O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Avtohtone vrste


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so na Slovenskem in sicer v Celju, v 14. in 15. stoletju živeli grofje, ki so na višku svoje moči kot knezi, posegali celo že po cesarski kroni Rimsko-nemškega cesarstva? Bili so izvorni slovenski plemiči. Njihove družinske povezave in zavezništva so na višku Celjske dinastije segali od Otomanskega imperija, preko Srbskih despotov do Hrvaških banov, od mogočnih Frankopanov, pa do Poljskih in Madžarskih kraljev. Barbara Celjska je bila celo Madžarska in Češka kraljica ter cesarica Svetega Rimsko-nemškega cesarstva. Posedovali so ogromno bogastvo tako v zemlji kot v denarju, še zlasti pa so sloveli po odlični vojski. Ambicioznost, visoke želje in številne spletke, ki so jih pripeljale tako daleč, pa so na koncu zanje bile tudi usodne. Zadnjega moškega potomca celjske rodbine, Urha II. Celjskega, hladnokrvno umorijo leta 1456 v Beligradu.

    Kranjska čebela (Apis mellifera carnica, Pollmann 1879)
    Pravijo ji tudi Karantanska čebela ali Kranjska sivka.





    Od slovenskih avtohtonih domačih živalskih pasem je geografsko vsekakor najbolj razširjena Kranjska čebela, saj z njo čebelarijo na prav vseh kontinentih! Prvotno je bila razširjena po vsej Sloveniji vključno s Koroško in na vzhodu vse do Romunije in Bolgarije.

    Kranjska čebela je zelo cenjena med čebelarji, saj je znana po nabiralni vnemi in zato prednjači po količini nabranega medu. Ni napadalna, zato je delo z njo lažje kot z drugimi pasmami. Čebelarjenje je tako mogoče v bližini doma in v naseljih, kjer bi druge pasme lahko povzročale nevšečnosti. Njeni hitinasti zadkovi obročki so temni, s svetlo sivimi do rumenkastimi dlačicami. Med evropskimi pasmami je najbolj siva (od tod ime sivka).

    Kranjska čebela je znana po odpornosti na bolezni. Prezimi v razmeroma majhnih družinah, spomladanski razvoj pa je zelo buren. Take družine lahko izkoristijo že zgodnje paše. Edini očitek, ki ga je deležna Kranjska čebela v današnjem času, je intenzivno razmnoževanje. Včasih so čebelarji cenili prav to lastnost, saj so z rojenjem želeli dobiti čim več družin, ki so jih nato odpeljali na glavno pašo – na ajdo, ki zacveti šele avgusta.

    Naši predniki so zelo uspešno čebelarili s Kranjsko čebelo. O njej pričajo tudi starejši pisci, med njimi sta npr. J.V. Valvasor (1641 – 1693) in J.A.Scopoli (1723 – 1788). Posluževali so se je prav vsi stanovi, od duhovščine, učiteljev in kmetov. H gospodarskem poslopju in vrtu je sodil tudi manjši čebelnjak Prvi, ki je v tujino ponesel vest o Kranjski čebeli kot posebni pasmi, je bil baron E. Rothchütz (1836 – 1909). Leta 1857 je v reviji Bienenzeitung izšel članek »Aus Unterkrain« (Iz dolenjske), ki govori o tamkajšnji čebeli in jo imenuje »krainische« - torej Kranjska! Vest je sprožila tudi nasprotovanja: baron Barlepsch, takratna nesporna nemška čebelarska avtoriteta in eden od izdajateljev omenjene revije, je s svojim odklonilnim stališčem do Kranjske čebele in neutemeljenimi napadi nanjo, saj je sploh ni poznal, sprožil veliko zanimanje zanjo. Čebelarji po Evropi so se začeli zelo zanimati za to čebelo in po prvih uspehih so Rotschutza dobesedno zasuli z naročili. S poslanimi čebelami so bili več kot zadovoljni. Nekje leta 1863 je duhovnik Morbitzer z Moravske, ki je tudi sam preizkusil Kranjsko čebelo, nad njo navdušil čebelarsko društvo. Dr Ziwanski iz Brna je priporočal ustanovitev trgovskega čebelarskega središča v Podsmreki pri Višnji Gori, kar se je tudi zgodilo. Že v prvih treh letih svojega obstoja je razposlalo po vsem svetu vsaj 3000 družin in matic. Vsega je razposlalo nad 100.000 panjev s čebelami.

    Za čebele s kranjske so se začeli zanimati tudi tuji strokovnjaki, ki so se posvečali sistematiki čebel. Tako je Pollman leta 1879 izdal knjižico »Vrednost različnih čebeljih pasem in njihovih varietet, ki je bila določena po predlogih uglednih čebelarjev. V njej med drugimi obravnava tudi kranjsko čebelo in jo prvi imenuje z znanstvenim imenom Apis mellifica carnica in z nemškim Die krainiche Biene in Die krainer Biene. Pri njeni predstavitvi navaja različne sodobne čebelarske strokovnjake in njihovo mnenje o njej, pohvalno brez izjeme. Sam ugotavlja, da najlepše Kranjice dobavlja baron von Rothchutz.

    Najbolj uspešen in prodoren čebelar pri nas je bil Mihael Ambrožič (1846 – 1904) iz Mojstrane, ki je razširil trgovino s Kranjsko čebelo po vsem svetu. Od leta 1872 do 1804 je razposlal blizu 40.000 panjev čebel . Ena pošiljka je šla celo v Vladivostok.

    Pri dokazovanju, da je kranjska čebela slovenska pasma, je pomembno dejstvo, da so do leta 1879, ko jo je Pollmann opisal in jo imenoval kranjsko, trgovci z ozemlja Kranjske izvozili že na tisoč panjev s čebeljimi družinami. Že kasneje, do 1. svetovne vojne, so bili vsi trgovci, ki so trgovali s kranjsko čebelo, na južni strani Karavank, to je na ozemlju Kranjske. Prav njim gre zasluga, da jo je spoznal širok čebelarski svet, strokovnjaki pa so ji dali znanstveno ime.

    Čeprav Kranjska čebela prednjači pred drugimi, so jo pogosto ogrožale predvsem tuje pasme, ki so jih prinašali nekateri čebelarji iz tujine. Že dolgo se trudijo z ohranitvijo te pasme. Jasen dokaz je postavljena zahteva po njenem varstvu v znameniti Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo, objavljeni leta 1920. Tam lahko preberemo: »Varuje naj se tudi Kranjska čebela kot naravni spomenik, dokler ne izide nov čebelarski zakon, ki naj zadošča potrebam varstva te pasme!. Na Kranjskem in sosednjem delu Koroške se je skozi stoletja razvila posebna pasma vrste Apis mellifica L., ki ima stalne bistvene lastnosti in jo zato razlikujejo in odlikujejo od vseh krajevnih pasem. S prirodopisnega in narodnogospodarskega stališča je potrebno, da se kranjska pasma ohrani. Nevarnost, ki preti tej pasmi ne temelji na opustitvi čebelarstva v naših krajih, ampak na nevarnosti, da bi se ta pasma pomešala z drugimi pasmami in tako izgubila svoje specifične vrline. Zato je potrebno prepovedati uvoz živih čebel in matic v kraje, kjer prebiva kranjska čebela. Tudi če bi se čebelarstvo še tako širilo, potrebe po uvozu ni, saj se naša pasma najbolj množi.« Tako je bilo zapisano leta 1920.

    Zahteva, postavljena v Spomenici se je končno uresničila. Zakon o živinoreji (Ur. list RS, št. 18/2002) v 70. členu določa, da “zaradi varovanja obstoja avtohtone kranjske čebele na območju Republike Slovenije nista dovoljeni reja in promet s plemenskim materialom drugih pasem čebel”. Uresničevanje te določbe bo v veliki meri temeljilo na ozaveščenosti in poštenju čebelarjev, saj je njeno nadzorovanje težko izvedljivo. Upajmo, da ne bodo neodgovorni posamezniki še vedno vnašali matic tujih pasem ali križancev, z željo, da bi uspešneje čebelarili. Rezultat takšnega početja je namreč ta, da poleg genskega onesnaževanja kranjske čebele, prihaja med drugim do vse večje agresivnosti čebel, kar je v popolnem nasprotju s sodobnimi trendi selekcije, da bi imeli čim bolj miroljubne čebele. In Kranjska čebela to prav zagotovo je.



    Pregovor dneva
    Lepa beseda nikomur ne preseda.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1944 zavezniško letalstvo v Mariboru bombardira industrijske obrate in most čez Dravo
    1834 ustanovljena trgovska šola v Ljubljani
    1813 konča se bitka narodov pri Leipzigu
    Rojstva:
    1878 Franc Grivec, slovenski teolog, zgodovinar, slavist († 1963)
    1876 Janko Šlebinger, slovenski književni zgodovinar († 1951)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com