|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se na dobrih 20.000 km2 površine Slovenije stikajo kar štiri pomembne geografske enote? V Sloveniji lahko tako na jugo-zahodu najdemo tipično sredozemsko pokrajino in podnebje, v njenem zaledju se proti severo-vzhodu širi dinarsko-kraški svet s številnimi kraškimi lepotami, na severo-zahodu se strmo dviga tipičen gorski alpski svet, na severu vzhodu, oziroma v vzhodnih predelih Slovenije pa že najdemo geografske in podnebne karakteristike Panonske nižine!
|
|
Kresnik
Kresnik – božji sin
Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati, dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo v oblasti zle čarodejke.
Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je bil malo zadremel, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik se prebudi in pogreši svoje blago; poda se na pot, da bi ga poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno baklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel, da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov.
Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 39, št. 1/I.; Fr. Pohorski (Davorin Trstenjak), Novice 1858, str. 374
Vurberški Kresnik
Bilo je pred davnim vekom; silni gozdovi so se razširjali takrat po hribih in dolinah; v šumah so bivale Rimske deklice, ki so po božjem povelju učile naše pradede koristnega dela; živeli pa so tam tudi vsakovrstni sovražniki človeškega rodu. Zlasti je bila pradedom v nadlego zmajska zalega, bivajoča v globokih gorskih vodah. Iz svojih skrivališč je često pridivjala na dan in pustošila polja in ugonabljala ljudi in živali. Proti jutru Slovenske dežele se je razprostiralo kraljestvo Kačje kraljice; od tam so prihajali zločesti čarodeji odnašat blagoslovljeno žetev iz dežele. V takih stiskah je obudil gospod Bog slovenskemu rodu zaščitnike, ki so vladali poedinim plemenom; imenovali so jih Kresnike. Pripovedovati vam hočem življenje Kresnika, ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali Vurberku. Še danes si pripovedujejo hvaležni potomci o tem svojem starem vladarju čudovite dogodbe, kako je branil in čuval svoj rod.
Ta grad, ki je bil kesneje središče onega slovenskega plemena, ki ga zovemo Dolance, so začeli staviti leta 111 pred Kristovim rojstvom. Najprej so ga mislili sezidati na hribu imenovanem Grmada. Pa kolikor kamenja so podnevi spravili na Grmado, toliko so ga drugo jutro našli na nasprotnem bregu. Pravijo, da ga je Hudi duh znosil ponoči tjekaj, ker ni maral, da bi se kdaj naselil v njegovi bližini blagoslovljeni Kresnikov rod. Zato so postavili grad nazadnje tja, kjer še dandanes stoji. S svojega strmega hriba zre daleko čez širno Ptujsko polje in čez sončne Slovenske gorice. Ljudje, ki so stavili grad, so bili še ajdi.
V tem gradu se je rodil knezu, ki je takrat vladal tej zemlji, deček, ki ga imenujemo v povesti Kresnik. Toda vedeti morate, da to ni bilo njegovo pravo ime: tako je marveč narod imenoval neke vrste junakov, ki so bili odlikovani že od rojstva s posebnimi vrlinami in prednostmi. Kresnike so jih pa zato imenovali, ker so jih čakale baš ob pomladnem kresu težke naloge, bitke s sovražniki človeškega rodu. Tudi naš deček je postal Kersnik, dočim nam pravo ime tega junaka ni znano. O njegovem rodu pa vam moram povedati, da je izhajal od samega nebeškega vladarja. Pradeda te vladarske hiše nazivajo Slovenci še vedno »Boga na zemlji«. Doznal sem tudi, da ga je mati nosila devet let pod srcem in ga ni mogla poviti. Ko mu je pa dala življenje, je opazila poreznica na njem neko znamenje: pravijo, da so to bila konjska kopita. Po tem znamenju so modre žene preosodile, da bi iz dečka postalo nekej posebnega.
Tisti, ki so prerokovali, da bo iz dečka postal velik junak, se niso motili. Bil je v svoji mladosti sicer tih in skoro boječ, toda »vidovit«: to se pravi, skazalo se je, da zna več kakor drugi ljudje; tako je znal čarati ali bajati in se spreminjati v vse stvari. Ali se je naučil teh umetnosti sam, ali so ga naučile Božje deklice, Vile, nam povest ne razodeva. Ko je dorasel, je svojo vednost uporabljal le v prid naroda, ki mu je bil vladar. Ni bilo podobe, v katero se Kresnik ni mogel pretvoriti; kadar se je, recimo, boril s sovražnimi duhovi za žetev, je imel kamenito obleko. Zgodilo se je tudi, da so ga videli kmetje v podobi svinje s konjskimi kopiti, kako je letel čez polja. Sicer je pa bil malokdaj doma; hodil je, kakor vsi vitezi tedanjega časa, v druge dežele »v žaud«.
Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 272 - 274, št. 245/I; J. Pajk, Črtice, str. 81 - 82
Slovenski kresovi v spomin Kresnikove zmage
Kresnik je bil v prestarem času mogočen vitez. Ko je on vladal, ja bilo po svetu še dosti goščav in v njih mnogo roparjev. To nadlego je Kresnik pobil in postreljal.
(Tako je osvobodil Kresnik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem jo je dolgo časa držal pozojen velikan. Zmaj mu hoče odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem vrtu. Nato prinese zaklade ... in vodo življenja. Te zaklade mora odslej stražiti zmaj ... Rešena sestra Deva postane nato Kresnikova življenska družica.)
V spomin na to zmago kurijo Slovenci še dandanes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene deklice po kresnicah. Nobena vas ne bo srečna, kjer bi dekleta zanemarjala ta običaj. In to bo trajalo, dokler bo svet stal.
Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 40, št. 1/III; J. Pajk, Črtice, str. 57
Kresnik in Črna kraljica Mara
Kjer se znižuje zagrebško hribovje proti Savi, je stal v starem veku Medved grad. V njem je vladala v onih časih črna kraljica Mara. Še danes pojo povsod kmetje o tej kneginji, ki ji pravijo tudi Žalostna kraljica Mara. Žalostna pa je bila zato, ker ji je Kresnik odnesel največjo dragocenost sveta: čudovito krono. Izmed grmičja, ki raste ob vznožju, se je dvigala čudovita, kakor zmajeva glava, z velikim rdečim grebenom. Ostalo truplo je bilo prikrito v grmovju. To je bil Kačec ali Kačji pastir, ki čuva Kačjo kraljico. Kresnik razjaše in dvigne velikansko golido mleka, ki jo je bil privlekel s seboj. S to posodo krene proti mestu, kjer se je premikala glava in ga ogledovala s svojimi zelenkastimi očmi. »Zdravi, zlahtni gospod porkolab!« ga ogovori. »Z Vašim dovoljenjem bom obiskal gospo kraljico, tukaj sem Vam pa prinesel tole v darilo.« In postavi predenj golido. Kačec je sicer nezaupljivo gledal prišleca, toda sladko mleko Kresnikovih krav je bilo darilo, ki se mu ni mogel odreči. Kmalu se je nagnil čez rob in začel srebati. Toda pustimo Kačeca in krenimo za Kresnikom v notranjost gradu! Kamor si se ozrl, same kače, po cestah, po drevju in grmovju; tudi vhoda niso krasile prijazne vejice divje loze, ampak so ga opletale kače. Ta kačji svitek se je pa umeknil pred vitezom. Nihče mu ni branil, ko je vstopil v grad in korakal gor in dol po tihih hodnikih, dokler ni našel v dvorani kraljico, velikokrat okoli mize ovito. Krono je nosila na glavi. Nedaleč od kraljice je bil črn vran, ki se je besno zagnal v Kresnikovega psa Videža. Kresnik je bil navajen raznih pošasti, vendar se je zgrozil, ko je ugledal strašno kačo. Toda ohrabri se, stopi prednjo in reče: »Zdravo, slavna kraljica Mara!« in se ji prikloni z viteško dostojnostjo. Tedaj spregovori kača z rahlim glasom, ki je pa izražal nejevoljo: »Kdo si, vitez neznani, ki si se drznil vstopiti s takim spremstvom?« Gledala je proti psu, ki je nejevoljno renčal. Kresnik ji pravi: »Tole je moj ščit. Vladar sem slovenske zemlje, kar je leži na vzhodni strani. Slišal sem veliko slavnega o Vas in Vaši deželi in prišel sem, da Vam ponudim svojo službo, ako jo rabite.« Nato ona: »Poznam tvoj ščit, znamenje tvojega rodu; bodi pozdravljen v naših dvorih, ako prinašaš mir.« V tem hipu je stala pred njim krasna gospa prebele barve, a črnih las, ki jih je krasila krona. Povabila ga je, naj sede. Začela sta kvartati. Nekateri pravijo, da sta igrala za kraljičino krono, ki jo je gospa položila predse na mizo. Kresnik je imel pri sebi psa, ki mu je karte pobiral, če mu je katera padla na tla, kraljica pa si je morala karte sama vzdigovati. To je Kresnik izrabil. Stresel je njene karte nalašč na tla in ona se je sklonila pod mizo, da jih pobere. Kresnik pri tej priliki pobere krono in jo vtakne pod plašč. Kraljica ni ničesar opazila. Sedaj je premišljeval, kako bi ušel s svojim plenom. Skončal je igro, se kraljici lepo priporočil in hitel, kar je mogel, na dvorišče do svojega konja. Ko blisk zdrvi proti prvi postaji. V tem je pa kraljica že opazila tatvino in zagnala strašen krik po deželi. Na mah privrši od vseh strani nebroj kač. Vsa truma se zažene za Kresnikom, da bi mu odvzela plen. V tem je pa že dospel z razpenjenim konjem do prve postaje, kjer je razjahal in stopil na svežega konja. Že so vršele kače v bližini, toda na hrbtu novega konj jim je utekel. Tako je hrumela ta gonja od postaje do postaje, čez hribe, vode in gozdove. Kače so vriščale in sikale, konjiči rezgetali, vode so bučale, drevje pokalo. Kača za kačo je opešala na potu in padla na tla. Že so ga pozdravljali od daleč beli zidovi domačega gradu, že so se odprla grajska vrata, da ga sprejmo in resen je bil. Eni kači je pa vendar uspelo med potom, da se je vpičila v Kresnikov ščit, ki ga je za obrambo pred kačami nosil na hrbtu. Tičala je v pestu okroglega ščita in že dvigala glavo, da piči viteza v vrat. On jo zapazi ter otrese na tla. Ko prileze kača do vrat in jih najde zaprta, tresne z repom po njih, da se je ves grad stresel; ležala je odslej vedno pred gradom in so ji morali vsak dan dajati vedrico mleka.
Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 276 - 277, št. 245/IV; K. Mulec, Novice 1858, str. 253; D. Trstenjak, Novice 1858, str. 374
Kresnik in krivi Kresnik
Nekoč je Babilonska kačja kraljica poslala krivega Kresnika. Bil je vražji čarovnik (Vidovina!). Kraljica mu reče: »Dam ti pol kraljevstva in še svojo zlato krono, če mi ugonobiš Kresnika.« Čarovnik zleti po zraku do Vurberka, Kresnikovega gradu. Komaj se je priblizal gradu, že ga je izvohal Kresnikov pes. Na njegov silni lajež pogleda gospodar skoz okno. Iz Drave se kadi črna megla, iz megle pa gleda črn bik; v to podobo se je izprevrgel Vidovina. A tudi Kresnik se spremeni v bika in poleti v zrak sovražniku nasproti. Z močnim čelom buši v črnega bika, ki premagan telebne v vodo. Začelo je dežiti. Kmetice so držale skoz okno roke in na polje je kapala sama zlata pšenica.
Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 277, št. 245/V; Davorin Trstenjak, Novice 1858, str. 374
Kresnikova smrt
Tako je vladal Kresnik svojemu narodu v dobrih in zlih časih. Ker je bil vedno zmagovalec v bitkah in junaških pohodih, je v teku let očistil svojo deželo sovražnikov. Ni mu pa bila sreča vselej zvesta! Zgodilo se je, da sta se nekoč naš in tuji Kresnik poskusila za žito. Vzela sta snop žita in se počela zanj trgati; našemu je ostalo samo vezilo v rokah, vse drugo je pa tuji odnesel. Tedaj je rekel domači knez kmetom, naj delajo debele pase, ker v njih bo dosti žita, drugo latovje bo pa prazno. In res so iz pasov največ namlatili. Vendar je pa bila letina bolj slaba.
Truden se je nekoč vračal Kresnik domov, ves razsekan in zdelan. Bilo je proti jutru, ko se je spustil na grajsko lino. Žena je opazila, da ponoči vstaja in nekam izginja. Tudi tokrat ga je pogrešila. Ozira se po njem in ga ugleda bledega in krvavega na lini. Tedaj je Kresnikova žena storila nekaj, česar ne bi smela: ne vem, ali se je odločila k temu iz ljubosumnosti ali svojevoljnosti. Pokliče svoje dekle in vzklikne, kazoč proti lini, tako da jo je slišal mož: »Glejte, naš Kresnik gleda dol iz lin!« Nihče razen samega Boga na nebu pa ne sme vedeti, da ima kdo kresnikovo naravo, sicer mora Kresnik v istem hipu umreti. Ko sliši knez, da ga njegova zena naziva za kresnika, se zdrzne v smrtni grozi, se slaboten skloni čez ograjo ter pade na tla. Mrtev je bil knez vzhodne slovenske zemlje!
Jojme! Kako so narekali vsi povprek, ko so nesli starega vladarja čez grajski most k pokoju: »Umrl je naš oče! Kdo bo ščitil nas in našo deco pred Besenjaki in Franki? Vzeli nam bodo dežele in nam naklonili sužnje dni!« Ko se je tako pomikal žalni zbor, se zasliši naenkrat iz grajskega jarka strašen vrisk. Kača, ki je že toliko let oklepala grajsko zidovje, se je bila odvila od svojega mesta, švignila v zrak in se nato vrgla proti Farovšaku in Logu. Kjer se je pomikala, je bilo videti, kakor bi kdo s plugom brazdo rezal. Kmalu je bila v Dravi: voda se je jezila in zajezila, ko se je vleklo strašno truplo čez valove. In dalje in dalje je hitela zmija nazaj v kraljestvo tmin. Po Kresnikovi smrti se je začela nagibati moč slovenskega imena k zatonu. Prišli so od vzhoda Besenjaki, potepali zemljo in vzeli narodu svobodo. A nikoli ni pozabil Slovenec svojih starih vladarjev in nikoli ni prestal upati, da se vrne Kresnik in z njim zlata doba.
Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 279 - 280, št. 245/X; Kresnikova smrt: J. Pajk, Kres 1882, 581 (Sv. Barbara pri V).
Še nekaj narodnih pripovedk o Kresniku:
--Pohorci pravijo, da Kresnik je imel dosti krav, katere je sam dojil. Mleko njegovih krav je tako dišalo, da je bela kača večkrat se v hlev skrila in jim izsesala mleko. Svoje krave je sam pasel najrajši po planinah. Enkrat zaspi, in pride tolovaj iz Velenja, pa mu vse krave ukrade. Kresnik jih je iskal, pa ni jih mogel najti. Ali imel je psa s četverimi očmi. Tega pošlje po planinah. Res hitro zavoha kravice. Bile so zaprte v votlini silne gore. Pes beži domov h Kresniku, kateri je sedel v velikem gradu, in oznani svojemu gospodu, da je krave našel. Kresnik zleti kakor ptič čez planine in potrka na vrata. Al tolovaj, napol človek napol pa demon, mu jih ne izpusti, dokler ga Kresnik s strelo ne zakolje.—
--O Kresniku znajo posebno dosti okoli Vurberka povedati. V vurberškem gradu je Kresnik kraljeval dosti let. Posebno rad je kvartal, zato je enkrat šel h kačji kraljici v Babilon igrat. Pri kačji kraljici pa se ni smel nobeden pripogniti, če mu je kvarta z rok padla. Kakor hitro se je pripognil, mu je kačjak odsekal glavo. Al Kresnik je bil čeden, in ni se pripognil, ampak njegov zvesti pes mu je karto pobral in v roko podal. Kresnik je bil tako srečen, da je vsem mošnje izpraznil, potem se usede na svoje zelenk in se skoz nebo odpelje v Vurberk. Kačja kraljica pa izpusti vse kače za njim, da bi mu zlato vzele, ampak on z gromsko strelo vse postrelja. Samo ena, katera je bila dolga, kakor je Drava, bi ga bila skoraj pičila. Ali Kresnik skoči v grad. Kača opaše grad in ni pustila Kresnika iz grada. Kresnik ji glavo stolče z železnim kujem in jo verze v globoki studenec. Po povestih drugih jo je Kresnik živo v globočini studenca pripel za železno verigo, katero je sto kovačev kovalo.—
--Kresnik je imel brata Trota. Z njim se je enkrat peljal na zlatem vozu na gostijo k babilonski kačji kraljici. Ko se en čas peljeta, je začelo hudo grmeti. Kačja kraljica pa ni Kresnika trpela, čeravno se mu je vedno prilizovala. Pošlje tedaj kačo, katera je kakor orel imela silne peruti. Naglo z megel zleti na njega, in ga hoče zaklati. Al Trot je s svojo zlato sekiro ji glavo odsekal. Kača z repom v oblake mahne, in z oblakov se izlije neizmerna ploha na zemljo, tako da sta se Kresnik in Trot skoraj potopila. Ali zelenki so z bistrimi nogami dirjali kot blisk in so rešili svojega gospodarja iz povodnji.—
--Kresnik se je enkrat zaljubil v lepo hčer kačje kraljice. A ker ni vedel, kako bi prišel v kraljičino palačo, da bi ga ne spoznali, se je spremenil v palčka. Pride na dvorišče, vse se mu smeje in ga za norca ima. Peljejo ga h kraljici, on pa žaluje do polnoči. Ko pa kraljica spat odide, se je spremenil v lepega junaka in odpelje princeso s seboj.—
--Največji sovražnik Kresnika je bil kačji kralj Babilon. Ta je Kresniku enkrat vse krave pokradel in jih v velikem bregu skril. Kresnik vzame silno deblo in udari po pečini. Mahoma pride jezero hudih duhov iz globoke votline. Ko so ti duhovi na svetlo stopili, se je začelo bliskati in grmeti kakor na sodni dan. A Kresnik je vedel, da so to sami vražji čarovniki bili; zato je vse potolkel; saj so bili sami puho-glavci, in hitro se je zjasnilo. Potem pa še zakolje kačjega kralja in dobi krave nazaj.—
--Kačji kralj je enok hotel Kresniku kozla ukrasti, kateri je imel zlato brado. Kresnika ravno ni doma bilo, ampak na planini s svojim zvestim psom na lovu. Ko domov pride, hitro zgreši kozla. Zapreže svoje bistre štiri zelenke in ga ravno dohiti pri morji. Z ostro sekiro mu razkolje glavo in kozla vpreže v kočijo. Kadar se s kozlom domov pelje, je povsod, kjer sta se peljala, zemljo pohleven dežek namakal, in tisto leto je rastla sama zlata pšenica.—
--Enkrat je Kresnika morski kralj povabil na gostijo. Vzel si je najlepšo Vilo, katera mu je za doto prinesla devetsto in devet in devetdeset gradov. Iz vurberškega grada je stopil v zlato barko, in za 30 dni je prišel k morskemu kralju. Tam so samo vino pili. Kačja kraljica je zvedela, da ni Kresnika doma. Hitro zleti v vurberški grad, in mu odpeljala lepo ženo Alenčico. Ko Kresnik domu pride, ne najde ljube žene. Hitro ugotovi, da mu jo je odpeljala kačja kraljica. Sedem mescev je iskal kačjo kraljico. Ko do nje pride, se začne huda vojska. Kresnik je dosti vojakov s sabo vzel. Kraljica kačja se je skrila v globoko gorsko votlino, v kateri je bila k pečini Kresnikova žena Alenčica priklenjena, in katero je varovala grda kačja pošast. A Kresnik je bil močnejši in je kačjo pošast zaklal in ljubo svojo Alenčico rešil.
Stari ljudje po Štajerskem in Kranjskem še znajo po vedati da je bil Kresnik v prastarem Slovenskem svetu mogočen vitez, kateri je na kresno noč hotel okoli ter preganjal tolovaje ter strašne kače. Torej bil je zaščitnik malih ljudi ter se boril z zlom.
Poštna banka Slovenije je leta 2003 izdala znamko z upodobitvijo Kresnika
|
|
|
|
|
|
