|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da sta slovenska alpinista Andrej in Marija Štremfelj prvi zakonski par, ki je osvojil Everest? Na najvišji vrh sveta sta skupaj stopila 7. Vinotoka 1990.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
Josip Šuman
Slovenci (Die Slovenen)
Založba Amalietti, Ljubljana 2011
Spoštovani bralci,
Pred vami je še eno izmed del, ki opisujejo zamolčano zgodovino slovenskega naroda in to s pomenljivim naslovom - Slovenci (Die Slovenen). Avtorji v njem opisujejo drugačen pogled na zgodovino slovenskega naroda, ki je bil med našimi predniki dobro poznan, mlajšim generacijam Slovencev pa skrbno prikrit in sistematično predrugačen. V Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi nas zelo veseli, da vam lahko po knjigi Starodavni in današnji Slovenci predstavimo še knjigo Slovenci, obenem pa obljubljamo, da bomo še naprej iskali podobna zamolčana dela in vire o slovenski zgodovini.
Slovenci (Die Slovenen) Josipa Šumana predstavljajo prvo polovico desetega zvezka zbirke Ljudstva Avstro-Ogrske - etnografski in kulturnozgodovinski oris, Dunaj, Tešen 1881. Zbirko sestavlja dvanajst zvezkov v katerih so predstavljeni prebivalci oziroma narodi Avstro-Ogrske monarhije v drugi polovici 19. stoletja. Prvi štirje zvezki predstavljajo Nemce v naslednjem zaporedju: 1. zvezek - Nemci na Spodnjem in Zgornjem Avstrijskem, Solnograškem, Štajerskem, Koroškem in Krajnskem; 2. zvezek - Nemci na Češkem, Moravskem in v Šleziji; 3. zvezek - Nemci na Ogrskem in Sedmograškem; 4. zvezek - Tirolci in Predarlčani (Die Vorarlberger). V petem zvezku so predstavljeni Ogri ali Madžari, v šestem Romuni na Ogrskem, Sedmograškem in v Bukovini ter v sedmem Judje (Die Juden). Osmi zvezek opisuje Čeho-Slovene (Čehe in Slovake), deveti pa Poljake in Rutene (Ukrajince) v Galiciji. V desetem zvezku najdemo v prvem delu Slovence Josipa Šumana, v drugem delu pa Hrvate. V enajstem zvezku so opisani Južni Sloveni v Dalmaciji in južnem Ogrskem, ter v Bosni in Hercegovini, v zadnjem dvanajstem zvezku pa še Cigani (Die Zigeuner) na Ogrskem in Sedmograškem. Celotna zbirka je izšla v nemškem jeziku.
Avtorji knjige Slovenci so Josip Šuman, Franc Hubod, Franc Simonič in Franc Fasching. Profesor Josip Šuman je urednik knjige, sam pa je napisal Uvod (Bivališča Slovencev, Imena Slovencev, Starost in pradomovine Slovencev, Naselitev Slovencev na današnje ozemlje in Kulturne razmere poganskih Slovencev), poglavja o pokristjanjevanju Slovencev, poglavja o slovenskem jeziku in njegovi zgodovini, zlasti o razvoju rabe slovenščine v literaturi, šoli in javnem življenju ter poglavje o umetnosti in znanosti. Profesor Franc Hubod je napisal poglavje Šege in navade Slovencev, profesor Franc Fashing poglavje Oris zgodovine s Slovenci poseljenih dežel, dr. Franc Simonič pa poglavje Slovenska književnost, ki vključuje tudi kratek oris kajkavske literature, ki jo je znanstveno pravilno uvrstil med slovensko.
Vse od njene izdaje leta 1881 niso knjige nikoli prevedli v slovenščino, kar je vsekakor velika škoda. Prav to dejstvo nas je v Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi spodbudilo k prevodu v naš materni jezik. Saj nenazadnje pripoveduje o našem narodu in je njen naslov Slovenci. Sodi med zgodnejše knjige, ki obravnavajo Slovence v zgodovinskem in narodopisnem smislu. Kot takšna v kronološkem smislu predstavlja nekakšno nadaljevanje knjige ruskega zgodovinarja Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, ki smo jo leta 2009 v slovenščino prevedli po dolgih 168. letih. Za knjigo Slovenci (Die Slovenen) smo potrebovali nekoliko manj, zgolj 130 let. V vsebinskem smislu se obe knjigi precej razlikujeta. Med tem ko Venelin piše o zgodovini starih Slovencev pred našim štetjem in zgolj do 7. stoletja našega štetja, knjiga Slovenci opisuje naše prednike od 4. do 19. stoletja, pri njej pa je za razliko od Venelina že močno prisotna priselitvena panslovanska teorija, ki počasi postavlja resnično zgodovinsko vlogo Slovencev na stranski tir. Toda v primeru knjige Slovenci še ne dokončno in prav to je njena velika vrednost.
Nekaj njenih poglavij je posebej zanimivih, zlasti poglavja Uvod, Imena Slovencev, Starost Slovencev in njihove pradomovine ter Slovenski jezik in njegova zgodovina, v katerih je govora o bivališčih, imenu in pradomovinah Slovencev ter o staroslovenskem jeziku. Knjiga je pomembna tudi zaradi ustaljene rabe pojma "hrvaški Slovenci" in v zvezi s tem znanstveno dognane trditve, da "govorica, ki je v rabi v tako imenovani civilni Hrvaški, v županijah Zagreb, Varaždin, Križ, s strani danes največjega poznavalca slovanskih jezikov, Miklošiča, šteje k slovenskemu jeziku". Prav tako znanstveno prisoja staro slovstvo panonskih Slovencev, t.i. "kajkavščino" k slovenskemu jeziku, narodnost njenih avtorjev pa k Slovencem. Zaradi tega je knjiga Slovenci, takoj ko je izšla, vzbudila oster odziv pri Hrvatih, ki niso skoparili z napadi na njene avtorje, predvsem pa na dr. Franca Miklošiča, ki so ga imeli za idejnega vodjo teorije o hrvaških Slovencih.
V drugem delu knjige vam predstavljamo takratne odzive nanjo (1881-1883) tako med Hrvati kot tudi med Slovenci. V tretjem delu knjige vam v poglavju Urednikovo poročilo predstavljamo strnjena spoznanja, ki izhajajo iz knjige Slovenci seveda tudi v luči današnjih novejših spoznanj.
Avtorji knjige v izvirnem nemškem besedilu uporabljajo različna imena za naš narod - Wenden, Winden, Windische, Slaven, Slovenen, Sclavi, Veneten. Zato smo se v uredniškem odboru odločili, da bomo pri vsakem prevodu v oklepaju zapisali ime tudi v nemškem izvirniku, ter s tem slovenski prevod naredili čim bolj verodostojen. Podrobneje bodo prevedena imena pojasnjena v Poročilu urednika v tretjem delu knjige. Vedeti moramo, da do izdaje Murkovega slovarja leta 1833, nemščina ni poznala imena Slovenen ali Slowenen. Za Slovence so uporabljali zlasti ime Windische, pogosto pa tudi Slavi, ki ima izvor v latinski obliki Sclavi. Če bi torej prevajali le ime Slovenen kot Slovenci, ostalih imen pa ne, takšen prevod ne bi ustrezal resnici in bi nasprotoval zgodovinskim virom. Slovenci v tem primeru ne bi obstajali pred letom 1833, kar pa seveda ni res.
Dokaz so že Primož Trubar in ostali slovenski protestanti, ki poznajo pojem Slovenci, nasprotno pa ne poznajo pojma Slovani. Dokaz za takšno trditev je tudi približno tisoč različnih slovenskih knjig (!), ki so izšle med leti 1550 in 1848, pa v njih ni mogoče naleteti na ime Slovani, temveč vse dosledno uporabljajo ime Slovenci. Prvi slovar, ki uvaja pojem Slovani v slovenski jezik je prav slovar Antona Janeza Murka, Slovénsko-Némshki in Némshko-Slovénski rózhni besédnik : kakor se slovénshina govorí na Shtájerskim, Kor?shkim, Krájnskim in v' sahodnih stranih na Vógerskim. Slovénsko-Némshki dél / sloshil Anton Janes Murko, V' Grádzi : v salógi in na prodaj per Fránzi Ferstli : Janes Lavre Greiner, 1833 ([v' Grádzi] : natiskin [!] papir Andréja Lajkama dédizhev (naslédnikov)); Deutsch-Slowenisches und Slowenisch-Deutsches Handwörterbuch : nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarn's westlichen Distrikten. Deutsch-Slowenischer Theil / von Anton Johann Murko.
Knjiga Slovenci (Die Slovenen) je izjemno pomembna še iz enega razloga. Njeni avtorji so vsi visoko izobraženi profesorji, ki so svoje znanje pridobili na avstro-ogrskih univerzah. Kljub temu, premorejo mnogo več strpnosti, kot prenekateri današnji akademsko izobraženi "slovenski" zgodovinarji in jezikoslovci. Med tem ko številni današnji izobraženci zviška gledajo na Slovensko staroselsko teorijo in se o venetologiji nočejo niti pogovarjati, so naši predniki, ne le dopuščali znanstveno razpravo o njej, temveč so se v nekaterih delih svojega pisanja celo nagibali k njenemu znanstvenemu zagovoru. Razlika je več kot očitna!
Ker sta v knjigi Slovenci enakovredno obravnavani obe teoriji (staroselska in zakarpatska), lahko rečemo, da knjiga predstavlja neke vrste mejnik ali križišče. Žal je v poznejšem obdobju, ki ga predvsem zaznamujejo različne diktature, uradna znanost v glavnem zanemarila starejšo Slovensko staroselsko teorijo in vse svoje sile namenila dokazovanju in podpori slovanske priselitvene zakarpatske teorije. Resni zgodovinarji se bodo zato morali vrniti vsaj do knjige Slovenci in potem neobremenjeno z zavzetim svobodoljubnim znanstvenim pristopom nadaljevati pot odkrivanja prave resnice o zgodovini našega naroda.
O knjigi Slovenci (Die Slovenen)
Najpomembnejše ugotovitve, ki izhajajo iz knjige Slovenci (Die Slovenen), lahko strnemo v naslednje vsebinske sklope:
1. O imenu Slovenci, Sloveni, ki je izvirno ime starodavnih slovenskih rodov in je konec 18. stoletja postalo osnova za nastanek novega umetnega pojma Slovani.
2. O različnih mnenjih glede pradomovine Slovencev ali Slovenov.
V knjigi sta dopuščeni obe hipotezi, tako staroselska kot priselitvena. Pri priselitveni gre za bistveno drugačno tezo in drugo obdobje priselitve, kot je v veljavi danes! Pradomovine "Slovanov" za Karpati (vzhodno od Karpatov) v tako imenovanih Pripjatskih močvirjih oziroma Pripjatskem barju namreč ne omenja niti z eno samo besedo! Danes velja prav to področje za pradomovino Slovanov oziroma Praslovanov, od koder naj bi se selili na vse štiri strani neba. Zanimivo bi bilo zvedeti, kje so novejši zgodovinarji našli vire o tem preseljevanju, še prej pa kje so našli vire o tej pradomovini.
3. O starih slovenskih plemenih.
Slovenci so bili v stari dobi razdeljeni na več plemen. Po dr. Miklošiču so to: venetski/beneški, karantanski/noriški, panonski, dakijski in bolgarski Slovenci. Mednje so se v 7. stoletju priselili Bolgari, Srbi in Hrvati, v 10. stoletju pa še Madžari. Vsi ti so staroselskim Slovenom zavladali in jih počasi asimilirali. Današnji narodi Bolgari, Srbi in Hrvati so tako, genetsko gledano, sinteza pravih priseljenih Bolgarov, Srbov in Hrvatov ter staroselskih Slovencev. V poznejšem obdobju je na njihovo etnogenezo močno vplivala še turška zasedba. Podobno velja tudi za Makedonce, ki pa so za razliko od prej navedenih treh narodov ohranili največ prvin slovenskih staroselcev.
4. O domovini staroslovenskega jezika in njegovem pomenu v 9. stoletju.
Jezik, ki so ga govorili panonski Slovenci v 9. stoletju in seveda tudi prej, je imenovan staroslovenski. Je najbližji našemu novoslovenskemu - pisanemu in tiskanemu v slovenskih knjigah od Trubarja naprej. Vse do dvajsetega stoletja se je delno ohranil tudi na obrobju nekdanje Panonije kot pisni jezik tako imenovanih Ogrskih Slovenov ali Slovencev (Prekmurcev, Porabcev in Medmurcev ter med 16. in 19. stoletjem tudi Bezjakov ali t. i. Kajkavcev). Ta jezik se je s pomočjo pisane besede in pregnanih učencev svetega Metoda (pod vodstvom Gorazda, Klemena, Nauma, Angelarja in Save) širil naprej na jug in potem še na vzhod ter s tem širil tudi slovensko ime med čezdonavska neslovenska plemena ali ljudstva Antov. Stoletja pozneje so se potomci teh ljudstev zaradi zgodovinskega spomina in pod vplivom politične panslovanske ideje sami uvrstili med umetno ustvarjene Slovane, Slavene ali Slavjane, ki v zgodovini pod tem imenom dejansko niso nikdar obstajali.
5. O staroslovenski literaturi ali literaturi panonskih Slovencev v 9. stoletju.
6. O zgodovinski slovenski pokrajini med rekama Dravo in Savo - Panonski Sloveniji.
Pokrajina med rekama Dravo in Savo do Gozda je do 17. stoletja pripadala panonskim Slovencem in ne Hrvatom, ki so tja pribežali skupaj s Srbi kot begunci pred Turki. Zlasti je pomemben opis slovenske jezikovne meje na jugu okrog leta 1880, ki ga v svojih novejših delih slovensko zgodovinopisje in jezikoslovje ne upošteva.
7. O slovstvu panonskih Slovencev v obdobju od 16. do 18. stoletja.
Literatura pisana v 16., 17. in delno še v 18. stoletju na področju Panonske Slovenije pripada slovenskemu jeziku in ne hrvaškemu.
8. O umetnikih in znanstvenikih med Slovenci.
Knjigo lahko naročite tukaj.
|
|
|
|
|
|
