|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je slovenska tradicionalna praznična jed tako imenovana potica? Potico - zvit kvašen kolač, ki ga gospodinje nadevajo z orehi, makom, rozinami, različnimi zelišči, skuto, medom ali celo z ocvirki najdemo po vsej Sloveniji ob vseh priložnostih. V zadnjih časih pa je potica postala tudi eden bolj prepoznavnih znakov Slovenije najrazličnejših mednarodnih državniških, kulturnih in športnih srečanjih.
|
|
NOVI »TROJNI PAKT«?
(K Mesičevemu intervjuju v tržaškem časopisu1)
»Mesič je ponovno poudaril, da se mora z vprašanjem slovensko-hrvaških odnosov ukvarjati EU, zavzel pa se je za spravo med Hrvaško, Italijo in Slovenijo zaradi grozot v drugi svetovni vojni.« (citat po Delu2)
Pretirano prepuščanje politike pravnikom je podobno upanju, da bodo anatomi našli v človekovem telesu dušo, ali pa tolikokrat izkazanemu varljivemu pričakovanju, da bo človek našel pravico na sodišču.
Slovenci smo (tudi) v novejšem času že deležni dosežkov pravne stroke na političnem prizorišču, ki jih občutimo kot vse hujšo kolobocijo v zvezi z “južno mejo”. Molk “stroke” ob eskapadi hrvaškega predsednika, objavljeni v tržaškem časopisu, je tudi le še en tovrstni dosežek. Prav neverjetnih je namreč kar nekaj “podrobnosti”. Nihče niti ne kihne, ko danes Mesič zahteva, da se problem s Slovenijo rešuje na nivoju EU, včeraj pa je njegov Sanader kričal, kako Ljubljana podlo prenaša to vprašanje v EU. Kdor ima količkaj spomina, lahko po vsem tem pričakuje še kakšno presenečenje. Pa seveda tudi še kak nov dosežek vrhunskega mednarodnega prava, ki pa ne opazi notoričnega dejstva, da so naslovniki predlagane “trojne sprave” napačni.
Zločini na območju Primorske (Italija je leta 1919 kljub svojemu popolnemu porazu prigrabila slovensko deželo Primorsko, ki je obsegala vse ozemlje od Vršiča do Kvarnerja z otoki – to naj bo jasno!) so se dogajali na ozemlju, ki je bilo v času dogajanja del Kraljevine Italije. So torej popolnoma v sferi krivde in odgovornosti Rima. Za obdobje po kapitulaciji pa naj se Rim obrne na Berlin, kajti z deželo Primorsko/Küstenland (sic!) je od tedaj pa do konca vojne upravljal Reich in tako tudi on – oziroma Berlin – nosi svoj del krivde in odgovornosti.
Z Zagrebom se ne Ljubljana ne Rim o tej zadevi nimata kaj pogovarjati, saj nikoli – vse do leta 1991 – nobena država Hrvaška ni imela nič opraviti s tem ozemljem in torej glede tega ne nosi nobene odgovornosti ne krivde in seveda tudi nobene pravice. Rim bi se moral opravičiti edino žrtvi svoje podle trgovine (tajnost je prvo znamenje zahrbtnega in nezakonitega ravnanja!) z Londonom leta 1915. Ta žrtev je dežela Primorska oziroma Slovenija, katere sestavni del je Primorska. Posledica te trgovine in nelegitimne okupacije, ki je sledila, so milijoni mrtvih na Soči, desettisoči Slovencev, pomorjenih in razseljenih, nepopisna ekonomska in moralna škoda ter grozovite osebne travme ljudi vseh narodnosti. Optantska zgodba iz let po porazu fašističnega agresorja je zadeva zmagovitih zaveznikov in seveda posledica etničnega mesarjenja fašističnega osvajalca. Predvsem pa je glede Slovenije in Slovencev dejansko obstajala “opcija” – možnost izbire. Slovencem namreč nihče nikoli ni ponudil in se manj omogočil kakršne koli opcije – neusmiljeno so jih preganjali, preseljevali, poitalijančevali in uničevali.
Višek vsega pa je zame zavzemanje za »...spravo med Hrvaško – Italijo – in Slovenijo zaradi grozot v drugi svetovni vojni.«
Najprej se je treba vprašati, kaj ima Hrvaška “z grozotami”, ki so se dogajale na ozemlju, ki dotlej nikoli ni bilo hrvaško, nikoli ni bilo državnopravno pod upravo Zagreba. Zločini so se, kot rečeno, dogajali znotraj meja Kraljevine Italije in po vsakršni logiki je v celoti odgovorna (kriva!) Italija za vse posledice, ki jih je prebivalstvo Primorske pretrpelo v skoraj sto letih fašistoidne, nelegitimne italijanske okupacije, ki delno še zmeraj traja.
Traja tudi še zagrebška okupacija delov te dežele, ki se je začela leta 1991 s pomočjo Janše, Bavčarja in Peterleta. Slovenija mora zahtevati in Italija izvršiti (omogočiti) vzpostavitev legalnega in legitimnega stanja, vključno s povračilom škode. To seveda pomeni vnovično združitev (slovenske) dežele Primorske v okviru njenih tisočletnih meja.
Zagreb kot vedno opravlja umazane posle – do leta 1919 za Budim, potem (in danes) za Rim ter vzporedno nekoliko za Dunaj, kateremu se prilizuje na slovenski račun. Smisel tega početja (ki sem ga že dostikrat opisal) je, da se vzdržuje nevrotično stanje na območju Primorske (in Dalmacije). Zagreb se natančno zaveda, da dolgoročno ne bo mogel obvladovati Istre in otokov, po tem območju hlasta le zato, da bo italijansko plačilo za usluge toliko večje (Zagreb ima apetite drugje – enkrat se je to že pokazalo z Mussolinijem itd.).
Neurejene razmere (umetno generirane s smešnim “problemom meje”) so voda na mlin italijanske iredente. To problematiko mora Zagreb (po naročilu Rima) čimbolj razvnemati in spraviti na nivo EU, da bo potem Rim imel priložnost postati pacifikator, ki bo edini znal urediti problem.
Že nekajkrat sem ponovil:
Slovenija mora postaviti izhodišče v stanju leta 1919 (ne 1991), se pravi vzpostaviti mora upravno razdelitev na svoje avtonomne zgodovinske dežele: Primorska, Kranjska, Koroška, Štajerska, Prekmurje (podobno je urejena Švica). Zato mora Slovenija zahtevati referendum še v tistih delih omenjenih dežel, kjer ga doslej še ni bilo (to so deli, okupirani s strani Zagreba: Medmurje, Žumberak, Istra z Reko in otoki). Rezultati referenduma bodo zaokrožili območja slovenskih zgodovinskih dežel.
Status tistih delov teh dežel, ki so danes v Italiji, Avstriji in Madžarski, je urejen z mednarodno zavezujočimi akti, kar pomeni, da se stanje lahko spremeni le z mednarodnim dogovorom, vsekakor pa omenjena zaokrožitev slovenskih dežel in ureditev RS na tej ravni za vedno postavi na mizo dejansko stanje stvari: da so namreč nekateri deli slovenskih dežel še vedno – čeprav legalno – okupirani (s strani Italije, Avstrije in Madžarske). Smešno-tragične zagrebške okupacije pa bi bilo obenem za vedno konec.
Še pomembnejše pa je, da bi bilo konec tudi komplota Zagreb-Rim. Ker bi namreč Slovenija z zahtevo po referendumu o vzpostavitvi prvotnega zgodovinskega stanja in likvidaciji katastrofalne dediščine podle rimske štacune vnaprej onemogočila, kar se bo sicer v nasprotnem primeru prej ali slej zanesljivo zgodilo: da bo Zagreb toliko podžgal razmere, da bo naposled zahteval referendum – Rim, a ne o vzpostavitvi prvotnega stanja, marveč o vnovični zasedbi Primorske, Reke z otoki in Dalmacije …
Če politiki ne bodo spoznali, kako nujno je delovati v smeri referenduma, ki ga predlagam, je treba nemudoma začeti odpirati možnost za vzpostavitev Vojvodine Kranjske. Ta je bila vso zgodovino edina povsem slovenska suverena kronovina. Avtentično obsega vso Gorenjsko, Dolenjsko, Belo Krajino, Notranjsko s Kvarnerjem od Kantride do Mošcenic in Vipavsko do Hublja. Etnično, politično in gospodarsko je to bila zmeraj popolnoma avtokefalna enota. To rešitev z Vojvodino Kranjsko bi seveda podprl Rim, pa tudi Dunaj. Je pa to seveda le skrajni izhod, če naša politika ne bo razumela, kar pravim. Skrajni izhod, ki pa mora biti pravočasno pripravljen, sicer se bomo zadušili na požarišču.
(A propos: škoda, da ljudje niso poslušali prvega Šešljevega nastopa v Haagu, ki je bil prav poučen.)
Kakor koli že, upravičeno je pričakovanje, da bi tako silno cenjeni strokovnjaki, ki imajo zagotovo možnost veliko videti, tudi kdaj kaj opazili, politiki pa končno kaj storili.
________
1 Le parole di Mesic spaccano il mondo politico triestino, il Piccolo, 4. januar 2009, str. 5
2 spletno Delo: Mesić: S slovensko-hrvaškim problemom naj se ukvarja tudi EU;
Hrvaška pripravljena na dvostransko srečanje tudi brez prisotnosti predstavnikov EU?
Do.P./STA, sob. 03.01.2009 10:49
POST SCRIPTUM
(PISMO PREDSEDNIKU REPUBLIKE SLOVENIJE*)
Spoštovani gospod
dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije!
Dne 3. januarja 2009 je tržaški Piccolo objavil pogovor s predsednikom Republike Hrvaške Stipetom Mesičem, ki se je med drugim zavzel za “spravno” (riconciliazione) srečanje treh predsednikov držav – t.j. Slovenije, Italije in Hrvaške. Ker gre za dogajanje pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej, je nujno opozoriti, da v zadevi “sprava” (riconciliazione) naslovniki/udeleženci niso pravi.
Zločini, ki so razlog te spravne pobude, so se dogajali na ozemlju, ki si ga je Kraljevina Italija prilastila po svojem popolnem porazu v prvi svetovni vojni, ko je na podlagi skrivnega dogovora v Londonu leta 1915 zahrbtno napadla svojo dotedanjo zaveznico Avstrijo in si izgovorila za to zavratno dejanje nagrado v obliki slovenske dežele Primorske (ta dežela je takrat in vedno obsegala ozemlje od Vršiča do Kvarnerskega zaliva z otoki) in dela Dalmacije. Nobenega dvoma torej ni, da je bila v času, ko so se dogajali zločini in druge kršitve človekovih pravic na območju Primorske, dežela pod upravo Kraljevine Italije. Torej nosi italijanska vlada v vsem in v celoti sama tako krivdo kot odgovornost za vse, kar se je tam dogajalo. Po klavrni kapitulaciji Kraljevine Italije je oblast na ozemlju Primorske prevzela vojska nemškega Reicha, zato se mora v zvezi z zločini in kršitvami, ki so se tamkaj dogajali v tem času, Rim obrniti na Berlin. Vojaški dogodki in zmaga Jugoslovanske armade nad nemško-italijanskimi vojaškimi enotami, vključno z osvoboditvijo Trsta, pa so zadeva zavezniške zmage nad nacifašizmom, o čemer po več kot pol stoletja ne more biti več nobene nejasnosti! V ta okvir sodi tudi optantska problematika. Ob njej velja pripomniti, da je šlo vsekakor za “opcijo”, torej za izbiro, pri čemer bije v oči, da pa slovensko domače prebivalstvo potem, ko si je njih domovino Primorsko prisvojila Kraljevina Italija, ni imelo nobene “opcije”, marveč je bilo skrajno surovo in brezobzirno izpostavljeno sistematičnemu zatiranju, izseljevanju, poitalijančevanju in uničevanju s strani italijanskih oblasti.
Ni se torej mogoče izogniti sklepu z naslednjima točkama:
- Republika Hrvaška z zadevo nima nič opraviti, kajti ne v času, ko so se stvari dogajale niti kadar koli prej ali kasneje, vse do leta 1991, ko si ga je samovoljno in enostransko, ne da bi prizadeti lahko izrazili svojo voljo, prisvojila, ozemlje Primorske ni sodilo v okvir kake hrvaške države. Katera koli hrvaška država torej v tej zvezi ne nosi nikakršne odgovornosti niti krivde, še manj pa si sme na tej osnovi lastiti kake pravice.
- Edini, ki se je dolžan opravičiti, je Republika Italija. Opravičiti se mora zaradi podle in umazane trgovine s tujim ozemljem in zaradi strahotnih posledic, ki jih je ta trgovina imela: milijon in pol mrtvih na soški fronti, desettisoči razseljenih, pomorjenih Slovencev, sistematično potujčevanje, nepopravljiva materialna in duhovna škoda, uničeno sožitje etnij, ki so tisoč let in več živele v soglasju. Opravičiti se mora edini žrtvi tega trgovanja z Londonom, to je slovenski deželi Primorski in njenim prebivalcem. Seveda je dolžna hkrati odpraviti in popraviti posledice tega svojega ravnanja, ki še danes težijo prebivalstvo in onemogočajo zdrav in kompetitiven razvoj dežele.
Upam, spoštovani gospod predsednik, da ne boste nasedli skrbno preračunani provokaciji, s katero skuša storilec prikriti svojo odgovornost in ohraniti upravičenja, ki si jih domišlja in na katerih gradi svojo iredentistično politiko že več kot sto let. Južna soseda pa spretno pristavlja svoj pritlehni, sicer smešno majhni, a zato toliko bolj strupeni nacionalistično-šovinistični “lonček” ...
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
|
|
|
|
|
|
