|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da ima klekljanje čipk, ki že od nekdaj velja za višek znanja in spretnosti v ročnih delih tudi v naših krajih dolgoletno tradicijo? Najbolj znana je gotovo idrijska čipka, kateri po zgodovinskih zapisih lahko sledimo več stoletij nazaj. Med drugim je bila v Idriji že 1876 ustanovljena samostojna čipkarska šola, dandanes pa tradicijo idrijske čipke občani nadaljujejo z vsakoletnim tradicionalnim mednarodnim čipkarskim festivalom.
|
|
Politična korektnost proti svobodi izražanja
Dr. Matevž Tomšič, sociolog in politični analitik
Posameznikova pravica, da svobodno izraža svoja stališča, je zagotovo ena najpomembnejših civilizacijskih pridobitev in sodi med tiste značilnosti, ki zahodno družbo razlikujejo od ostalih in ki delajo življenje v njej bolj prijetno. Gre za pravico, ki je neodtujljiva in jo ščitijo institucije pravne države - seveda le dotlej, ko ne prestopi ustavnih okvirov, torej dokler ne pride do njene zlorabe (v smislu spodbujanja sovraštva do določenih posameznikov ali skupin).
Svobodo izražanjo so vselej zatirali vsakršni avtoritarni sistemi. Prav avtonomija kritičnega posameznika je namreč predstavljala tisto silo, ki je spodkopavala (in običajno v končni fazi tudi spodkopala) njihovo na videz trdno zgradbo. Vendar tudi v demokraciji ta svoboda ni nekaj samoumevnega, saj je pogosto pod udarom različnih ekskluzivistov, prepričanih o edinozveličavnosti njihove lastne resnice. Na Zahodu je v zadnjem času izpostavljena omejevanju predvsem v imenu tako imenovane politične korektnosti. Ta je bila sprva zamišljena kot zaščita pred verbalnim in drugim omalovaževanjem različnih deprivilegiranih manjšin.Vendar se je izrodila v sredstvo miselne kontrole in izločanja “neprimernih”, to je “nenaprednih”, “reakcionarnih”, “konzervativnih” itd. idej iz javnega diskurza.
Glavni problem pri politični korektnosti je ideološka pristranskost v določanju, kaj je primerno in kaj ne. Kot “merilo” neprimernosti namreč pogosto ne nastopata dejanska sovražnost in agresivnost določenega govora, ampak njegova idejna neskladnost s stališči “političnih korektnežev”, ki praviloma pripadajo kateri od variant levičarstva.
Do tovrstne represivne manifestacije politične korektnosti je prejšnji teden prišlo v srcu združene Evrope Bruslju, ko je njegov socialistični župan prepovedal protestni shod proti islamizaciji Evrope, organiziran ob šesti obletnici samomorilskih napadov na New York in Washington. In ko je policija grobo obračunala z miroljubnimi protestniki (med katerimi so bili tudi parlamentarci iz različnih evropskih držav), ki so ne glede na prepoved izkoristili pravico do javnega izražanja svojih pogledov. Tovrstna prepoved je bila v popolnem nasprotju z deklariranimi načeli svobodoljubne Evrope. Čeprav se s stališči nekaterih organizatorjev in udeležencev o islamu in muslimanih nikakor ni mogoče strinjati, saj temeljijo na predsodkih in posplošenem zavračanju, pa ni mogoče zanikati pravice ljudi, da izrazijo svoje stališče o takšnem vprašanju, kot je položaj islama v sodobni Evropi.
Glavni organizator shoda je bila stranka Vlaams Belang (Flamski interes), ki jo resda nekateri uvrščajo na skrajno desnico, vendar gre za legalno politično organizacijo, kar pomeni, da s svojim delovanjem (do sedaj) ni prestopila ustavnih okvirov. Po številu glasov, dobljenih nazadnjih volitvah, je to tretja največja stranka v Belgiji in druga največja v flamskem delu države, kar pomeni, da njena stališča uživajo precejšnjo podporo med Flamci (stranka se ne nazadnje zavzema za flamsko neodvisnost, kar zagotovo ni nelegitimen politični cilj). Tudi smoter protesta, to je nasprotovanje islamizaciji evropske družbe, je nekaj povsem legitimnega, pa naj si o tem kdo misli karkoli. Če je lahko pred kratkim na desettisoče ljudi protestiralo proti povečevanju vpliva islama v Turčiji, deželi, kjer je islam prevladujoča religija, potem v Evropski uniji ne bi smelo biti drugače. Argument, da naj bi dogodek ogrozil varnost, se je izkazal za neverodostojnega, saj so se udeleženci shoda obnašali nenasilno. Drugače od mnogih demonstracij, ki jih organizirajo različne levičarske in antiglobalistične skupine, saj jih pogosto spremlja divjanje protestnikov z uničevanjem lastnine državljanov. A očitno so takšni protestniki “politično ustrezni”, saj so borijo za “prave cilje”. Četudi ob tem zažgejo kakšen avto ali izropajo kakšno trgovino. Na delu je torej ideološko motivirano selekcioniranje, ki z dejanskimi grožnjami javnemu redu in blaginji nima nobene zveze. Morda bi tisti, ki bi denimo želeli organizirati shod v podporo islamizaciji Evrope, lažje dobili dovoljenje zanj - saj vendar predstavljajo “ogroženo manjšino”.
Takšen diktat politične korektnosti zbuja vedno večji odpor pri prebivalcih Evropske unije. Izraz tega je priljubljenost, ki jo uživa novi francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Je namreč eden redkih politikov, ki si upa tiste, ki terorizirajo svoje someščane, jih pretepajo in uničujejo njihovo premoženje, poimenovati s pravim imenom - sodrga. To so mu varuhi politične korektnosti strašno zamerili, pri čemer so močno potvorili kontekst, v katerem je izrekel to oznako. Nikakor se ni namreč nanašala na vse priseljence iz francoskih predmestij, kot so mu skušali podtakniti. Nasprotno, to oznako je izrekel prav v pogovoru s predstavniki teh priseljencev, nanašala pa se je zgolj na tiste njihove sosede, ki so jih s svojim nasiljem ustrahovali. Prav običajni miroljubni priseljenci in njihovo imetje so bili glavne žrtve divjanja, ki je pred dvema letoma pretresalo Francijo - in ne razni salonski levičarji, ki so dogajanje spremljali iz svojih varnih stanovanj v središču Pariza.
Takšna dvojna merila so močno zakoreninjena tudi pri nas oziroma so zaradi izrazite dominacije ideološkega levičarstva v javnem prostoru še bolj izrazita kot drugod. Tako se ene izraze nestrpnosti ali celo sovražnosti presoja povsem drugače od drugih druge. Ko je pred časom poslanec Zmago Jelinčič izvedel svoj protiromski verbalni pogrom v oddaji Piramida, je izzval upravičeno zgražanje javnosti, sodno ovadbo in izločitev iz nadaljevanja oddaje. Vendar si je prejšnji teden igralec Matjaž Javšnik privoščil podoben izpad, le da tokrat proti drugi tarči - Američanom (izjave v stilu: Američani so neumneži, iz Amerike nikoli ni prišlo nič dobrega itd.). Pa ni bilo nobenega odziva, nobenega zgražanja dežurnih varuhov tolerance, nobene izločitve iz nadaljnjega tekmovanja. (Da, v oddaji je zmagal, tako kot tudi prej Jelinčič, kar veliko pove o stanju diskurzivne kulture na Slovenskem.) Seveda, tarča je bila tokrat bolj “politično sprejemljiva”. Antiamerikanizem je pač stalnica (levega) dela slovenske in evropske javnosti. Res je, nestrpnost zoper neko manjšino ima lahko bistveno usodnejše posledice od nestrpnosti zoper najmočnejšo nacijo na svetu. Vendar pa v etičnem smislu med obema ni bistvene razlike.
Ideološko motivirana politična korektnost, ki prinaša izganjanje nezaželenih tem iz javnega življenja in stigmatizacijo njihovih nosilcev, povezana z moralno dvoličnostjo, pomeni spodkopavanje temeljnih vrednot, na katerih naj bi temeljila sodobna evropska družba. Pomeni pa tudi opogumljanje tistih, ki si dejansko želijo njenega uničenja.
|
|
|
|
|
|
