O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovenski jezik


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je kozolec slovenska posebnost, saj je pri nas najbolj razširjen in ga najdemo skorajda povsod na podeželju? Namenjen je sušenju in spravilu sena in drugih poljskih pridelkov. Preprostejše oblike kozolcev najdemo tudi drugod po Evropi (predvsem v srednji Evropi, kar tudi kaže na nekdanjo precej večjo razširjenost Slovencev) dvojni vezani kozolci ali "toplarji" pa so slovenska znamenitost.

    LJUBLJANSKI ZVON 1934

    POSLANSTVO BESEDE

    VLADIMIR LEVSTIK
    (povzetek)

    Kaj dela, da smo isto, da smo mi: Slovenci, slovenski narod?

    Marsikaj, poreče kdo. Vendar: kolikor je tega marsičesa, vse se lahko spremeni, vse lahko mine in izgine, dokler nam ostane naš jezik. Ker smo ga imeli, zato smo. Dokler ga bomo imeli, toliko časa bomo.

    Iz njegove moči smo živeli in bomo živeli, ne samo v smislu političnih programov, ki jih čas piše in briše, ampak v neskončno višjem smislu duhovnega in nravstvenega obstajanja, v najresničnejšem smislu večne naloge, da nosimo z ostalim človeštvom vred svoj delež doživljanja, spoznavanja, dela in borbe, ustvarjanja, trpljenja in zmagoslavja ter z ostalim človeštvom vred osvojimo in bratsko oddamo svoj delež luči.

    »Ako je narodni jezik taka odločilna, usodotvorna svojina, v čem je skrivnost njegovega vpliva? Kje je zasidran v nas? Kakšna je naloga, kakšno je poslanstvo jezika v življenju vsakega človeškega bitja, v življenju in zgodovini vsakega naroda? In končno: kje so sledovi poslanstva slovenske besede in kam nam kažejo pot?«

    Za naše premišljevanje ni važno, kdaj, na kolikih in katerih krajih zemlje se je izvršil ta čudež jezika, kako so se jeziki razvijali in izumirali in kje so korenine jezikov, ki jih govori človeštvo danes. Važno je to, da obstoji šele od tega trenutka človek kot višje bitje in živi življenje, vredno človeškega imena; da je v tem trenutku prvi pričetek zgodovine, ako razumemo pod zgodovino pot, ki je v tisočletjih vodila človeštvo navzgor. Beseda in duh sta ostala na vsej tej poti neločljivo zraščena drug v drugega.

    Človeštvo, narod, družina, posameznik, so se v svojem medsebojnem občevanju čedalje mnogoterneje izpopolnjevali, stiki med ljudmi postajali čedalje rodovitnejši; poglabljala in razvijala so se človekova čustva v dobrem in zlem, svet njegovih spoznanj se je širil iz končnosti v neskončnost…

    ...Sladka beseda materinih ust je dramila v življenje vse milijarde ljudi od prvega do današnjega dne, vodila njih otroške korake, jim vcepljala čednost, vero, ljubezen in voljo do dobrega in nadaljevala svoje delo v ustih učiteljev in voditeljev in v človekovih lastnih ustih, kadar je dorasel nalogi, ki ga je čakala na njegovem življenjskem poprišču.

    Izbrišimo v mislih vlogo besede, to visoko poslanstvo jezika in vsa zmagoslavna pot človeštva, ves pomen naroda, vsa vrednost tvoja, posameznik in moja in nas vseh, se razsuje v nič kakor prelepe, varljive sanje; dela pesnikov in umetnikov skopnijo, ponosne zgradbe znanosti in kulture razpadejo v mrak, klici prerokov utihnejo v gluhoti, križ na Golgoti se pogrezne v pustinjska tla, o ljubezni, bratstvu, tovarištvu in zvestobi ne ostane niti spomina več; človek je spet samo zver, ki jo podi bič nagonov v rodnjo in rop. Zakaj vse, kar izhaja iz višjega, izhaja iz Duha, in Duh je dvojček Besede.

    Tega se je človeštvo zmerom zavedalo. Čim plemenitejši in kulturnejši je bil kdaj kak narod, tem zvesteje je spoštoval in gojil svoj jezik in tem ljubosumneje ga je branil; in kolikor dragocenejši je bil kdaj kak človek, toliko manj je dvomil o tem, kateremu jeziku je dolžan zvestobo za vse kar mu je dal…

    ...Kakor si ne more nihče izbrati očeta po svojem okusu, tako si ne more nihče svobodno izbrati jezika; vsak ga od nekdaj ima, zmerom istega, zakaj jezik njegovega naroda ostane tudi zatajen še njegov. Nasledstvo prednikov utriplje v nas; v vseh svojih telesnih in duševnih osnovah smo produkt bivših rodov, kis o nam obenem z ritmom svojih usod, svojega mišljenja in čutenja, svojih nagnjenj in strasti prav gotovo zapustili tudi neke dedne posebnosti v izražanju samega sebe. Okolica jezika, ki je pomagal ustvarjati naše očete, kakor so ga tudi ti od rodu do rodu ustvarjali in hranili v ustih, nas zajame v samem trenutku našega rojstva in nadaljuje svoje tisočletno delo tako rekoč na istih, pripravljenih tleh. Njegov zaklad prihaja v nas iz ust vseh, ki z njimi najprisrčneje živimo in se utrjuje ob doživljanju in izkušanju vsakega dne; na koncu našega življenja nam je ta jezik kakor živa simfonija osebnih in skupnih usod, osebnega in skupnega gorja in sreče, odraz pokrajin, ki so bile naš dom, okus kruha, kis mo ga jedli in vina, ki smo ga pili; njegova prva, odločilna posvetitev je pa skrivnostni zakrament, ki smo ga prejeli iz materinih žil in prs, ta nezatajljivi blagoslov, ki dela, da je naš jezik po krvi naš in da nam ga noben drug jezik ne more nadomestiti, ne tebi, ki zdaj živiš, ne tvojim potomcem, dokler se ga ne napijo iz istega vira, enako težkega od minulosti!

    Samo v tem edinem jeziku ima sleherna beseda vso svojo neprimerljivo barvo, samo v njem čutiš najgloblji pomen, njeno smisla polno melodijo, njen čar in njen opoj. Kdor se tega še ni zavedel, naj primerja, kako je »luč« v vsakem drugem jeziku za senčico drugače svetla, »tema« drugače črna, »ljubezen« nekam drugače sladka, »sovraštvo« drugače nevarno, svetinje »dom«, »človeštvo«, »vera«, »tovarištvo« za las drugače svete in nedotakljive kakor v slovenščini in narobe!...

    ...Vprašanje slovenskega jezika ni vprašanje, ki bi ga mogla veljavno rešiti politika, niti nenavadno kulturno vprašanje, ampak izključno vprašanje življenjskih moči tega jezika, vprašanje razvoja v stoletjih in stoletjih, vprašanje, ki ga bo odločil čas nad pozabljenimi grobovi tistih, ki ga postavljajo. Jezik živi, dokler se ne izživi. Po železni naturi neogibnosti vrši svoje poslanstvo, dokler ga ni izvršil.

    In poslanstvo naše besede še davno ni končano…

    ...V tem znamenju plove ladja slovenske besede naprej. In nikoli, za nobeno ceno, nikomur in ničemur na ljubo ne more biti govora o tem, da bi zagrnila jadra.








    Pregovor dneva
    Obljuba dela dolg.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1942 v Št. Joštu nad Horjulom ustanovljena prva vaška straža
    1915 začetek druge soške ofenzive (konec 3. avgusta 1915)
    Smrti:
    1996 Bratko Kreft, slovenski dramatik, pripovednik, književni in gledališki zgodovinar, režiser (* 1905)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com