|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
YOU GOT PWND
|
|
Vemo kdo smo in zato ne potrebujemo raziskovalcev, ki žalijo slovenski narod ter jim ni prav nič jasno - odgovor Jezerniku
Božidar Jezernik, profesor etnologije in kulturne antropologije na ljubljanski filozofski fakulteti ter vodja programske skupine, ki jo financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, je v intervjuju objavljenem v sobotni prilogi Dela (7. 3. 2015) z naslovom Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo (op. 1), izjavil celo vrsto neresnic, netočnih podatkov in povsem zavajajočih sklepov. Takšno početje je nevredno akademskega naslova, obenem pa je povsem nesprejemljivo, da z davkoplačevalskim denarjem državljanov Slovenije plačujemo šestnajstletne projekte, z več kot očitno poraznimi in slovenskemu narodu sovražnimi rezultati.
Jezernik je na vprašanje novinarke Pavlovčičeve: »Kdaj smo prvič uporabili izraz Slovenci? «, odgovoril:
»Pred letom 1848 Slovencev kot naroda ni bilo. Narod je bil povsem nova tvorba, povsem brez precedensa v preteklosti. Naši predniki so si morali sposoditi celo oznako zanj; vzeli so jo iz češčine: národ. « (op. 2)
Ker gre za skupino raziskovalcev, ki se že deset let ukvarja z identiteto/istovetnostjo Slovencev (op. 3) in ker jih vodi doktor, profesor Jezernik, je nemogoče in nedopustno, da ti raziskovalci ne bi poznali najstarejšega besedila v slovenščini – Brižinskih spomenikov (op. 4), kaj so sicer v desetih letih sploh počeli?
V prvem in v drugem Brižinskem spomeniku je zapisana beseda »národ«. V prvem Brižinskem spomeniku: »za vui? národ« (op. 5) – za ves narod, v drugem Brižinskem spomeniku pa: »Potom nanarodzlovuezki« (op. 6) – Potem na narod človeški. Zato je Jezernikova trditev: »Naši predniki so si morali sposoditi celo oznako zanj; vzeli so jo iz češčine: národ.«, več kot očitna neresnica! V kolikor temu ni tako, naj dr. Jezernik skupaj s svojo skupino raziskovalcev slovenski javnosti predstavi besedilo v češčini iz katerega bi si naj po njegovem naši predniki izposodili besedo národ. Davkoplačevalci imajo do tega vso pravico, saj so desetletne raziskave Dr. Jezernika in njegove skupine raziskovalcev plačane z njihovim denarjem.
Dr. Jezernik v svojem intervjuju tudi trdi, da »pred letom 1848 Slovencev kot naroda ni bilo«. Narod naj bi bil po njegovem »povsem nova tvorba, povsem brez precedensa v preteklosti«. V kolikor bi šlo res za precedens, kdo je potem mišljen pod izrecno navedenim in v slovenščini zapisanim izrazom »slovenski narod« sredi 17. stoletja ter v 18. stoletju, saj slovenskega naroda do sredine 19. stoletja naj ne bi bilo, kot trdi Jezernik?!
Nekaj primerov zapisa slovenski narod v slovenščini pred letom 1848 (op. 7):
1657, Molitvene knjižice: na hasen slovenskoga naroda – prvič je v tiskani knjigi v slovenščini izrecno omenjen slovenski narod in njegova korist – hasen, hasek!
1662, Zercalo Mariansko: slovenskoga naroda
1670, Dictionar ili reči slovenske: Slovenskoga Naroda, Slovenec, Slovenska zemlja, Slovenski
1674, Pervi Oča Našega Adama Greh: naši Slovenci, slovenskem našem jezikom
1696, Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov: Bilo je Slovenskoga Naroda oboružneh osemsto jezer; vse Slovenske primorske Narode; Slovenskoga Naroda
1727, Od za Kristusam hojejnja: Krajncom inu Slovencom; na slovenski jezik
1742, Lexicon Latinum: Istria, slovenskoga naroda deržava
1747, Red zveličanstva: Lublenomi Slovenskomi Narodi
1754, Vöre krščanske kratki navuk: med našim Slovenskim narodom
1783, Kniga molitvena: na hasek Slovenskoga naroda
1796, Mrtvečne pesmi: na hasek slovenskoga naroda
1821, Kniga molitvena: Na hasek slovenskoga naroda
1826, Sto cirkvenih ino drygih pobožnih pesmi med katolškimi kristjani slovenskega naroda na Štajarskem
1827, Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem .
Kdo so Slovenci, ki so v razlikovalnem smislu do Hrvatov, Nemcev in Ogrov izrecno omenjeni v zgodovinskih virih 16. in 17. stoletja, napisanih v slovenskem, nemškem ali latinskem jeziku, v nekaterih primerih povsem jasno kot nation – narod?
Primeri: (op. 8)
1578: keine nation aussgeschlossen sei vngarisch, windisch, croatisch – nobeden narod ni izključen, najsi bo ogrski, slovenski ali hrvaški;
1580: Alles Teutschen vnd Windischen – Vsi Nemci in Slovenci;
1580: Die Windischen vnd Croatischen – Slovenci in Hrvati;
1586: populi sclauonici – slovensko ljudstvo; nationem Sclauonicam – slovenski narod, nostra lingua patria & sclauonica – naš jezik, domovina in slovenska;
1593: der Croaten vund Windischen – Hrvati in Slovenci;
1614: viel Windische vnd Crabatische – veliko Slovencevin Hrvatov;
1628: nunc Gyurgek aliter Slovenci;
1639: Slovenskomu, Predavečkomu i Vlaškomu sinu/Szlouenzkomu, Predauechkomu y Vlaskomu szinu;
1642: na stanoviteh slovenskeh sinov prošnju;
1642: spomenutem Slovencemdopustimo se nastaniti v miru; rečeni Slovenci;
1642: /…/ vsegdar dva redovnika, jednoga za Nemce, drugoga za Slovenje i Horvate;
1651: je Slovenščina prepustila; vnogem našem Slovencem; vnogi naši Slovenci; Slovenskoga orsaga; našem Slovenskom Orsage; Brati Slovenskoga Orsaga; Slovenskem jezikom pisane; sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska; Slovenskim slovom; naše Slovensko Zagrebečko slovo; Kalendarium Slovenski;
1654: a beneficio della natione di Schiauonia – v korist naroda Slovenije.
1788: La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se – Slovenija kot različen in od Furlanije ločen narod, si vlada sama.
Na koga se nanašajo naslednji izrazi, če ne na Slovence oz. na slovenski narod?
15. stoletje: Carnioliae genitus, natio zlava mea est, kar v slovenščini pomeni: Krajnskega rodu, slovenskega naroda sem
1536: nationis Slavonicae et provinciae Carniolae –naroda Slovenskega v deželi Krajnski
1536: in audienda confessione nationis Slavonicae per seipsum – da slišiš izpoved slovenskega naroda samega (Oba zapisa iz leta 1536 se nedvomno nanašata na krajnske Slovence, meščane Lublane in Kranja v prvi polovici 16. stoletja, še preden je Primož Trubar izdal svojo prvo knjigo »lubim Slovencom«.)
1578: keine nation aussgeschlossen sei vngarisch, windisch, croatisch – nobeden narod ni izključen, najsi bo ogrski, slovenski ali hrvaški
1595: Krajnci inu Slovenci raven inu poleg druzih Folkov, … cejlo Sveto Biblijo … v našim pravim Slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo
1679: das Windische volkh – Slovensko ljudstvo
1679: vber die Windische nation – o Slovenskem narodu
1696: Vseh u spomenu ovom na več mestih Slovin i Slovencov ime, nemoj zato štimati, da bi po tom imenu samo onu stranu Slovenskoga Naroda razumil, kâ se mej Dravom i Savom ali takoj i Dunajem zaderžava, i osebujno još današnji Dan ime Slovin zahranja; neg i vse druge Orsage, ki se pod Illyriae imenom pri Gerkih i Latinih razumiju: a navlastito Pannoniu, kotera je mej Dravom i Dunajem, zovuči se oni ljudi i današnji dan Slovenci, i jezik svoj od starine slovenski, da su prem od nikuliko vremen s Ugri zmišani i njim vekšim delom podolžni.
Dr. Jezernik je izjavil tudi naslednjo neresnico: »Najbolj povedno pa je morda to, da si niti imena Slovenija ni izmislil Slovenec, ampak tujec Jurij Venelin, in to šele leta 1838. Če preberete Slovenija po rusko, je to Slavenija, torej dežela, kjer živijo Slovani ali Sloveni, ne pa Slovenci. « (op. 9)
Anton Vramec je živel in delal v 16. stoletju in je v svoji Kroniki, prvi slovenski tiskani zgodovinski knjigi, ki je bila natisnjena v Lublani leta 1578, v slovenščini zapisal ime Slovenija. Ime Slovenija je Vramec v štajerski narečni obliki Slovenijeh/Szlouenieh zapisal osemkrat Vramec podobno kot Trubar, uporablja obe narodni imeni ali etnonima, tako Sloveni kot tudi Slovenci. Toda, če je pri Trubarju ime Slovenec mnogo pogostejše kot ime Sloven, je pri Vramcu prav nasprotno. Ime ali etnonim Sloveni (Zloven, Zloueni ali Zlouenia) omenja desetkrat, ime Slovenci (Szlouenczi) pa dvakrat. Pridevnik slovenski (Kral, Ban, Herceg ali vojvod, Orsag ali dežela, kraljestvo, zemla, Biskup ali škof) omenja 20-krat oziroma 21-krat, če zapis »Slovensku zemlu i Orsag« upoštevamo kot dva zapisa pridevnika slovenski. Deželo ali Kraljestvo Slovenijeh Vramec navede skupno osemkrat, zato je jasno, da gre za domač pojem in ime, ki ga dobimo s preprostim odgovorom na vprašanje: Kako je ime deželi v kateri živijo Sloveni/ci? Odgovora sta seveda možna dva in oba je Vramec zapisal v svoji Kroniki: Slovenija/Slovenijeh in Slovensko kraljestvo (Slovenski kral – dvakrat), zemla (šestkrat) ali slovenska dežela – oziroma Slovenski orsag, če uporabimo madžarsko besedo, ki jo je tudi zapisal dvakrat.
Kot lahko vidimo, si Jurij Venelin, tujec, Rus oziroma Rusin, imena Slovenija zagotovo ni izmislil, saj je bilo že davno preden je napisal izjemno zgodovinsko knjigo o Slovencih, to ime zapisano v slovenskem jeziku, kot smo zgoraj jasno dokazali. Jezernikova trditev je torej popolna neresnica. Sploh pa imamo še več dokazov o tem, da je bilo ime Slovenija znano že v naši davni zgodovini.
V letu 1643 je bil zapisan napis oziroma podpis Janeza (Ivana) Zakmardija – Slovenija/Sloueniae, pod pesmijo Jaz Slovenija (Jlla Ego Sclauonia), ki se nahaja pod pokrovom Škrinje privilegijev ali svoboščin Kraljestva Slovenije. Dne 23. grudna 1643 je Janez Zakmardi (Joannes Zakmardy), blagajnik kraljestva, svečano odprl novo Škrinjo privilegijev ali svoboščin Kraljestva Slovenije, ki se je v latinščini uradno imenovala cista privilegiorum regni Sclavonia/škrinja privilegijev kraljestva Slovenijeh. Škrinja ima posebno zaščitno ključavnico, ki jo lahko odklenejo le trije različni ključi hkrati. Enega je hranil slovenski ban, drugega podban in tretjega protonotar Kraljestva Slovenije. Ključe je bilo treba vstaviti v ključavnico po natanko tem vrstnem redu in šele tedaj se je ključavnica odklenila. (op. 10)
Na pokrovu Škrinje je velik latinski napis v modri barvi Regni Sclavoniae 1643/Kraljestvo Slovenija 1643, na notranji strani pokrova pa se nahaja pesem »Sloveniji«, prav tako v latinščini. Posebno zanimivost predstavlja napis na koncu pesmi – Charisimae Patriae suae Sloueniae, ki ga lahko beremo zgolj kot »svoji preljubi domovini Sloveniji« (črka u se bere kot v) in predstavlja najstarejši znani ohranjeni zapis imena naše dežele v slovenski fonetični izgovorjavi. Čeprav ima končnica imena latinsko obliko »ae«, gre vendarle za zapis Slovenija, po načelu, da se med črkama i in a pri govoru izgovori še črka j, Slovenijae torej. Da gre res za zapis imena v domači obliki dokazuje tudi sosednje ime Horvatijae oziroma Horuatiae, namesto latinske Croatiae. (op. 11)
V 16. in 17. stoletju je bilo ime dežele, v kateri so živeli Slovenci ali Sloveni, največkrat zapisano v tujih jezikih. Nemci so Slovenijo imenovali Windischland, Italijani Schiavonia, Madžari Tothorsag, v latinskem jeziku pa se je imenovala Sclavonia ali Slavonia. Juraj Habdelič (Dictionar, 1670) (op. 12) je latinsko Sclavonio prevedel v Slovenska zemlja, Janez Belostenec v slovensko-latinskem slovarju enači pojma Slovenski Orsag in Sclavonia (Gazophylacium,1740) (op. 13), v latinsko-slovenskem slovarju pa pojasni latinsko ime Slavonia = Slovensko kraljestvo pod ugerskom korunum (Gazophylacium, 1740) (op. 14). Ferenc Sušnik in Andrej Jambrešič (Lexicon Latinum, 1742) (op.15) prav tako v svojem štiri jezičnem slovarju latinsko Slavonio, nemški Das Königreich Slavonien ter madžarski Tot-orzag prevedeta v slovenščino kot Slovensko kraljestvo/Szlovenzko kraljeztvo.
Jasen dokaz, da se je v 16. stoletju Slovenija, ki je sodila pod Ogrsko kraljestvo, imenovala tudi Bezjakija, predstavlja pismo z dne 9. 10. 1526, napisano v italijanskem jeziku v Lublani, v katerem sta omenjena grof Krištof Frankopan in Slovenija, ki se imenuje Bezjakija:
»Ogrska gosposka, katere del je prišel skupaj v Slovenijo (in la Schiavonia), imenovano Bezjakija (dicta Besiachia), z drugega dela, iz Hrvaške (Corvatia), pa je prišel grof Krištof (Cristoforo) z drugimi hrvaškimi veljaki in so skupaj ustanovili sosvet, v katerem so le-ti gospodje z omenjenim ljudstvom, to se pravi s Slovenci ( Schiavoni) in Ogri (Hongari), izvolili blagorodnega princa Ferdinanda za svojega kralja; poleg tega so grofa Krištofa imenovali za skupnega poveljnika vojske proti Turkom. Stremeli so za tem, da bi lahko zbral 40 tisoč mož samo z Bezjakije (solamente de la Besiachia); ki bodo morali biti v stalni pripravljenosti in čakati pripravljeni na povelja.« (op. 16)
Primož Trubar je v 16. stoletju pisal o slovenski deželi, pa tudi o slovenskih deželah v množini (v tih slovenskih deželah – 1557, der obern Windischen Landern – 1562), pri tem pa je uporabljal nemško soznačnico Windischland, ki bi jo lahko prevedli tudi kot Slovenija (podobno iz nemščine prevajamo Deutschland kot Nemčija in ne kot Nemška dežela), saj je leta 1555 zapisal, da je »v Sloveniji pridigal 17 let zapovrstjo«. (op. 17) Trubar je za tako imenovane zgornje slovenske dežele v nemščini uporabljal skupno ime – Windischland/Slovenija, enako ime pa se je tedaj v nemščini uporabljalo tudi za ogrsko Slovenijo oziroma tako imenovane spodnje slovenske dežele. Trubar ni uporabil imena Krajnska (pridigal je v Lublani in v Šentjerneju) ali Trst, temveč Windischland/Slovenija, očitno zato, ker je to ime bilo tudi njemu vsaj v nemščini znano kot širše in skupno ime za več tedanjih slovenskih dežel.
V slovenščini so avtorji svojo deželo najpogosteje imenovali Slovenska/e dežela/dežele, Slovenska zemla, Slovenski orsag in Slovensko kraljestvo. Da pa je bila v uporabi tudi oblika Slovenija, nam dokazuje Anton Vramec s svojo Slovenijeh. V primeru te različice imena Slovenija, gre za posledico vpliva (analogije) ženske množinske lastnoimenske končnice -eh na edninsko. Štajersko končnico -eh, zabeleženo okrog leta 1600 na Lozeh, je v zadnjem času raziskoval Silvo Torkar iz Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU. Jezikoslovec Karel Štrekelj navaja, da »Kajkavcem od XVI.—XVII. rabi mestnik na eh n. pr. deleh, prijateleh«, prav v tistem obdobju pa je Vramec napisal svojo Kroniko. Pri obliki zapisa Slovenijeh gre samo za narečne vplive na ime Slovenija. To potrjujeta tudi obliki imena Horvateh za Hrvaško ter Vogreh za Ogrsko.
Prav tako v 17. stoletju sta obstajali zagotovo vsaj dve deželi v smislu upravnega pojma, ki sta imeli enako ime – Bezjaška Slovenija, namreč dežela ogrskih Slovencev ali Bezjakov in dežela venetskih ali beneških Slovencev – Beneška Slovenija. To dokazuje sklep beneškega senata dne 2. malega travna/aprila 1788, ki se glasi: »La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se, « kar pomeni »Slovenija kot različen in od Furlanije ločen narod (nacija!), si vlada sama.« (op. 18) Ohranjeno je še 160 let starejše poročilo o Beneški Sloveniji, ki je nastalo petnajst let pred izdelavo Škrinje privilegijev Kraljestva Slovenijeh ali Bezjaške Slovenije. Dne 3. velikega srpana/avgusta 1628 je namreč poročal tajnik fevdov Beneške Slovenije v Benetke o tamkajšnjih Slovencih: »/…/, ki se morajo prištevati med najzvestejše in najbolj iskrene podložnike Svetega sedeža, ljudje in prebivalci rečnih dolin in sosesk Slovenije, imenovanih Landar in Mjersa …« (op. 19)
Sredi med dvema deželama, ki nosita jasno ime Slovenija, med Beneško Slovenijo na zahodu in Bezjaško Slovenijo na vzhodu, so se nahajale preostale slovenske dežele, ki so imele lastno deželno pravo: Koroška, Štajerska, Krajnska in Istra, Goriško-Gradiščanska ter Furlanija, in jih je Primož Trubar zemljepisno označil kot »zgornje slovenske dežele« oziroma v nemščini Windischland – Slovenija, če to primerjamo z zapisom Deutschland, kar v slovenščino prevajamo kot Nemčija. Med »spodnje slovenske dežele« so v Trubarjevem in Vramčevem obdobju sodile Slovenska krajina ali okroglina (Prekmurje), Slovenski Otok (Medmurje), Slovenijeh, Hrvaška, Bosna, Slovensko Primorje in Dalmacija.
Poznamo tudi pojem srednja Slovenija o kateri piše Grof Frankopan v italijanščini – in mezzo Schiavonia, kar torej pomeni v srednji Sloveniji. Grof Krištof Frankopan (Christoforo de Frangepane), dne 29. 9. 1526; v pismu, namenjenem beneškemu patriciju Ivanu Antonu Dandolu zapiše: in Schiavonia, in mezzo Schiavonia, signori Schiavi, podpisan pa je »tutor protectorque regni Sclauonie« (op. 20). V pismu Jožefu Lambergu, vitezu in krajnskemu deželnemu upravitelju (op. 21), z dne 9. 11. 1526, pisanem v nemščini, je grof Krištof Frankopan podpisan kot »Krištof Frankopan, grof na Vöglu, Senju in Modruši itn., zaščitnik vse Slovenske dežele, Požege in Šomogta, itd.(op.22) «.(op. 23) Frankopanova pisma dokazujejo, da so imena Sclavonia, Windischland in Schiavonia, v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku sopomenke, ki jih v slovenščino prevajamo kot Slovenija.
Da je bilo v 17. stoletju splošno znano ime Slovenija in da so pod tem pojmom dejansko razumevali tako zgornje slovenske (avstrijske), kakor tudi spodnje slovenske (ogrske) dežele, dokazujejo pričanja pred rimsko Sveto roto v zvezi s pripadnostjo Zavoda svetega Hieronima leta 1654. To nam med drugim potrjuje pričanje nekega Lublančana, ki se glasi:
»Resnica je, da je Lublana (Lubiana) glavno mesto dežele Krajnske in ta se prišteva in je v Sloveniji (Schiauonia). In to vem, ker sem iz tega mesta, kjer se splošno govori v slovenskem jeziku (in lingua Schiauona) in ker so bili sprejeti, tako jaz, kot tudi drugi iz moje domovine, v Kongregacijo Sv. Hieronima, ki jo je ustanovil Sikst V. (sic!) v korist naroda Slovenije (natione di Schiauonia), ustrezno tudi za druge dežele, ki sem jih navedel zgoraj v zaslišanju, so enako vključene v Slovenijo iz razlogov, ki sem jih navedel zgoraj v zaslišanju.« (op. 24)
Druga priča v istem procesu deželo Slovenijo ali Ilirik opiše sledeče:
»Ne poznam pravih in lastnih (posebnih) meja prave dežele Ilirika ali Slovenije (Schiauonia), kot se imenuje. In katere dežele naj bi se razumele pod tem imenom Ilirik ali Slovenija, ne vem. Zdaj se pod tem imenom Ilirik ali Slovenija razumejo: Hrvaška, Štajerska, Kranjska, Istra, Slovenijeh, Bosna in Dalmacija. In vem, da so vse navedene dežele zaobsežene v Sloveniji (Schiauonia), po pogovorih, ki smo jih imeli med nami drugimi deželani in se razume, potem ko sem vstopil v to Kongregacijo sv. Hieronima slovenskega v Rimu, in tudi preden sem vstopil, a se ne morem spomniti, kdo so bili tisti, od katerih sem to slišal. In vem, da so navedene dežele v Sloveniji, ker sem slišal reči, kot sem rekel, in ker govorijo slovensko, in drugega razloga ne poznam.« (op. 25)
Iz 17. stoletja imamo še en zgodovinski vir, ki govori o Sloveniji, pravzaprav govori o Sloveniji v starih časih ali o starodavni Sloveniji. V zgodovinskem viru iz 23. malega travna/aprila 1672 izrecno piše, da je bilo nekoč celotno ozemlje med Donavo in Jadranskim morjem imenovano Slovenija in da se je šele kasneje razdelilo na tri dele, kot je jasno razvidno iz tega besedila:
»Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo; ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Kranjske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.« (op. 26)
Slovenskim zgodovinarjem, pravnim zgodovinarjem, jezikoslovcem in etnografom je bilo nekoč povsem jasno, da je ime Slovenija zelo staro. Na spletu je predstavljenih 49 primerov 16. slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev in pravnikov, doktorjev in profesorjev, ki v svojih delih pišejo o starodavni Sloveniji oziroma več Slovenijah iz obdobja med 6. in 15. stoletjem. Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij poznajo Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Njihova dela so bila napisana ali objavljena med leti 1870 in 1968, torej v obdobju dolgih 98 let. (op. 27) Našteti avtorji poznajo starodavno Slovenijo v 9., 11., 12., 13. in 15. stoletju.
Vrnimo se še nazaj k ruskemu zgodovinarju Venelinu, ki ga je dr. Jezernik obtožil, da bi si naj leta 1838 izmislil ime Slovenija. Knjiga Jurija Venelina v ruščini, z naslovom ??????? ? ????????? ???????, je že od leta 2005, v knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, tako da je imela Jezernikova raziskovalna skupina deset let časa, da bi nekdo od njenih članov pogledal vanjo, in videl kaj tam dejansko piše. Venelin je namreč v ruščini jasno zapisal ime Slovenija in ne Slavenija, in to leta 1834 in ne 1838 kot zavajajoče trdi dr. Jezernik. V Venelinovi knjigi je celotno poglavje, ki nosi naslov ??????? ??????? ???????? (op. 28) (prečrkovano – Drevniji period Sloveniji) – v slovenščini Starodavna doba Slovenije. (op. 29) Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci, je od leta 2009 tudi že prevedena v slovenščino, tako da bi se lahko Jezernikovi raziskovalci o Venelinovem pisanju vsaj pet let lahko podučili tudi v slovenščini.
Slovenija ni nikakršna Slavenija oziroma dežela, »kjer živijo Slovani ali Sloveni, ne pa Slovenci«, kot neresnično trdi Jezernik. Jurij Venelin namreč pozna zgodovinsko Slovenijo že v 4. stoletju našega štetja (sic !) in celo prej, zato si je posledično nikakor ni mogel izmisliti šele leta 1838. O starodavni Sloveniji je Venelin med drugim že povsem na začetku svoje knjige zapisal:
»Iz zgodovine je znano, da so bile pokrajine Štajerska, Koroška, južni del avstrijskega kraljestva do same reke Donave, del Tirolske in vsa zadonavska Ogrska (Madžarska) še v 9. stoletju naseljene s Slovenci. Tako so bile meje Slovenije na severu Donava; na vzhodu Donava in Hervatska (Kroatia); na jugu Jadransko morje od Reke (Fiume) do Benetk; meja na zahodu je potekala od Benetk preko Tirolske naravnost proti severu, od tod na Bavarsko po reki Isar do Donave.« (op. 30)
V nadaljevanju Jurij Venelin piše:
»Do osvojitve celotne Slovenije je prišlo za časa vladanja imperatorja Avgusta. Rimljani so jo razdelili na Norik (Noricum) (severna gorata Slovenija, ki se naslanja na Donavo); na Panonijo (celotna ravnina vzhodnega dela Slovenije, od gor proti vzhodu do Donave; sem je delno sodila tudi današnja Hervatska (Kroacija)); in na Retijo (Rhetia), severozahodni del gorate Slovenije, in Tirolska. Nazadnje se v slovenski Krajini ali v pomorskem delu Slovenije se nahajajo Venetsko/Beneško, Karnia/Krajnska, Istra (Venetia, Carnia, Istria); a na Bavarskem Vindelicija (Vindelicia).« (op. 31)
Kar je bilo znano tujcu, Juriju Venelinu že v prvi polovici 19. stoletja, umrl je namreč leta 1839, kot kaže še niti danes ni znano dr. Jezerniku in njegovim raziskovalcem, čeprav se že več kot deset let ukvarjajo s slovensko istovetnostjo. Morda ti raziskovalci, ali ne razumejo niti rusko, niti slovensko, ali pa je morebiti namen njihovih raziskav povsem drugačen in zato širši slovenski javnosti pod krinko znanosti načrtno sporočajo izkrivljene, nepopolne in predvsem neresnične ter zavajajoče sklepe. Jezernikova izjava, »da si niti imena Slovenija ni izmislil Slovenec, ampak tujec Jurij Venelin, in to šele leta 1838«, je, kot smo se lahko prepričali neresnična.
V župnišču v Solčavi je shranjena spominska knjiga, v katero so vpisovali svoje misli občudovalci Savinjskih Alp. Leta 1837 je bil v Solčavi tudi Jakob Fras, bolj znan kot Stanko Vraz, ki je na strani 42 omenjene knjige med drugim zapisal: »Jakob Cerovčan, Slovenec iz Slovenie.« (op. 32) Zapis je dejansko v cirilskih črkah in se glasi: »Jako?? ?????????, ????????? ?? ????????.« Celoten Vrazov zapis pa se glasi:
»Tu mati, bilo tvojih sinov dosti
A malo zbranih tebe vrednih gosti.
Jakob Cerovčan
Slovenec iz Slovenie.«
Jezernik in njegovi raziskovalci naj torej pojasnijo od kod Slovencu Jakobu Frasu iz Cerovca poznavanje izraza Slovenija pred letom 1838, ko pa bi si naj ta izraz po njihovih izsledkih izmislil tujec Jurij Venelin? Pojasnijo naj tudi, kako je možno, da Fras (Vraz) Slovenijo, ki je naj sploh še ne bi poznal, dejansko imenuje mati, kot je razvidno iz začetka njegovega pisanja?
Nemogoče je, da Jezernik in njegovi ne bi poznali dejstva, da sta izraz Slovenija pred Vrazom zapisala tudi že Janez Nepomuk Primic in Valentin Vodnik, saj so o tem pisali razni zgodovinarji in jezikoslovci. Celo na svetovnem spletu je širši javnosti dostopen članek z naslovom Pojem Slovenija – Sclavinia, Sclaueniae, Sclavonia, La Schiavonia, Windischland, Slowenien, Szlovenorszag, ki je bil objavljen že leta 2009. (op. 33) V njem je posebej opozorjeno, da »Slovensko laično javnost dandanašnja uradna znanost zavaja z netočnimi trditvami, da je ime Slovenija prvi uporabil pesnik Janez Vesel Koseski v odi cesarju Ferdinandu leta 1844«. Pravilneje od zapisa dandanašnja uradna znanost, bi bilo del dandanašnje uradne znanosti. Del takšne uradne znanosti predstavlja dr. Jezernik, ki je v svojem intervjuju izjavil: »Ko se je pojavila slovenska ideja, je bil Koseski prvi Slovenec, ki je leta 1844 zapisal ime Slovenja. Koseski je v odi cesarju Ferdinandu, ki je takrat obiskal Ljubljano, zapisal, da se Slovenja klanja cesarju. « (op. 34)
Če bi Jezernikovi raziskovalci med leti 2009 in 2014 vsaj nekoliko raziskovali, bi morali poznati dejstva, ki so zapisana v zgoraj navedenem prispevku objavljenem na svetovnem spletu. Tam med drugim piše tudi naslednje:
»Toda že med leti 1812 in 1816 je Valentin Vodnik napisal pesem »Slovenija zveličana«. Ime Slovenija je uporabil tako v besedilu pesmi, kot tudi v naslovu pesmi, ki ima, kot kaže več naslovov. Naslovi v slovenščini so: »Slovenia zveličana«, »Ilirija zveličana« in »Ilirija poveličana«, v latinščini pa »Illyria magnificata«. V besedilu pesmi v slovenščini je zapisano »Mat' stara Slovenja«. Očitno sta bila torej Vodniku znana naziva Slovenia in Slovenja zato je oba v svoji pesmi tudi uporabil. In ne le to, »Mat' stara Slovenja« nedvoumno pomeni, da je ime Slovenija že staro! Valentin Vodnik je naziv »Sloveniam« v latinščini uporabil tudi že v svoji pesmi z naslovom »Illyria rediviva«, ki jo je napisal leta 1811. (NUK, Vodnikova zapuščina - Ms 519, 44 – 45, 46 – 47, 48 – 49, 50 - 51 in Ms 540, št. 3 – Illyria magnificata, Slovenia zveličana, Telegraphe officiel, 31.07.1811, št. 61, 244 – Illyria rediviva, Ilirija oživljena, ena verzija Slovenie zveličane je tudi v Kastelčevi zapuščini – NUK, Ms 472)«
Rokopis v latinščini, ki se nanaša na pesem »Illyria magnificata« oziroma »Slovenija zveličana« s podpisom Valentina Vodnika. Pred podpisom je lepo viden zapis v bohoričici »Slovenia svelizhana«.
Imamo tudi pismo Janeza Nepomuka Primica (1785-1823), višješolskega učitelja na katedri za slovenski jezik v Gradcu, ki je Valentinu Vodniku 13. listopada 1810 v takratni slovenski pisavi bohoričici zapisal: »Moji Shtajarski Slovenzi so na vakanzah sa Slovenio malo naberali ... « (op. 35)
Jezernikovi so Valentina Vodnika več kot očitno preučevali, vendar kot kaže zelo slabo, pomanjkljivo in selektivno, kajti omenjajo ga zgolj v duhu svojih protislovensko naravnanih »znanstvenih dognanj«, bolje rečeno neresnic in zavajanj. Podobno torej kot Jurija Venelina – enostransko in zgolj z namenom manipuliranja. V zvezi z Vodnikom dr. Jezernik pravi: »Tudi ime Slovenec je sredi 19. stoletja imelo drug pomen, kot ga ima danes. Valentin Vodnik je konec 18. stoletja zapisal, da ga je »kranjsko« naučila mati, italijansko, francosko in »slovensko« pa lastna radovednost. V nekem svojem spisu pa je pojasnil, da »Slovenci« živijo na vsem prostoru od Trsta do Vladivostoka.« (op. 36)
Valentin Vodnik je morda res zapisal, da ga je »krajnsko« in ne »kranjsko« naučila mati, kajti do srede 19. stoletja so Slovenci poznali le izraza Krajnci, Krajnska, ne pa Kranjci in Kranjska, ki sta nastala šele z uveljavitvijo hrvaške gajice, potem ko je bilo konec uporabe tristo let stare slovenske bohoričice. Če bi Vodnik ne bil Krajnc temveč npr. Korošec, bi posledično zapisal, da ga je mati naučila »koroško«, kajti seveda ni znala knjižne slovenščine, saj se je v tistem obdobju v šoli niti ni mogla naučiti. Krajnsko, koroško, štajersko, kraševsko, istrsko, bezjaško, ipd. so seveda le poimenovanja narečij slovenščine, o čemer piše že Primož Trubar leta 1555: »Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati«. (op. 37)
Spis v katerem Vodnik govori o tem, »da »Slovenci« živijo na vsem prostoru od Trsta do Vladivostoka«, ima naslov Povedanje od slovenskiga jezika in je bil objavljen leta 1797. (op. 38) V njem je že v uvodu dejansko zapisano:
»Krajnci so en odrastik velikiga slovenskiga naroda, kateri zdej prebiva od teržaškiga morja noter do zmerzliga morja v' Moškovii skuz 400 mil. široko, inu od pemskiga noter do dežele Kamšatka na konec moškovitarskiga cesarstva še čez tavžent mil na dolgost. Skorej vse ludstva v' tim prostori so slovenci; to je krajnci, slovenci, hravatje, dalmatini, bosnjaki, slavonci, slovaki, sem ter kje po turskim inu ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pemci, moravci, polci, pomurjani, lužici, vandali, vendi, litavci, Leti, inu ena neizmirjena prostranost moškovitarskeh prebivalcov po Moškovii, Severii, inu na meji Tartarie. Ti vsi imajo sploh ime, de so Slovenci, inu imajo jezik od ene same matere, namreč, slovenski jezik.« (op. 39)
V nadaljevanju svojega spisa Vodnik pravi:
»Zdej pridemo na same Slovence, kateri se al od slove inu slovesa, ali pak od selenja inu preselovanja tako imenujejo; nemorem prav za terdno reči, zakaj nisim bil takrat zraven, kader so jeli to ime sebi dajat. Druge ludstva so ih drugači imenovale. Latinci inu Gregi so im rekli, de so: Sarmati, jaziki, Roksolani, Bastarni, Amaksobi, Metanasti, Venedi, limiganti, inu več drugih imenov.
Od slovencov so rimski, gothiski, inu gregiski pisavci pisat začeli pred pol drugi tavžent letami, de prebivajo uni kraj Donave notri do zmerzliga morja, de ih je silno dosti, inu de so se jeli iztegovat na ta kraj Donave pruti laškim morju.
Rod, kateri se je nar dalej pruti poldnevu podal, je bil krajnski imenovan, to je nar na kraji stoječ; ker je na meji laške dežele. Krainci smo tedej narkrajni, nar dalaj od drugih slovencov, kateri so zadej pruti polnoči; mi smo mejači pruti laškim.
Pervi slovenci, kateri so lesem na kraj laškiga peršli, so bili od Rimcov Sarmati limigantes, to je mejači imenovani; ti so lesem na kraj hodili od leta kristusoviga 334. notri do 551. inu so bili pod oblastjo rimskih cesarjov. Po tem so še vedno perhajali, ob vodah Sava, Drava, inu Mura prebivali pod oblastjo Longobardov, Avarov, inu Frankov, do leta 624. Od tiga leta notri do 748. so imeli lastne Vojvode; inu po tem so peršli pod nemške ali frankovske Krale.
Iz tega, kar je do sedaj rečeno, spoznamo, de Slovenec je sploh ime vsih ludstvov tiga jezika na enim prostori od pol milliona na štiri vogle mil. Potlej pa pridejo posebne imena sledniga slovenskiga roda od dežele, v' kateri prebiva. Tako so pomorjani per morji, polci na planavah ali na poli, inu mi krainci na kraji; ker naša dežela je kraj, krajna inu meja, ali konec slovencov pruti laškim.« (op. 40)
Jezernik in njegovi raziskovalci bi torej morali razbrati, da je leta 1797 in 1798, Valentin Vodnik poznal Slovence, Slovenski narod in Krajnce ter krajnski in slovenski jezik. Krajnce je nedvoumno prištel med Slovence, je pa mednje uvrstil tudi celo vrsto narodov, ki seveda niso Slovenci, vendar jih povezuje nekaj skupnega – stari slovenski jezik. Razvidno je, da Vodnik ne pozna imena Slovani, kajti Hravate (Hrvate), Pemce (Čehe), Polce (Poljake), Moškovite (Ruse) in številne druge je preprosto poimenoval Slovenci – »Ti vsi imajo sploh ime, de so Slovenci, inu imajo jezik od ene same matere, namreč, slovenski jezik.« Vodnik je to zapisal v obdobju, ko so tudi drugi vidni slovenski izobraženci, npr. Ravnikar, Kopitar in Čop uporabljali za vse te naštete narode edini izraz, ki jim je bil znan in domač – Slovenci.
Matevž Ravnikar je tako leta 1815, namesto njemu neznanega imena Slovani, v predgovoru k delu »Zgodbe svetega pisma za mlade ludi«, zapisal »ptuji Slovenci« (op. 41), s čimer je mislil na tiste narode, ki jih danes označujemo s skupnim pojmom »Slovani«. Šlo je torej za tiste, s katerimi se je bilo moč sporazumevati s slovenskim jezikom, vendar pa obenem niso bili pripadniki našega, slovenskega naroda, in so jih zato imenovali »tuji Slovenci«.
Jurij Venelin, ki je svojo knjigo pisal med leti 1834 in 1839 in je že poznal ime Slovani, po ruskoSlavjani, je v njej jasno zapisal:
»Če bi v sedanjem letu 1834 morali imenovati del omenjenih dežel in samo Ilirsko kraljestvo po imenu njihovih prebivalcev, potem bi jih morali imenovati Slovenija, Slowenenland, la Slovenie. To ime je Rusu, Čehu, Poljaku, Serbu in Bolgaru prav tako tuje kot imena Tatar, Kalmik, Nemec, Grk. Imenujte ruskega kmeta Slovenec, pa boste videli, kaj vam bo rekel. Slovensko narečje (govor) se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij: Slovenec ni Čeh, ni Serb, ni Poljak in ne Hervat (Kroat), ne po imenu in ne po narečju; ne po obleki, ne po značaju in ne po zgodovini. « (op. 42)
O kakšnem slovenskem imenu, narečju (govoru, jeziku), obleki, značaju in celo zgodovini torej govori tujec Venelin leta 1834, če pa dr. Jezernik leta 2015 trdi povsem nasprotno: »Do druge polovice 19. stoletja torej slovenske narodne identitete sploh ni bilo. Naši predniki, recimo jim Protoslovenci, so bili po svoji državni pripadnosti Avstrijci, namesto narodne identitete pa so imeli deželne, vaške ali mestne identitete.« (op. 43)
Naši predniki pred drugo polovico 19. stoletja so se sami nedvomno imenovali Slovenci, poleg te jasne narodne identitete, pa so imeli še nad državno identiteto, po kateri so bili pripadniki Svetega rimskega cesarstva in komaj po Napoleonovih vojnah pripadniki cesarstva, ki se je imenovalo Avstrijsko cesarstvo. Poznali so hkrati še deželno identiteto (Korošci, Krajnci, Štajerci, Istrani, Goričani, Bezjaki) ter seveda tudi vaško ali mestno identiteto.
Na resda čudno vprašanje »Kaj je vplivalo na preoblikovanje kranjske identitete v slovensko?«, dr. Jezernik spet povsem samovoljno in v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi trdi, da »se je moralo spremeniti pojmovanje solidarnosti« (op. 44). Dejansko krajnske in ne kranjske identitete ni bilo treba spreminjati v slovensko, ker je bila že sama po sebi sestavni del slovenske identitete, česar Jezernik noče videti, ker se to dejstvo pač ne ujema z njegovimi napačnimi in neresničnimi razlagami. Že Primož Trubar in njegovi sodobniki, ki so bili po rodu Krajnci, so se imeli tako za Krajnce, kot tudi za Slovence. Enako je veljalo že pred Trubarjem in vse do 19. stoletja.
Primeri:
15. stoletje: Carnioliae genitus, natio zlava mea est., kar v slovenščini pomeni: Krajnskega rodu, slovenskega naroda sem.
1536: nationis Slavonicae et provinciae Carniolae – naroda Slovenskega v deželi Krajnski
1536: in audienda confessione nationis Slavonicae per seipsum – da slišiš izpoved slovenskega naroda samega (Oba zapisa iz leta 1536 se nedvomno nanašata na krajnske Slovence, meščane Lublane in Kranja v prvi polovici 16. stoletja, še preden je Primož Trubar izdal svojo prvo knjigo »lubim Slovencom«.)
1578: keine nation aussgeschlossen sei vngarisch, windisch, croatisch – nobeden narod ni izključen, najsi bo ogrski, slovenski ali hrvaški
1595: Krajnci inu Slovenci raven inu poleg druzih Folkov, … cejlo Sveto Biblijo … v našim pravim Slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo
1727: Krajncom inu Slovencom; na slovenski jezik
1745: Slovencom; lubi Slovenci inu Krajnci
1747: lubi moji Krajnci ali Slovenci, krajnsko ali slovensko špraho znajo
1797: Krajnci so en odrastik velikiga slovenskiga naroda.
Jezernikova trditev: »Slovenska identiteta se je oblikovala kot slovanska, gradila se je na tem, da Slovenci nismo Nemci.«, je prav tako neresnična in zavajajoča. To, da Slovenci nismo Nemci, je seveda jasno vsakomur, nikakor pa ni res, da se je slovenska identiteta oblikovala kot slovanska. O Slovanih se Slovencem niti sanjalo ni vse do srede 19. stoletja. Enako velja tudi za zahodne sosede Slovencev – Italijane. V opisu zgodovine Trsta leta 1829 je tako jasno navedeno, da dejansko prihaja tuje poimenovanjeSlavi iz imena Slovenci (»La denominazione di Slavi proviene da Sloveni«) (op. 45).
Izraz Slovani so pričeli Slovenci uporabljati šele tedaj, ko jim je postalo jasno, da Čehi, Poljaki, Rusi, Srbi, Bolgari, idr. sebe nimajo za Slovence. V uporabo so ga vpeljali slovenski izobraženci, ki so ga prevzeli od Čehov. Slovenci smo torej od Čehov prevzeli izraz Slovani, ker ga preprosto nismo poznali, ne pa izraz narod, kot neresnično trdi Jezernik. Prvič je bil izraz Slovani v slovenskem jeziku zapisan leta 1813. (op. 46) V naslovu poglavja »Eno malo is Historije starih Slovanov ali Slovenzov«, je razvidno, da pomenijo avtorju Janezu Nepomuku Primicu Slovani ali Slovenci eno in isto, v nobenem primeru pa pojem Slovenci nasproti pojmu Slovani ni v kakšni podrejeni vlogi oziroma ne gre za mlajši ali novejši pojem, kot nam to danes vztrajno ter obenem neresnično prikazujejo »znanstveniki« Jezernik, Štih, Kosi, Stergar in njim podobni. V širšo rabo je izraz Slovani prišel šele po letu 1848 in se je dejansko uveljavil komaj v drugi polovici 19. stoletja. Vendar tedaj že v drugačnem pomenu, kot ga je uporabil Primic.
Vse kar o identiteti neresnično trdi Jezernik za Slovence, torej dejansko velja za Slovane! O Slovanih sploh ni bilo govora pred sredino 19. stoletja, seveda tudi slovanske identitete med Slovenci ni bilo, posledično pa je tudi povsem nemogoče, da bi bili Slovani naši predniki. So pa to bili Slovenci ali Sloveni! Pri tem je potrebno opozoriti na slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča, ki je leta 1881 povsem jasno zapisal, da pojem Sloveni ni enak pojmu Slovani:
»Jaz sem zdaj namreč tega mnenja, da je bival slovenski narod ne le na desnem, ampak tudi na levem pobrežju Donave; kako daleč je bival na severnem pobrežju Donave, o tem res neti somnenja izreči ne morem. /…/ Navajam na dalje tudi ime, s katerim Slovaki svoj jezik znamenujo imenujoči ga jazyk slovensky; tudi ta vzrok vtegne le od onih biti sprejet, ki imajo z menoj prepričanje, da je bilo ime Sloven izvirno le ime posameznega plemena slovanskega, ne vsega naroda slovanskega. « (op. 47)
Jurij Venelin je med leti 1834 in 1839 o starodavnih Slovencih pred našim štetjem in v prvih stoletjih našega štetja zapisal: »Slovencem zgodovina ni bila prav nič milostna kot drugim narodom. Živeli so v enakih razmerah kot druga ljudstva, trpeli in prenašali enake tegobe, kakršnim so bili podvrženi tudi Arnavti, Grki, Armenci, Sirijci, Egipčani in Galci.« (op. 48) Niti najmanj ni dvomil o tem, da slovenska identiteta in slovenski narod ne bi obstajala. Čeprav je bil tujec, je o Slovencih napisal izjemno zgodovinsko knjigo. In ne pozabimo: Venelin je umrl že leta 1839, vsekakor pred letom 1848, ko bi naj slovenski narod po enajst let trajajočih in z davkoplačevalskim denarjem financiranih raziskavah Jezernikovih raziskovalcev, šele nastal. Res neverjetno!
Naj spomnimo, da predstavlja temelj današnje slovenske države – Republike Slovenije – Ustava RS. Trditve dr. Jezernika in njegove skupine raziskovalcev, so v popolnem nasprotju s Preambulo Ustave RS, ki se glasi:
»
PREAMBULA
Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v več stoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost,
sprejema Skupščina Republike Slovenije
USTAVO
REPUBLIKE SLOVENIJE«.
Dr. Jezernik in njegovi očitno ne priznavajo in ne spoštujejo Republike Slovenije, saj trdijo, da Slovencev oziroma slovenskega naroda ni bilo pred letom 1848, kar je v očitnem nasprotju s Preambulo Ustave RS. Če bi Slovenski narod res nastal šele leta 1848, kot trdi Jezernik, je to v očitnem nasprotju z zapisom v Preambuli Ustave RS, kjer je govora o »zgodovinskem dejstvu, da smo Slovenci v več stoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost …« Od leta 1848 do danes, je minilo šele 167 let, to pa nikakor ne pomeni več stoletnega boja, dejansko niti dvestoletnega boja. Vsekakor je sramotno in nesprejemljivo, da tisti, ki so plačani z denarjem Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ne spoštujejo niti temeljnega pravnega dokumenta te iste države.
Kdor ne spoštuje Ustave RS, seveda tudi ne spoštuje zakonov te iste države. Dr. Jezernik je v svojem intervjuju zapisal več očitnih neresnic, čeprav ve, da je to kar trdi, neresnično. Ni verjetno, da doktor, ki se sklicuje na Jurija Venelina, v resnici ne bi vedel, kaj je Venelin dejansko napisal. Venelin pa ni edini, v zvezi s katerim je Jezernik zapisal očitne neresnice, kar smo v tem članku jasno in obširno dokazali. Kazenski zakonik RS pozna vsaj dva člena, ki ju je dr. Jezernik kršil. V prvem primeru gre za 159. člen – Obrekovanje, ki se glasi:
(1) Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
(3) Če je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.
V drugem primeru gre za 165. člen – Sramotitev slovenskega naroda ali narodnih skupnosti, ki se glasi:
Kdor javno stori dejanje iz 158. do 160. člena tega zakonika proti slovenskemu narodu ali proti italijanski ali madžarski narodni skupnosti ali proti romski skupnosti, ki živijo v Republiki Sloveniji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
Kaj je lahko hujše obrekovanje in sramotitev slovenskega naroda, od zanikanja njegovega obstoja? Natančno to je storil dr. Jezernik, ki obstoj slovenskega naroda zanika pred letom 1848, kljub celi vrsti dokazov o njegovem dejanskem obstoju pred navedenim letom, ki jih je kot nosilec akademskega naslova in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dolžan poznati.
Za konec tega pisanja se zdi primeren le še navedek Cicera o izdajalcih:
»Narod lahko preživi svoje norce, celo ambiciozne. Ampak ne more preživeti izdaje od znotraj. Sovražnik na vratih je manj pomemben, je znan in nosi svoj prapor javno. Toda izdajalec se prosto giblje med vrati, njegov potuhnjen šepet šumi po vseh ulicah in slišati ga je tudi v dvoranah vlade same. Izdajalec ne zgleda kot izdajalec, govori s tonom, ki je domač žrtvam, nosi njihov obraz in njihove argumente, pritoži se nad podlost, ki globoko leži v vseh ljudeh. Razkroji dušo naroda, dela tajno neznano, v noči ogrozi stebre mesta. Okuži politično telo, da se to ne more več upreti. Morilca se je manj bati. Izdajalec je kuga.« (op. 49)
V Mariboru, Štajerski in Sloveniji, 12. 3. 2015
Pripadnik slovenskega naroda in državljan Republike Slovenije
Andrej Šiško
Opombe:
1 DELO, 7. 3. 2015, sobotna priloga, PAVLOVČIČ, L.: Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo, str. 22-24
2 Ibidem, str. 22
3 Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, program P6-0187 (A), Slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu, vodja Jezernik Božidar
4 ERJAVEC, T. in OGRIN, M: BRIŽINSKI SPOMENIKI MONUMENTA FRISINGENSIA, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Izhodišče in namen elektronske izdaje, elektronski vir: http://nl.ijs.si/e-zrc/bs/html/bsBK.html#bsBK-geo [dostop 12. 3. 2015]: »Brižinski spomeniki (BS) so kot najstarejše ohranjeno slovensko besedilo trajno vznemirljiv vir branja in raziskovanja ter prvi nosilec kulturnega spomina Slovencev. Zato naj bodo dosegljivi v znanstvenokritični izdaji, ki je zavezana predvsem znanstvenim ciljem, vendar je v digitalnem mediju dosegljiva tudi interesom širšega bralnega občinstva.«
5 GRDINA, I.: Brižinski spomeniki, Diplomatični prepisi, prvi Brižinski spomenik, elektronski vir: http://nl.ijs.si/e-zrc/bs/html/bsDT.html, [dostop 11. 3. 2015]
6 GRDINA, I.: Brižinski spomeniki, Diplomatični prepisi, drugi Brižinski spomenik, elektronski vir: http://nl.ijs.si/e-zrc/bs/html/bsDT.html [dostop 11. 3. 2015]
7 Opomba pisca: Avtorji teh del namenoma niso navedeni, da bodo lahko dr. Jezernik in člani njegove raziskovalne skupine res raziskovali.
8 Opomba pisca: Velja enako kot je zapisano v opombi št. 7.
9 DELO, 7. 3. 2015, sobotna priloga, PAVLOVČIČ, L.: Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo, str. 22
10 HORVAT, K.: Ivan Zakmardi, protonotar kraljestva hrvatskoga, v Rad JAZU, knjiga 160, Zagreb, 1905, str. 69
11 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 332
12 HABDELICH, J.: Dictionar ili Reči Slovenske, Nemški Gradec 1670, str. Szlu: Szlovenzka zemlya. Sclavonia, ae, f.
13 BELLOSZTENECZ, J.: Gazophylacium 2, Zagreb 1740, str. 507: Szlovenzki Orzag. Sclavonia.
14 BELLOSZTENECZ, J.: Gazophylacium 1, Zagreb 1740, str. 1125: Slavonia, ae. Szlovenzko kralyeztvo pod ugerzkum korunum.
15 JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum, Zagreb 1742, str. 925: Slavonia, ae. F. Geogr. Szlovenzko kraljeztvo. Das Königreich Slavonien in Illyrico. Tot-orzag.
16 ŠIŠIĆ, F.: Acta comitialia regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae, Volumen I., 1526-1536, Zagreb, 1912, str. 12
17 RAJHMAN, J.: Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1986, str. 23: »Ich hab (...) vill erlernt vnd aus derselbiger 17 jar nacheinander im Windischland gepredigtt. «; v pismu Bullingerju 13. 9. 1555; besedilo v slovenskem prevodu se glasi: „Mnogo sem se bil (. . .) naučil in sem iz istega pridigal 17 let v Sloveniji/Slovenski deželi.“
18 GABRŠČEK, A.: Goriški Slovenci : narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, Ljubljana : samozaložba, 1932, str. 136
19 Ibidem
20 ŠIŠIĆ, F.: Acta comitialia regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae, Volumen I., 1526-1536, Zagreb, 1912, str. 129
21 Ibidem; »Joseph von Lamberg riter, lanndsverweser in Crain«; v slovenščini: »Jožef, vitez z Lamberga, deželni upravnik na Krajnskem«
22 Ibidem; » Cristoff Franngenpan graff zu Vögels, Zenng und Madrusch etc., beschürmer des gannzen Windischen lannds, Poschega und Schomogt etc.«
23 ŠIŠIĆ, F.: Acta comitialia regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae, Volumen I., 1526-1536, Zagreb, 1912, str. 23
24 ČRNČIĆ, I.: Prilozi k razpravi: Imena Slovjenin i Ilir u našem gostinjcu u Rimu poslije 1453 godine, v Starine, knjiga XVIII., Zagreb : Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1886, str. 132: »Super primo articulo dixit: Claueritr, che Lubiana c la prima cittr della prouincia di Carniola, et questa si connumera et c nella Schiauonia. Et questo lo so, perche sono dell’ istessa cittr, per parlarsi communemente in lingua Schiauona, et perche tanto io quanto l’ altri di mia patria saimo stati riceuuti nella Congregatione di San Girolamo, che fu eretta da Sisto quinto (sic!) a beneficio della nationa di Schiauonia, conforme anche l’ altre prouince, che ho detto di sopra nell’ interrogatorij, sono parimente comprese nella Schiauonia per le raggioni dette di sopra nell’ interrogatorij.« Na str. 132 so zgoraj navedene dežele o katerih govori priča, in ki jih je vključil v Slovenijo/Schiavonio: Štajerska, Istra, Kranjska in Furlanija.
25 Ibidem, str. 143: »Juxta decimum interrogatorium respondit: Io non so li ueri et proprij confini della vera (!) prouincia Illirica o di Schiauonia, che uogliamo dire. Et che prouincie comprendessero sotto questo nome di Illirico o di Schiauonia, ion on lo so. Et al presente si comprendo sotto questo nome d’ Illirico o di Schiauonia: la Croatia, la Stiria, la Carniola, l’ Istria, la Slauonia, la Bosna, et la Dalmatia. Et lo so, che tutte le sudette prouincie sono comprese nella Schiauonia, per i discorsi che habbiamo fatto tra noi altri paesani, et l’ ho inteso dire doppo che sono entrato nella detta Congregatione di San Geronimo de Schiauoni di Roma, et anco auanti che io ui entrassi, et non mi posso reccordare chi siano stati quelli dai quali l’ ho inteso. Et lo so che dette prouincie sono nella Schiauonia per hauerlo inteso dire, come ho detto, et perche parlano schiavone; et non lo so per altra raggione.«
26 LOPAŠIC, R.: Spomenici hrvatske krajine, Knjiga II., od leta 1610 do 1693, Zagreb 1885, št. CCXVI., 1672., aprila 23., str. 344: » Regnom Sclauoniae olim gloriosissimum, postea hostis potentia labefactum, tripartitum est: Dalmatia enim ea confinia, quae mari Adriatico adiacet, Croatia intra Bachensium, vulgo Vunam, et Colapim sita; Sclauonia vero, quae a Colapi usque ad Drauum flumina sese extendat, complectitur Segnia Dalmatiae ciuitas, caputque aliorum finium Maritimorum est, Carniolae, Carinthiae, Istriae contra vicina Lichae et Corbauiae ualida Turcarum preasidia antemurale.«
27 ŠIŠKO, A.: Starodavno ime Slovenija med slovenskimi zgodovinarji, jezikoslovci in pravniki, elektronski vir: http://www.hervardi.com/starodavno_ime_slovenija.php [dostop 12. 3. 2015]
28 VENELIN, J.: ??????? ? ????????? ???????, Moskva, 2004, str. 112
29 VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti &Amalietti, 2009, str. 101
30 Ibidem, str. 43
31 Ibidem, str. 44
32 MURKO, M.: Stanko Vraz v Solčavi, v Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 7, 1.-2. snopič, Maribor : Zgodovinsko društvo v Mariboru, 1910, str. 318
33 ŠIŠKO, A.: Pojem Slovenija – Sclavinia, Sclaueniae, Sclavonia, La Schiavonia, Windischland, Slowenien, Szlovenorszag, elektronski vir: http://www.hervardi.com/pojem_slovenija.php [dostop 12. 3. 2015]
34 DELO, 7. 3. 2015, sobotna priloga, PAVLOVČIČ, L.: Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo, str. 24
35 ŠIŠKO, A.: Pojem Slovenija – Sclavinia, Sclaueniae, Sclavonia, La Schiavonia, Windischland, Slowenien, Szlovenorszag, elektronski vir: http://www.hervardi.com/pojem_slovenija.php [dostop 12. 3. 2015]; glej tudi KIDRIČ, F.: Korespondenca Janeza Nepomuka Primca: 1808 - 1813, Ljubljana : Znanstveno društvo, 1934
36 DELO, 7. 3. 2015, sobotna priloga, PAVLOVČIČ, L.: Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo, str. 22
37 TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 12. 3. 2015]; Po izvirniku prečrkoval in pretipkal Jonatan Vinkler decembra 1996.
38 VODNIK, V.: Povedanje od slovenskiga jezika v Lublanske novice, 1797, št. 83 - št. 102; 1798, št. 2 - št. 28; glej tudi elektronski vir: http://www.hervardi.com/valentin_vodnik_povedanje_od_slovenskiga_jezika.php [dostop 12. 3. 2015]
39 Ibidem
40 Ibidem
41 SCHMID, C.: Sgodbe Şvetiga pişma sa mlade ljudí / is nemshkiga prestavil Matevsh Ravnikar, Predgovor, Lublana, 1815
42 VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti &Amalietti, 2009, str. 101
43 DELO, 7. 3. 2015, sobotna priloga, PAVLOVČIČ, L.: Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo, str. 22
44 Ibidem, str. 23
45 KOHEN, J.: Dell'origini di Trieste, Archeografo Triestino 1/1829, str. 85
46 PRIMIC, J., N.: Némshko-şlovénske branja, V' Némshkim Gradzu : v' salógi napródaj pri Joséfi Milerzi, 1813, str. 74
47 ŠUMAN, J.: Staroslovansko vprašanje v Letopis Matice slovenske za leto 1881, Ljubljana : Matica slovenska, 1882, str. 86
48 VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti &Amalietti, 2009, str. 139.
49 CICERO, M., T.: elektronski vir: http://www.mojvideo.com/uporabnik/endgame/blog/marcus-tullius-cicero-citat-o-izdajalstvu/7104 [dostop, 12. 3. 2015]
|
|
|
|
|
|
