva odprla avto in nastavila bombo, večkrat hodila na kraj dogodka in zlasti da naj bi imela na rokah rokavice, nato pa vse zmetala v reko Dravo oziroma v nek keson. Natančno se vsega več ne spominjam.
Podučil naju je še, naj rečeva, da sva bombo naredila na Pohorju, na našem vikendu. Najpomembnejše pri vsem je bilo to, da poveva, da nama je eksploziv in vžigalnike izročil Jelinčič, ko smo se sestali v nedeljo, 10.8., v Ljubljani, na bencinski črpalki. Na podlagi tega, sva seveda sklepala, da je bil kombi, ki nas je takrat v Ljubljani zasledoval, last obveščevalne službe oziroma VIS. Jelinčič naj bi bil tisti, ki bi nama izročil tako vžigalnike, eksploziv in jeklenko, hkrati pa naju naučil, kako naj to sestaviva in podstaviva v avtomobil.
Dušan nama je celo recitiral nekaj »dialogov« med nama in med Jelinčičem, oziroma kako naj bi ti dialogi izgledali. Posebej je tudi dejal, naj pred preiskovalnim sodnikom rečeva, da je Jelinčič od naju zahteval, naj ubijeva Klementa, sicer midva tega ne bi naredila oziroma storila. To bi naj storila zato, ker sva se bala Hrvatov in bila zaskrbljena nad svojo osebno varnostjo, spodbudil in omogočil pa nama bi naj to sam Jelinčič Zmago. Če torej njega ne bi bilo, tudi midva tega dejanja ne bi storila, saj ga ne bi bila sposobna izvesti, na razpolago nisva imela ustreznega eksploziva, vžigalnikov, pa tudi potrebnega znanja ne.
Dušan nama je še zabičal, naj pred preiskovalnim postopkom podava izjave brez prisotnosti odvetnika in sicer tako, da natanko razloživa kako naj bi t.i. bombo nastavila v avtomobil in predvsem opiševa vlogo, ki bi jo naj imel Zmago Jelinčič pri samem dejanju. Šele nato naj bi lahko bil prisoten tudi odvetnik in sicer po uradni dolžnosti ali pa najet.
Dušan nama je tudi dejal, da lahko v primeru, da ne bova hotela sodelovati z njim, pričakujeva, da se bo kaj zgodilo nama ali najinim najbližjim. Pri tem je omenil najini dekleti in člane najine družine, konkretno starše in mlajša brata. Dejal je, da ima VIS najnatančnejše podatke o vseh nas in da mu ni nikakršen problem kogarkoli tako ali drugače likvidirati. Poleg njih pa obstaja tudi možnost, da za najino početje glede ponarejenih 5.000 tolarskih bankovcev obvestijo ponarejevalce in razpečevalce s Hrvaške in jim povedo, kakšna je bila najina vloga pri tem primeru.
Tako kot je dejal že kriminalist Korošec pred dvema dnevoma, je tudi Dušan takrat ponovil, da ni noben problem, da za majhen denar kdo iz Hrvaške »pospravi« koga v Sloveniji, za kar bi lahko bili v najinem primeru zelo zainteresirani. Dušan nama je tudi še dejal, naj zakopljeva vžigalnike nekje v bližini našega vikenda in naj potem za to poveva kriminalistični policiji, ko bova pridržana. Naj še naprej ostaneva v stiku z Jelinčičem, vendar mu ne smeva ničesar povedati. Poleg tega je povedal, da naju vseskozi nadzorujejo pripadniki VIS-a in da ničesar ne moreva storiti, ne da bi oni in on osebno to zvedeli. Na koncu je zaključil, da se bo še javil, čez kakšen teden, ko se bo vse skupaj malo poleglo in naj nič ne skrbiva, če bova dosledno upoštevala njegove napotke in navodila.
Z Dušanom smo bili skupaj okrog štiri ure, torej med 3. in 7. uro zjutraj, saj je bilo ob našem slovesu že svetlo. Prepričan sem, da Dušan tokrat ni bil sam, temveč je nekje v bližini imel vsaj enega sodelavca, ki nas je vseskozi opazoval.
12. DEL
Po tem, ko smo se razšli, sva bila z Jeričem zelo živčna in tudi prestrašena, saj nisva vedela, kaj naj storiva. Česar takšnega nisva pričakovala niti v sanjah. Na policijo se nisva mogla obrniti, saj naju je prav policija – pri čemer mislim na kriminaliste iz Maribora – najbolj razočarala v celotnem dogajanju okrog ponarejenih tolarskih bankovcev. Očitno pa je bilo, da je bil tudi VIS globoko vpleten v celotno dogajanje, razen če Dušan ni bil pripadnik VIS-a. Če ni bil visovec, je moral zanesljivo biti kriminalist, v vsakem primeru pa je bil najtesneje povezan z eno izmed teh dveh služb, ali pa kar z obema. Dejstvo je, da je vedel preveč, da bi bil le navaden kriminalec, saj je imel številne podatke tako o naju dveh, kot tudi o najinih družinah, hkrati pa tudi o celotni zadevi s ponarejenimi tolarji. To nikakor ni moglo biti naključje, temveč resnično le del dobro usklajene in vodene akcije profesionalcev. Glede na besede Dušana, da sva vseskozi pod nadzorom in da bo v primeru najinega nesodelovanja to plačal nekdo od najinih najbližjih z življenjem, sva se takrat prepustila toku prihodnosti. Kaj drugega nama glede na zelo zapleteno in nejasno situacijo niti ni preostalo.
Z Dušanom sva se nato oba z Jeričem sestala še enkrat in sicer v Mariboru, 22.8.1992 ob 17. uri, na Glavnem trgu, pred mariborskim Casinojem. Za sestanek se je tako kot vselej tudi tokrat dogovoril po telefonu z Jeričem. Nato je Jerič o tem obvestil mene in se pripeljal v Maribor. Z Dušanom smo se sprehajali po centru mesta in se med tem pogovarjali. Dejal je, da akcija poteka tako, kot je bilo pričakovano. Ponovno je od naju zahteval, naj se drživa tistega, kar sva se naučila na Pohorju in da ne smeva pod nobenim pogojem priznati nikomur, kaj nama je naročil on in njegova služba. Dejal nama je, da se bo pri naju kmalu oglasila policija, z njo pa najverjetneje tudi VIS, ki bo vse spremljal še naprej. Skupaj smo bili kakšnih 20 minut, po tem pa smo se razšli. Po tem srečanju Dušana nisem več videl.
Mislim, da je bilo 25.8.1992, ko me je zjutraj zbudilo močno trkanje. Ko sem odprl vrata, je pred menoj stalo nekaj moških. Dva izmed njih sta bila v uniformi policije, trije pa v civilu. Zunaj sem videl še nekaj moških, kasneje pa še dodatne, na drugi strani hiše, kjer je bil vrtni vhod. Izmed civilistov sta dva na moje vprašanje odgovorila, da sta kriminalista, tretji pa je dejal da je uslužbenec VIS-a. Ta visovec se je ob hišni preiskavi posebej dolgo zadržal ob dokumentaciji Gibanja Samo in zlasti Fronte za samostojno Slovenijo. Zanimivo je, da ničesar od pregledanega v moji navzočnosti in navzočnosti prič, sosedov, ki so jih zbudili in pripeljali, da so bili prisotni ob hišni preiskavi, niso odvzeli. So pa to storili naslednji dan, ko sem se jaz nahajal na Maistrovi in so me zasliševali tako kriminalisti, kot visovci, včasih pa tudi oboji skupaj.
Drugi dan sta na moj dom prišla dva, ki sta se menda predstavila kot kriminalista in mojemu takratnemu dekletu dejala, da sta prišla po nekaj, kar so prejšnji dan pozabili vzeti, da pa je to dobro zame in mi bo pomagalo v postopku. Poleg celotne dokumentacije so odvzeli tudi uradne žige. Te žige in del dokumentacije so kasneje na mojo zahtevo vrnili, večji del pa je izginil, predvsem arhiv FSS. Jaz seveda v priporu nisem mogel vedeti niti kaj so vzeli, kaj šele česa niso vrnili! Sem pa prepričan, da je bilo to narejeno nezakonito in izključno s politični motivom, saj drugače ni mogoče. Politično motivirane so bile tudi izjave in celoten prispevek po dnevniku TV Slovenija ter v časopisih, „da smo člani SNS načrtovali atentate na vidne politične osebnosti v RS“. Namen tega je bil – tako kot celotne akcije – da se SNS, njen predsednik Zmago Jelinčič in člani stranke, med katerimi sva bila tako jaz, kot tudi Matjaž Jerič, prikažemo kot teroristi, SNS pa kot teroristična organizacija. S tem namenom je bilo vse skupaj splanirano in izpeljano, en dan pred zborom oziroma kongresom SNS v Kočevju.
To so dejstva, ki osvetljujejo celoten »primer ponarejeni tolarski boni«, ki so ga jugo-komunistične in jugo-orientirane slovenske tajne službe ter kriminalna (ne pa kriminalistična) policija, ali njihovi posamezniki oziroma podskupine, preusmerile v nekakšno »zadevo Klement«, ki je pri vsem tem igral le obrobno in nepomembno vlogo, sprevrgla pa se je v politično obračunavanje in onemogočanje svojih političnih nasprotnikov, pri čemer smo bili prav mi trije žrtve. Ob tem moram poudariti, da sem imel v priporu – ko sem sprevidel, da sem pravzaprav bil žrtvovan in da se vse skupaj odvija nekoliko drugače, kot je dejal Dušan, da se bo – nekaj časa imel kar hude težave sam s seboj. Nisem namreč več vedel, kaj naj storim, saj mi je postajalo čedalje bolj jasno, da sta naju tako VIS, kot kriminalistična služba izkoristila za svoje namene. Bal pa sem se tudi povedati pravo resnico, ker sem se zavedal, da imajo grožnje Dušana in do neke mere tudi Korošca precejšnjo težo.
Vendar pa na koncu nisem več zdržal, zlasti ne psihično, in sem se zato odločil povedati pravo resnico. Kmalu za tem sem vložil tudi kazenske ovadbe zoper Klementa, ter zoper kriminalista Bojana Korošca in Novaka, zaradi opustitve ovadbe zoper Milana Klementa. Odgovora na to ovadbo zoper oba navedena kriminalista nisem nikoli prejel. Kasneje, ko so me po nekaj več kot petih mesecih pripora le izpustili, je sicer stekel postopek proti Milanu Klementu, kjer sem sodeloval kot priča. Toda v teh nekaj več kot petih mesecih sem bil dejansko osebno deležen grožnje s smrtjo s strani nekega so-pripornika, kar se je zgodilo celo v navzočnosti enega izmed paznikov. Prišlo je celo tega, da so Jeriča izpustili, jaz pa sem ostal v priporu še naprej, češ da obstaja nekakšna ponovitvena nevarnost. Ne vem, kaj naj bi lahko sploh ponovil, ko pa nisem ničesar, kar se mi je očitalo, niti storil!
Jerič je čez kakšnih 10 dni prišel nazaj v mariborske zapore oziroma na sodišče in vprašal, zakaj je on na prostosti, jaz pa še naprej v priporu, nakar so ponovno priprli še njega. Kasneje sem bil v priporu celo nezakonito, brez veljavnega sklepa o priporu, kar je trajalo skoraj tri dni. Takrat sem paznikom prepovedal, da me zaklenejo v kakršnokoli celico, ker jih bom v tem primeru tožil in sem se nato ob njihovem soglasju lahko prosto gibal po hodnikih in odprtih celicah, le iz zapora nisem mogel ven, ker so bila vsa vrata zaklenjena. Paznikom sem takrat dejal, da bom ob prvi priložnosti odšel iz zapora, kar bi dejansko tudi storil, če bi se mi za to ponudila priložnost. S tem ne bi storil ničesar nezakonitega, saj takrat pravno formalno ni obstajal več nikakršen sklep, po katerem so me lahko sploh zadrževali v priporu oziroma v zaporu. Vse to je bilo popolnoma nezakonito prav s strani organov pravosodja. Trajalo pa je od petka do ponedeljka, ko so mi ponovno vročili sklep o priporu. Zato sem pričel z gladovno stavko ki je trajala nekaj več kot mesec dni, nakar je višje sodišče ugodilo moji pritožbi in naju z Jeričem vendarle izpustilo na prostost.
Glavni razlog za to je bil, da se razširi preiskava in ugotovi ali je t.i. bomba sploh bila bomba ali pa le naprava za zastraševanje oziroma za kakšne druge cilje, ki dejansko ni imela namena eksplodirati, temveč je bila v avtomobilu zato, da jo domnevni oškodovanec najde in s tem „sproži“ t.i. primer Šiško-Jerič-Jelinčič. Kljub temu, pa to niti še do danes ni bilo pojasnjeno in raziskano. Od takrat je minilo približno 15 let, namreč od takrat, ko sva bila z Jeričem po sklepu višjega sodišča iz pripora izpuščena na prostost. V priporu sva bila takrat skupaj z nekaterimi, ki so bili za umor ali uboj, ne vem več natančno, obsojeni na – mislim da – 7 let zapora. Naš primer pa se vleče že tako dolgo, da bi lahko v tem času midva z Jeričem odsedela 2-krat tako dolgo kazen. Mislim, da je to zaradi tega, ker imajo določeni ljudje interes, da je temu tako.
Po tolikšnih letih so se namreč tisti, ki so sodelovali v celotni zadevi, že precej spremenili. Najverjetneje je Dušan sedaj star že okrog 55 let in je veliko vprašanje ali bi ga midva po tolikšnem času še uspela prepoznati. Morda prej po glasu, kot pa po izgledu. Tudi precej drugih, ki so takrat sodelovali v tej »akciji« je med tem že verjetno v pokoju ali pa je na ne vem kakšnih položajih in službah. Neizpodbitno dejstvo je, da v kriminalni zadevi, s katero je najtesneje povezan naš primer in brez katere ga sploh nikoli ne bi bilo, torej v „zadevi ponarejeni tolarji“, nikoli in nikdar ni bil nihče spoznan za krivega kljub temu, da je na tem mariborskem sodišču vendarle potekal proces zoper Klementa. Kljub vsemu, kar sem vam tukaj opisal in kar sem pravzaprav opisal tudi že v preiskavi, leta 1992. Ta proces je vodila sodnica Maša Butenko, za katero sem že na začetku dejal, da se bomo nanjo še vrnili. To je seveda toliko bolj nerazumljivo, ker ne morem verjeti, da o zadevi ponarejeni tolarji ne bi bilo nikakršnih poročil v kriminalistični službi v Mariboru.
Ne vem, kaj so o vsem tem dejali tisti kriminalisti, ki so bili nedvomno vpleteni v to zadevo – Korošec, Novak in Rupar – še manj ali je bil na sojenju Klementu prisoten tudi tajni policijski sodelavec oziroma operativec, ki ga jaz poznam pod imenom Joco. Prav tako me zanima, kam je izginilo tistih 20 ali koliko že bankovcev po 5.000 SIT, ki jih je v moji navzočnosti od Klementa odkupil prav Joco po naročilu Korošca. Če tega ni v nobenem poročilu o delu kriminalistične službe, potem je nekaj res strašansko narobe. Povsem mogoče je, da je bil tudi Dušan najtesneje povezan prav z njimi in so vsi skupaj delali mimo ustaljenih policijskih postopkov. Drugače si tega ne morem in ne znam razložiti.
Skratka sodnica Maša Butenko je Klementa na tem sodišču spoznala za nedolžnega, vzporedno s tem procesom pa je sodila nam v primeru imenovanem Šiško-Jerič-Jelinčič. Morala je videti in spoznati, da sta oba procesa vsebinsko najtesneje povezana in je morda prav zato prišlo do tega, da se je sodnica Maša Butenko kmalu zatem sama izločila iz našega primera. Ne vem. Vem pa, da je skrajno zanimivo, da na mariborskem sodišču ni prišlo do obsodbe Klementa vsaj za tistih nekaj bankovcev. Ponovno poudarjam, da Klement in njegova vloga pri vsem skupaj sploh nista tako pomembna, gre pa za to, da bi v primeru njegove obsodbe bilo praktično dokazano, da je obstajal »primer ponarejeni tolarji«, kar pa povsem očitno ni bilo v interesu ne kriminalistov, kot tudi ne mariborskega sodišča.
13. DEL
Ne morem kar sprejeti navedb predsednice tokratnega senata mariborskega sodišča, da je zahteva po izločitvi sodnice in celotnega sodišča – kar sta predlagala Zmago Jelinčič in njegov odvetnik – res v celoti neutemeljena. Oprostite, ampak če je to pravo, da sodnica sama o sebi odloča, ali je pristranska ali pa ne, hkrati pa sama odloča celo o celem mariborskem sodišču, potem je to po mojem prepričanju zelo čudno pravo. Kajti po takšni »pravni logiki«, lahko potem tudi mi, obtoženci, sami odločamo o tem, ali smo krivi ali ne, kar je seveda absurdno in povsem enako, kot da sodnica sama o sebi odloča ali je za nekaj primerna in nepristranska ali pa ne. Še posebej če upoštevamo dejstvo, da je bila gospa sodnica pred tem tožilka in je povsem mogoče in utemeljeno sklepati, da je bila seznanjena z našim primerom kot tožilka, kar je seveda povsem nasprotna vloga, kot jo ima sedaj. To dejstvo bi že samo pomenilo zadosten sum v nepristranskost in primernost in tudi zadostno utemeljitev za izločitev.
Se pa sum še bistveno poveča ob dejstvu, da je gospa tožilka Kramberger Kirbiš, po – če se ne motim – enajstih letih od nekod »privlekla« novo pričo v tem našem primeru. Ta priča je seveda bila predstavljena kot kronska priča tožilstva. Govorim o Ludviku Klavsu iz Ljubljane. Jaz ga sicer osebno ne poznam in o njem ne znam povedati praktično ničesar. Sicer pa je to storil moj soobtoženi Zmago Jelinčič. Sam se bom zato posvetil predvsem formalnopravnim dejstvom. Najprej je povsem jasno, da tožilstvo, ki ga zastopa tukaj navzoča gospa, očitno jemlje »pričo« Ludvika Klavsa kot verodostojno pričo. Toda očitno le v našem primeru, ne pa tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, ki jih Zmagu Jelinčiču očita prav ta priča, torej Klavs. To povsem jasno kaže na pristranskost tožilstva oziroma gospe tožilke. Na obravnavi jo je Zmago Jelinčič v svojem zagovoru sicer obvestil o dejstvu, da bi morala – če jemlje pričo kot verodostojno – sprožiti kazenski postopek zoper njega samega, saj naj bi po Klavsovih besedah storil menda celo dva umora. In kaj je na to odgovorila ga. tožilka? Da je za to pristojno tožilstvo v Ljubljani in ne tožilstvo v Mariboru, torej ne ona.
Sprašujem se ali ga. tožilka sploh pozna Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku, kar je sicer vprašanje, ki ni najbolj primerno, glede na njeno funkcijo, je pa povsem primerno glede na njen odgovor Zmagu Jelinčiču in na njene besede, da ona, ker je v Mariboru, za to ni pristojna. Kazenski zakonik namreč v poglavju Kazniva dejanja zoper pravosodje v členu 286., pod naslovom Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca, v drugem odstavku pravi: „Uradna oseba, ki vedoma opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen hujša od treh let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let“. Kolikor torej jaz razumem Kazenski zakonik, je gospa državna tožilka, če seveda ni obvestila ljubljanskega tožilstva o tem, da je seznanjena z kaznivim dejanjem, ki bi ga naj v Ljubljani storil Zmago Jelinčič, sama storila kaznivo dejanje in sicer Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca po že omenjenem 1. odstavku 286. člena KZ.
Povsem enako vprašanje pa se seveda postavlja tudi v primeru mariborskega sodišča oziroma bolje rečeno sodnega senata, ki mu predseduje ga. Tanja Rot. Namreč tudi ona je po zakonu dolžna vložiti kazensko ovadbo zoper Zmaga Jelinčiča, v kolikor seveda jemlje pričo Ludvika Klavsa kot prištevnega in verodostojnega. Povsem nemogoče je namreč oceniti, da je priča le delno prištevna in delno verodostojna. Glede na to, da je priča vabljena na zaslišanje, sodnica očitno meni, da gre za verodostojno in prištevno pričo. In če je temu tako, potem je tudi povsem jasno, da je tudi sodnica kršila isti člen Kazenskega zakonika.
Težko verjamem, da je bilo to zgolj slučajno in ne seveda namerno, zato sem prepričan, da je to zadosten razlog, da se postavi pod vprašaj primernost in nepristranskost predsedovati sodnemu senatu in voditi naš primer na sodišču, čeprav je sicer – če se ne motim – ista sodnica že večkrat ugotovila, da je primerna, saj izločitev, ki so jo zahtevali Jelinčič, njegov in moj odvetnik, po njenem naj ne bi bila utemeljena.
Zanimivo je tudi to, da je sodnica Tanja Rot večkrat na obravnavi že poudarila, da primer ponarejeni tolarji nima nič skupnega s primerom Klement oziroma bombo v njegovem avtomobilu. To je utemeljila s tem, da je proti Klementu na mariborskem sodišču že potekal proces v zvezi s ponarejenimi tolarji, vendar je bil spoznan za nedolžnega. Resnično zanimivo. V našem kazenskem spisu, v preiskavi, je namreč Klement priznal, da je bil vpleten v zadevo s ponarejenimi tolarji. V svojem pričanju o tem je sicer skušal zvaliti krivdo name, češ da sem ga jaz nagovoril, naj povpraša za večjo količino teh tolarjev, kar je evidenten nesmisel. Pomembno pa je vendarle, da je dejanje in svoje sodelovanje priznal.
Njegovo pričanje v preiskavi, z dne 9.9.1992, se v grobem glasi: »Povsem slučajno sem preko znancev spoznal Jevšenak Borisa iz Slovenskih Konjic…Jevšenak mi je sam povedal, da je imel pri sebi nekaj ponarejenih tolarjev in da ga je dobila policija v Slovenski Bistrici. Dal mi je vedeti, da ima on stik z ljudmi, ki imajo ponarejene tolarje in da se da na ta način zaslužiti. Čez nekaj časa sem jaz to povsem slučajno v pogovoru omenil Šiško Andreju…Nisem Šiškotu povedal ime Jevšenaka, temveč sem mu samo povedal da sem srečal enega, ki ima ponarejene tolarje…Jevšenaka sem potem srečal in ga vprašal, če se da dobiti večjo količino teh ponarejenih tolarjev, na kar mi je rekel, da tega zaenkrat ne ve in da se bo pozanimal pri Hrvatih…Jevšenak mi je rekel potem, da bi se to dalo urediti, češ da se je o tem pogovarjal s Hrvati. Jevšenak je rekel, da je potrebno dati eno garancijo v višini 40% vrednosti celotnega posla. To sem povedal Šiškotu, vendar mi je govoril, da se je on pogovarjal z enim človekom in da bodo dali to garancijo v DEM. Moram povedati, da sem tudi jaz pričakoval zaslužek od tega, ker drugače tega ne bi delal. Zaslužek bi s Šiškom delila do polovice, ker sva se tako dogovorila. Sestali smo se s tistim človekom, ki bi naj tolarje kupil in sicer v Slaviji, kljub temu, da sem jaz to odklanjal, ker se mi je zdelo sumljivo. Prvič nisem prinesel s sabo nobenega vzorca ponarejenih tolarjev v bankovcih po 5.000, na kar sta mi Šiško in tisti njegov znanec, ki se je predstavil kot Joco, povedala, da moram prinesti vzorce, vsaj enih 20 komadov. To sem sporočil Jevšenaku, na kar mi je ta odgovoril naj grem z njim na Hrvaško in v Krapini sva dobila 20 vzorcev v apoenih po 5.000 SIT od enega Hrvata, katerega sem takrat prvič videl. Šiškotu sem povedal, da sem prinesel vzorce, nakar je ta ponovno pripeljal Jocota. Ponovno smo se sestali v Slaviji. Vzorce sem imel skrite na stranišču za kotličkom v moškem wc, ker nisem hotel nobenemu ničesar izročiti osebno. Andrej je šel po te vzorce in jih prinesel, nakar je Joco zahteval, da mu izročim 15 vzorcev. Joco je vzel 15, meni pa vrnil 5, ker jih je bilo vse skupaj 20. Govora je bilo o 24.000 kom v protivrednosti 2 milijona DEM, vendar bi to trajalo najmanj en mesec. Joco je vztrajal, da bi dobil vsaj 200 do 300 komadov bankovcev po 5.000 in je bil pripravljen plačati. Šiškotu sem po tem pogovoru povedal, da bi bilo najboljše da midva greva na Hrvaško in se sama pogovarjava brez Jevšenaka. Šiško je v to privolil in sva tudi šla. V kafiču v Krapini, kjer sem prvič bil, sva našla tistega moškega. Ker Andrej ni hotel iti notri, sem šel sam v kafič in se z njim pogovarjal. Povedal sem mu, da hoče imeti kupec kakšnih 200 do 300 komadov. Ta moški, katerega imena res ne vem, mi je obljubil, da bo to uredil. Dogovorili smo se za eno nedeljo, da se dobimo v Mariboru. Andrej se je obvezal, da bo poklical Jocota, da prinese marke in prevzame ponarejene tolarje. V nedeljo, sedaj se točno datuma ne spomnim, me je Andrej poklical po telefonu ob 8.00 uri in rekel, da Joco ne more priti, tako da ta sestanek odpade in da naj jaz povem Hrvatom, da ne bo nič od tega sestanka. Govoril sem mu, da ne bom nikamor šel in sem ostal doma. Sedaj sem se spomnil, da je to bilo v nedeljo 2 dni pred tem, preden sem odkril bombo v mojem osebnem avtomobilu«.
Iz pričanja Milana Klementa je povsem jasno vidno, da je v celoti potrdil moje navedbe o dogajanju v zvezi s ponarejenimi tolarji. Sam je v celoti celo priznal dejanje in opisal, kako je odšel na Hrvaško po 20 vzorcev in kako jih je Joco nato vzel 15, pet pa mu jih je vrnil. Klement tudi potrjuje, da smo se pogovarjali o 24.000 kosih ponarejenih bankovcev v vrednosti 2 milijona DEM. Prav tako je potrdil tudi najino pot v Krapino. Povsem logično pa je, da je poskušal zvaliti krivdo name, češ da sem mu jaz predlagal posel, čeprav je to v popolnem nasprotju z drugim delom njegovega pričanja, ko pravi, da je on prvi zvedel za možnost posla s ponarejenimi tolarji. Jasno je, da meni tega ni povedal »zgolj« slučajno in da tudi ni mogoče, da bi jaz njemu predlagal posel. Kajti takšni posli se ne začenjajo »slučajno«!
Glede na njegovo pričanje in na dejstvo, da je v postopku zoper njega sodila Maša Butenko, ista sodnica pa je sodila tudi v našem primeru, je jasno, da nekaj tukaj ni bilo normalno. Klement je bil oproščen, čeprav je v našem primeru priznal, da je dejansko bil v poslu s ponarejenimi tolarji. Meni je vseeno, če je bil oproščen, ni pa mi vseeno, da sedaj sodišče trdi, da ta posel ni imel nič oz. nobene zveze s primerom imenovanim Šiško, Jerič, Jelinčič. Ponovno gre za dvojna merila pri obravnavi in ne verjamem, da je to zgolj naključno! Tako kot sem začel, bom tudi končal: »Če ne bi bilo »primera ponarejeni tolarski boni«, tudi ne bi bilo «primera Klement«, oz. primera napačno imenovanega »primer Šiško, Jerič, Jelinčič«!
KONEC
|
|
|
|
|
|
