|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se je slovenski alpinist in smučar Davo Karničar namenil s smučmi spustiti z vrha najvišje gore na vseh celinah? Kot prvemu na svetu mu je tako uspelo najprej preplezati in nato s smučanjem sestopiti z Mt. Everesta! Za dosego cilja "sedmih vrhov" pa mu manjkata še najvišji vrh Antarktike Mt.Winson in najvišji vrh Severne Amerike Mt. McKinley.
|
|
Lipa, slovensko sveto drevo
Lipa se kot drevo življenja pojavlja v srednji Evropi zlasti na območju
severnega Jadrana, Alp, Tater in zgornjega Podonavja, z eno besedo, povsod
tam, kjer so še pred Rimljani bivali Veneti ali Vendi. Sloventi ali Slovenci
pa smo nedvomno najbližji ostanek nekdanjih Venetov ali Vendov, s prastarim
jezikom in starožitno kulturo, v katere duhovni simboliki izstopa lipa kot
mistično drevo življenja, drevo zdravja, sodno drevo, drevo zmage, drevo
rodovitnosti in kot družabno ali plesno drevo.
Na Slovenskem prevladujeta
dve vrsti lipe. Črna lipa ali tilia parvifolia, ki je nekoliko temnejšega
debla in listov, pa tudi manjših a gostih cvetov. Pogosto jo imenujemo kar
lipovec. Druga je bela lipa ali tilia grandifolia, ki je svetlejša in ima
večje, široke liste ter redkejše cvetove, prav tako pa cveti kak teden ali
dva pozneje kot črna lipa. Lipa na sploh doseže izredno častitljivo starost,
kar pomeni tudi do 1200 let in v tem pogledu celo prekaša hrast (nemško, pa
tudi poljsko drevo življenja).
Izmed mnogih drevesnih vrst v srednji Evropi
ni razen lipe nobenega drevesa, ki bi bilo tako zdravilno, cvetoče, dišeče,
hkrati pa še tako staro in mogočno, da razteza svoje veje in vrh daleč v
nebo. Lipa je bila sveto slovensko drevo že davno pred krščanstvom, to svoje
mesto pa je ohranila tudi med njim. S svojo mogočnostjo kaže od zemlje na
nebo in s svojo starostjo spominja na čas, kar pomeni na večnost. Pod
marsikatero lipo je bil vodnjak, kamnita miza, ali pa sedeži za vaške
starešine, t.i. dvanajstijo.
Pod lipo so se stoletja dolgo shajali tako vaški, kot gorski zbori. Bila je
središče vaškega družabnega življenja. Pod njo se je pravica že v davnih
predkrščanskih časih delila v imenu nadnaravnega , starobožjega. Pri
razsojanju in odločanju o skupnih zadevah so pod lipo županu stali ob strani
člani dvanajstije, ali vaški starešine, kot je določala prastara slovenska
navada imenovana tudi »consuetudo sclavorum«, po slovensko – slovenska
navada.
Zbori in pravde pod lipo so bili sestavni del starega državnega
prava Karantanije, ki ga tudi sami zgodovinski viri nazivajo »istituto
sclavenica« oziroma slovensko pravo. Imeli so izrazit značaj slovenskega
ljudskega prava. Še v srednjem veku ni bilo po slovenskih krajih nobene
cerkve, nobenega gradu, vasi, trga in mesta brez lipe, kar povsem odgovarja
dejstvu, da je lipa Slovencem sveto drevo. Vseskozi je bila deležna visokega
spoštovanja, vseh narodnih slojev, ne le pri kmetu, temveč tudi pri plemstvu
in meščanstvu.
Lipa je izrazito prisotna v številnih slovenskih ljudskih ali narodnih
pesmih ter legendah. Zlasti je prisotna lipa v legendi o Kralju Matjažu, ki
pooseblja slovenski narod in našo zgodovino.
Kralj Matjaž je poražen na bojnem polju kjer stoji lipa. Ostane mu le še
toliko vojakov, da vsi skupaj najdejo prostor v senci te lipe. Z njimi se
umakne v goro, ki zagrmi in jih zapre v votlino. Ko se bo Matjaževa brada
devet krat ovila okrog kamnite mize se bo skupaj s svojimi zvestimi vojaki
zbudil. To se bo zgodilo tedaj, ko bo na svetu največja stiska, prišle bodo
vsakovrstne nadloge in draginja bo prekipela do viška. Slovenskih rodoljubov
bo ostalo le še toliko, da se bodo razvrstili v senci ene lipe. Ko bo
napočil Matjažev čas, bo na božični večer pred njegovo votlino zrasla lipa.
Ozelenela bo in zacvetela tako sladko, da bo vso okolico napolnila s
prijetno vonjavo. Cvetela pa bo samo eno uro, od polnoči, do ene, nato se bo
posušila. Kralj Matjaž bo medtem potegnil svoj meč iz nožnice in zbudil
svojo vojsko. Peljal bo svoje zveste vojake iz votline v boj zoper
sovražnike slovenskega ljudstva. Duh lipovega cvetja bo krepil v boju
utrujene vojščake in ranjence v hipu ozdravljal. Mlačen veter bo navdihnil
ljudi, da se bodo pridružili Matjaževi vojski. Zbirališče bo pri košati
lipi, odkoder bodo šli v boj za staro vero in pravico. Za orožje bodo
prijeli vsi, mladi in stari. Poslednji boj se bo vodil na istem polju in pri
isti lipi, kjer je bil Matjaž nekoč poražen. Matjažev boj, ki se je začel na
božič, bo trajal do Sv. Jurija. Na Jurjevo pa bo Matjaž obesil na suho lipo
svoj ščit in tedaj bo znova ozelenela. Pri kamniti mizi na polju pod lipo,
ki ima sedem vrhov, bodo potem sklenili mir in ljudem bodo spet prišli
nekdanji zlati časi, kakršne so poznali že pod kraljem Matjažem.
V legendi o kralju Matjažu je polno simbolike, osrednji figuri pa sta seveda
kralj Matjaž in slovensko sveto drevo – lipa. Kralj Matjaž pooseblja
slovenski narod, lipa pa korenine, h katerim se mora naš narod vrniti, če
želi ne le preživeti, temveč živeti svobodno, srečno in zadovoljno. Hkrati
predstavlja lipa središče vsega Matjaževega boja za odrešitev slovenskega
naroda, kakor tudi drevo njegove zmage in dokončnega miru.
|
|
|
|
|
|
