|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so na Slovenskem in sicer v Celju, v 14. in 15. stoletju živeli grofje, ki so na višku svoje moči kot knezi, posegali celo že po cesarski kroni Rimsko-nemškega cesarstva? Bili so izvorni slovenski plemiči. Njihove družinske povezave in zavezništva so na višku Celjske dinastije segali od Otomanskega imperija, preko Srbskih despotov do Hrvaških banov, od mogočnih Frankopanov, pa do Poljskih in Madžarskih kraljev. Barbara Celjska je bila celo Madžarska in Češka kraljica ter cesarica Svetega Rimsko-nemškega cesarstva. Posedovali so ogromno bogastvo tako v zemlji kot v denarju, še zlasti pa so sloveli po odlični vojski. Ambicioznost, visoke želje in številne spletke, ki so jih pripeljale tako daleč, pa so na koncu zanje bile tudi usodne. Zadnjega moškega potomca celjske rodbine, Urha II. Celjskega, hladnokrvno umorijo leta 1456 v Beligradu.
|
|
Kranjska čebela (Apis mellifera carnica, Pollmann 1879)
Pravijo ji tudi Karantanska čebela ali Kranjska sivka.
Od slovenskih avtohtonih domačih živalskih pasem je geografsko vsekakor
najbolj razširjena Kranjska čebela, saj z njo čebelarijo na prav vseh
kontinentih! Prvotno je bila razširjena po vsej Sloveniji vključno s Koroško
in na vzhodu vse do Romunije in Bolgarije.
Kranjska čebela je zelo cenjena med čebelarji, saj je znana po nabiralni
vnemi in zato prednjači po količini nabranega medu. Ni napadalna, zato je
delo z njo lažje kot z drugimi pasmami. Čebelarjenje je tako mogoče v
bližini doma in v naseljih, kjer bi druge pasme lahko povzročale
nevšečnosti. Njeni hitinasti zadkovi obročki so temni, s svetlo sivimi do
rumenkastimi dlačicami. Med evropskimi pasmami je najbolj siva (od tod ime
sivka).
Kranjska čebela je znana po odpornosti na bolezni. Prezimi v razmeroma
majhnih družinah, spomladanski razvoj pa je zelo buren. Take družine lahko
izkoristijo že zgodnje paše.
Edini očitek, ki ga je deležna Kranjska čebela v današnjem času, je
intenzivno razmnoževanje. Včasih so čebelarji cenili prav to lastnost, saj
so z rojenjem želeli dobiti čim več družin, ki so jih nato odpeljali na
glavno pašo – na ajdo, ki zacveti šele avgusta.
Naši predniki so zelo uspešno čebelarili s Kranjsko čebelo. O njej pričajo
tudi starejši pisci, med njimi sta npr. J.V. Valvasor (1641 – 1693) in
J.A.Scopoli (1723 – 1788). Posluževali so se je prav vsi stanovi, od
duhovščine, učiteljev in kmetov. H gospodarskem poslopju in vrtu je sodil
tudi manjši čebelnjak
Prvi, ki je v tujino ponesel vest o Kranjski čebeli kot posebni pasmi, je
bil baron E. Rothchütz (1836 – 1909). Leta 1857 je v reviji Bienenzeitung
izšel članek »Aus Unterkrain« (Iz dolenjske), ki govori o tamkajšnji čebeli
in jo imenuje »krainische« - torej Kranjska! Vest je sprožila tudi
nasprotovanja: baron Barlepsch, takratna nesporna nemška čebelarska
avtoriteta in eden od izdajateljev omenjene revije, je s svojim odklonilnim
stališčem do Kranjske čebele in neutemeljenimi napadi nanjo, saj je sploh ni
poznal, sprožil veliko zanimanje zanjo. Čebelarji po Evropi so se začeli
zelo zanimati za to čebelo in po prvih uspehih so Rotschutza dobesedno
zasuli z naročili. S poslanimi čebelami so bili več kot zadovoljni. Nekje
leta 1863 je duhovnik Morbitzer z Moravske, ki je tudi sam preizkusil
Kranjsko čebelo, nad njo navdušil čebelarsko društvo. Dr Ziwanski iz Brna je
priporočal ustanovitev trgovskega čebelarskega središča v Podsmreki pri
Višnji Gori, kar se je tudi zgodilo. Že v prvih treh letih svojega obstoja
je razposlalo po vsem svetu vsaj 3000 družin in matic. Vsega je razposlalo
nad 100.000 panjev s čebelami.
Za čebele s kranjske so se začeli zanimati tudi tuji strokovnjaki, ki so se
posvečali sistematiki čebel. Tako je Pollman leta 1879 izdal knjižico
»Vrednost različnih čebeljih pasem in njihovih varietet, ki je bila določena
po predlogih uglednih čebelarjev. V njej med drugimi obravnava tudi kranjsko
čebelo in jo prvi imenuje z znanstvenim imenom Apis mellifica carnica in z
nemškim Die krainiche Biene in Die krainer Biene. Pri njeni predstavitvi
navaja različne sodobne čebelarske strokovnjake in njihovo mnenje o njej,
pohvalno brez izjeme. Sam ugotavlja, da najlepše Kranjice dobavlja baron von
Rothchutz.
Najbolj uspešen in prodoren čebelar pri nas je bil Mihael Ambrožič (1846 –
1904) iz Mojstrane, ki je razširil trgovino s Kranjsko čebelo po vsem svetu.
Od leta 1872 do 1804 je razposlal blizu 40.000 panjev čebel . Ena pošiljka
je šla celo v Vladivostok.
Pri dokazovanju, da je kranjska čebela slovenska pasma, je pomembno dejstvo,
da so do leta 1879, ko jo je Pollmann opisal in jo imenoval kranjsko,
trgovci z ozemlja Kranjske izvozili že na tisoč panjev s čebeljimi
družinami. Že kasneje, do 1. svetovne vojne, so bili vsi trgovci, ki so
trgovali s kranjsko čebelo, na južni strani Karavank, to je na ozemlju
Kranjske. Prav njim gre zasluga, da jo je spoznal širok čebelarski svet,
strokovnjaki pa so ji dali znanstveno ime.
Čeprav Kranjska čebela prednjači pred drugimi, so jo pogosto ogrožale
predvsem tuje pasme, ki so jih prinašali nekateri čebelarji iz tujine. Že
dolgo se trudijo z ohranitvijo te pasme. Jasen dokaz je postavljena zahteva
po njenem varstvu v znameniti Spomenici Odseka za varstvo prirode in
prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo, objavljeni leta
1920. Tam lahko preberemo: »Varuje naj se tudi Kranjska čebela kot naravni
spomenik, dokler ne izide nov čebelarski zakon, ki naj zadošča potrebam
varstva te pasme!. Na Kranjskem in sosednjem delu Koroške se je skozi
stoletja razvila posebna pasma vrste Apis mellifica L., ki ima stalne
bistvene lastnosti in jo zato razlikujejo in odlikujejo od vseh krajevnih
pasem. S prirodopisnega in narodnogospodarskega stališča je potrebno, da se
kranjska pasma ohrani. Nevarnost, ki preti tej pasmi ne temelji na opustitvi
čebelarstva v naših krajih, ampak na nevarnosti, da bi se ta pasma pomešala
z drugimi pasmami in tako izgubila svoje specifične vrline. Zato je potrebno
prepovedati uvoz živih čebel in matic v kraje, kjer prebiva kranjska čebela.
Tudi če bi se čebelarstvo še tako širilo, potrebe po uvozu ni, saj se naša
pasma najbolj množi.« Tako je bilo zapisano leta 1920.
Zahteva, postavljena v Spomenici se je končno uresničila. Zakon o
živinoreji (Ur. list RS, št. 18/2002) v 70. členu določa, da “zaradi
varovanja obstoja avtohtone kranjske čebele na območju Republike Slovenije
nista dovoljeni reja in promet s plemenskim materialom drugih pasem čebel”.
Uresničevanje te določbe bo v veliki meri temeljilo na ozaveščenosti in
poštenju čebelarjev, saj je njeno nadzorovanje težko izvedljivo. Upajmo, da
ne bodo neodgovorni posamezniki še vedno vnašali matic tujih pasem ali
križancev, z željo, da bi uspešneje čebelarili. Rezultat takšnega početja je
namreč ta, da poleg genskega onesnaževanja kranjske čebele, prihaja med
drugim do vse večje agresivnosti čebel, kar je v popolnem nasprotju s
sodobnimi trendi selekcije, da bi imeli čim bolj miroljubne čebele. In
Kranjska čebela to prav zagotovo je.
|
|
|
|
|
|
