|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da ima Slovenija (žal, saj bi morala biti precej daljša tako v smeri sever, kot tudi v smeri jug), drugo najkrajšo obalo izmed vseh Sredozemskih držav? Kljub le 47 km obale pa slovenski ribiči letno nalovijo več tisoč ton rib, slovensko največje pristanišče Luka Koper letno pre-tovori več kot 11 milijonov ton tovora, na skrajnem južnem koncu obale se nahajajo soline stare več kot 700 let, poleg vsega pa se lahko slovenska obala pohvali s kar zajetno gostinsko-turistično ponudbo, ki jo letno preizkusi več kot 450.000 turistov.
|
|
Predsedniki vlad RS - izdajalci Republike Slovenije
Predsedniki vlad RS so služili in služijo interesom Republike Hrvaške ter podpirajo hrvaško zasedbo delov slovenskega ozemlja in morja
Poljudno želimo argumentirati in pojasniti slovenskemu narodu in ostalim državljanom Republike Slovenije, zakaj se že vse od osamosvojitve, leta 1991, Slovenci »nenehno zapletamo« s hrvaško politiko in državo ter zakaj se z Republiko Hrvaško ni mogoče prav ničesar dogovoriti. Razlogi za to so trije:
1. Republika Hrvaška vseskozi izvaja bolj ali manj odkrito vele-hrvaško politiko prisvajanja novih ozemelj na račun Slovenije;
2. Odgovorni politiki v Republiki Sloveniji ne spoštujejo Ustave in zakonov lastne države ter mednarodnega prava in se nenehno uklanjajo hrvaškim pritiskom ter politiki izvršenih dejstev;
3. Z državljani Republike Slovenije vseskozi manipulirajo »slovenski« politiki in »slovenski« mediji, zato se ljudje žal niso sposobni organizirano upreti temu veleizdajalskemu početju.
Dvostranskih odnosov med Slovenijo in Hrvaško ne bomo nikdar razumeli, če ne poznamo ključnih izhodišč, zapisanih v knjigi Politička sudbina Hrvatske : Geopolitičke i geostrateške karakteristike, ki je izšla leta 1995. Njen avtor je Petar Vučić, diplomirani pravnik in doktor političnih ved ter predsednik Hrvaške kraljeve akademije znanosti in umetnosti. To dejstvo je zelo pomembno za razumevanje ravnanja hrvaških politikov, ki je v tem smislu povsem usklajeno s hrvaško »znanostjo«. Dobro bi se bilo ob tem vprašati, zakaj so odzivi slovenske politike, znanosti, inteligence in kulturnikov v tem primeru povsem drugačni, kot v osemdesetih letih, ko je izšel znani memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti – SANU.
Vučić je v konceptualni obliki zapisal hrvaško geopolitično strategijo, ki je pravzaprav enaka že stoletja (glej Velikohrvaška politika in njene težnje), usmerjena pa je v popolno zanikanje obstoja Slovencev, saj naj bi ti bili le del Hrvatov, še več - zgolj planinski Hrvati. Tako je Vučić o Slovencih in Sloveniji v svoji knjigi med drugim zapisal: »Današnje slovensko področje je prvič v zgodovini organizirano v suvereni državni teritorij slovenskega naroda. Vse zgodnejše slovenske državne ali kvazidržavne organizacije na tem področju (Karantanija in druge) sodijo v protohrvaško državno jedro«. Za Hrvate je po njegovem obstoj Republike Slovenije problematičen, saj »Slovenija Hrvaško izolira od Avstrije, Nemčije in drugih evropskih držav, kar je za nas (Hrvate, op. p.) politično škodljivo.«[1]
V nadaljevanju Vučić zapiše še: »Meja proti Sloveniji je delno naravna – na rekah Sotla, Kolpa in Dragonja; ni etnična, zato bi jo bilo treba na posameznih točkah popraviti, ker je takšna za Hrvaško škodljiva. Je fluidna, kar je tudi razumljivo, ker se je slovenski etnični prostor prvič v zgodovini organiziral kot država Slovencev. Oni nimajo nikakršnih državnopravnih izkušenj, zato je njihova politika v odnosu do Hrvaške nevrozna [2], nacionalistična in egoistična ter pogosto zelo kratkovidna. Perspektiva Slovenije kot države je negotova. Pri prvem večjem svetovnem ali evropskem spreminjanju meja in vpliva, se lahko zgodi, da izgine. Morda se v nekih srečnih odnosih evropskih sil vendarle obdrži kot rezultat kakšnega interesnega kompromisa. Slabost te meje je, da na nekaterih mestih seka hrvaški etnikum.«[3]
Republika Slovenija torej lahko, tako Vučić, v prihodnosti izgine, kar bi bilo za Hrvaško dobro, saj naj bi slovenska meja na nekaterih mestih sekala hrvaški etnikum, prav tako pa bi s tem Hrvaška dobila neposreden stik z Avstrijo in Italijo. Prave razloge, zakaj bi to bilo v interesu Hrvaške pa Vučić razkrije na drugem mestu, kjer pravi: »Hrvaška šele mora ponovno priključiti BiH, in potem tudi dele Srbije, Črne Gore in Slovenije. Namreč, eden izmed osnovnih geopolitičnih postulatov dovršenosti neke države je kontrola izvirov svojih nacionalnih rek. To sta za Hrvaško Sava in Drava. Toda to je za sedaj izven dosega in to je program za prihodnji naraščaj. «[4]
Če hočemo razumeti, zakaj se zdi Hrvatom normalno in celo pravično, v kolikor bi to bilo mogoče, priključiti dele Slovenije, ali kar celotno Slovenijo Hrvaški, moramo seveda razumeti njihov pogled na zgodovino. Ravno ta pa je v osnovi napačen in povsem zgrešen, obenem pa predstavlja izvir nenehnih sporov s Slovenijo v prihodnosti. V skladu s tem pogledom, po Vučiću, karakterizira Hrvaško pluralizem tako imenovanih regij jeder. Regije jedra naj bi bila tista državotvorna kristalizacijska žarišča iz katerih so potem nastale srednjeveške države, to pa so po hrvaškem pojmovanju »Dalmacija (tudi z današnjim črnogorskim primorjem), Bosna, Posavina in Karantanija«.[5] Iz tega pojmovanja izhaja tudi naslednja Vučićeva izjava: »Zaradi izrazito neugodnih zgodovinskih okoliščin je pluralizem jeder povzročil, da so iz hrvaškega srednjeveškega naroda nastale tri in pol nacije: hrvaška, slovenska, muslimanska in polovica črnogorske«.[6]
Svoje pisanje zaključi z naslednjimi besedami: »Vse to razumevanje in pozicioniranje Hrvaške na položaj poverjenika gospodarja sveta, ne sme zamenjati njene politične iniciative in neodvisnosti političnega delovanja. Nasprotno, to mora narediti politično pozicijo Hrvaške nesporno navznoter, ter aktivno, samostojno, neodvisno in učinkovito nasproti gospodarjem sveta in nasproti regiji v kateri bo uresničevala svoje geopolitične interese. Svet mora biti sredstvo za uresničevanje naših ciljev. To mora obenem usposobiti Hrvaško, da v notranji politiki deluje kar najbolj v skladu z načelom pravičnosti, v zunanji pa po načelu moči in sile.
No, to so navodila samo za tiste, ki imajo moč in smelost slediti pot borbe za Veliko Hrvaško.«[7]
Za Slovence in Slovenijo bi moralo biti zaskrbljujoče, da tisti, ki imajo moč in to hrvaška vlada nedvomno ima, dejansko sledijo napotkom kako ustvariti Veliko Hrvaško. To namreč pomeni, odkrito sovražnost do Slovenije, v skladu z načrtovano hrvaško politiko uporabe »načela moči in sile«. Slovenski politični predstavniki bi si morali zlasti zapomniti naslednje Vučićeve besede: »Naši odnosi s Slovenijo so najboljša podkrepitev tiste De Gaullove maksime, da države nimajo prijateljev, temveč interese.«[8] Natančno v skladu s tem se tudi vedejo hrvaški politiki – Republika Slovenija zanje ni prijatelj oziroma prijateljska država, pač pa predstavlja zanje zgolj cilj veliko-hrvaškega interesa, zato se do nje vedejo v skladu z načrtovano politiko uporabe načela moči in sile.
Kako se na predstavljena dejstva odzivajo »slovenski« politični predstavniki? Slovenija v primerjavi s Hrvaško nima izdelane geopolitične strategije, njeni »politiki vseh barv in prepričanj« pa sploh ne poznajo slovenskih nacionalnih interesov, zato jih posledično tudi ne morejo zavarovati. V primerjavi s hrvaškimi kolegi so, ne-le amaterji, temveč škodljivi naivneži, še pravilneje rečeno saboterji in veleizdajalci. Žal pa za takšno stanje niso odgovorni zgolj politiki, temveč predvsem množice nezavednih, zapeljanih in neukih Slovencev, ki se ne zavedajo tega, kar se dogaja okrog njih in dolga desetletja dopuščajo tako katastrofalno politiko, kakršna nas več kot očitno vodi v narodno in državno smrt.
Pregled dosedanjega ravnanja vlad Republike Slovenije po letu 1991 kaže, da nadaljujejo politiko slovenskih vlad po letu 1945, ki so že tedaj v »duhu bratstva in enotnosti« popuščale pritiskom sosednje Hrvaške. Slovenija ni nikoli v bivši socialistični republiški skupščini sprejela določil o poteku celotne meje s tedanjo socialistično republiko Hrvaško, prav tako pa česa takega nikoli niso sprejeli in potrdili niti v zvezni skupščini SFRJ. Iz tega izhaja, da meja med republikama de facto nikoli ni bila določena, domnevna notranja administrativna ureditev v nekdanji skupni državi pa ob teh dejstvih nima nikakršne realne mednarodno-pravne veljave.
Tega, kar bi morala slovenska vlada opraviti že leta 1991, ob osamosvojitvi, več kot očitno ni naredila niti nobena vlada v naslednjih 24-ih letih. Nikoli ni jasno in odločno zastopala interesov države Slovenije, temveč je že tedaj - pod pretvezo dobrososedskih odnosov – popuščala nasilni in neverodostojni politiki Republike Hrvaške, dejansko tipični veliko-hrvaški politiki osvajanja novih ozemelj v škodo Slovencev. Enako so torej postopale vse kasnejše vlade RS. Poudariti je potrebno tudi, da vlade RS niso podprle tistih jasnih in izstopajočih izhodišč posameznih članov v komisijah in skupinah o meji, ki so s pravnimi dejstvi utemeljevali zahteve po zgodovinsko utemeljeni pravični meji s Hrvaško na kopnem in na morju. Opirale so se zgolj in samo na tisto »stroko«, ki je tudi s ponarejenimi dejstvi v škodo Slovenije podpirala hrvaške zahteve. Tako početje je zunanji minister Karel Erjavec leta 2013 proglasil, kot »zmago stroke nad politiko.«[9]
Prav tako vlade RS niso poslušale številnih opozoril prebivalcev ob meji, ki so v medijih nasprotovali hrvaškim dejanjem in se jim upirali. Štefan Sobočan, prebivalec Hotize, je npr. javno povedal, da so napake nastale takoj po osamosvojitvi. »Mejna reka je bila Mura, od Hotize do Madžarske meje. Mura pa je spreminjala tok reke. Tudi Hrvaška je takrat priznala slovensko mejo, kar se vidi iz zemljevidov. Danes so spremembe velike. Vaščani so opozarjali vse vlade glede mosta preko Mure, glede kontrolne točke na Hotizi, dobili so premalo posluha. Hrvatje so tudi pisali svojo zemljiško knjigo; tudi geodeti so se večkrat srečali, a neuspešno. Je pa bilo za kršitve na področju ribolova pristojno sodišče v Lendavi. Vse to je dokaz, da je bil levi breg slovenski. Po 1992, 1993 pa so izgubili status, sedaj ta del ozemlja upravljajo hrvaški ribiči.«[10]
Pregled vlad RS in njihovih ravnanj od leta 1991 do danes
»Peterletova vlada«
Prvi predsednik vlade RS je bil Alojz Peterle (16. 5. 1990 - 14. 5. 1992), sestavljale pa so jo stranke združene v koaliciji DEMOS (SDSS, SDZ, SKD, SLS, Slovenska obrtniška stranka in Zeleni Slovenije). Peterle je vodil 1. vlado RS, imenovano tudi »osamosvojitvena vlada RS«. Prva in temeljna naloga te vlade je bila, da čimprej po razglasitvi osamosvojitve na celotnem ozemlju novonastale samostojne države Republike Slovenije vzpostavi dejansko suverenost. Vzpostaviti bi jo bilo torej potrebno v skladu z lastnim slovenskim in hkrati mednarodnim pravom vseh slovenskih zgodovinskih dežel:
1. Dežele Krajnske, ter tistih delov Dežele Štajerske in Dežele Koroške, ki so se najprej 29. 10. 1918 osamosvojili – od do tedaj skupne države Avstro-Ogrske – in se nato dne 1. 12. 1918 združili s Kraljevino Srbijo v novo nastalo mednarodno priznano državo Kraljevino SHS – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, z mednarodno-pravno priznanimi mejami;
2. Slovenske krajine/Prekmurja [11], ki je leta 1920 po Trianonski pogodbi [12] pripadla Sloveniji oziroma Kraljevini SHS, ter Medmurja z osrednjim mestom tipičnega slovenskega imena Čakovec, ki je bilo vse do šestojanuarske diktature (l. 1929) srbskega kralja Aleksandra Karadžordževića in njegovih generalov, del Mariborske oblasti ter s tem Slovenije;
3. Obeh slovenskih zgodovinskih dežel Goriško-Gradiške in Istre, ter samosvojem mesta Trst, zedinjenih pod imenom Primorje [13], ki so ga zaradi protislovenske zarote z Angleži (Britanci), Francozi in Rusi, najprej tajno leta 1915 (Londonski tajni sporazum [14]), nato še javno leta 1922 po Rapalski pogodbi [15] dobili Italijani, a so ga po 2. svetovni vojni, po krvavem petnajstletnem boju [16] delno priborili nazaj zavedni slovenski protifašistični borci. Mednarodno pravno meje tistega dela Primorja, ki je bil vrnjen Sloveniji oz. najprej FLRJ ter nato SFRJ urejajo Pariška mirovna pogodba [17], Londonski memorandum [18] in Osimski sporazumi [19].
V svetovnem atlasu iz leta 1897 (Rand McNally World Atlas – 1897) je lepo prikazana razmejitev med avstrijskimi (slovenskimi) in ogrskimi (hrvaškimi) deželami. Primorje z Istrskimi (Kvarnerskimi) otoki je v celoti del avstrijskih dežel in meji na Ogrsko – Hrvaško severozahodno od mesta Reka. Leta 1918 so slovenske dežele razglasile suverenost in se dne 1. 12. 1918 združile s Kraljevino Srbijo v mednarodno pravno priznano državo Kraljevino SHS. To kar so Slovenci leta 1918 prinesli v novo državo, bi morali tudi zahtevati tedaj, ko so iz nje izstopili ter ustanovili samostojno Republiko Slovenijo. Italijanska okupacija Primorja z Rapalsko pogodbo nima nikakršne teže, saj je po 2. svetovni vojni večina Primorja bila vrnjena FLRJ, posledično pa bi morala pripasti Sloveniji.
Suverenost nove samostojne države Republike Slovenije je bilo potrebno vzpostaviti povsod: v prestolnici, v ostalih slovenskih mestih, na podeželju, na zemlji, v zraku in na morju ter seveda na vseh njenih zunanjih mejah. Ob takratnem predsedniku vlade RS, Alojzu Peterletu sta bila za to v prvi vrsti odgovorna še minister za obrambo (takrat dejansko republiški sekretar za ljudsko obrambo), Ivan (Janez) Janša in minister za notranje zadeve (takrat dejansko republiški sekretar za notranje zadeve) Igor Bavčar. Pomemben resor v tedanji vladi je prav gotovo zasedal tudi zunanji minister Dimitrij Rupel (dejansko predsednik republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje). Prav tako je bilo leta 1991 za vzpostavitev suverenosti na celotnem ozemlju zgodovinskih Zedinjenih Dežel Slovenije odgovorno tudi Predsedstvo RS (Milan Kučan, dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Ciril Zlobec in dr. Dušan Plut) s predsednikom Milanom Kučanom na čelu. Slednji je bil obenem tudi vrhovni poveljnik Teritorialne obrambe RS. Predsedstvo RS je 18. sušca/marca 1991 ustanovilo Operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, imenovano tudi Republiška koordinacija. To telo je usklajevalo vse pomembnejše ukrepe, s katerimi je želela Slovenija zaščititi doseženo stopnjo samostojnosti. Med vojno je ta organ usklajeval ukrepe na vojaškem, političnem in diplomatskem področju. Vodja Republiške koordinacije je bil Igor Bavčar, njegov namestnik pa Ivan (Janez) Janša. Igor Bavčar je bil še prav posebej zadolžen za slovensko mejo s Hrvaško, saj so vse ostale slovenske meje z drugimi sosedami, Italijo, Avstrijo in Madžarsko, že bile mednarodno pravno priznane in jih v tistem trenutku ni nihče neposredno ogrožal.
Predsedstvo RS, Republiška koordinacija in Peterletova Vlada niso v celoti uresničile svoje osnovne naloge in so, še preden so dejansko vzpostavili suverenost na celotnem ozemlju zgodovinskih Zedinjenih Dežel Slovenije, podpisale premirje, oziroma so nekatere svoje vojaške enote celo razorožile in poslale domov. To se je zgodilo tudi enoti, ki je pomagala osvoboditi Štrihovec, Šentilj in Ceršak, katere poveljnik sem tedaj bil – Specialnemu vodu 711. odreda TO (glej Vojna za neodvisnost). Tudi pozneje, po preteku moratorija, Peterletova vlada ni niti poskusila vzpostaviti suverenosti na celotnem svojem zgodovinskem ozemlju, kar je bila po Ustavi RS sicer dolžna storiti. Nasprotno! Ni prevzela nadzora niti nad zelo pomembnim svetilnikom na parceli na polotoku Savudrija, ki jo je občini Piran leta 1891 v trajno last podaril Anton Kača (Antonio Caccia). S tem, ko je opustila to dolžno ravnanje, je dejansko omogočila nastanek mejnega spora s Hrvaško in prepustila pobudo Hrvaški, vse to pa je v naslednjih letih pripeljalo do cele vrste zaporednih veleizdaj in do katastrofalnih dogodkov v zvezi s Sporazumom o arbitraži za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško, čemur smo priča v zadnjih tednih.
Ministrstvo za zunanje zadeve RS v svoji Beli knjigi navaja, da je »slovenska stran nekaj dni pred 25. 6. 1991 pričela z gradnjo mejnega prehoda v naselju Mlini, na ozemlju svoje k. o. Sečovlje, južno od reke Dragonje. Graditvi slovenskega mejnega prehoda na tej lokaciji je Hrvaška nasprotovala. Slovenija je v viharnih osamosvojitvenih časih zaradi ohranitve prijateljskih odnosov med državama zaustavila gradnjo mejnega prehoda na tej lokaciji. Ne smemo pozabiti, da je Sloveniji grozil vojaški spopad s tedanjo jugoslovansko armado. Začasni mejni prehod je Slovenija po 25. 6. 1991 zgradila na lokaciji Mlini, okoli 150 m severno od reke Dragonje.« [20]
Iz navedb Ministrstva za zunanje zadeve RS izhaja, da je RS najprej pričela z gradnjo slovenskega mejnega prehoda na južni – levi strani reke Dragonje, po telefonskem klicu hrvaškega predsednika Tudžmana, pa so dela ustavili (do takrat so že v celoti splanirali plato za gradnjo mejnega prehoda na zemljišču, ki je last Sklada kmetijskih zemljišč RS) in pozneje zgradili mejni prehod okrog 150 metrov severneje, na severni – desni strani reke Dragonje. Hrvati so v istem času svojo kontrolno točko postavili precej južneje, na sami južni meji k.o. Kaštel, na vrhu hriba, zagotovo vsaj kilometer in pol v notranjost od današnjega mejnega prehoda, ki v bistvu predstavlja le nezakonito oziroma okupatorjevo kontrolno točko.
Kaj bi morale leta 1991 narediti Vlada RS, Predsedstvo RS in Republiška koordinacija, pa niso? Edino pravilno in povsem v skladu s Temeljno listino in z Ustavo RS, bi bilo, da bi nemudoma vzpostavili suverenost (policijski, vojaški in upravni nadzor) nad celotno zgodovinsko občino Piran in vsemi njenimi katastrskimi občinami. To pa nikakor ni vse, kajti prav tako bi morali odgovorni v tedanji slovenski politiki vzpostaviti suverenost tudi na celotnem ozemlju nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, saj le-to dejansko predstavlja zadnjo mednarodno pravno priznano mejo na tem območju. To so bili dožni storiti v skladu Ustavo RS in z določbami mednarodnega sporazuma imenovanega Londonski memorandum ter Specialnega statuta, kot dodatka k memorandumu, po katerem občin v coni B STO in same cone B STO ni dovoljeno deliti ali drugače razmejiti. Prav tako bi morali takoj zavarovati zgodovinsko mejo vseh slovenskih zgodovinskih dežel – Primorja, Krajnske in Štajerske. Te dežele, mednarodno pravno priznane države, so vse že stoletja mejile s Hrvaško, njihove meje pa so naši predniki leta 1918 prinesli v novo mednarodnopravno priznano državo Kraljevino SHS. Ob razpadu Jugoslavije oziroma ob osamosvojitvi Slovenije, bi morali Slovenci svojo dediščino v enaki obliki, kot smo jo »prinesli« v Kraljevino SHS, kot izključno (de facto) svojo lastnino tudi »odnesti« iz SFRJ. Prav tako bi morali zavarovati tudi meje Slovenske krajine (Prekmurja) in Medmurja (v začetku novega veka še imenovanega Slovenski otok), ki jih jasno opredeljuje mednarodna Trianonska pogodba. V tem primeru do mejnega spora s Hrvaško, kakršnega poznamo sedaj, nikoli ne bi moglo priti, vsa mednarodno-relevantna zgodovinska in pravna dejstva pa so neizpodbitno na strani Republike Slovenije, v našo korist in v naš prid.
Zemljevid prikazuje Svobodno tržaško ozemlje, cono A in cono B. V skladu z mednarodno veljavnim Londonskim memorandum ter Specialnim statutom, kot dodatkom k memorandumu, občin v coni B STO in same cone B STO ni dovoljeno deliti ali drugače razmejiti ter spreminjati narodnostne strukture. Uradna jezika v obeh conah STO sta bila slovenski in italijanski. Kakšno pravico imajo Hrvati do cone B STO?
Ker odgovorni slovenski politiki leta 1991 in tudi pozneje tega niso storili, je povsem očitno in jasno, da niso v celoti opravili svoje temeljne in najpomembnejše naloge vzpostaviti suverenost in zavarovati celotno ozemlje Republike Slovenije ter njene državne meje. Z opustitvijo dolžnega ravnanja so predsednik Predsedstva RS ter vrhovni poveljnik TO Milan Kučan (in prej našteti člani Predsedstva RS), predsednik vlade RS Alojz Peterle (in tedanji sekretarji/ministri njegove vlade), predsednik Republiške koordinacije in sekretar oz. notranji minister Igor Bavčar, ter podpredsednik Republiške koordinacije in obrabni sekretar/minister Ivan (Janez) Janša domnevno storili kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257 KZ RS, kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po členu 257.a KZ RS, kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po členu 258 KZ RS, kaznivo dejanje mučenja po členu 135.a KZ RS, ter najtežja kazniva dejanja napada na ozemeljsko celovitost po členu 349 KZ RS, napada na neodvisnost države po členu 350 KZ RS ter kaznivo dejanje izpodkopavanja obrambnih ukrepov po členu 366 KZ RS.
Povprečen Slovenec bi najverjetneje njihova domnevna dejanja označil zgolj z enim samim in povsem jasnim izrazom – veleizdaja. Toda Republika Slovenija ima takšen Kazenski zakonik, po katerem pomeni veleizdajo strmoglavljenje najvišjih državnih organov, četudi bi bili prav mogoče ravno ti isti najvišji državni organi dejansko vsi po vrsti veleizdajalci! Naš Kazenski zakonik je tudi takšen, da so po njem našteta kazniva dejanja do sedaj zastarala, čeprav tovrstna dejanja ne bi smela nikoli zastarati in bi jih bilo potrebno uvrstiti v isto vrsto dejanj kakršen je npr. genocid, ki tudi ne zastara.
»Prva Drnovškova vlada«
Drugi predsednik vlade RS je bil dr. Janez Drnovšek (14. 5. 1992 - 25. 1. 1993) sestavljale pa so jo stranke LDS, ZLSD, DS, ZS, SDSS, in SSS. V njegovi prvi vladi so kot ministri sodelovala že znana imena iz 1. Demosove vlade: minister za notranje zadeve Igor Bavčar, minister za obrambo Ivan (Janez) Janša in minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel. Tudi ta vlada RS ni opravila svoje temeljne in najpomembnejše naloge – vzpostavitev suverenost in zavarovanje celotne Republike Slovenije ter njene državne meje. V obdobju te vlade je bil predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ki je to funkcijo opravljal vse do 22. grudna/decembra 2002. Veleizdajalci so bili za svoja početja očitno celo nagrajeni z novimi mandati, veleizdaja pa se je – kot dokazuje nadaljevanje – nadaljevala.
V celotnem obdobju od leta 1991 do leta 1993, so v glavnem isti ljudje, ki niso opravili svoje dolžnosti glede vzpostavitve suverenosti na celotnem ozemlju RS, svojemu dejanskemu sovražniku – okupatorju, ki je postopoma zasedal dele slovenskega ozemlja in morja – Republiki Hrvaški, zastonj dobavljali in tudi prodajali orožje. To so storili v sostorilstvu, s skupnim dogovorom, ki so ga podpisali vsi glavni akterji – Kučan, Bavčar, Janša. Predsedstvo Republike Slovenije je namreč odločilo, da se tudi z orožjem pomaga Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Svet za obrambo pri Predsedstvu RS, ki ga je takrat vodil Milan Kučan, je odobril izvajanje pomoči Hrvaški, to nalogo pa naložil notranjemu (Bavčar) in obrambnemu ministrstvu (Janša). Iz dokumenta Urada predsednika republike (6. prosinec/januar 1993) je razvidno, da so se tedaj pri predsedniku Milanu Kučanu zbrali dr. Janez Drnovšek, Herman Rigelnik, Janez Janša, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel ter govorili o prekinitvi izvajanja pomoči z orožjem. Namesto da bi torej zadolženi za vzpostavitev suverenosti Republike Slovenije le-to dejansko zagotovili, so z orožjem celo brezplačno podpirali okupatorja nesporno slovenskega ozemlja – Republiko Hrvaško, oziroma so temu istemu okupatorju prodajali orožje tudi za osebne koristi.
»Druga Drnovškova vlada«
Druga vlada dr. Janeza Drnovška je nastopila 25. 1. 1993 in je delovala do volitev 27. svečana/februarja 1997 v njej pa so bile LDS, SKD, ZLSD in SDSS. V drugem mandatu dr. Janeza Drnovška, leta 1993, je slovenska policija očitno dobila navodilo, naj se slovenski policisti umaknejo z levega brega reke Mure. V enakem obdobju je prišlo do enakih postopkov tudi v Istri, ob reki Dragonji. Tudi tam so se morali slovenski policisti umaknili iz slovenskih zaselkov Mlini, Bužini, Škodelin in Škrile na južni – levi strani Dragonje. Da je bilo vse to očitno usklajeno z najvišjega policijskega in nedvomno tudi državnega političnega vrha, potrjuje dejstvo, da je tako na vzhodu, kot na zahodu do tega prišlo istočasno. V tem obdobju je bil minister za obrambo ponovno Ivan (Janez) Janša, minister za notranje zadeve Ivan Bizjak, minister za zunanje zadeve pa Alojz Peterle. Predsednik Republike Slovenije je bil še zmeraj Milan Kučan. Umik slovenske policije z delov slovenskega ozemlja, ki ga je do tedaj nadzorovala, je Hrvatom omogočil agresivno nastopanje, čeprav so bili tedaj polno angažirani v vojni s Srbijo oziroma ZRJ. Očitno je prišlo do nove veleizdaje, ki je Hrvatom omogočila nadaljnjo okupacijo novih delov slovenskega ozemlja. Leta 1994 je zaradi zamenjave obrambnega ministra Ivana (Janeza) Janše (afera Depala vas) stranka SDSS izstopila iz koalicije, mesto obrambnega ministra pa je prevzel Jelko Kacin. Hrvaška je tedaj prestavila svojo kontrolno točko na isto mesto, kjer jo je pred 25. 6. 1991 hotela postaviti Slovenija. Politični vodje takratne Republike Slovenije – veleizdajalci so torej zgolj poskrbeli za to, da je Slovenija Hrvatom pripravila plato (zemljišče kjer je plato, je last Sklada kmetijskih zemljišč Republike Slovenije), na katerega so potem 18. velikega travna/maja 1994 pričeli postavljati svoj nezakoniti mejni objekt. V pismu vladi RS je takratni predsednik vlade Republike Hrvaške Nikica Valentić zapisal, da ne gre za prejudiciranje državne meje in da »lahko navedene konstrukcije odstranijo v roku petih dni«. Zgoraj naštetim kaznivim dejanjem, ki smo jih poimenovali s skupnim imenom veleizdaja, je v tem obdobju potrebno dodati še vsaj kaznivo dejanje sabotaže, po členu 357 KZ RS.
Pismo predsednika vlade RH Nikice Valentića, predsedniku Vlade RS, dr. Janezu Drnovšku leta 1994.
Poslanci SLS so večkrat poskušali, da bi bila v Državnem zboru RS sprejeta resolucija o meji, v kateri bi odločneje postavili zahteve za pogajalska izhodišča, a poslanci Državnega zbora tovrstne resolucije niso nikdar sprejeli. Kljub temu so bili predsedniki vlad RS in njihovi ministri več krat seznanjeni s tovrstnimi zahtevami, zato za opustitev teh dejanj ne morejo imeti nikakršnega opravičila.
»Tretja Drnovškova vlada«
Še en zemljevid, ki prikazuje razmejitev med avstrijskimi in ogrskimi deželami. Na tem zemljevidu je Primorje imenovano Küstenland, Krajnska Carniola, Štajerska pa Styria. Po kakšnem mednarodnem pravu torej Republika Hraška zahteva Piranski zaliv, sečoveljske soline in celo letališče Portorož, ko pa je njena meja leta 1918 potekala šele pri mestu Reka?
Tudi v svojem tretjem mandatu, ki je trajal od 27. 2. 1997 do 7. 6. 2000, vlada RS dr. Janeza Drnovška (koalicijo so sestavljale LDS, SLS in DeSUS) ni opravila osnovne naloge, ki je čakala svoje udejanjenje že vse od 25. 6. 1991. Ključni ministri v tej Drnovškovi vladi so bili: ministra za notranje zadeve Mirko Bandelj (27. svečan/februar 1997 - 16. svečan/februar 1999) in Borut Šuklje (24. sušec/marec 1999 - 7. rožnik/junij 2000), ministri za obrambo Tit Turnšek (27. svečan 1997 - 13. sušec 1998), mag. Alojzij Krapež (13. sušec 1997 - 24. listopad/november 1998) in dr. Franci Demšar (4. svečan 1999 - 7. rožnik/junij 2000) ter ministri za zunanje zadeve Zoran Thaler (27. svečan 1997 - 25. kimavec/september 1997), dr. Boris Frlec (25. kimavec 1997 - 2. svečan 2000), in dr. Dimitrij Rupel (2. svečan 2000 - 7. rožnik 2000). Veleizdaja se je nadaljevala skupaj s kadrovskimi rošadami, Hrvati pa so v tem obdobju nemoteno utrjevali svoj položaj na slovenskem ozemlju, ki so ga ob tihi privolitvi odgovornih na slovenski strani okupirali po letu 1993.
To je že bil čas priprave prvega Drnovškovega sporazuma s takratnim predsednikom hrvaške vlade Nikico Valentićem, ki pa ga je prekinil diplomatski škandal. »Pogovore je tik pred koncem, na sestanku obeh predsednikov vlad v Mariboru, pretrgal, šlo je za diplomatski škandal, ki se verjetno ponovi na vsakih sto let, takratni hrvaški veleposlanik v Sloveniji Miljenko Žagar. Na sestanek je zamudil dobre pol ure, si nato vzel besedo in sporočil, da zamuja zaradi sestanka pri predsedniku Tuđmanu, ki obema premieroma sporoča, da Hrvaška ne bo podpisala nikakršnega sporazuma.« [21]
V obdobju prvih dveh Drnovškovih vlad (1. in 2.) je bila leta 1993 ustanovljena Strokovna delovna skupina za vprašanje meje, ki je identificirala 53 razhajanj, večjih od 50 metrov. Med letoma 1993 in 1998 pa je delovala tudi Mešana diplomatska komisija za ustanovitev in demarkacijo slovensko-hrvaške meje in končni sporazum o meji.
Slovenska strokovna javnost je skupaj s civilno družbo že leta 1992 izoblikovala jasna izhodišča za pogajanja s Hrvaško, o razmejitvi v Istri in na morju. Izhodišča je pripravila ekspertna delovna skupina, v kateri sta glavno vlogo imela danes žal že pokojni zgodovinar Vlado Habjan in vrhovni sodnik, takrat še magister Mitja V. Deisinger. Dokument je izhajal iz celovitega gledanja in je upošteval vsa pomembna dejstva. Pripravljalci dokumenta so se zavedali, da mora imeti država, Republika Slovenija, širši pogled in interes, ne le medsosedski in evropski, pač pa tudi svetovni.
Dne 9. rožnika/junija 1994 so člani delovne skupine za meje Dimitrij Rupel, Zoran Thaler, Borut Pahor, Zmago Jelinčič, vrhovni sodnik Mitja Deisinger in zgodovinar Vlado Habjan predstavili dokument, ki bi ga moral obravnavati parlamentarni Odbor za mednarodne odnose Državnega zbora RS, vendar so dokumentu najostreje nasprotovali člana odbora Miroslav Geržina in Jožef Školč, ki sta z odhodom s seje povzročila nesklepčnost, in generalni sekretar zunanjega ministrstva Tomaž Kunstelj, vodja slovenskega dela mešane diplomatske komisije za mejo med Slovenijo in Hrvaško.
Zaupni dokument je imel šest točk, v prvi točki pa ugotavlja, da sta »slovenska država in piranska občina naredili napako, ko sta opustili nadzor nad ozemljem in prebivalstvom slovenskih vasi Škrilje, Bužini in Škodelin. Gre za ozemlja južno od Dragonje oziroma kanala Svetega Odorika, ki sodi v piransko občino. Dejstvo, da Hrvaška nadaljuje z gradnjo mejnega prehoda pri Plovaniji oziroma pri Sečovljah, opozarja na resnost te napake. Slovenija mora to napako nemudoma popraviti. Državni organi naj vzpostavijo suverenost Republike Slovenije na tem delu državnega ozemlja, za pravice omenjenih vasi pa naj se takoj postavi začasna brv prek reke Dragonje, da jim bo s tem omogočen dostop prek reke mimo slovenskega mejnega prehoda v Sečovljah.«
Meja zgodovinske občine Piran, katere last je bilo tudi zemljišče pri svetilniku na Savudriji, s katerim je vedno upravljala občina Piran, ki je vedno nadzirala celoten Piranski zaliv in morje. Zemljišče, ki ga je občini Piran leta 1891 podaril Anton Kača, (občina Piran pa ga je v svojo, občinsko last, sprejela leta 1893, ko je bil zapuščinski postopek zaključen) je leta 1954 nacionalizirala hrvaška komunistična okupacijska oblast. Zanimivo je kako »slovenski protikomunisti« ne nasprotujejo temu hrvaškemu nacionaliziranju, saj v memorandumu, ki ga je Janševa vlada leta 2013 poslala arbitražnemu sodišču v Haagu, niso zahtevali denacionalizacije zgodovinske lastnine občine Piran!
Strokovna delovna skupina je torej povsem pravilno postavila izhodiščne točke, katere bi v normalnih pogojih parlamentarne ljudovlade moral sprejeti in v obliki dokumenta (resolucije) potrditi tudi Državni zbor Republike Slovenije. Zatem bi ta stališča bili dolžni uveljavljati slovenski pogajalci, vlada in pristojna ministrstva, saj gre za vseslovenske državne interese in najpomembnejša dolžnost slovenskih oblasti je prav udejanjenje in zavarovanje tovrstnih slovenskih državnih interesov.
Do tega ni prišlo niti tedaj, niti pozneje. Strokovno komisijo so razpustili, Vlada Habjana in Mitjo V. Deisingerja pa odmaknili od nadaljnjih aktivnosti. Zatem je vlada dr. Janeza Drnovška samo še popuščala hrvaškim pritiskom in njihovi okupaciji slovenskega obmejnega ozemlja, kar je ponovno treba jasno imenovati veleizdaja. Iz vsebine zgoraj predstavljenega dokumenta, bi moralo biti tej in vsem ostalim vladam RS dobro znano, kaj bi morale storiti, pa tega očitno zavestno niso hotele storiti vse do danes.
»Bajukova vlada«
Peto vlado RS je vodil dr. Andrej Bajuk (7. 6. 2000 - 30. 11. 2000), koalicijo pa sta sestavljali SDS in SLS+SKD. Ključni ministri so bili: minister za notranje zadeve Peter Jambrek, minister za obrambo Ivan (Janez) Janša, in minister za zunanje zadeve Lojze Peterle. Ta vlada ni delovala niti 6 mesecev, v njenem obdobju pa se za mejno vprašanje s Hrvaško ni zgodilo nič bistvenega, kar pomeni, da je rdeča nit veleizdaje ostala še naprej nepretrgana.
»Četrta Drnovškova vlada«
Šesto vlado RS je že četrtič vodil dr. Janez Drnovšek (30. 11. 2000 - 19. 12. 2002), koalicijo pa so sestavljale stranke LDS, ZLSD, SLS in DeSUS. V njej so t.i. državotvorna ministrstva vodili: dr. Rado Bohinc, minister za notranje zadeve, dr. Anton Grizold, minister za obrambo in dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve. Igor Bavčar je bil v tej vladi minister brez resorja, pristojen za evropske zadeve. V obdobju te vlade je prišlo do parafiranja Pogodbe o skupni državni meji, imenovane tudi sporazum Drnovšek-Račan, ki sta jo 19. 7. 2001 potrdili vladi obeh držav. V njej se je vlada Republike Slovenije sama odpovedala celoviti Piranski občini in obenem tudi celovitemu Piranskemu zalivu, kar pomeni izrazito in jasno protiustavno delovanje ter obenem ponovitev že prej naštetih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257, oškodovanja javnih sredstev po členu 257.a, nevestnega dela v službi po členu 258, napada na ozemeljsko celovitost po členu 349, napada na neodvisnost države po členu 350, izpodkopavanja obrambnih ukrepov po členu 366 KZ RS in mučenja po členu 135.a. Naštetim dejanjem je potrebno dodati še kaznivo dejanje sabotaže po členu 357 KZ RS. S to pogodbo je veleizdaja dobila še večje razsežnosti, Republika Hrvaška pa nov ofenzivni zagon in dodatne ozemeljske težnje! Zato je leta 2002 odstopila od sporazuma, češ da je brez pravnih učinkov.
»Ropova vlada«
Sedmo vlado RS je vodil mag. Anton Rop (19. 12. 2002 - 3. 12. 2004), ki je bil v zadnji Drnovškovi vladi minister za finance, koalicijo pa so sestavljale stranke LDS, ZLSD, SLS in DeSUS. Ključni ministri so bili: dr. Rado Bohinc, minister za notranje zadeve, dr. Anton Grizold, minister za obrambo ter ministra za zunanje zadeve, dr. Dimitrij Rupel (funkcija mu je prenehala 6. 7. 2004) in Ivo Vajgl. V tem obdobju je bil predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. Ropova vlada ni storila ničesar, da bi prekinila dolgoletno veleizdajo v zvezi s slovensko hrvaško mejo. Nasprotno! Predsednik vlade Anton Rop je svojo funkcijo celo zlorabil ter dve in pol leti za tem ko mu je prenehala, izdal državno skrivnost oziroma storil kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov, za kar je bil meseca prosinca/januarja letos pravnomočno obsojen. Dne 16. rožnika/junija 2007 je namreč Rop novinarju RTV Slovenija Vladimirju Vodušku v neuradnem pogovoru dejal, da sta se pred parlamentarnimi volitvami leta 2004, ko je bil Rop premier, Ivan (Janez) Janša, pa prvak SDS in vodja tedanje opozicije, prav Janša in hrvaški premier Ivo Sanader dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu ter da o tem obstajajo posnetki njunega telefonskega pogovora. V uradni izjavi je pojasnil, da je Sova spremljala incidente in kdo je vanje vpleten. Namesto da bi torej opravil svojo dolžnost in izpolnil dano prisego, je svojo funkcijo dodatno zlorabil še za notranjepolitično obračunavanje. Kaznovan je bil z zgolj 10.000 € kazni, kar je žalostno in smešno obenem. Za svojo veleizdajo in izdajo tajnih podatkov je bil dejansko nagrajen leta 2010, ko je postal podpredsednik Evropske investicijske banke. Ta država kriminalce najvišjega ranga torej nagrajuje.
»Prva Janševa vlada«
Osmo vlado RS je vodil Ivan (Janez) Janša (9. 11. 2004 - 21. 11. 2008), koalicijo pa so sestavljale stranke SDS, NSi, SLS in DeSUS. V njej so državotvorna ministrstva vodili: minister za notranje zadeve - Dragutin Mate, minister za obrambo - Karl Erjavec, ter minister za zunanje zadeve - Dimitrij Rupel. Ta Janševa vlada je uspela delovati vsa štiri leta, vendar v tem obdobju prav tako ni storila ničesar za vzpostavitev suverenosti in zavarovanje celotne Republike Slovenije ter njenih državnih meja. Nasprotno!
V njenem mandatu je bila po številnih obmejnih incidentih 10. rožnika/junija 2005 na Brionih sprejeta Skupna izjava o izogibanju incidentom (t. i. Brionska izjava o izogibanju incidentom), katere namen pa ni bil reševanje mejnega vprašanja med državama. Po sprejetju Skupne izjave o izogibanju incidentom so se incidenti pravzaprav še zaostrili. Do najhujšega incidenta je prišlo meseca rožnika 2006, ko so Hrvati, ki so pred tem nezakonito zgradili most čez reko Muro (pred tem so samovoljno in enostransko odklopili slovenski brod, ki je vsa leta vozil čez reko Muro) pričeli s sekanjem drevja na parcelah slovenskih državljanov in graditi cesto proti zaselku Mirišče (imenovano tudi Brezovec – del) na levi strani reke Mure. Njihovo početje je dokumentirala skupina slovenskih novinarjev, katere so nato aretirali hrvaški policisti. Predsednik vlade RS Janez Janša je zatem na to območje poslal enote posebne policije, ki pa niso zasedle meje na reki Muri, ki so jo leta 1991 nadzirale enote slovenske milice. Spor se je rešil tako, da so v zaselek Mirišče oz. Brezovica – del prvič v zgodovini prišli hrvaški policisti in sicer v mešani hrvaško-slovenski policijski patrulji. Hrvaška je s tem dobila nadzor nad še večjim delom, po letu 1993 zasedenega oziroma okupiranega slovenskega ozemlja.
Dne 27. velikega srpana/avgusta 2007 sta predsednika vlad obeh držav (Ivan (Janez) Janša in Ivo Sanader) dosegla načelno soglasje oz. sklenila t. i. Blejski dogovor, po katerem naj bi bil mejni spor med državama rešen po sodni poti. Na tej podlagi je bila imenovana Mešana slovensko-hrvaška skupina pravnih strokovnjakov, ki pa ni dosegla nikakršnega rezultata oziroma napredka glede glavnih elementov sporazuma. Nekateri mediji so v zvezi s tem poročali, da je Hrvaška izsiljevala predsednika vlade RS Ivana (Janeza) Janšo zaradi njegove vloge v letih 1990-1992 in da je zato pristal na Blejski dogovor.
Vsekakor je dejstvo, da sta malega travna/aprila 2008 slovenska vlada in parlamentarni odbor Državnega zbora za zunanjo politiko sprejela izhodišča za pogajanja v Posebnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško o predložitvi mejnega spora Meddržavnemu sodišču v Haagu ali arbitraži. Slovenija je torej predlagala, da se spor reši bodisi preko Meddržavnega sodišča v Haagu bodisi s pomočjo arbitraže. Septembra 2008 je svoj predlog Posebnega sporazuma posredovala tudi Hrvaška in predlagala nadaljevanje pogajanj.
Kimavca/septembra 2008, tik pred parlamentarnimi volitvami, je Janševa vlada blokirala pogajanja Hrvaške z EU, ker so bili ugotovljeni prejudici meje. Toda ti prejudici bi morali biti ugotovljeni že najmanj leta 1993, Janševa vlada pa bi jih morala ugotoviti vsaj nemudoma ob nastopu svojega mandata leta 2004, ne pa komaj ob zaključku mandata, oziroma šele pred novimi volitvami! Očitno je, da je Ivan (Janez) Janša to storil šele tik pred volitvami zato, da bi dobil glasove domoljubno in zavedno usmerjenih Slovencev, s katerimi vseskozi manipulira.
Prva vlada Ivana (Janeza) Janše je torej v svojem mandatu navidezno delovala za obrambo interesov Republike Slovenije, dejansko pa je Republiki Hrvaški omogočila še nadaljnjo krepitev njenega položaja na slovenskem ozemlju, ki ga je že okupirala, in obenem širitev okupacije na dodatna slovenska ozemlja.
»Pahorjeva vlada«
Deveto vlado RS je vodil Borut Pahor (7. 11. 2008 - 10. 2. 2012), koalicijo pa so sestavljale stranke SD, LDS, Zares in DeSUS. V njej so sodelovali notranja ministrica Katarina Kresal, obrambna ministrica Ljubica Jelušič ter minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar. V tem obdobju je bil predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, ki nosi enako odgovornost za veleizdajalsko početje.
Po nastopu Pahorjeve vlade meseca grudna/decembra 2008, je slednja poskušala umakniti pridržke do Hrvaške s pomočjo francoskega posredovanja, vendar zadostnih zagotovil za odpravo prejudicev Slovenija ni dobila.
Potem ko je Slovenija na 2. in 3. pristopni konferenci EU s Hrvaško (30. vinotok/oktober in 19. gruden/december 2008) podala svoje zadržke na odpiranje oz. začasno zapiranje tistih pogajalskih poglavij, pri katerih so bili ugotovljeni hrvaški prejudici meje, se je takratni komisar za širitev EU Olli Rehn prosinca/januarja 2009 zavzel za hkratno reševanje vprašanja meje med Slovenijo in Hrvaško ter vprašanja hrvaškega zastoja v pristopnih pogajanjih z EU. Najprej je predlagal mediacijo, ki pa jo je Hrvaška zavrnila.
Meseca sušca/marca 2009 je Rehn predlagal, naj se spor reši s pomočjo arbitraže, k čemur je dala Slovenija načelno soglasje. Načelno soglasje je bilo dano ob upoštevanju dveh pogojev: stanja na dan 25. rožnik/junij 1991 in načela pravičnosti oz. upoštevanja vitalnih interesov ter pomembnih okoliščin. Hrvaška je tudi ta predlog zavrnila in vztrajala na reševanju spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.
Dne 22. malega travna/aprila 2009, je bil predlagan osnutek Sporazuma o reševanju spora (t. i. prvi Rehnov predlog). Hrvaška je tokrat predlog sprejela, Slovenija pa je k predlaganemu osnutku dala amandmaje. Rehn je te amandmaje upošteval in tako je nastal t.i. drugi Rehnov predlog, ki je bil predstavljen 15. rožnika/junija 2009. V besedilu so bili upoštevani slovenski amandmaji k prvemu Rehnovemu predlogu, s čimer se Hrvaška ni strinjala in je zato 18. rožnika 2009 v Bruslju odstopila od nadaljnjih pogovorov. Vprašanje prejudicev je bilo »rešeno« šele v sklopu dogovora Pahor-Kosor na gradu Trakoščan malega srpana/julija 2009, seveda ponovno v hrvaško korist, kar je pomenilo novo v vrsti veleizdaj predsednikov vlad RS.
Po vnovičnem srečanju Pahorja in Kosorjeve 11. kimavca/septembra 2009 v Ljubljani, je Kosorjeva dala pisno izjavo švedskemu predsedstvu Sveta EU, da noben dokument, stališče, zakon, zemljevid ali katerikoli drug enostranski akt ali dejanje po 25. rožniku/juniju 1991 ne bo prejudiciralo končne rešitve mejnega spora. Zato je Slovenija na naslednji medvladni pristopni konferenci Hrvaške z EU umaknila svoje zadržke do tistih pogajalskih poglavij, pri katerih so bili razlog zanje izključno hrvaški prejudici meje. Spet tipičen primer veleizdaje, saj so Hrvati od leta 1991 do 2009, torej v obdobju 18-ih let dokazali, da jim ni mogoče ničesar verjeti in da nenehno, v nasprotju z leporečjem o dobrih sosedskih odnosih posegajo po vedno novih nesporno slovenskih ozemljih, ki nikdar v zgodovini niso bila hrvaška.
Pahorjeva vlada je nato 29. kimavca/septembra 2009 sprejela Pobudo za sklenitev Sporazuma o reševanju spora, parlamentarni odbor za zunanjo politiko pa jo je potrdil že dan kasneje, tj. 30. kimavca 2009. Poročilo o pogajanjih za sklenitev Sporazuma o arbitraži med vlado RS in vlado RH je slovenska vlada obravnavala 3. listopada/novembra 2009, istega dne pa je poročilo o pogajanjih, ki mu je bilo priloženo tudi končno besedilo sporazuma, potrdil še Odbor DZ za zunanjo politiko. Vlada Republike Slovenije je meseca velikega travna/maja 2010 na svojem spletnem mestu javno priznala, da ne izvaja jurisdikcije na celotnem slovenskem ozemlju in morju, nad katerim je imela jurisdikcijo dne 25. 6. 1991. Gre za javno priznanje vlade predsednika Boruta Pahorja, da so deli ozemlja in morja RS pod tujim nadzorom, oziroma točneje – okupirani!
Priznanje Pahorjeve vlade se glasi:»Sedanji status quo Sloveniji ni naklonjen, saj skuša Hrvaška po 25. 6. 1991 na več delih meje preko enostranskih dejanj uveljaviti novo stanje na terenu in si posledično enostransko prisvajati slovensko ozemlje. Še več, tudi slovenski organi dejansko ne izvajajo oblasti v celotnem Piranskem zalivu in do točke T5, pa tudi na drugih območjih, ki so bila pod jurisdikcijo Slovenije na dan 25. 6. 1991. « [22]
Navedena izjava postavlja na laž siceršnje trditve vlad RS, da imamo s sosednjo Republiko Hrvaško prijateljske odnose in dokazuje, da so se vlade RS, namesto da bi zagotovile nadzor nad celotnim slovenskim ozemljem in morjem v skladu z Ustavo RS, raje tajno pogajale z okupatorsko sosednjo državo ter popuščale njenim pritiskom. Rezultat teh kvizlinških pogajanj predstavlja podpisan Sporazum o arbitraži, ki bi lahko okupatorju omogočil legalno pridobitev okupiranih delov slovenskega ozemlja in morja, saj slovenska stran na arbitraži, kot bomo videli pozneje, sploh ni zahtevala tega, kar je bila dolžna in kar bi morala zahtevati!
Priznanje Pahorjeve vlade dejansko pomeni, da so vse prej naštete vlade RS, vključno z vlado Boruta Pahorja utemeljeno osumljene zgoraj navedenih kaznivih dejanj, sicer ne bi bilo mogoče, da bi si Republika Hrvaška po letu 1991 lahko prisvojila dele ozemlja in morja, ki je bilo do tedaj pod slovensko jurisdikcijo.
Sredi malega travna/aprila 2011 je Pahorjeva vlada izbrala in potrdila agentki, ki naj pred arbitražnim sodiščem zastopata Republiko Slovenijo: profesorico mednarodnega prava Mirjam Škrk in vodjo sektorja za mednarodno pravo MZZ-ja Simono Drenik. Meseca rožnika/junija 2011 pa je Državni zbor RS izvolil za člana arbitražnega sodišča v Haagu Jerneja Sekolca. Obe agentki sta vseskozi delovali v nasprotju s temeljnimi interesi Republike Slovenije in nista upoštevali zgodovinskih dejstev mednarodno veljavnega prava, ki je Sloveniji v izključno korist, čeprav sta bili nanje več krat posebej opozorjeni.
»Druga Janševa vlada«
Deseto vlado RS je drugič vodil Ivan (Janez) Janša (10. 2. 2012 - 20. 3. 2013), koalicijo pa so sestavljale stranke SDS, DLGV, SLS, NSi in DeSUS. Vlada je zdržala malo več kot leto in mesec dni, nato pa je padla zaradi poročila KPK v zvezi s predsednikom Janšo. V njej so bili ključni ministri: minister za notranje zadeve – Vinko Gorenak, minister za obrambo – Aleš Hojs, ter minister za zunanje zadeve – Karl Erjavec.
V obdobju delovanja te vlade je slovenska diplomacija pod vodstvom zunanjega ministra Karla Erjavca dokončno pokazala svoj pravi obraz, saj je za arbitražni postopek pripravila memorandum, ki ga je sestavila povsem nekompetentna skupina »slovenskih« strokovnjakov, agentov in diplomatov, kljub številnim utemeljenim ugovorom. Parlamentarni odbor za zunanjo politiko DZ RS je 30. prosinca/januarja 2013 potrdil izhodišča za zagovor Slovenije pred arbitražnim sodiščem glede meje s Hrvaško. To je storil kljub temu, da so bili na seji Odbora prisotni tudi Marjan Podobnik, Duša Krnel Umek in Daniel Starman, ki sicer niso bili člani strokovne komisije MZZ-ja, so pa pripravili alternativni predmet spora, predvsem kar se tiče kopenske in morske meje v Istri. Predlagali so, naj Slovenija v memorandumu zahteva potek meje po Savudrijskem polotoku, tako da bi ohranila celoten Piranski zaliv. Zagovarjali so zgodovinska dejstva, da je še nedavno pod občino Piran sodil tudi Savudrijski polotok ter interes Slovenije po teritorialnem izhodu na odprto morje, in da bi morali mejo med državama določati glede na leto 1918, ko je razpadla habsburška monarhija in nastala Kraljevina SHS, ne pa glede na stanje administrativnih enot ob razpadu Jugoslavije, ki ni bilo nikdar mednarodno priznano dejstvo, kar je bilo večkrat objavljeno in javno predstavljeno. Očitno je torej, da je bila Janševa vlada seznanjena s pravimi in pravilnimi dejstvi ter zahtevami za razmejitev s Hrvaško, a na podlagi teh dejstev ni hotela, znala ali bila sposobna pripraviti memoranduma za arbitražno sodišče v skladu s slovenskimi interesi.
Da ne bi sama prevzela odgovornosti za tokratno veleizdajo je v odločanje vpletla Državni zbor, ki je na tajni seji 4. svečana/februarja 2013 s 70 glasovi »ZA« podprl memorandum MZZ, ki ga je Slovenija nato poslala arbitražnemu sodišču v Haag. Proti je glasovalo zgolj 5 poslancev SLS. V tem memorandumu – ki je tajen – so očitno predlagali določitev meje na podlagi katastra, pri čemer pa niso zahtevali celovite občine Piran, temveč so pristali na delitev Piranskega zaliva na podlagi hrvaškega ponarejenega katastra iz leta 1993, kar je vnovič očitna veleizdaja. Prav tako so se s tem, kot kaže, odpovedali tudi Trdinovemu vrhu, ki ga je ves čas od 25. 6. 1991 nadzirala Republika Slovenija. Odgovornost za morebitno katastrofo v arbitraži torej dejansko nosi druga Janševa vlada in 70 poslancev DZ RS tedanjega sklica, ki so glasovali za veleizdajalski memorandum in ga nato posredovali arbitražnemu sodišču v Haagu!
»Vlada Bratuškove«
Enajsto vlado RS je vodila mag. Alenka Bratušek (20. 3. 2013 - 18. 9. 2014), koalicijo pa so sestavljale stranke PS (ZaAB), SD, DL in DeSUS. V njej so sodelovali notranji minister Gregor Virant, obrambni minister Roman Jakič ter zunanji minister Karl Erjavec. Ta vlada je zgolj nadaljevala veleizdajo prejšnjih vlad, njeni predsednici Alenki Bratušek pa zaradi očitne nesposobnosti po predčasnem koncu mandata ni uspelo postati slovenska predstavnica v Evropski komisiji in podpredsednica te komisije.
»Cerarjeva vlada«
Dvanajsto vlado RS vodi Miro Cerar ml. (18. 9. 2014 – ), koalicijo pa sestavljajo stranke SMC, DeSUS in SD. Ključni ministri v tej aktualni vladi so: ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, ministrica za obrambo Andreja Katič, (pred njo je bil minister Janko Veber) in minister za zunanje zadeve Karl Erjavec. V času delovanja te vlade je prišlo do »afere prisluškovanja« slovenski agentki Simoni Drenik in slovenskemu arbitru Jerneju Sekolcu, Republika Hrvaška pa je 29. 7. 2015 v svojem saboru soglasno izglasovala izstop iz Sporazuma o arbitraži.
Sedanja slovenska vlada ima zato izjemno priložnost, da prekine z veleizdajalskim početjem njenih predhodnic in nenehnim popuščanjem vele-hrvaški politiki. Potrebno se je le strinjati z odločitvijo Republike Hrvaške o izstopu iz Sporazuma o arbitraži, kar omogoča člen 6., odstavek 8, ki se glasi: »Arbitražno sodišče lahko v vsaki fazi postopka pomaga pogodbenicama pri njunih prizadevanjih najti prijateljsko rešitev spora, ob njunem soglasju. «[23] V primeru strinjanja Republike Slovenije z Republiko Hrvaško, ki je od Sporazuma o arbitraži že odstopila, lahko torej arbitražno sodišče zgolj ugotovi, da njegov obstoj in delovanje nima več smisla, saj se obe pogodbenici strinjata, da bosta spor rešili drugače. V tem primeru mora Cerarjeva vlada zgolj še pristati na to, da bo spor dokončno rešilo Mednarodno sodišče v Haagu, kar vseskozi zahtevajo Hrvati. Tjakaj bi morala Republika Slovenija poslati tiste mednarodno pravno veljavne zahteve, ki se nanašajo na leto 1918 in na nastanek Kraljevine SHS, ter ostale mednarodne sporazume sprejete po tem letu, ki so bili že večkrat neuspešno posredovani prejšnjim vladam Republike Slovenije, a jih le-te niso hotele upoštevati. V tem primeru bi Republika Hrvaška zagotovo potegnila krajšo, Cerarjeva vlada pa bi se izognila obtožbi za veleizdajo oziroma za prej navedena kazniva dejanja.
Zaključek
Republika Hrvaška nikdar ni mislila resno s podpisom Sporazuma o arbitraži. to je jasno razvidno že iz njenega ravnanja, ko je ob podpisu Sporazuma o arbitraži sprejela tudi Izjavo Republike Hrvaške ob Sporazumu o arbitraži med vlado Republike Hrvaške in vlado Republike Slovenije. Bistven v tej izjavi je naslednji odstavek: »Nič v Sporazumu o arbitraži med vlado Republike Hrvaške in Vlado Republike Slovenije, ne bo razumljeno kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije za teritorialnim stikom z odprtim morjem«.
Takšno ravnanje je – naj ponovimo izhodiščno tezo – seveda povsem v skladu z geopolitično strategijo Hrvaške, po kateri Slovenija tako ali tako sploh nima morja in obale, še manj pa ima posledično stik z odprtim morjem. Hrvaška je leta 2009 pristala na Sporazumu o arbitraži zgolj zato, da je Republika Slovenija posledično umaknila zadržke do vstopa Republike Hrvaške v EU. To je bilo že tedaj povsem jasno slehernemu razumnemu in narodno zavednemu Slovencu, očitno pa ne tudi takratnemu predsedniku vlade RS in sedanjemu predsedniku Republike Slovenije ter vrhovnemu poveljniku obrambnih sil RS, Borutu Pahorju, ki ga je kot kaže zapeljala in zavedla celo sivolasa Kosorjeva.
Zato so sklepi in dejanja Republike Hrvaške, ki je pred dnevi v svojem saboru soglasno izglasovala izstop iz Sporazuma o arbitraži, povsem logična, pričakovana in predvsem že dalj časa načrtovana. Prisluškovalna afera, ki je razkrila pogovor med Simono Drenik in Jernejem Sekolcem, je Hrvatom služila zgolj kot opravičilo za svoje, že dolgo načrtovano početje. Drenikova in Sekolec, sta Hrvatom samo pomagala uresničiti to, kar so načrtovali že leta 2009, v primeru, da bi jim arbitražna odločitev prinesla manj od tega kar so želeli (vse kar so želeli, pa je dejansko bilo čim več slovenskega ozemlja, ki ga nikdar v zgodovini niso nadzirali). Toda početje Drenikove in Sekolca je že druga zgodba, ki bo v naslovu nosila enako ime – veleizdaja.
Sodržavljanke in sodržavljane pozivamo, da v luči gornjega prispevka odslej ocenjujejo vsa prihodnja dejanja, več pozornosti pa namenijo tudi vprašanjem same fizične zaščite ozemlja RS.
Andrej Šiško
V Mariboru, dne 14. 8. 2015
Viri in opombe:
1 VUČIĆ, P.: Politička sudbina Hrvatske : Geopolitičke i geostrateške karakteristike Hrvatske, Zagreb : Mladost, 1995, str. 281-282
2 Slovenski medicinski slovar, elektronski vir: http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5529213/nevroza [dostop, 1. 8. 2015]; Nevroza ima v Slovenskem medicinskem slovarju dve razlagi: 1. po pojmovanju v 19. stoletju bolezen živčevja brez dokazljivega vzroka; 2. psihično pogojena motnja, ki prizadene osebnostno strukturo, njeni bolezenski znaki na psihičnem in telesnem funkcionalnem področju pa so neposredna posledica in simbolični izraz patogenega duševnega konflikta, ki ostaja zunaj zavesti.
3 Ibidem, str. 314-315
4 Ibidem, str. 388
5 Ibidem, str. 49
6 Ibidem, str. 49
7 Ibidem, str. 401
8 Ibidem, str. 281-282
9 STA, DZ za zaprtimi vrati o arbitraži, elektronski vir: http://www.regionalobala.si/novica/dz-za-zaprtimi-vrati-o-arbitrazi [dostop, 1. 8. 2015]
10 Svetovni slovenski kongres, Arbitražni sporazum - "za" ali "proti"?, elektronski vir:
http://www.slokongres.com/index.php?Itemid=15&catid=63:2010&id=205:arbitrani-sporazum-qzaq-ali-qprotiq&option=com_content&view=article [dostop, 28. 7. 2015]
11 Slovenska krajina (madžarsko: Vendvidék, Szlovenszka krajina, Szlovén krajina; tudi Slovenska okroglina) je bilo poimenovanje slovensko govorečega območja Železne in Zalske županije v Kraljestvu Ogrska do podpisa Trianonske pogodbe, 4. rožnika/junija 1920, zanjo pa Slovenci danes uporabljamo ime Prekmurje.
12 Trianonska mirovna pogodba je bila sklenjena po koncu 1. svetovne vojne med antantnimi silami in njihovimi zaveznicami na eni strani in Madžarsko, kot naslednico ogrskega dela Avstro-Ogrske monarhije, na drugi strani. Podpisana je bila 4. rožnika/junija 1920 v palači Grand Trianon, v Versaju (Versailles), pri Parizu v Franciji, po njej pa sta okrog dve tretjini Slovenske krajine z večinsko slovenskim prebivalstvom pripadli Kraljevini SHS.
13 Primorje ali Avstrijsko primorje (nemško Österreichisches Küstenland, italijansko Litorale Austriaco) je bila kronska dežela oziroma dežela znotraj Avstrijskega Cesarstva (kasneje Avstro-Ogrske) od leta 1813 do 1918. Primorje je vključevalo svobodno cesarsko mesto s statusom dežele – Trst, in zgodovinski deželi Istro ter Goriško-Gradiško, od katerih je imel vsak sestavni del neodvisno upravo, vsi pa so bili podrejeni cesarskemu guvernerju v Trstu, glavnem mestu Primorja.
14 Londonski sporazum ali pakt (italijansko Patto di Londra) je bil tajni sporazum med Italijo na eni strani in silami antante na drugi strani, ki so ga 26. malega travna/aprila 1915 v Londonu podpisali predstavniki Italije, Združenega kraljestva, Francije in Rusije. Po sporazumu je Italija napovedala vojno centralnim silam (manj kot mesec dni po podpisu, 23. velikega travna/maja istega leta), saj naj bi v zameno v primeru zmage pridobila slovenska ozemlja: dolino reke Soče, Gorico, Trst in Istro z otoki. Pakt je bil razveljavljen z Versajskim sporazumom (28. rožnika/junija 1919), saj je predsednik ZDA Woodrow Wilson podprl t.i. »južnoslovanske interese« in zavrnil italijanske ozemeljske zahteve po ozemlju Dalmacije. Kljub temu pa je Slovenija nato v korist Italije izgubila še celo ozemlje, ki ga Londonski pakt sploh ni predvideval, namreč del Notranjske, ki je pripadal zgodovinski Deželi Krajnski.
15 Rapalska pogodba je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. listopada 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljestvo Italija. S pogodbo je bila določena meja med tema državama, s čimer je bila več kot tretjina slovenskega etničnega ozemlja (Primorje in del Dežele Krajnske – del Notranjske) dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS.
16 O krvavem protifašističnem boju zavednih Slovencev lahko govorimo najmanj od 1. tržaškega procesa, ki je trajal od 1. do 5. kimavca/septembra 1930. Dne 6. kimavca 1930 so bili namreč člani tajne organizacije slovenskih nacionalistov in domoljubov TIGR (in Borba) Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, s strani italijanskega fašističnega sodišča obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici, ostalim dvanajstim obtožencem pa so dosodili zaporne kazni. Boj je torej trajal 15 let, do leta 1945.
17 Pariška mirovna pogodba ali mirovna pogodba z Italijo je mednarodna pogodba, podpisana 10. svečana/februarja 1947 v Parizu, med Italijo in zmagovalcem v drugi svetovni vojni, zavezniškimi silami, s katero so formalno prenehale sovražnosti. Pogodba je stopila v veljavo 15. kimavca/septembra 1947. Določila pogodbe, ki se nanašajo na zgodovinsko Primorje so prisodila vzhodni del Goriško-Gradiške ter Istro z otoki južno od reke Mirne Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in posledično Ljudski republiki Sloveniji, ki je bila pravna naslednica Zedinjenih dežel Slovenije iz leta 1918. S Pariško mirovno pogodbo je bilo ustanovljeno tudi Svobodno tržaško ozemlje (STO). STO je bilo razdeljeno na dve coni – cono A in cono B. Uradna jezika v obeh conah sta bila slovenski in italijanski. V Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja je bilo ustanovljeno Istrsko okrožje s sodiščem v Kopru, ki je segalo na jugu do reke Mirne. Sestavljala sta ga okraja Koper in Buje, občina Piran pa je obsegala tudi ko. Kaštel in ko. Savudrija, skupaj 7.973 hektarjev slovenskega ozemlja.
18 Londonski memorandum, tudi Londonski sporazum, Memorandum o soglasju ali Drugi londonski sporazum, je mednarodni dogovor, ki so ga v Londonu zastopniki Italije, Jugoslavije, Združenega kraljestva in ZDA podpisali 5. vinotoka/oktobra 1954. Začasno je uredil do tedaj neurejeno vprašanje razmejitvene črte med Italijo in takratno FLR Jugoslavijo, ki je ostajalo odprto od zaključka operacij v 2. svetovni vojni na območju Primorja. Njegov sestavni del je tudi Specialni statut, ki prepoveduje spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot. Z njim je bil Slovencem ponovno odvzet pomemben del ozemlja Primorja, od Nabrežine do Debelega rtiča, vključno z mestom Trst (Cona A), ki je bilo priključeno Italiji. Cona B od Debelega rtiča do reke Mirne na jugu (pri Novem gradu), je pripadla FLRJ oziroma bila vrnjena Sloveniji. Na tem slovenskem, s pomočjo vojaške uprave jugoslovanske vojske prisvojenem ozemlju, pa so Hrvati, v nasprotju z Londonskim memorandumom in Specialnim statutom, ogrozili ter popolnoma spremenili etnično sestavo administrativnih enot. Hrvaški komunisti so od zgodovinske občine Piran odtrgali k.o. Kaštel in k.o. Savudrija ter oboje priključili novi občini Buje. Lastnino občine Piran – ozemlje pri svetilniku na rtu Savudrija, so s tem dobesedno ukradli!
19 Osimski sporazumi so mednarodni pravni akti, ki so jih 10. novembra 1975 podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija v italijanskem mestu Osimo blizu Ancone. Z ratifikacijo v obeh parlamentih so stopili v veljavo 11. vinotoka/oktobra 1977. Republika Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991, dne 31. 7. 1992 notificirala ta sporazum z Republiko Italijo, in tako postala naslednik Osimskih sporazumov, v tem oziru pa tudi zadnje mednarodnopravno veljavne razmejitve v Jadranskem morju.
20 Ministrstvo RS za zunanje zadeve, Bela knjiga o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško; Ljubljana : Delo Tiskarna, 2006, str. 183
21 ŠUKLJE, B.: Zakaj bom na referendumu glasoval za arbitražni sporazum, http://www.finance.si/279840/Zakaj-bom-na-referendumu-glasoval-za-arbitra%C5%BEni-sporazum [dostop, 28. 7. 2015]
22 Lars Hammarskjöld, Kolaboracija statusa quo, elektronski vir: http://www.casnik.si/index.php/2010/05/15/kolaboracija-statusa-quo/ [dostop, 29. 7. 2015] in Zveza Domoljubnih Društev Hervardi, elektronski vir: Vlada RS je javno priznala okupacijo delov slovenskega ozemlja in morja [dostop, 29. 7. 2015]
23 Ministrstvo za zunanje zadeve RS, Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, elektronski vir: http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Novinarsko_sredisce/Sporocila_za_javnost/Sporazum-slo.pdf [dostop, 30. 7. 2015]
|
|
|
|
|
|
