|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenija tudi dežela gozdov? Več kot 56% površine Slovenije pokriva gozd, kar jo uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi! Slovenija je izjemna tudi po tem, da za razliko od večine ostalih držav, v njej delež gozda v zadnjih desetletjih narašča.
|
|
Črni panter je nedvomno znamenje, ki je izšlo iz stare slovenske Karantanije
Črnega panterja so leta 2009 uradno opredelili kot znamenje posebnega javnega pomena na ravni Slovenije. Kot takšnega ga je razglasilo Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je v svoji sodbi št. U2369/2008-14, z dne 15. 9. 2009 navedlo tole: »Črni panter izhaja še iz časov Karantanije, najstarejše in najpomembnejše plemenske kneževine v vzhodnoalpskem oziroma slovenskem prostoru od 7. do začetka 11. stoletja. Kot svojega ga uporablja tudi Specialna enota slovenske policije in ima na ravni Slovenije poseben javni pomen.«[op.1]
znak Specialne enote slovenske policije z rdečim karantanskim panterjem
Črni panter je skupaj z mečem tudi osrednje znamenje v znaku Poveljstva sil Slovenske vojske. Okrog znamenja v krogu sledi napis Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Slovenska vojska, Poveljstvo sil. S tem je Črnemu panterju vrnjena njegova prvobitna zgodovinska vloga, saj je v slovenski Karantaniji najprej predstavljal bojni znak.
Znak Poveljstva sil Slovenske vojske s Črnim panterjem ter napisom Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Slovenska vojska, Poveljstvo sil
Črni panter je tudi element znaka Generalštaba Slovenske vojske
Nekateri »slovenski« zgodovinarji poskušajo sistematično izničiti vlogo in pomen Črnega panterja za zgodovino slovenskega naroda, navkljub odločbi Upravnega sodišča Republike Slovenije. Trdijo celo, da je bil Črni panter rodbinski grb Španhajmov/Spanheimov[op.2] in naj ne bi predstavljal zgodovinskega znamenja vojvodstva Karantanije, niti na njenem zgodovinskem pravu utemeljenega mlajšega vojvodstva Koroške. [op.3] V članku Mitološke prikazni – Karantanski panter sploh ni bil karantanski, Andrej Pleterski, arheolog in zgodovinar, zaposlen na Inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, trdi naslednje: »Panter izvira iz grba fevdalne družine Spanheim iz 12. stoletja. Res je, da je omenjena družina takrat živela na Koroškem, nima pa nobene zveze z nekdanjo Karantanijo.«
Trditev Pleterskega je napačna in zavajajoča, glede na njegovo zaposlitev in izobrazbo (doktor zgodovine), pa ne moremo govoriti o neznanju, temveč zgolj o namernem ponarejanju dejstev in o namernem zavajanju. Enako velja za zgodovinarja Petra Štiha, ki v istem članku trdi: »V virih ni izpričana absolutno nobena povezava tega znaka s staroslovansko Karantanijo.« V zvezi s to Štihovo izjavo moramo seveda dodati, da Črni panter resnično nima nobene povezave s staroslovansko Karantanijo, saj takšna dežela sploh nikdar ni obstajala. Karantanija je namreč bila izključno slovenska in nikdar »slovanska« dežela. Poimenovaje »slovanska dežela« predstavlja tipičen anahronizem, saj Štih uporablja pojem, ki je nastal šele v 19. stoletju in ga nekritično oziroma napačno in neznanstveno prenaša v obdobje med 7. – 12. stoletjem, česar si noben resen zgodovinar ne bi smel dovoliti. Tudi v njegovem primeru ne more biti govora o neznanju, temveč gre za očitno sabotažo in odkrito protislovensko delovanje.
Predstavljene laži in očitne manipulacije obeh zgodovinarjev zanikajo ohranjeni zgodovinski viri.
Da Črni panter dejansko ni bil rodbinsko znamenje Španhajmov/Spanheimov, dokazujejo naslednja dejstva:
1. Prva izpričana upodobitev Črnega panterja iz leta 1160 se nanaša na pečat Otokarja III. Travenskega, mejnega grofa v Karantanski krajini. Na njegovem pečatu se pravzaprav že nahaja napis Štajerska krajina (marchio Stirensis). Otokar III. Travenski (von Steier) ni pripadal rodbini Španhajm. [op.4]
Pečat krajnika Otokarja III. Travenskega iz leta 1160 s Črnim panterjem na ščitu
2. Panterja imajo v svojem pečatu goriški grofje, ki niso pripadali rodbini Španhajm, njihov sedež pa tudi ni bil na ozemlju vojvodstva Koroške. [op.5] So pa bili Goriški grofje palatini (kraljevi namestniki) Karantanije in pozneje tudi Koroške, zato je razumljivo, da so imeli v svojem pečatu Črnega panterja. Črni panter je izpričan v pečatu Mainharda II. Goriškega (1183-1232). [op.6]
Del pečata grofa Mainharda Goriškega med leti 1220-1232, na katerem sta vidna konj in grofov ščit s Črnim panterjem. Mainhard Goriški je bil tedaj palatin vojvodine Koroške (iudex provincialis), palatinat pa je izviral iz starega vojvodstva Karantanije.
3. Štajerski maršal Harrand I. Wildonski je leta 1195 v svojem pečatu imel Črnega panterja upodobljenega na drogu kot bojno znamenje. [op.7] Maršal Wildonski ni pripadal rodbini Španhajm, Wildon pa je štajersko in ne koroško mesto.
Pečat štajerskega maršala Herranda I. Wildonskega (okrog 1195) s »plastičnim« Črnim panterjem na drogu, ki predstavlja bojni znak še iz predgrbovnega – karantanskega obdobja
4. Drugi štajerski in obenem tudi avstrijski vojvod Leopold VI. Slavni, ima leta 1205 pečat z upodobljenim bojnim praporom. Na njem se nahaja Črni panter. Leopold pripada rodbini Babenberg in ne Španhajm, Avstrija in Štajerska pa sta bili takrat že samostojni vojvodstvi, enako kot tudi Koroška. Črni panter se nahaja tudi na njegovem pečatu iz leta 1214. [op.8] Še bolj zanimiva sta novčna dvojna pečata vojvoda Leopolda VI. Slavn ega iz leta 1217. [op.9] Na eni strani je na vojvodovem ščitu upodobljen znak Črni panter (Štajerska), na drugi strani pa je na vojvodovem ščitu upodobljen orel (Avstrija). Vojvod drži v roki prapor na katerem je podoba Črnega panterja, ki predstavlja insignijo [op.10] stare Karantanije.
Novčni, dvojni pečat štajerskega in avstrijskega vojvoda Leopolda VI. Slavnega iz leta 1217. Vojvod drži v roki prapor s Črnim panterjem, ščita pa se razlikujeta – orel (Avstrija) in Črni panter (Štajerska)
5. Okrog leta 1246 je prišlo do spora med vojvodstvom Koroško in vojvodstvom Štajersko, ker sta obe uporabljali enak grb – Črnega panterja. Stanje je bilo za tedanje obdobje zelo nenavadno. Obe vojvodstvi sta imeli enak grb in enak bojni prapor – Črnega panterja, saj je to znamenje izhajalo iz prvotne Karantanije, pa tudi obe novi vojvodstvi sta izšli iz nje. Že to dejstvo samo po sebi jasno kaže, da Črni panter ni bil nikakršen »rodbinski grb Španhajmov«. Kraljevo sodišče je razsodilo, da je Koroška starejše in prvotno vojvodstvo, ki predstavlja neposredno nasledstvo vojvodstva in zgodovinskega prava Karantanije, zato je lahko obdržala grb in prapor s Črnim panterjem, Štajersko vojvodstvo pa je moralo grb in prapor spremeniti. Ker ni hotelo zamenjati svojega znamenja, je zato zgolj spremenilo njegove barve. Tako je takrat nastal Beli panter na zelenem polju, ki je grb avstrijske zvezne dežele Štajerska še dandanes. [op.11]
Štajerski Beli panter na zelenem ščitu, ki je v teh barvah prišel v uporabo med leti 1246 in 1260; upodobitev tega štajerskega grba je iz 16. stoletja
6. Pečata očeta Bernarda, koroškega vojvoda in njegovega sina Urha III. (Ulrika III.) na isti listini, drug ob drugem dokazujeta, da v primeru grba Črnega panterja zagotovo ne gre za rodbinski grb. Leta 1147 ima Urh III. v svojem pečatu napis »SIGILLVM VLRICI FILII DVCIS KARINTHIE«, kar pomeni pečat Urha, sina vojvoda Koroške. Če bi bil grb s Črnim panterjem rodbinski grb Španhajmov, bi bil tudi sin Urh III. uporabljal enak grb. Toda Urh (Ulrik) III. uporablja drugačen grb, pri tem pa posebej izpostavlja, da je sin vojvoda Koroške. Ko je bil Urh III. po očetovi smrti ustoličen (1256) in je sam postal vojvod Koroške, tega grba več ni uporabljal, temveč je tedaj znova uporabljal grb s Črnim panterjem. [op.12] To je dokaz, da je smel grb s Črnim panterjem uporabljati zgolj vojvod Koroške, ker je šlo za deželno insignijo, ne za rodbinsko. Ker ni šlo za rodbinski grb, ga ni smel uporabljati niti njegov sin, ta pa je pridobil to pravico šele potem, ko je bil ustoličen. Uporabljal ga je vse do svoje smrti leta 1269.
Pečat Urha (Ulrika) III. Koroškega z dne 17. 2. 1253, ki ga je uporabljal med leti 1247 in 1256; pozneje je tak grb znova uporabil češki kralj Otokar II. Přemysl in po njegovi »zaslugi« je postal grb vojvodstva in dežele Koroške
Vsekakor je zanimivo, da je sedanji grb Koroške dejansko takšen, kot ga je leta 1247 uporabljal Urh III. Koroški/Spanheim. Ko je vojvod Urh III. Koroški leta 1269 umrl, je za njim na Koroškem zavladal češki kralj Otokar II. Přemysl. Prevzel je prejšnji Urhov grb in ga začel uporabljati kot koroški deželni grb, ki je takšen ostal vse do danes. Kralj Otokar je to očitno storil zato, ker je bil obenem tudi Štajerski vojvod, Štajerska pa je v svojem grbu prav tako imela panterja. Verjetno je s tem hotel pokazati, da kot kralj ne priznava odločitve drugega kraljevega sodišča iz leta 1246. Naslednji koroški vojvod, ki je uradno uporabljal novi koroški grb je bil Mainhard IV. Goriško-Tirolski, ki je bil ustoličen leta 1286.
pečat vojvoda Urha III. Koroškega iz leta 1261, na katerem je na ščitu znova upodobljen Črni panter, znak vojvodstva Koroške; vojvod ima na čeladi karantansko dragotino – šop pavjih peres
pečata očeta (vojvoda Bernarda) in sina (Urha III.) na isti listini, ki jasno pričata, da Črni panter ni bil rodbinski grb Španhajmov
7. Albert I. Habsburg, ki je dejanski začetnik, njegova soproga Elizabeta Goriška pa mati habsburške dinastije, je prav tako uporabljal prapor s Črnim panterjem, kot je razvidno iz njegovega velikega pečata iz leta 1287. Habsburžan ni pripadal rodbini Spanheim/Španhajm.
veliki pečat (1287) Alberta I. Habsburškega s krožnim napisom, ki našteva vojvodove naslove: »Po božji volji vojvod Avstrije in Štajerske, grof v Habsburgu in Kyburgu«. Vojvod je upodobljen v viteški opravi, in nosi čelado s šopom pavjih peres, ki so izvirno karantanska dragotina (čeladni okras), šele kasneje postanejo avstrijska. V levici drži avstrijski ščit, na vratu njegovega konja je upodobljen štajerski ščit s (karantanskim) panterjem, na boku konja pa habsburški ščit z levom. Vojvod drži v desnici – to pa je bistvenega pomena – prapor s podobo panterja, ki predstavlja znamenje ali insignijo dežele.
Ščit s panterjem (Črnim in Belim) predstavlja od vsega začetka deželo oziroma vojvodstvo in nikakor vladarjeve rodbine. To nam zraven že opisanega primera pečata koroškega vojvoda Bernarda in njegovega sina Urha III., dokazuje tudi dogodek iz leta 1260, ko so Štajerci s svojim praporom z Belim panterjem, šli na pomoč češkemu kralju Otokarju II., v boju proti ogrskemu kralju Beli IV., ki je bil dejansko njihov zakoniti vladar in celo deželni knez v Gradcu.
Zgoraj navedena dejstva tudi dokazujejo, da je obstajala nedvomna povezava med znamenjem Črnega panterja in zgodovinskim vojvodstvom Karantanijo. V kolikor temu ne bi bilo tako, namreč različna vojvodstva, ki so nastala iz stare Karantanije, ne bi imela enakega znamenja v pečatu, na praporu in na ščitu. Videli smo lahko, da je bil Črni panter v 12. stoletju, ko je razpadlo vojvodstvo Karantanija, [op.13] znamenje, ki so ga uporabljali vojvodi, grofje, maršali in gospodje Koroške, Goriške, Štajerske, Krajnske in Vzhodne krajine/Avstrije. Vse navedene dežele so bile namreč pred tem vključene v starem vojvodstvu, v 9. stoletju tudi kraljestvu Karantaniji (regnum Carantanum, in Carentariche).
Če so njihovi predstavniki še v 13. stoletju uporabljali enako znamenje – Črnega panterja – je bilo to lahko zgolj zato, ker je le-ta predstavljal skupno znamenje še pred razpadom vojvodstva Karantanije, česar so se očitno dobro zavedali. S tem je trditev Petra Štiha, da med staro Karantanijo in znamenjem Črnim panterjem ni nobene povezave, povsem jasno ovržena.
Že pred obdobjem heraldike ali grboslovja (pred 12. stoletjem) so plemena, narodi/ljudstva in njihovi voditelji uporabljali svoja znamenja, le da jih niso postavljali na ščite. Zato pa so uporabljali prapore in bojne znake, ki so jih poznali že Rimljani. Uporaba praporov kraljev in vojvodov je izpričana tudi v 9. stoletju, npr. za kralja Ludvika III. (3. 8. 881), ter v 10. stoletju pri kronanju cesarja Otona III. (21. 5. 996), ko je prapor nosil vojvod Konrad. [op.14]
Povsem logično je, da so tudi v stari slovenski Karantaniji, ki je predstavljala ozemeljski in kulturni prehod iz nemških v italijanske dežele, stoletja pa je bila v sestavi Rimskega in Svetega rimskega cesarstva, poznali bojne znake in prapore. Glede na poznejšo razširjenost zlasti prapora, pa tudi pečata in ščita s podobo Črnega panterja na območju nekdanje Karantanije, je moč upravičeno sklepati, da je znamenje starodavno. Dejstvo, da je bila stara Karantanija od ustanovitve vključena v Sveto rimsko cesarstvo in da je imela v njem poseben položaj plemenske kneževine (palatinat), v kateri je veljalo slovensko pravo (institutio Sclavenica, Slavica lex), kaže tudi na to, da je morala imeti svoje znamenje – prapor in bojni znak. To znamenje se je takoj po pojavu heraldike znašlo tudi na ščitih, zato ga uporabljajo Goriški grofje (palatini), vojvodi Koroške in vojvodi nekdanje Karantanske krajine – vojvodstva Štajerske ter na praporu tudi vojvodi Vzhoden krajine – Avstrije.
Konec 19. stoletja je Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, o deželnem grbu Štajerske – Belem panterju – napisal eno najbolj obsežnih obravnav, kadarkoli posvečenih kakšnemu deželnemu grbu. Znamenje v grbu – panterja – krajnika Otokarja III. Travenskega je označil kot prastari vojaški znak. Po njegovem mnenju je štajerski panter samo člen v nizu prednikov grbov s panterjem, ki jih je bilo moč najti na južnonemškem in zgornjem italijanskem področju. Siegenfeld je ob tem načrtno izpustil omembo slovenskega področja oziroma območja starega slovenskega vojvodstva Karantanije. Čeprav v naslovu svoje knjige govori o bavarsko-karantanskem prostoru, predstavlja zanj to območje le »južnonemško področje«, kar nikakor ne ustreza niti zgodovinskim dejstvom niti resnici. Stara Karantanija, kot slovensko plemensko kraljestvo, kneževina ali vojvodstvo se je v letih med 7. in 12. stoletjem razprostirala vse od Bavarske do Hrvaške ter od Ogrske do reke Mincio na zahodu Veronske krajine. Prav na tem področju je moč najpogosteje najti podobe panterja vse od situlske umetnosti okrog 600 let pred našim štetjem[op.15], do kamnitih podob in nakita v obdobju značilne karantanske kotlaške/ketlaške kulture.
Da je bil panter značilno znamenje na ozemlju Norika in poznejše Karantanije, kažejo tudi številne najdbe vklesanih panterjev. Med najlepše ohranjenimi in najznamenitejšimi najdenimi panterji sta vsekakor panterja iz 2. stoletja, vzidana nad vhodom v cerkev pri Gospe Sveti. Podobno simboliko najdemo tudi še v številnih drugih krajih po Koroškem in Štajerskem.
Gospa Sveta (Maria Saal): kamen nad vhodom v stolnico iz 2. stoletja. Na njem je drevo življenja, ki rase iz posode milosti. Obdajata ga panterja, ki držita v šapah rog izobilja.
Napako Siegenfelda, je opazil Jožko Šavli in Črnega panterja v svojem članku z naslovom Črni panter, najstarejši karantanski grb prvič predstavil Slovencem v publikaciji Glas Korotana, številka 7, Dunaj, 1981. Ko se je vedenje o Črnem panterju, najstarejšem slovenskem grbu iz stare Karantanije razširilo med Slovence, so ga nemudoma napadli tedaj še javno komunistično usmerjeni zgodovinarji iz SAZU. Vse od takrat Črnega panterja vseskozi napadajo, po pravilu brez kakršnihkoli argumentov. Kakor da to še ne bi bilo dovolj, skušajo v slovenski javnosti predstaviti Črnega panterja kot nacistično znamenje, čeprav med njim in nacizmom ne obstaja nikakršna povezava. Posledično naj bi bili vsi, ki uporabljajo ali nosijo grb s Črnim panterjem – nacisti, kar je popoln nesmisel. V kategorijo tovrstnih napadov sodi tudi zgoraj omenjeni članek Erika Valenčiča.
Seveda se ob tem postavlja logično vprašanje – ali je sploh mogoče, da doktorji zgodovinske znanosti, ki se vse življenje ukvarjajo zgolj z zgodovino, in jih zato drago plačujejo slovenski davkoplačevalci, zgoraj navedenih dejstev v resnici ne bi poznali? Naš odgovor se glasi – kaj takšnega je povsem nemogoče, saj bi morali resni zgodovinarji pri svojih sklepih upoštevati vsa znana in dosegljiva dejstva. V primeru Pleterskega in Štiha temu ni tako, oba dokazano selektivno obravnavata ohranjene zgodovinske vire (tiste, ki jima ne ustrezajo, preprosto ignorirata), njuni sklepi pa so posledično dejansko napačni in manipulacijski. V primeru obeh zgodovinarjev gre torej za očitno namerno ravnanje, to pa je moč označiti zgolj za sabotažo in kot načrtno protislovensko početje.
V kolikor se bo tako početje še nadaljevalo, bomo v skladu z obstoječim pravnim redom Republike Slovenije izvedli tudi ustrezne kazenske ovadbe, saj predstavlja slovenska zgodovina narodno kulturno dediščino ter javno dobro, zaščiteno tako z Ustavo RS (73. člen), kot tudi s Kazenskim zakonikom (165., 257. in 258. člen).
Opombe:
[op.1] Upravno sodišče Republike Slovenije, sodba št. U2369/2008-14, z dne 15. 9. 2009
[op.2] Opomba avtorja: Uporabljam poslovenjeno ime Španhajm, čeprav je v slovenskem zgodovinopisju v glavnem v uporabi nemško ime Spanheim. Čehi za razliko od Slovencev niso obremenjeni z nemško interpretacijo zgodovine, zato Španhajme imenujejo preprosto Korutansky. Morda gre v imenu Spanheim celo za Gospodedomače, kar bi pomenil slovenski prevod besed Span (gospod) in heim (dom).
[op.3] VALENČIČ, E.: Mitološke prikazni – Karantanski panter sploh ni bil karantanski, elektronski vir: http://www.mladina.si/50763/mitoloske-prikazni/, Mladina, št. 22, 3. 6. 2010 [dostop 28. 12. 2013];
[op.4] ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 255, slika pečata; glej tudi von SIEGENFELD, A.: Das Landeswappen der Steiermark, Gradec/Graz, 1900
[op.5] MAL, J.: Osnove ustoličenja karantanskega kneza, v Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, letnik XXIII, Ljubljana : Muzejsko društvo za Slovenijo, 1942, str. 9: »Iz okolnosti, da so goriški grofje imeli v začetku 13. stoletja v svojem pečatu panterja, je sicer P. Puntschart sklepal na njihov koroški palatinat, ki da ni bil samo titularnega značaja, …«
[op.6] ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 187, slika pečata
[op.7] ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007,
[op.8] ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 258, slika pečata
[op.9] ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 259, slika pečata
[op.10] Opomba avtorja: Insignije so skupek znamenj stanu, časti ali oblasti, izraz pa prihaja iz latinščine – insignia (signum – znak, znamenje).
[op.11] SIEGENFELD, A., R., A.: Das Landeswappen der Steiermark. Entstehung der Landswappen, Entwicklungsgeschichte des heraldischen Panthers und Geschichte des Wappens der Steiermark im Rahmen der bajuwarisch-carantanischen Panthergruppe, Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark : Bd. 3, Gradec/Graz : Historischen Landes-commission für Steiermark : Verlags Buchhandlung Styria, 1900, str. 165-168
[op.12] Das Kärntner Landeswappen, elektronski vir: http://www.genealogy.at/deutsch/landeswappen.htm [dostop 29. 12. 2013]»Ulrich III. führt in seinen seit 1247 vorkommenden Siegeln, in deren Umschriften er sich "Sohn des Herzogs von Kärnten" (SIGILLVM VLRICI FILII DVCIS KARINTHIE) nennt, den gespaltenen Schild, darin vorn drei Löwen übereinander, hinten ein Balken. Die Zahl der Löwen ist (selbstverständlich behufs Ausfüllung des Raumes) auf drei erhöt. Als er nach dem Tode seines Vaters (1256) selbst die Regierung des Landes übernommen hatte, nahm er alsbald den Pantierschild wieder auf. Er bekräftigt 1257 eine auf dem Schlosse in Carniola bei Werdeneck gegebenen Urkunde [Mon. boica V, 47] mit seinem Reitersiegel, in welchem der Reiter, nach rechts gekehrt am linken Arm den Pantierschild, in der rechten Hand eine Lanzenfahne (deren Bild nicht erkennbar ist), auf dem Helme ein aus sieben langen Federn zusammengesetztes Kleinod trägt. Eine Zeichnung des Siegels nach einem Abdrucke von 1269 gibt den Helm gekrönt, mit dem Federkleinod, in welchem jedoch Pfauenfedern nicht erkennbar sind [siehe Wappentafel oben].
[op.13] Opomba avtorja: Furlanska krajina se je iz vojvodstva Karantanije izločila leta 1077, Vzhodna krajina/Avstrija leta 1156, Veronska krajina 1167, Istrska krajina 1173 in Štajerska leta 1180, Krajnska pa je bila vseskozi podložna koroškemu vojvodu in je postala vojvodstvo šele leta 1364.
[op.14] SIEGENFELD, A., R., A.: Das Landeswappen der Steiermark. Entstehung der Landswappen, Entwicklungsgeschichte des heraldischen Panthers und Geschichte des Wappens der Steiermark im Rahmen der bajuwarisch-carantanischen Panthergruppe, Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark : Bd. 3, Gradec/Graz : Historischen Landes-commission für Steiermark : Verlags Buchhandlung Styria, 1900, str. 9
[op.15] Opomba avtorja: Panterja so častili že Etruščani, med značilne upodobitve pa sodi prizor iz grobnice pri mestu Tarquinia, kjer je narisan prizor veseljačenja, nad njim pa sta podobi dveh panterjev (okrog 400. pred našim štetjem). Glej CASTAGNOLI, F., [et al.]: Enciclopedia dell' Arte Antica, Rim 1965, str. 19 in ŠAVLI, J.: Črni panter – najstarejši karantanski grb, v Glas Korotana, št. 7. Dunaj/Wien, 1981, str. 43
V Mariboru, 2. 1. 2014
Andrej Šiško
|
|
|
|
|
|
