|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.
|
|
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Tatjana Malec (Ob izidu knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba); orig. 1.2006; rev. 11.2007; sklepna misel: Mira Cencič
Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.
Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
V začetku leta 2006 je bila na Primorskem predstavljena knjiga »Črni bratje«, in sicer povest Franceta Bevka in resnična zgodba dr. Mire Cenčičeve, ki sega v davno leto 1930. Knjigo je Izdala Rodoljubna organizacija TIGR. Vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu je bilo podarjenih ustrezno število izvodov, da jo lahko mladi berejo in bolj spoznavajo to resnično zgodbo, ki pozitivno vzgojno vpliva na oblikovanje in spodbujanje čustev narodne zavesti mladine in ljubezni do svoje domovine ter svojih krenin.
Za boljše razumevanje te zgodbe bom posredovala bralcem sklepno misel knjige, ki jo je zapisala dr. Mira Cenčičeva:
Črni bratje so bili skupina mladostnikov, ki se je oblikovala in organizirala spontano, brez sodelovanja odraslih in brez vedenja staršev. V tej druščini gre za otroke, ki si so zavestno opredelili za upor. Odločili so se za narodnoobrambno delovanje, se upirali raznarodovanju in terorju s hotenjem ohraniti slovenstvo. Delovanje druščine je temeljilo na narodni pripadnosti in narodni zavesti, brez vsakršne politične ideologije.
Organizirala se je na robu narodnostnega ozemlja v Gorici, kjer se je od zavedanja narodne istovetnosti bil boj za veljavo narodnostnih pravic Slovencev, dolgo najštevilnejše narodne skupnosti v tem mestu.
Italija je vodila raznarodovalno politiko ob zahodni meji, zlasti v Trstu in Gorici, odkar se je na tem ozemlju oblikovala italijanska narodna zavest, še bolj pa, ko se je oblikovala država Italija. Zlo se je močno povzpelo z razraščanjem gibanja »Italia irredenta«, ki je spodbujal boj za »osvoboditev še neodrešenih dežel«, v katero je spadalo tudi Slovensko Primorje, ki ga po njihovem mnenju zasedajo brezoblične plemenske množice, ki naj jih civilizira nosilec rimske kulture. Tako je bil celim generacijam podan v zibelko miselni vzorec »barbaro slavo«.
S koncem Avstro-ogrske in s priključitvijo velikega dela slovenskega narodnostnega ozemlja k Italiji se je ta boj še bolj zaostril. Mussolini je to filozofijo le grozljivo razširil in uresničeval z načrtnim in surovim raznarodovanjem in terorjem ter zaničevanjem Slovencev kot pripadnikov kulturno in zgodovinsko manj vredne etične skupnosti – skupine tujerodcev. Italijanska oblast je na čelu s fašistično stranko postopoma uničevala vse slovenske javne zavode, gospodarske in kulturne ustanove, društva in časopise.
Raznarodovalni pritiski so spodbujali narodni odpor, ki je potekal najprej legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno v cerkvi pri bogoslužju in pri verouku ter preko posameznih bodrilcev: pevovodij, voditeljev športnih društev, dijaških združenj, učiteljev, ki so skrbeli za širjenje lepe slovenske pisane besede.
Ko se javno ni dalo več ničesar storiti, so se narodnjaki povezovali v podtalnih organizacijah, med katerimi sta bili najbolj organizirani in najbolj množični Krščanska socialna skupina – Tajno društvo primorske duhovščine ter narodnoobrambno gibanje TIGR, ki je zajelo domoljube, kjer ni imela primata nobena stranka in nobena ideologija. Po teh vzorcih so se organizirali tudi naši mladeniči.
Korenine upora so bile ljubezen do domačega jezika in kulture ter obupne razmere v do skrajnosti naelektrenem ozračju.
Črni bratje so imeli sposobnost in hotenje upreti se in izzivati genocidno naravnanost fašističnih oblasti. Svoje namere so uresničevali spontano po vzoru TIGR-a – na način, ki je bil za tisti čas značilen: podtalna pisna propaganda z letaki in tiskom in opozorilne dejavnosti.
Organizacija je nastala v jeseni leta 1930. To je bil čas, ko so bile Slovencem odvzete že vse pravice, vse legalne možnosti za narodnostno ohranitev. Čas, ko so po ječah trpeli številni narodnjaki in ko so bili v Bazovici ustreljeni v hrbet voditelji tržaškega TIGR-a. Ponižanje je rojevalo odpor in sovražnost do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja tudi pri mladih.
Iz virov je razbrati, da je bilo v gibanje vključenih najmanj osemnajst mladih. Iz pregleda šestnajstih aretiranih pa je razvidno, da je bil en član star 13 let, pet članov 15 let, šest članov od 15 do 18 let in štiri nad 18 let. Doma so bili: 4 iz Podbrda, 2 iz Gorice, 2 iz Podgore, 2 iz Solkana, 2 iz Bovca, 1 iz Grahovega, 1 iz Brd, 1 iz Vrtojbe in 1 Mosta na Soči. Od tistih dveh, ki nista bila aretirana je bil eden iz Gorice in eden iz Pevme. Po poklicu so bili: 8 dijakov, 3 trgovski pomočniki, 2 krojača, 2 mehanika, 1 čevljar in 2 dijaka, ki nista bila aretirana.
Organizacija je delovala le kratek čas. Po treh mesecih so ji prišli na sled. Odkritje te mladeniške uporne druščine je vznemiril ves italijanski policijski aparat. Goriška kvestura je bila na nogah. Policija je slavila veliki uspeh. Rim se je zdrznil. Policijske dejavnosti, zasliševanja, mučenje so trajale več časa. Dokler se sam Mussolini ni zdrznil ob misli, da afera daje vtis, da šestnajst mladeničev ogroža državo in se oblast boji, da jim bodo »prevrnili škorenj«. Ta pomislek in tragedija z najmlajšim članom je spodbudila pomilostitev.
Toda za oblast so ti mladeniči do konca okupacije ostali nevarni iredentisti, slavofili, nasprotniki fašizma, ki zmorejo kriminalna dejanja, zato so bili nadzorovani, preganjani, konfinirani in zaprti.
Ponuja se vprašanje, kakšen smisel je imel ta upor, ali se je ta upor obrestoval? Se je mladim fantom splačalo? Ti dijaki iz materialno dobro stoječih družin, izšolani v italijanskih šolah, bi imeli tudi v tedanjih razmerah ugodno materialno perspektivo, če bi se pustili potujčiti. Ali se je torej splačalo? Za njih osebno gotovo ne. Vsi fantje so v obeh režimih, fašističnem in komunističnem drago plačali ta edinstveni upor proti raznarodovanju. Življenje večine je ganljivo tragično. Toda z narodnega vidika je tudi ta upor doprinesel k ohranitvi narodne identitete na Primorskem in k pripravljenosti, upreti se z orožjem. Pokazali so zdravo življenjsko moč. Zbrali so tisto pot, ki nam je kot narodu omogočila preživetje. »Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo do osvobojenja.« Zlo mine, narod in domovina ostaneta.
Zgodbe so materialni nosilec spomina slovenskega in tudi evropskega 20. stoletja. Hkrati so vest zgodovine, ki ni znala demokratično presojati vrednot humanizma in patriotizma. Črni bratje so bili v povojni zgodovini prav tako zamolčani kakor TIGR. Nekateri člani druščine mladih upornikov so živeli med nami, a zanje nismo vedeli. V spomin na številne fašistične zločine so se po vojni postavljala obeležja, Črni bratje in Mirko Brezavšček so ostali pozabljeni. Mirko Brezavšček je verjetno pod fašizmom prva mladoletna žrtev v evropskem merilu, ki je onemogla pod bikovko zaradi zvestobe domovini. Dolžni smo mu postaviti obeležje, ki bi ga obiskovala šolska mladine, obeležje, ki bi sporočilo mlajšim generacijah zgodovinsko resnico in dajalo zgled domoljubja.
Tragičnost večine članov druščine Črni bratje nazorno kaže, da so bili žrtve treh totalitarnih režimov 20. stoletja: fašizma, nacizma in komunizma. Vzroki za duhovno in telesno uničenje mladih domoljubov pri obeh okupatorjih, Italijanih in Nemcih, je jasen in pregleden. Uničenje Slovencev kot naroda je bilo načrtno in sistematično.
Nerazumljivo je, zakaj so nekateri mali uporniki, ki so prestali kalvarijo preganjanja, mučenja, konfinacij, zaporov, potem ko je »zasijala svoboda« prostovoljno šli na tisto stran, ki je ostala pod okupatorjem, proti kateremu so se borili s tolikšnim idealizmom.
Nepregledni in nejasni so vzroki, zakaj je partijska oblast te mlade domoljube označila kot nacionaliste in izdajalce. Razumevanje tega zahteva odstiranje in razvozlavanje zapletenih političnih in ideoloških razmer medvojnega in povojnega časa.
To je tistega časa, ko domoljubje ni bilo vrednota, zaradi utopične ideologije proletarskega internacionalizma in ideje bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Hkrati pa tudi zaradi razlaščanja imovine tudi takih »kapitalistov« kot so bili vaški trgovčiči in gostilničarji.
Za mlade upornike je bilo razočaranje dvojno: zapravili so mladost, izgubili so svoj socialni status, a žrtve za narod niso imele cene.
Taka praksa je povzročila Slovencem kot narodu neprecenljivo škodo. Zadnji čas je, da zavzamemo do te teorije jasno stališče: Črni bratje niso bili nacionalisti v slabem pomenu besede, tudi tisti partizani, ki so črpali moč za premagovanje lakote in trpljenja v gozdovih iz ljubezni do domovine niso nacioanalisti, tudi vsa naša književnost s Prešernom, Jenkom, Gregorčičem in Kosovelom nima nobenega nacionalističnega greha.
Naša narodna zavest, naš nacionalizem nikoli ni imel negativnih značilnosti, ker ni usmerjen proti nikomur. Nikogar ne ogroža in ne poveličuje lastnega naroda na škodo drugih. Nacionalnost ne more biti pripadnik maloštevilnega naroda, ki se vedno le brani, ki ga je evropska zgodovina 20. stoletja obsodila na smrt, ki je prav v tem stoletju izgubil dobršen del svojega ozemlja in na njenih mejah še sedaj ni miru.
Za nas Slovence tudi v današnjem času nacionalizem ni nevaren, temveč nas, po dolgem obdobju brez domovinske vzgoje, ogroža narodna mlačnost, ravnodušnost, nezainteresiranost, ki se zaskrbljujoče udejanja v družbenem in političnem življenju.
Potreben je preokret, ki naj javnost opozori, da je konec nekega obdobja in začetek novega. Potrebni so nam ideali Črnih bratov, tigrovcev, partizanov in drugih narodnjakov. Potrebujemo njihovo moč ljubezni do svoje zemlje in slovenske besede, ki jim jo v viharnih časih niso izruli iz srca ne z udarci, ne s pljunci in ne s streli. Reševali so jo iz preteklosti v sedanjost. Branili in ohranili so svoj jezik za Evropo 21. stoletja.
V svoji lastni državi pa ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo. V pogovornem jeziku je še komaj najti kak slovenski pozdrav. V večini javnih napisov beremo tuje popačenke, v strokovnem jeziku mrgoli tujk, ki kvarijo melodijo in blagozvočnost naše besede. Bolj bi morali ljubiti svoje domove in skrbeti zanje, varovati domačo zemljo, kjer so se naši dedje stoletja ruvali s kamenjem, se tepli z burjo in snežnimi viharji, da so ustvarili ta raj pod Triglavom, da bi ga zapustili bodočim rodovom.
Svojo prihodnost moramo graditi s pomočjo zgodovinskega spomina. Ceniti in razvijati moramo svojo resnično narodno zgodovino in jo vsaditi v srca mladih, da ne bodo nasedli tistim, ki hočejo dokazati, da smo narod brez zgodovine in korenin. Mladi naj vedo za naše junake. Organizacija TIGR in druščina Črni bratje mora preiti v šolske učbenike. Ponosni bomo, da smo se prvi v Evropi organizirano uprli fašizmu in narodnemu izginotju, in svet naj ve, da se je naš plebiscit za domovino Slovenija začel že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Razčistiti je potrebno z novimi prikritimi oblikami internacionalizma, ki se v tem času, ko je proletarski internacionalizem propadel, pripravljajo v našem prostoru kot multikulturnost ali skrajni liberalizem. Tudi ti pojavi so nevarni. Poznati moramo prikrit nacionalizem naših sosedov in se realno soočiti z njim, saj ni vedno tako čist in nedolžen kot pri Slovencih. Vedeti moramo, kdo nas ogroža in kdo podcenjuje, vedeti, da je nauk o ksenofobiji čisto zavajanje, očitki o nestrpnosti Slovencev pa neutemeljeni.
Zgodba družine Črnih bratov, življenjske usode posameznikov in realna sodobnost nas učijo, da je treba krepiti narodno zavest, povečati skrb za narodno kulturo in jezik, varovati narodovo istovetnost, ohranjati zvestobo tistemu, kar smo podedovali od očetov in dedov. Tako bomo ponovno dosegli zaupanje v slovenski rod, da ne bo več lebdel v podzavesti manjvrednostni kompleks, iz katerega izhajajo malodušje, pasivnost, brezbrižnost in izguba lastnih korenin. Nobenega slovenskega preporoda ne more biti brez pokončne zavesti. Slovenci potrebujemo zavest, da smo eno, slovensko zavest o slovenski identiteti, da ne ostanemo brez korenin v veliki evropski domovini. Le tako bo slovenski narod svojo suvereno državo lahko upravljal in postal spoštovan član svobodne Evrope in s svojo pokončnostjo zgled rodovom, ki nam bodo sledili.
|
|
|
|
|
|
