|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je najstarejši slovenski grb Črni panter, ki je kot simbol Karantanije obstajal že pred pojavom grboslovja ali heraldike. Uvršča se med najstarejše evropske grbe. Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu 'Parzival', kjer dobesedno navaja 'črni panter na ščitu iz hermelina', kar postane kasneje črni panter na srebrnem (belem) ščitu.
|
|
Nacionalizem in demokracija
(Zedinjena Slovenija 2008, 25.10.2008)
1. Kaj je nacionalizem?
Če boste koga na ulici vprašali, vam bo najbrž zabrusil, da je to nekaj ekstremističnega, nekaj slabega. V Sloveniji nasplošno velja, da ljudje ne poznajo prave definicije nacionalizma, saj so bili deležni več kot 50-letne indoktrinacije, najprej s strani komunistične nomenklature, po osamosvojitvi pa s strani njene kontinuitete, ki se je razglasila za liberalno. Problem tiči v mešanju pojmov, ki so se v zadnjih 50 letih (pred tem sicer ne) pogosto pojavljali skupaj: nacionalizem, rasizem, fašizem, šovinizem, ekspanzionizem, konzervativizem ipd..
Apriorno pripisovanje negativnih konotacij nacionalizmu kaže na omejenost in nezmožnost sprejeti nacionalizma kot nekaj pozitivnega. Nacionalizem lahko opredelimo kot ideologijo in politiko, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese, ne pa interesov določenega sloja abstraktne družbe. Poznamo več pogledov na nacionalizem. Ta je lahko: agresivni ali defenzivni, ekspanzionistični ali statični (mirujoči), egalitaristični ali šovinistični, demokratični ali avtokratični. Delitev je še več: Nacionalizem je lahko pozitivene ali negativen, introvertiran ali ekstrovertiran ter konservativen ali progresiven.
Nacionalizem je po definiciji nekaj pozitivnega, saj pomeni skrb za lasten narod in njegove vrednote. Ni zgolj predpostavka in gonilna sila demokracije, temveč tudi homeostatičen mehanizem države, ki skrbi, da se v sistemu (državi) vzpostavi ravnovesje – ohranja vrednote in bistvene znake združevanja, ki definirajo sam narod, njegovo narodnostno, kulturno, jezikovno in tudi rasno homogenost. Demokratični politični sistem, ki v polni meri uveljavlja svoje principe v skladu z idejo o narodu, se lahko ohranja neskončno dolgo, saj je edino nacionalizem (iz lat. Natio = rojstvo/ biti rojen) idejno popolno skladen z idejo o ljudski suverenosti, pravici do samoodločbe naroda in vladavini ljudstva (naroda).
2. Kakšen je odnos med demokracijo ter nacionalizmom in liberalizmom?
Da bi razumeli razmerje nacionalizma in demokracije, se moramo oddaljiti od ustaljenih pogledov na nacionalizem, ki so plod liberalistične misli, ki se je razvila po 2.svetovni vojni. Nacionalizem je pod pritiski in bremenom zlorabe nacionalizma s strani nemških nacistov, liberalne politike in sistema izobraževanja, v očeh ljudi postal sinonim negativizma, nasilja in izključevanja. Na drugi strani je bila s strani teoretikov demokracija (predvsem liberalna) prikazana kot nekaj pozitivnega in zaželjenega. V zadnjih letih smo priča vnovičnemu porastu nacionalizma v Evropi, ki je obrambna refleksija pretiranega gospodarskega liberalizma – odprtja meja in pretoka ljudi – z veliko mero ignorance do narodov. Zaradi rušenja sestave prebivalstva novodobni nacionalizem pogosto spremljajo tudi sovražnosti, ki so toliko intenzivne, kolikor je intenzivna nasilna heterogenizacija družbe. To pa daje dodatnega goriva liberalnim fundamentalistom, ki dodatno potrjujejo svoja zmotna prepričanja, da je nacionalizem nedemokratičen, neliberalen, nesvoboden in prepojen s sovraštvom.
Kaj so bistvene značilnosti pojmov? V ospredju liberalizma sodi posameznik in njegova prirojena pravica do odločanja o samemu sebi, o svojih interesih in ciljih – je torej individualističen ter svoboden. Nacionalizem pa nasprotno postavlja v ospredje skupnost ljudi, ki jih združujejo določeni povezovalni znaki, zaradi katerih nastane komunalna kohezija, ideja o pripadnosti tej skupnosti. Ideja nacionalizma je torej v podrejanju posameznika skupnosti, za dosego skupnih ciljev, za obstoj in preživetje skupnosti, ne pa za dosego ciljev posameznika.
Nacionalizmu ne gre kar tako pripisati negativne vloge, niti ekskluzivizma s pojmom demokracije. To so v zgodovini nehote dokazali mnogi teoretiki, ki so se ukvarjali s kontraktualno teorijo o nastanku države in ljudsko suverenostjo. Mednje sodijo Thomas Hobbes, John Locke, J.J.Rousseau. Pogodbena teorija namreč govori o svobodnem združevanju posameznikov, ki so zavoljo doseganja boljšega uspega, višjih ciljev in varnosti, prepustili del suverenosti in jo prenesli na demokratično izvoljeno oblast, s čimer so se podredili skupnosti. Takšen odstop suverenosti in podrejanje skupnim interesom je dejansko značilnost nacionalizma in ne liberalizma, saj nacionalizem temelji na ideji o skupnosti, liberalizem pa na ideji o neomejeni svobodi posameznika.
V splošnem sicer ločujemo pojma demokracija in nacionalizem, vendar pa med njima obstaja kompleksnejše razmerje, pri čemer lahko nacionalizem obravnavamo kot gonilno silo demokracije in hkrati najpomembnejši dejavnik, ki je privedel do njenega nastanka. Nacionalizem je torej inherenten demokraciji, ki pomeni vladavino ljudstva.
Povezanost nacionalizma in demokracije se kaže tudi v pravici do samoodločbe – ta pravica je po teoriji naravnega prava trajna in neodtujljiva – pripada pa ljudstvu (demos) oziroma narodu (natio).
Če bi to pravico s pomočjo liberalizma skušali konkretizirati do skrajnosti, bi povzročili stanje individualnega razkola med vsemi posamezniki, vsak človek bi bil samo svoj, odgovoren le sebi, brez podrejanja skupnosti. Takšno stanje bi bilo na las podobno naravnemu stanju (ne)civiliziranega človeka?
Pravica do samoodločbe je torej temeljna demokratična pravica. Ampak kaj točno pomeni? Kaj v izrazu »samoodločba« pomeni izraz »samo« oz. »sebe«? Ponavadi govorimo o pravici ljudstva ali naroda do samoodločbe. Ta izraz je del ustaljene ustavnopravne prakse in ga vsebuje tudi Ustava Republike Slovenije – »...temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe«. Temeljna prvina demokracije je dejansko iracionalnega in nacionalističnega izvora, ne pa racionalnega liberalnega.
Teoretiki, prežeti z izkušnjami ekstremizmov 20.stoletja, so se lotevali nacionalizma z veliko mero antipatije do nacionalizma, ki naj bi bil kriv za največja zla. Zato tudi temeljev demokracije niso iskali v nacionalizmu, temveč v liberalizmu, ki temelji na racionalnem premisleku ter oprijemljivih dejavnikih ter dejstvih, česar za nacionalizem ni mogoče reči. Nacionalizem je prežet z iracionalno komponento, saj nikoli ni bilo v teoriji dokončno konkretizirano, kateri so tisti oprijemljivi dejavniki, ki tvorijo narod. Po mojem mnenju je to posledica pomanjkanja volje za razvoj teorije, ne pa prirojene nezmožnosti, da bi se dejavniki konkretizirali.
Demokracija bi naj bila najvišji izraz razumskega spoznanja o družbi, ki zavestno postavlja pravila za postavitev oblasti in sisteme nadzora proti njenim zlorabam, sisteme za maksimiranje učinkovitosti in uveljavljanja interesov posameznika. Demokracija ni le vladavina ljudstva, temveč tudi vladavina pravil, katera so zadobila svojo legitimnost v volji ljudstva, ki po svoji vesti izbere kaj je zanj prav. Vse kar ni dovolj racionalno – bodisi iracionalna filozofska, bodisi življenjska vprašanja – je z vidika liberalizma nasprotje demokracije. Del našega poslanstva mora biti dokazovanje nasprotja ter utemeljitev demokracije na iracionalnih, nacionalističnih temeljih, ki morajo postati del splošne družbene zavesti.
V sodobni demokratični državi ima narod (mi, ljudstvo) oblast in je nosilec suverenih pravic odločanja o vseh zadevah skupnosti nekega ozemlja. S pomočjo pravil, ki z volitvami urejajo prenos oblasti na ožje predstavniško telo, se konkretizira odločanje v družbi. Sam pojem demokracije ne pove ničesar o tem, kdo je državljan neke države in kakšno ozemlje obsega, pač pa da je »neko ljudstvo« na »nekem ozemlju« suveren. Kaj je tisto oz. kdo je tisti, ki odloča ali ima manjša skupina ljudi pravico do ločitve od matične države – npr. zakaj se Prekmurci ne bi smeli odcepiti od Slovenije in ustanoviti Prekmurje? Če bi demokracija dejansko temeljila na liberalizmu, bi bilo edino logično, da bi ljudska suverenost pripadala celotnemu človeštvu in bi utelešala enotno svetovno državo. Ker temu ni tako, lahko le zaključimo, da demokracija ni rezultat racionalnih premislekov in dejanj, temveč posledica kontinuitete zgodovinske manifestacije nacionalizma, ki je soustvarjala družbeno sedanjost.
Teorija do danes še ni dala konkretnega odgovora na to, kaj je pravzaprav narod in kateri so znaki, ki ga opredeljujejo. Kot vsaka družboslovna kategorija, je tudi narod abstrakten pojem. Toda če je narod nekaj abstraktnega, še to ne more biti argument, ki bi dokazoval njegov neobstoj. Z drugimi besedami, narod ni nekaj izmišljenega in je v človeški stvarnosti zelo živ pojem, ki se za teoretsko podhranitev lahko zahvali pomanjkanju politične volje in znanstvenega diskurza, ki bi narod in nacionalizem povzdignil na zaslužen nivo.
Nacionalizem je paradoksalno, od svojih zametkov v začetku 18.stoletja, do pomladi narodov sredi 19.stoletja, hodil z roko v roki z liberalizmom. Nosilci liberalnih in revolucionarnih idej so bili hkrati tudi nosilci ideje o suverenem narodu (pretežno pripadniki razsvetljenega meščanskega sloja). Liberalizem sicer v osnovi nima afirmacije do obstoja narodov, vendar pa se z njim neobhodno srečuje na stični točki – državi. Ta v svojem bistvu nasprotuje svobodnim idejam liberalizma, ker pomeni podrejanje posameznika kolektivu oziroma sistemu. A zaradi konfliktne narave človeka je liberalizem sprejel državo kot nujno zlo, ki preprečuje kaos, vojno in nasilje med ljudmi.
A kakšen tip države je tisto nujno zlo za liberalce? Danes se nam zdi samoumevno, da liberalci priznavajo demokracijo kot osrednjo predpostavko liberalne ideje? Vendar pa v ničemer ni pojasnjeno, zakaj na primer ne bi liberalizmu bolje ustrezala monarhija, saj odkrito temelji na aristokratskem elitizmu, medtem ko v demokratični republiki ne more gojiti odkritega elitizma z nasledstveno pravico. V strahu pred možnostjo tiranije in absolutizma monarhije, se je liberalizem oklenil demokracije, s tem pa nehote in nevede sprejel in potrdil dejansko nacionalistične elemente, na katerih sloni demokracija.
3. Kakšna je prihodnost nacionalizma?
Mislim, da je treba na vseh ravneh izobraževanja nacionalizem rehabilitirati, vsaj v smislu definicije. Posebno je potrebno poudariti, da je t.im. nemški nacionalizem (in drugi ekstremi) 20.stoletja dejansko zloraba nacionalnih »iracionalnih« čustev, za prevzem oblasti in uveljavitev absolutizma, ekspanzionizma in šovinizma.
Za prihodnost in razvoj je bistvenega pomena iskanje nove nacionalne ideje, ki bi združevala pozitivne ideje in vrednote posameznika, ki niso v nasprotju z idejo naroda. To fuzijo lahko imenujemo progresivni nacionalizem ali liberalni nacionalizem, ki spaja liberalne ideje in vrednote osebnostne ravni z vrednotami in idejami naroda kot človeške skupnosti. Med obojim obstaja stalno razmerje odvisnosti. Čim bolj kot je homogena človeška skupnost znotraj narodne države, tem bolj izrazite so liberalne ideje, manj kot je homogena, bolj izrazite so nacionalne ideje. Tak sistem zagotavlja trajen obstoj, kateri je temeljni dolgoročni problem slovenskega naroda.
|
|
|
|
|
|
