|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da imamo Slovenci tudi svojega izumitelja helikopterja ali samofrča? Vinko Kristan je v prostem času na svojem vrtu sestavljal svoj prvi helikopter, kar je bilo že leta 1926, torej vsaj 10 let prej, kot se je to zgodilo v Nemčiji. Radovedni sosedje so Kristanov izum imenovali samofrč. Sestavljen je bil v obliki piramide, na vrhu katere je imel propeler, ob strani pa še manjšega za usmerjanje v zraku. Zadeva je bila iz lesa in platna, poganjal pa si jo s pedali.
|
|
Politiki prirejajo zgodovino
Karantanija kot mit
Prvo kot prvo, prav on (dr. Štih, op. ur. ) ponareja zgodovino mimo dejstev. Pravi, da naj bi se Slovenci kot narod in pripadniki neke narodne skupnosti začeli oblikovati šele od poznega 18. stoletja naprej. Karantanci pa naj bi po njegovem bili Karantanci in ne Slovenci. Torej za Petra Štiha muca ni mačka. Nekateri ji rečejo muca, to pa ni isto kot mačka. Tudi koklja in kokoš očitno ni ista stvar, če pa ima dva različna termina v danem imenoslovju. Tudi pes potem ni isto kot kuža. Kuža torej ni doma iz pesjaka, saj se pesjak imenuje po psu, ampak kaj ko ima isti pes naziv tudi kuža. Sedaj pa mu ne pustijo imeti pesjaka, ker ga ne kličejo več pes ampak kuža.
Naj povemo nepodučenemu Štihu, da so Karantanci prav tako kot pred tem Noričani, bili slovensko ljudstvo in njuni državi sta bili slovenski. Prav zato pa moramo pritrditi Štihu, da Karantanija ni bila prva slovenska država. A žal ne njemu na ljubo. Namreč Slovenci smo imeli svojo prvo državo že pred Karantanijo. Imenovala se je Norik in je imela status samostojnega kraljestva oziroma države znotraj rimskega imperija. Karantanija, ki je nastala iz Norika in prav tako imela status samostojne slovenske države, se imenuje prav po Slovencih, ki so imeli naziv Karni. V Karniji, ki jo je velesrbski režim po drugi vojni prodal Italiji, so vsa ledinska imena rek, gora in krajev slovenska. Niti eno ledinsko ime nima kakega germanskega ali italskega izvora. Na Kranjskem na primer pa so se zaradi drugačnega narečja Karni postopoma s preglasom spremenili v Krance: Karni-Karnci-Kranci... Tudi Koroška je bila prvotno Karoška...
Karni smo res bili najštevilnejše slovensko pleme, bila pa so tudi druga: Japodi, Latobiki, Histri in v dalmaciji Dalmati. Nobeno od teh pa ni bilo slovansko ljudstvo, ampak so bila ta slovenska. Karantanija je bila v tistem času poimenovana tudi Sclauinia (Slovenija), pa tudi Marca Vinedorum ali Provincia Sclaborum, kar jasno izpričuje vinedsko, venetsko, vendsko, slovenetsko, slovensko poreklo njenega prebivalstva. Za slovensko ljudstvo, ki so ga sestavljala med seboj različno poimenovana plemena istega (slovenskega) naroda, so se uporabljala različna imena: Sloveni, Sloveneti, Vinidi, Sclavi, Karni, Veneti, Vinedi, Japodi, Latobiki, Dalmati, Histri... Še danes se v koroškem ter idrskem in cerkljanskem narečju Slovenija izgovarja Slauinija. Od tod tudi takratno poimenovanje Slovenije (Karantanije) Sclauinia in njenega naroda Sclaui.
Za Štiha pa verjetno še danes Kranjc ne more biti Slovenc. In naj se Kranjc že enkrat odloči, kajti kot Kranjc ne more biti hkrati tudi Slovenc, saj besedi nista enaki. Isto velja potem tudi za ostale Slovence. A Slovenci potem sploh ne obstajamo?
Nadalje zavaja Štih: "Da so Karantanci v percepciji ljudi tistega časa seveda bili slovansko ljudstvo, niso pa zato bili že Slovenci." Naj nam Štih objasni kje so takrat obstajali kakšni Slovani? Ta izraz so si izmislili Rusi šele v 19. stoletju v prvotni ruski obliki Slavjane in je samo ideološki konstrukt neke rasne ideje na bazi jezikoslovja, s katerim naj bi Rusija vsrkala vase neke podobno govoreče narode. Nima pa nobene osnove s kulturo in izročilom, kot tudi rasnimi karakteristikami posameznih "slovansko" govorečih narodov, saj so si med seboj v vsem popolnoma različni. Še najbolj se od tkm. "Slovanov" razlikujemo Slovenci. In zdaj pravi Štih, da naj bi bili potomci Slovanov, potomci ljudstva torej, ki sploh nikoli ni obstajalo.
/…/
Izraz Sclavi, s katerim so rimski pisci poimenovali Venete (Slovenete, Slovence, Karne), prebivalce Karantanije, se je nanašal na Slovence in to v smislu naroda in ne na neke Slovane, ker takrat še niso obstajali niti v pojmovanju. Za druga "Slovanska" ljudstva niso nikoli uporabljali izraza Sclavi, ker je ta izraz pomenil narod, Slovence, ne pa neko jezikovno ali ideološko rasno skupnost. Sclave ali Slovence pa so v novejšem času velesrbski režimski pisci kar ponaredili v Slovane, kar s pridom izrabljajo tudi velenemško avstrijski in italijanski "akademski" krogi. V Sloveniji žal akademskih krogov, ki bi kakorkoli delovali za resnico, nimamo, ker so popolnoma pod okriljem srbske prostozidarske vrhuške in njenih obveščevalnih služb. Zato pa imamo nastavljene take ljudi kot je Štih, sin srbskega oficirja, na akademske položaje.
To nam povsem potrjuje, da Štih o Karantaniji in Slovencih v srednjem veku ne ve ali ne sme vedeti popolnoma nič. V Karantaniji smo imeli poleg visoko razvitega političnega telesa v vlogi državnega vrha, kneževine, tudi podeželsko politično ureditev, kakršne ni poznal noben drug takratni narod. Imeli smo tako visoko razvito podeželsko politično skupnost, vaško srenjo s svojo dvanajstijo, da bi lahko govorili o takratnih slovenskih vaseh, kot o državotvornih političnih telesih znotraj svojega kraljestva ali države. Na tako visokem nivoju ni bil takrat noben narod v Evropi, vsaj kar se podeželja tiče.
Celoten prispevek Primorskih panterjev je objavljen na njihovem spletnem mestu pod naslovom Karantanija kot "mit".
Za koga smo Slovani, in za koga alpski?
V prvomajskem Nedeljskem dnevniku so pangermansko zavdani uredniki objavili pogovor novinarja Braneta Šalamona s poklicnim zgodovinarjem dr. Petrom Štihom iz Ljubljane, ki vztrajno razlaga naselitev nekakšnih Slovanov v šestem stoletju pod vzhodne Alpe. Kdorkoli so že bili takratni stanovalci naših krajev, Slovani zanesljivo ne, ker jih takrat preprosto ni bilo.
Doslej znani zgodovinski viri poznajo Čechové, Poľane, Volgare, Ante, Sarmate, Alane, Serboje, Varjage in druge, pa tudi Sclavene, po imenu še najbolj podobne nekdanjim Slověnom - poznejšim Slovencem in Slovakom, ki imajo še danes edini med slovanskimi narodi v korenu imena značilni zlog slov-. Nobeno od prej najštetih "slovanskih" plemen in ljudstev se ni imelo za Sclavene, sicer bi jim od tega vsaj v imenu kaj ostalo. Če pa so ta manj razpoznavna vzhodna plemena govorila podobno kot Sclaveni, in so jim zato vsem od kraja poenostavljeno rekli Slavi, kar jim je skupno še danes, ni nobenega utemeljenega razloga, da bi prednikom Slovencev natikali izmišljeno ime Slovani. O tem je na razpolago mnogo več verjetnih virov, kot o "alpskih Slovanih", o katerih jih sploh ni.
Med verjetnimi je tudi prispevek tega istega dr. Petra Štiha v Ilustrirani zgodovini Slovencev (Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 15), kjer med drugim pravi: " ... Slovani so sami sebe imenovali Slověne (ednina Slověnin, pridevnik slověnsk), čeprav za to slovansko obliko imena, ki je prvič izpričana v stari cerkveni slovanščini, ni čisto gotovo, da se je nanašala na vse Slovane ... " Vsekakor zanimivo dokazovanje, da bi bili tudi Sloveni morda lahko Slovani, če bi jih seveda češki rokohitrci izumili vsaj dvanajst stoletij prej.
Čeprav trideset evropskih narodov češki slepariji s Slovani ni nasedlo, saj podobno govorečim narodom pravijo Slaveni, Slawen, Slavi, Slavs in podobno, se naša zgodovinska znanost ne more izkopati iz tega podalpskega zakotja. Od vseh južnoslovansko opredeljenih narodov smo samo Slovenci - Slovani. In če bi nas Štihovi prekrstili v Zumbe, kar tudi smo, bi to kot papige zvesto ponavljali za njimi!
Od objave navedenega Štihovega sklepa v Ilustrirani zgodovini Slovencev je minilo dvanajst let, gospod Štih in njegov krog pa sta v tem kratkem času dokončno zatajila Slověne. Bojim se, da ne bo treba niti novih dvanajst let, ko bosta zatajila tudi Slovence. V splošno dostopnih zgodovinarskih pisanjih tega kroga je bil navedeni stavek zadnja omemba Slověnov. Enciklopedija Slovenije (1997), Leksikon Sova (2006) in slovenska Wikipedija (avg. 2010) ne poznajo več gesla Slověni, v šolah o teh naših prednikih ni niti besede, na razpravah o poreklu in zgodovini Slovencev je o Slověnih prepovedano govoriti - kar vse je nedvomno zasluga Štihovih sodelavcev in somišljenikov.
Zanimivo, da jih država plačuje (z našim davkoplačevalskim denarjem!), ne da bi se vprašala, če je na tem svetu lahko še kakšna druga resnica kot ta, da so se "alpski Slovani" naselili v naše kraje proti koncu šestega stoletja. Natančno takrat so namreč prišli v Panonijo in pod Alpe Obri, o njih je vse polno poročil, o silni ofenzivi "alpskih Slovanov" pa niti besedice. Navzlic našim številnim piscem od protestantov Trubarja in Dalmatina do zgodovinarjev Milka Kosa in Boga Grafenauerja, ki so vsi po vrsti pisali o Slovenih kot o prvotnih naseljencih v naših krajih (kaže, da so poleg Slovenov uvedli Slovence v svoje knjige prav protestanti), nam novi rod uradnih zgodovinarjev te korenine popolnoma odreka.
Rimske škofije, ki naj bi vse po vrsti padale zaradi naseljevanja "alpskih Slovanov", kar je menda kronski dokaz za njihov prihod v šestem stoletju, so takrat zanesljivo pustošili bolj učinkoviti roparji - Obri! Slovene, ki so si jih podredili, so kvečjemu prav Obri pognali v škodo. Sicer pa so škofije padale tudi zaradi propada rimskega imperija, saj so bili takratni edini pravi krščanski prebivalci naših krajev ostanki rimskih uradnikov in vojaških veteranov, ki so hiteli pospravljati kovčke in bežali domov, morebitni romanizirani in pokristjanjeni staroselci pa so se kar hitro vrnili k svojim starim bogovom.
Čeprav Štih dobro ve, da v 6. stoletju nihče ni pisal o Slovanih, saj zanje niti ni mogel vedeti, vztrajno vsiljuje politično hipotezo svojih avstro-nemških naročnikov o poznem prihodu "alpskih Slovanov". Morda računa, da bi nas alpskim prijateljem kot "alpske" lažje prodal?
16. maja 2011
Marjan Moškon
Ustavite razvrednotenje in uničenje slovenske narodne zgodovine
Sprašujem se, koliko časa bo še uradni zgodovinar Peter Štih objavljal v slovenskih časopisnih medijih (Delo, Nedeljski dnevnik) sramotno in izkrivljeno zgodovino o naši slovenski-karantanski zgodovini.
Že 24. novembra 2005 je v časopisu Delo na strani 19 objavil nesprejemljive trditve v zvezi z našo narodno zgodovino - identiteto, katero je za mene zasramujoče opisal takole, navajam:
"Zato seveda tudi Karantanija ni bila prva slovenska država in zato tudi knežji kamen ne more biti simbol te fatamorganske staroslovenske državnosti." To isto neresnico je ponovil še v Sobotni prilogi Dela 21. novembra 2009 na strani 35 in nedolgo tega podobno v Nedeljskem dnevniku 1. maja 2011 na str. 5.
Zakaj Peter Štih ne objavi vsaj delček zgodovinskih dejstev, kot so na primer te:
Da je slovenski kralj Samo, preden je postal kralj, prisegel na knežjem kamnu kot vojvoda oziroma knez Karantanski. Zapisano v spomenici iz leta 873 n. št. Conversio Bogoariorum et Carantanorum c. 4 Mon. Germ. SS. XI. 7 (glej v Kos F., Gradivo, str. 207): "SAMO QUIDAM SCLAVUS MANENS IN QUARANTIS FUIT DUX GENTIS ILLIUS."
Da je bil grb s tremi panterji, ki je vklesan na Knežjem kamnu, danes komaj še viden, star simbol Noričanov, prednikov Karantancev, ki so si ga nemškutarji prisvojili kot koroški deželni grb.
Da je slovenski knez Ljudevit Posavski med leti 819-823 n. št. bojeval veliki boj proti Frankom, vendar mu je izdajalski Hrvat Borna (Borina) "zasadil - zaštihal"* nož v hrbet, ko je prestopil na frankovsko stran.
Da so Germani (Nemci) zahrbtno ugrabili slovenskega kneza Koclja in ga umorili - zaštihali* tako, da ga ni nikoli nihče več videl.
*Op: Beseda "štih" (stich) v nemškem jeziku pomeni "vbodljaj", "vbod", v prevodu se tako glasi: zaboden (zaklan) z nožem.
Naj omenim še strašno tridnevno bitko na Notranjskem, Slovenija, za japodsko glavno mesto Metulum, ki ga je razrušil Oktavijan, kasnejši prvi rimski cesar Avgustus leta 35/34 pr. n. št. in še bi lahko našteval. Po ruskem znanstveniku Juriju Venelinu (Starodavni in današnji Slovenci, Založba Amalietti, Ljubljana 2009) je bila to druga rimsko-slovenska vojna.
Osebi Petru Š. še sporočam, naj dobro prebere, kaj so zapisali daljnega leta 1930 ob tragični deseti obletnici koroškega plebiscita v knjižici Koroški Slovenci in plebiscit leta 1920 (izdala Narodna odbrana, Maribor 1930), navajam:
"Koroška dežela je zibelka Slovenije. Naša najslavnejša preteklost je navezana na zgodovino Koroške in Koroških Slovencev. Zato pišemo pravzaprav zgodovino cele Slovenije, če pišemo zgodovino Koroških Slovencev."
Slovenskemu narodu pa polagam na srce, ne pozabite naših starih korenin, naše narodne zgodovine, ter naših slavnih in junaških voditeljev iz davne preteklosti, kot so bili:
Antenor - je po padcu Troje v XIII. st. pr. n. št. na čelu Venetov prispel v današnjo severno Italijo in tu ustanovil glavno mesto Venetov Patavium - Patavo (Padova).
Epulo - kralj in vojskovodja Istrov in Japodov se je leta 177 pr. n. št. bojeval v veliki bitki proti Rimljanom in padel skupaj z vso vojsko pri Nesakciju, današnje Vižače v Istri. Po Venelinu je bila to prva rimsko-slovenska vojna.
Bato - poveljnik Panoncev-Slovenetov je imel težke boje z Rimljani med leti 6 in 9 n. št. in podlegel premočnemu sovražniku. Po Venelinu je to tretja rimsko-slovenska vojna.
Radogajs - knez Radogoj, iz Radgone, je leta 406 n. št. hrabro padel, ko je povedel silno vojsko noriško-panonskih plemen proti rimskemu vojskovodji Stiliku.
Kralj Samo - najslavnejši slovenski kralj, ki je leta 630 n. št. premagal frankovskega kralja Dagoberta pri Vojgastu (Wogastisburg). Vladal je 35 let (623-658 n. št.).
Avrelij II - poganski poveljnik, leta 722 n. št. padel v bitki proti domačemu krščanskemu izdajalcu Valjhunu in bavarskemu vojvodi Tasilu.
Ljudevit Posavski - slovenski knez, ko se je izčrpal v boju proti Frankom in dalmatinskim Hrvatom, ki jih je vodil Borna, se je umaknil proti jugu, kjer ga je leta 823 n. št. podlo ubil Srb iz Dalmacije.
Slovenski knez Kocelj - je bil zahrbtno umorjen, potem ko ga je nemška knezoškofija iz Salzburga (Solnograd, starejše ime je Petena) ugrabila, da je leta 876 za vedno izginil iz obličja zemlje.
Kralj Otokar II Premisl - Moravec, ustoličen kot Koroški Vojvoda, zaradi izdaje je leta 1278 izgubil bitko proti Habsburžanu Rudolfu. Če bi v njej zmagal Otokar, Habsburžanov nikoli ne bi bilo.
Jerman - Herman II. Celjski - trojni grof, slovenski (panonski) ban in vojskovodja, ki je s svojimi slovenskimi bojevniki leta 1396 rešil gotove smrti takratnega poveljnika združenih krščanskih čet ogrskega kralja in kasnejšega cesarja Sigismunda Luksemburškega, ki so ga v smrtonosni obroč stisnili srbski oklepni konjeniki Štefana Lazarevića, saj so se v bitki bojevali na strani Turkov.
Urh - Urlik II. Celjski - državni knez, trojni grof in dedni naslednik, slovenskega pokolenja, poveljnik združene krščanske vojske, je bil leta 1456 zvijačno umorjen v Beligradu zaradi izdaje madžarskih Hunjadijev, za katerimi so stali Habsburžani.
Matjaž - slovenski vojskovodja iz Koroške, leta 1478 hrabro padel z vso vojsko v bitki pri Kokovem na Koroškem proti Turkom. Po njemu je nastalo mitološko ime Kralj Matjaž.
Matija Gubec - Ambrož - slovenski kmečki poveljnik, zaradi izdaje in trojanske vloge hrvaško-srbskih uskokov izgubil bitko; nato so ga leta 1573 kruto usmrtili v Zabregu (Zagrebu).
Hervard Turjaški - kranjski deželni glavar, mecen slovenskega slovstva, baron, general in glavni poveljnik vojske na turški meji. Dolgih 29 let je zmagovito branil slovenske dežele pred napadi osmanskih Turkov in poturčencev, dokler ni 22. septembra 1575 padel v bitki s Turki, ko je iz obroča desetkrat številčnejših napadalcev poskušal rešiti sobojevnika Ivana Voljkoviča.
Kajetan Lichtenberg - kranjski grof, leta 1789 vodil napad cesarskih čet v zmagoviti bitki proti Turkom pred Beligradom (Kalemegdan) in za svojo hrabrost dobil visoko odlikovanje red Marije Terezije.
Kranjski pešpolk št. 17 - izbojeval pomembne bitke v Severni Italiji med leti 1848/49, leta 1859 pri Solferinu in leta 1866 odločilno bitko pri Custozzi,.
Celjski pešpolk št. 87 - zmagovalec bitke za Škabrijel (11. soška bitka leta 1917) na Soški fronti. Kar dva zgodovinopisca Veith in Weber sta zapisala, da je "87. pešpolk uspešno prestal najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota!" Priznanje, ki se nanaša na celotno avstrijsko (in ogrsko) vojaško zgodovino! Izmed vseh narodov, ki so sodelovali v avstrijski in ogrski vojski v vsej njuni zgodovini, Nemcev, Čehov, Poljakov, Slovakov, Madžarov, Hrvatov, Furlanov, Bošnjakov, Dalmatincev in Srbov, je ta čast doletela prav Slovence!
General Rudolf Maister - veliki slovenski vojskovodja za severno mejo leta 1918-1919. Brez Rudolfa Meistra in njegovega osebnega prispevka se Slovenija ne bi nikoli oblikovala na takšnem ozemlju, kot se je tedaj, prav to njegovo dejanje pa je bilo ključnega pomena tudi leta 1945, pri določanju meje z Avstrijo.
Komandant Stane - junak samostojne slovenske partizanske vojske. Zavzemal se je za slovensko narodno vojsko in državo, kateri je hotel priključiti Primorsko do izliva reke Soče v Jadransko morje, Koroško s Celovcem in Gosposvetskim poljem, Medžimurje in Istro do reke Mirne. Padel zaradi izdaje leta 1944.
Ljubljana, dne 16. maj 2011
Dimitrij Kebe
Abyssus Abyssum Invocat.
(Prepad kliče prepad.)
Zgodovinarji prirejajo zgodovino?
Na našem spletnem mestu objavljamo zgolj skrajšano različico izvirnega članka z zgornjim naslovom, ki je v celoti objavljen na spletnem mestu www.promin.si/zgodovina.
Gospod Peter Štih trdi, da se je slovenski narod začel oblikovati šele od poznega 18. - začetka 19. Stoletja. Prej so bili ljudje v Goriški, Istri, Krajnski in Vendski marki, Štajerski, Koroški ter v Prekmurju, Medmurju in Gorskem Kotarju Slovani, kar naenkrat pa se je nekaj zgodilo in iz Slovanov so nastali Slovenci. Kaj je bilo tisti čudežni katalizator, ki je iz brezobličnih Slovanov v orbito evropskih narodov izstrelil Slovence? Dejstvo je, da so mnogi živeli pred pred navedenim obdobjem, živeli v tem obdobju in preživeli čudovito obdobje levitve iz Slovanov v Slovence ter v istih telesih živeli v 19. stol. še naprej, ampak že kot Slovenci. Ti ljudje, ki so morali na lastni koži doživeti enkratno preobrazbo, bi imeli kaj povedati o tem. Toda, iskali smo in iskali, a našli nismo niti enega zapisa o čudežni levitvi. Kaj se je zgodilo, kaj so doživljali, kaj čustvovali ob tem? Se nihče ni želel izpovedati, ali pa so ob tem dogodku vsi izgubili spomin? Vsi ti so se rodili kot Slovani in umrli kot Slovenci! Že mora biti tako, če Peter Štih tako pravi. /…/
Če prenesemo izrazje iz politično-ideološke kuhinje, za lažje razumevanje v domačo kuhinjo, potem lahko trditev Petra Štiha strnemo z nasledno ugotovitvijo. Peter Štih trdi, da je golaž nastal takrat, ko je bil nazadnje pogret! Pri tem pa namerno zamolči, da so sestavine golaža od takrat, ko je bil prvič skuhan, razen morda kake nove začimbe, še vedno iste. Ob takih stališčih, tudi ni upati, da bo nov Zgodovinski atlas kaj drugega, kot odraz političnega golaža. /…/
Zelo dobro se nekateri strokovnjaki spoznajo tudi na retrogradno politikantsko nacionalizacijo zgodovine. Je pravilnejši naslov "Politiki prirejajo zgodovino", ali "Zgodovinarji prirejajo zgodovino", ali kar oboje? Hvala tistim, ki ne služijo sprevrženim manipulatorskim barabinom! /…/
V Evropi obstajata dve vrsti narodov. Staroselski in novodobni, ki so v nekem smislu res nastali v 19. stol. Novodobni so predvsem Francozi, Nemci, Italijani, Madžari, Romuni, Rusi in Grki. Ti so od 19. stol., na račun genocida nad staroselskimi narodi, iz številčno majhnih narodov postali veliki ali vsaj večji. Slučajno imajo ti isti narodi največjo politično moč v Evropi in so zato živo zainteresirani za širjenje zgodovinske laži, da so narodi nastali šele v 19. stoletju. /…/
Gospodu Petru Štihu svetujemo, naj najprej prepriča Hrvate in Srbe, da so nastali v 19. stoletju. To mu bo relativno lahko, saj polovica njegove krvi priteka iz Srbije, njegovo delovanje pa ni niti polovično privrženo slovenstvu, pač pa je do samih korenin prežeto s protislovenstvom. /…/
Vprašati bi bilo treba, kdo vse je zadnjih 200, predvsem za zadnjih 90 let zainteresiran, da bi Karantanija ne bila slovenska država. To so Avstrijci, Srbi, Italijani in Hrvati. Zakaj? Avstrijci zato, ker praktično celotna Avstrija zaseda nekdaj slovensko ozemlje in želijo, kot pravi Peter Štih, retrogradno spreminjati zgodovino svojim sedanjim potrebam. Hrvati in Srbi zato, ker želijo Slovence južno od Karavank narediti za neavtohtone Slovane, brez lastne državne tradicije, kar vodi v lažjo asimilacijo Slovencev v Jugoslovane. Spet gre za retrogradno prenarejanje zgodovine, za sodobne potrebe. Italijani pa zato, ker bi jim bila lažje uresničljiva imperialistična lakomnost, do slovenskih ozemelj, v času rimske okupacije, vključenih v Italijo.
Peter Štih pravi, da je bila, saj o Slovencih takrat še ne moremo govoriti. Zakaj ne? Ker je pojem slovanski nekaj imaginarnega, splošnega, do česar Slovenci nimamo kakega osebnega odnosa. Slovencem retrogradno privzgojiti zavest, da je bila Karantanija le država nekih Slovanov, pomeni Slovence odrivati od identifikacije s Karantanijo, pomeni Slovencem zanikati državotvornost pred vsemi drugimi Slovani, pomeni rezati korenine za lažjo balkanizacijo Slovencev. Pomeni pa tudi avtohtone Slovence ponižati na raven Srbov in Hrvatov, ki so se na Balkan pritepli šele v 7. stoletju. In prav s to nalogo, je bil Peter Štih ustoličen za vodilnega "slovenskega" zgodovinarja. /…/
A potrebno se je vprašati, kaj pomeni slovensko besedilo na Brižinskih spomenikih, prepisih, ki izvirajo iz 8. Stoletja, ko je papež z odredbo dovolil uporabo slovenščine pri cerkvenih obredih, ko o nemščini še niti duha ni bilo. Seveda si vsi jastrebi prizadevajo prilastiti si ta spomenik, a ker je slovenščina v 8. stol. že tako jasna, da o kaki slovanščini niti govora ne more biti, si prizadevajo proglasiti nastanek Slovencev v 19. stol. Diakonova Provincia Sclavorum in slovenski tekst Brižinskih spomenikov, pa slovenščino in Slovence zelo jasno enačijo s Karantanijo. Jasno pa je tudi, da si mnogi te svetle dokaze prizadevajo zamegliti in uničiti.
Če slovenske oz. sploh narodne zavesti v srednjem veku ni bilo, zakaj kralj Samo ni združil bavarskih in drugih frankovskih dežel, pač pa tiste, ki so bile narodnostno sorodne? Kaj pa drugi slovenski zapisi, katerih le peščica se je ohranila, skozi srednji in novi vek, ali slovenska beseda na njih priča o prisotnosti Slovanov? Ali zapisi Primoža Trubarja v slovenskem jeziku in izrecnem sklicevanju na Slovence, pravzaprav pomeni, da je pisal za Slovene, za Polake, Ruse? Ali dokazan njegov trud za uporabo širše slovenskega jezika, tudi iz drugih slovenskih narečij, pomeni, da se ni zavedal, da pravzaprav piše za Slovane? Ali Trubarjevo izrecno naštevanje pripadnikov slovenskih narečij in vdano domoljubno delovanje za Lube Slovence, pravzaprav pomeni, da je delal za ljube Slovane? Tukaj ni dosti manevrskega prostora. Se je motil Primož Trubar, ki je z vsem srcem delal za lube mu Slovence, ali se "moti" Peter Štih, ki z vso bitjo dela za izdajstvo Slovencev?
Več o članku Mareta Hrovata "Zgodovinarji prirejajo zgodovino?" lahko preberete tukaj.
Politiki prirejajo zgodovino pri tem pa jim pomagajo zlasti nekateri plačani zgodovinarji
Maribor, 10. 05. 2011
Dne 01. Velikega travna 2011 je v Nedeljskem dnevniku na strani 5 izšel intervju z zgodovinarjem dr. Petrom Štihom z naslovom "Politiki prirejajo zgodovino". Gre za že tretji intervju z dr. Štihom v katerem se ta izrecno trudi zanikati etnogenezo Slovencev in obstoj slovenskega naroda pred "poznim 18. stoletjem", kot je dejal v tokratnem zadnjem intervjuju.
Že leta 2005 je v svojem takratnem intervjuju za tednik Mladina (12. 12. 2005), izrazil svoje izrazito politično stališče, da "Knežji kamen ne sodi na slovenske evro kovance". Svojo politično stališče je potem skušal utemeljiti tudi s svojo "strokovno" zgodovinsko interpretacijo, v kateri je zatrdil: "Knežji kamen je namreč najprej simboliziral oblast pri Karantancih in nato na Koroškem in nikoli ni imel vseslovenske konotacije, ampak se je oblast tistega, ki je bil na njem ustoličen, končala na Karavankah. Res je, da je obred na knežjem kamnu potekal v slovenščini in da je bil ta jezik konstitutivni del obreda, vendar zaradi tega še ne moremo trditi, da je to spomenik davne, zgodnjesrednjeveške slovenske državnosti, kakršna je splošna percepcija."
Žalostno je, da skuša dr. Štih svoja politična menja podkrepiti s strokovnimi zgodovinskimi dejstvi, ki nikakor ne ustrezajo resnici in zgodovinskim virom. Trditev, "da se je oblast tistega, ki je bil ustoličen na Knežjem kamnu, končala na Karavankah", je najmanj zlonamerna, če ne kar gola laž in načrtno zavajanje. Dejstvo je namreč, da se je oblast vojvodov Karantanije raztezala tudi daleč čez Karavanke in je imel npr. vojvod Spanheim tako svoje posesti, kakor tudi direktno oblast, na Štajerskem, na Krajnskem in tudi v Istri. Prav tako je npr. v 9. stoletju Karantansko kraljestvo (regnum Carentano) obsegalo tudi dele Panonije in ne samo Karantanije. Kasneje je t.i. Velika vojvodina Karantanija obsegala več krajin ali mark od Verone v današnji Italiji, pa vse do krajin v današnji Republiki Sloveniji in se nikakor ni končala na Karavankah. Kaj so pri Ustoličevanju počeli grofje in kasnejši knezi Celjski in kaj grofje Goriški, če se je oblast tistega, ki je bil ustoličen končala na Karavankah? Vse to bi doktor zgodovine, ki se ukvarja predvsem z zgodovino srednjega veka moral vedeti, a Štih tega noče in ne želi vedeti.
Namesto tega z zgodovino opleta, kot da bi bila samopostrežna trgovina, tako pa se glasi tudi naslov njegovega intervjuja za Delo (21. 11. 2009). V njem gre glede Karantanije in Ustoličevanja še dalje in pravi: "V času svojega ekserciranja ni obred, ki je sicer v svojem prvem in najpomembnejšem delu potekal v slovenskem jeziku, oziroma če smo natančnejši, v slovanskem govoru, ki so ga govorili na Koroškem, nikoli imel vseslovenske konotacije in Slovenci so šele konec 19. stoletja začeli z njim povezovati svojo zgodovino." Zelo zanimivo bi bilo, če bi nam lahko dr. Štih natančno pojasnil kako se je glasil "slovanski govor, ki so ga govorili na Koroškem" in v čem natančno se je ta razlikoval od slovenskega govora na Koroškem v tistem obdobju. Ker pa tega ne more storiti niti on kot zgodovinar, niti katerikoli strokovnjak jezikoslovec, je takšno Štihovo pisanje ponovno navadna zlonamerna laž, in načrtno zavajanje - manipuliranje. V nobenem primeru ne moremo govoriti o znanosti in znanstvenem pristopu, temveč zgolj o politično motivirani interpretaciji zgodovinarja, ki gre pogosto tudi mimo dejstev, nikakor pa ne "poskuša preteklosti čim bolj razumeti in jo dojeti v vsej njeni kompleksnosti".
V svojem zadnjem intervjuju z naslovom "Politiki prirejajo zgodovino", dr. Štih utrjuje svojo zgodovinsko interpretacijo zavedajoč se dejstva, da tudi laž lahko postane resnica, če jo le dovolj krat ponoviš. Vnovič trdi, da Karantanija ni bila slovenska država, o Slovencih kot narodu pa po njegovem naj ne bi bilo moč govoriti pred koncem 18. stoletja. Za piko na i pove še naslednje: "Dodati je še, da so Karantanci v percepciji ljudi tistega časa seveda bili slovansko ljudstvo, niso pa zato bili že Slovenci". Neverjetno je, da dr. Štih ne bi vedel, da obstaja beseda in torej tudi pojem narod že v 1. in 2. Brižinskem spomeniku, že okrog 1.000 let pred 18. stoletjem, neposredna omemba slovenskega naroda pa je zapisana že na naslovnicah več knjig, ki so izšle v slovenščini v 17. in v 1. polovici 18. stoletja. Kateremu slovenskemu narodu so torej te knjige bile namenjene, če po Štihovih besedah o njem v tem času sploh še ne moremo govoriti?
Tudi jezik je pri obredu Ustoličevanja izjemno pomemben in ta jezik je nedvomno bil slovenščina. V tem se Ustoličevanje temeljno razlikuje od drugih sodobnih podelitev oblasti, ki so takrat povsod potekala v latinskem jeziku. Štih se kot doktor zgodovine tega zelo dobro zaveda, zato skuša vpeljati v zgodovinsko literaturo nov pojem - "slovanski govor, ki so ga govorili na Koroškem", kar v naslednji fazi seveda več ne bi bila niti slovenščina, saj njen obstoj v tem obdobju prav tako ne sodi k programiranemu konceptu nezgodovinskosti Slovencev. Ni res, da so Slovenci šele v 19. stoletju začeli povezovati svojo zgodovino z Ustoličevanjem in Knežjim kamnom. Uporni Slovenski kmetje, povezani v Slovensko zvezo (Windischbund) so namreč leta 1515, sto let po zadnjem ustoličenju v Svatnah, z orožjem v roki zahtevali "staro pravdo" oziroma svoje stare pravice, katerih simbol predstavljata prav obred Ustoličevanja ter njegovo osrednje znamenje Knežji kamen. Kakšna zavest je torej te kmete povezovala, če so si nadeli ime Slovenska zveza?
Največja manipulacija, ki jo izvaja dr. Štih, pa je načrtna uporaba izmišljenih, umetno ustvarjenih nazivov in pojmov kot so "slovanski govor", "naši predniki Slovani" in "Alpski Slovani". Slovenci namreč nikoli in nikdar nismo uporabljali slovanskega govora, niti nismo poznali Slovanov, kaj šele, da bi ti bili naši predniki. Imamo zanesljive dokaze za takšno trditev. Slovenci smo namreč prvič v svojem jeziku - slovenščini- dobili zapisan izraz "Slovani", leta 1813 v knjigi Janeza Nepomuka Primica, Nemshko- slovenske branja. Izraz smo nekritično sprejeli od Čehov, ki so ga iznašli šele konec 18. stoletja. Gre za nesporno ugotovitev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno raziskovalnem centru SAZU. Nedopustno in neznanstveno je torej uporabljati izraz Slovani pred letom 1813, ker niti ni obstajal oziroma sploh ni bil poznan.
Če bi se dr. Štih držal svojih lastnih besed, v svojih delih nikoli ne bi smel uporabljati naziva Slovani. Poglejmo namreč njegov navedek, s katerim se povsem strinjamo, vendar se ga on sam nikakor ne drži: "Če naj velja splošna zapoved, da naj bi zgodovinar terminologijo in pojme, ki jih uporablja, kolikor je le mogoče, prevzemal iz virov samih, potem je uporaba pojma Slovani* za zgodnji srednji vek vsekakor napačna in pomeni interpretacijo starih virov z modernimi pojmi…" (Bogo Grafenauer, Slovenci in država, Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Ljubljana 1995, Peter Štih, Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v vzhodnih Alpah, str. 23 - 24) *opomba - v izvirnem Štihovem besedilu smo zgolj zamenjali besedo "država" s "Slovani".
Očitno je, da torej dr. Štih pri svoji interpretaciji zgodovine uporablja vsaj dvoje različnih pristopov in kriterijev. Prav pri pojmih Slovenci in Slovani je zanesljivo tako, saj to vseskozi sam potrjuje s svojimi besedami in svojim pisanjem. Medtem ko se trudi pomakniti nastanek oziroma obstoj Slovencev v čim mlajše obdobje (čemu?!), četudi pri tem ignorira zgodovinske vire in zapise o Slovencih, pri Slovanih počenja prav obratno. Postavlja jih v obdobje, v katerem zanesljivo niso obstajali in si celo izmišljuje njihove podzvrsti, kot naj bi bili prav "Alpski Slovani", čeprav v zgodovinskih virih ni nobenih sledov ali zapisov o njih. Takšno ravnanje je seveda nedopustno in ga nikakor ne moremo imenovati znanost. Razen, če seveda gre za umetnost manipuliranja in v tem kontekstu za znanost manipulacije.
Kakšni so torej razlogi za tovrstno Štihovo početje? Najlažje ga je razumeti, če dojamemo naslov njegovega zadnjega intervjuja - Politiki prirejajo zgodovino - in mu dodamo naslednje besede - pri tem pa jim pomagajo zlasti nekateri plačani zgodovinarji. Ob upoštevanju članstva dr. Štiha v Avstrijski akademiji znanosti, Inštitutu za avstrijske zgodovinske raziskave na Dunaju in Jugovzhodno nemške historične komisije v Tübingenu, pa je tudi mnogo bolj jasno, komu Štihova protislovenska interpretacija karantanske zgodovine najbolj odgovarja. Prav tako bi lahko do precej točnega odgovora prišli tudi ob podrobnejši preučitvi porekla dr. Petra Štiha, vendar bomo to v našem tokratnem pisanju zanemarili in prepustili v obdelavo komu drugemu.
Zveza Domoljubnih Društev Hervardi
Andrej Šiško
Nedeljski dnevnik dne 1. maja 2011 - razgovor s Petrom Štihom o novem zgodovinskem atlasu Slovenije.
Ljubljana: 04.05.2011
Z zanimanjem sem prebral zapis razgovora v katerem se ponavljajo nekatere ustrezne, žal pa tudi stare strokovne napake in napačna razumevanja oziroma napačna uporaba bistvenih zgodovinskih pojmov kot so: narod in zgodovina ter Slovenci in Slovani.
Ob dobri opredelitvi zgodovine in predvideni strokovnosti ni razumljivo, da zgodovinar ne opredeljuje naroda tako kot ga Slovar slovenskega knjižnega jezika in splet.
SSKJ - národ je skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Narod - Národ je sociološki izraz, s katerim označimo etnično skupino, katere članom je skupen biološki izvor. Člani naroda pa so temu ustrezne narodnosti. V slovenščini pomeni izraz narod dobesedno tisti del prebivalstva nekega geografskega področja, ki se tam narodi in ne pride od drugod.
Značilnosti vsakega naroda so: jezik, kultura, zgodovinska zavest, družbene komunikacije, religija, skupno ozemlje ali zavest o ozemlju, gospodarsko in politično organiziranje ter cilji.
Narod pride od besede rod, roditi, zato se kot narodne lahko upošteva že rodovne skupnosti, ki lahko prerastejo v države. Znana so prastare mestne države v stari Grčiji in drugod.
Zanimivo je, da se prikazuje zgodovino Grkov od davne predantike, pa čeprav so tedanje narode predstavljali le posamezni različno poimenovani rodovi, saj sta izraza Heleni in Grki kasnejši in izražata tudi druge kulturne in jezikovne prvine.
Ker g. Štih kot zgodovinar zavrača Karantanijo kot sestavni del zgodovine Slovencev, pa ravno znano ustoličevanje na knežjem kamnu in demokratična družbena ureditev s slovenskim pravom - Schlauenice institutionis testes in območna ureditev od "narodnih več do zborov starcev" pričajo o širši družbeni zavesti naših rodovnih in jezikovnih prednikov. Tudi trditev, da izraz slovenski ni starodaven ne drži saj je že v etruščanskih napisih iz 5. stoletja pr. Kr. znano ime Cluveni s pomenom Sloveni. Prav izraz Sloveni pa je mnogo starejši kot izum 19. stoletja, Slovani.
Gospod Štih, ki dosledno zavrača ime Slovenci za starejša obdobja pa izraz Slovani neobremenjeno uporablja v nasprotju z lastno opredelitvijo, saj Slovanov pred 19. stoletjem ni bilo. Bili so bili le predniki sedanjih slovanskih ljudstev, ki so se časovno in območno različno poimenovali in imeli svoje države že v predantičnih časih.
Od zgodovinarja ne morem pričakovati znanja iz arheologije, genetike in jezikoslovja, ne morem pa mimo tega, da v nasprotju s svojo opredelitvijo zgodovine ne pozna ali zamolčuje literaturo, ki sega daleč v kameno dobo in njegove teorije, ki so plod velikonemškega "znanstvenega" imperializma 19. stoletja, zavrača kot lažne.
Gospod Štih bi moral vedeti, da genetske raziskave potrjujejo staroselstvo sedanjih Slovencev že iz stare kamene dobe, enako kot zemljepisna imena - jezikovni spomeniki staroselcev, ki so po vsej Srednji Evropi večinski, pričajo o slovenskem jeziku, saj so razumljivi v slovenščini.
V nasprotju z lastno opredelitvijo zgodovine zamolčuje vse, kar se ne sklada s splošno sprejetimi a lažnimi teorijami. Ob tem je poučno, da se nekateri "znanstveniki" boje javnega soočanja o dejstvih starejše slovenske etnogeneze in to klub temu, da smo soustvarjali evropsko kulturo in smo na naše slovenske korenine upravičeno ponosni.
Vinko Vodopivec, l. r.
Avtor knjig o starejši slovenski etnogenezi
Ob članku "Politiki prirejajo zgodovino"
V zadnjem Nedeljskem dnevniku je izšel intervju z dr. Petrom Štihom ob skorajšnjem izidu Slovenskega zgodovinskega atlasa. Na opozorilo prijateljev sem tudi sam prebral intervju in duh mi ne da miru, da bi ne polemiziral z "domnevno slovenskim zgodovinarjem". Lahko se zaustavimo že pri prvem odgovoru na vprašanje: "Zgodovina so dejstva, vendar zgodovina je tudi interpretacija teh dejstev? "Absolutno! Metodološko je zgodovinarjevo delo sestavljanje iz ugotavljanja zgodovinskih dejstev in nato njihove interpretacije. To je nekaj, kar bo vsak študent zgodovine slišal že na uvodnih predavanjih. Prav zaradi pomena, ki ga ima interpretacija bi lahko rekel, da so zgodovinarji poklicni revizionisti. Preteklost namreč vedno znova interpretirajo in s tem revidirajo obstoječo sliko. Še bolj zaostreno bi lahko celo rekel, da zgodovina ne nastaja v preteklosti, ampak v sedanjosti, na pisalnih mizah zgodovinarjev, ki to preteklost opisujejo, ocenjujejo, interpretirajo, revidirajo, skratka ji dajejo podobo. Pri tem seveda mimo dejstev ne morejo, lahko pa jih interpretirajo na zelo različne načine."
Glede na povedano bi dejal, da se profesor zaveda svojega dela in svojih interpretacij. V intervjuju iz sila široke in bogate zgodovine našega področja izvzame plemiča Žigo Herberštajna in manipulira z njegovo slovensko pripadnostjo. Kaj je pri tem narobe? Predvsem to, da si lahko vsakdo prebere v slehernem leksikonu ali na internetnih straneh, da so bili Albrecht Durer, Martin Luther, Walter von Cronberg, itn. Nemci, čeprav takrat tako kot Slovenije tudi Nemčije ni bilo. Torej od kod pravica nekoga imenovati Nemec, če pa je bil dejansko Bavarec, Prus ali kaj povsem tretjega!? Zakaj torej profesor lastnemu narodu očita tisto, kar drugi počno brez vseh zadržkov? Zakaj je torej lahko Luter Nemec, Herberštajn pa ne more biti Slovenec? A to je šele pričetek manipulacije. Ko odgovarja v intervjuju na vprašanja o slovenstvu je imel na razpolago, da po lastni presoji presodi o argumentih za sporočeno tezo. Profesor se je odločil, da bo izbral Žigo Herbersteina. Zakaj ni recimo izbral Turjaških, Lenkoviča, Juriče, Črnomaljskih, Trubarja in še bi lahko našteval, mnoge, iz te prav posebno zanimive protestantske dobe, ki bo v prihodnosti dobila novo zgodovinsko oceno. Res je kot pravi profesor, zgodovino lahko interpretiramo na različne načine in to on tudi počne, na sebi svojstven način! Če pomislim na njegove interpretacije okoli knežjega kamna, Linhartove zgodovine, … si ne morem kaj, da bi se ne vprašal, katerega naroda zgodovinar je gospod Štih!? Kako je mogoče, da univerzitetni profesor, pedagog bodočih slovenskih zgodovinarjev izraža na vsakem koraku tako protislovensko zgodovinsko misel? Ali je bil Žiga Herberstein Kranjec? Bil še posebno po materini strani z globokimi koreninami. Ali je bil ponosen na svojo domovino? Renesančnemu plemiču je bila dežela in rod iz katerega je izhajal sveta! Dojemanje pripadnosti si je moč prebrati v mnogih virih, ki so spisani tudi v drugačnih jezikih kot sta latinščina in nemščina. Čehi, Moravci, Slavonci, Dalmatinci, Velikopolci, itn. so to prav tako jasno izražali kot Kranjci, Štajerci ali Korošci. In vse to g. Štih zamolči, njegova interpretacija pa je verjetno nepolitična !!?? Daleč od tega!! Gospod Štih politično manipulira, to lahko brez vseh zadržkov rečemo, saj se to razbere iz njegovih intervjujev. Je torej zgodovinar ali politik?
Danes se hvala bogovom zdi, da se je ob uradnem zgodovinopisju rekrutirala tudi "laična" zgodovinska stroka. Z navdušenjem spremljam žar s katerim se je zagnala na delo in lahko rečem, da jim vse priznanje. Verjetno bo potrebno v prihodnosti nekaterim prebrati še kakšne knjige in se naprej izobraževati. Prepisovanja iz nemških knjig in diktati avstrijskih zgodovinarjev v prihodnosti ne bodo več dovolj! Počakajmo pa tudi na izid Zgodovinskega atlasa. Morda nas bodo presenetili! Sicer pa nam ostane to kar že počnemo, pišemo zgodovino lastnega stanu in rodu. Stanu hlapcev pa pustimo, da si še naprej piše svojo!
Ljubljana, 03. 05. 2011
Vratislav
|
|
|
|
|
|
