|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je slovenska tradicionalna praznična jed tako imenovana potica? Potico - zvit kvašen kolač, ki ga gospodinje nadevajo z orehi, makom, rozinami, različnimi zelišči, skuto, medom ali celo z ocvirki najdemo po vsej Sloveniji ob vseh priložnostih. V zadnjih časih pa je potica postala tudi eden bolj prepoznavnih znakov Slovenije najrazličnejših mednarodnih državniških, kulturnih in športnih srečanjih.
|
|
JURJEVANJE: Slovenski ali hrvaški folklorni festival?
Jurjevanje je festival folklore, gastronomije in rokodelstva. Na njem nastopijo različne folklorne skupine, ki predstavijo stare ljudske plese in običaje.
Prireditev je dobila ime po ljudskih običajih na jurjevo. Jurjevo je nekoč spadalo med najpomembnejše praznike, saj so naši davni predniki v spomladanskem obdobju izkazovali čast oživljeni naravi, od katere so bili kot poljedelci življenjsko odvisni. Verovali so, da prinaša ponovno rast Zeleni Jurij. Pod vplivom krščanstva so se v stoletjih starodavna verovanja spremenila, iz česar so nastali razni običaji in navade. Ostanek nekdanjih jurjevskih obredov je bilo po vaseh v beli krajini pastirsko jurjevanje. Na jurjevo, se je zbrala kakšna skupinica dečkov. Enega izmed sebe so odeli v zelenje, to je bil Zeleni Jurij. Z njim so nato hodili po vasi, od hiše do hiše in peli jurjevsko pesem, s katero so prosili za darove. Pri vsaki hiši so dobili jajce ali dva, pogosto pa tudi ničesar. V zahvalo za darove, so izročili gospodinji zeleno vejico, če pa niso dobili ničesar, so zaželeli, da bi se pri hiši zgodilo kaj slabega.
18.6.08 se je festival Jurjevanje odvil že 45. zapored in je najstarejši folklorni festival v Sloveniji. Za Belokranjce je to velika čast. Otvoritev je prenašala celo nacionalna televizija, na kar smo bili neizmerno ponosni, a kaj kmalu je naš ponos minil. Verjeli ali ne več kot polovico prireditve je bilo v nam tujem in nerazumljivem jeziku-hrvaškem. Začel sem se spraševati od kje, kako, zakaj. Toliko vprašanj a nobenega odgovora. V mojem srcu je še pred kratkim veselje zamenjala žalost. Ko sem iskal možne odgovore sem naletel na tale odstavek, ki ga sporoča organizator: »Letošnje Jurjevanje bo poskušalo prikazati folklorno dediščino vseh bivših republik Jugoslavije (Srbija, Slovenija, Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Črna gora). S to gesto predstavitve ljudskega izročila omenjenih držav želimo obuditi prijateljstvo med narodi bivše »juge« in dokazati, da ima Jurjevanje tudi moč prijateljskega povezovanja in združevanja.«
Vse lepo in prav a na čigav račun se je potrebno poniževati in klanjati tujcem. Tako kot nekoč v slogu »bratstva in enotnosti«? Nekateri so že pozabili kakšno je bilo to bratstvo. Letos bomo praznovali 17. obletnico osamosvojitve in sprašujem se, zakaj smo se osamosvojili, če pa nas na vsakem koraku posiljujejo z Balkanom. Imamo razne koncerte tretjerazrednih pevcev, ki ne morejo uspeti v domačem okolju, a pri nas so »zvezde«. Da ne govorimo o ultra nacionalističnih srbskih koncertih, ki jih izvaja oseba, zelo tesno povezana z vojnimi zločinci. Kot pika na i, pa smo dočakali še to, da se najstarejša folklorna prireditev v Sloveniji vodi v hrvaškem jeziku.
Enostavno ne morem razumeti kako malo narodne samozavesti imajo nekateri. Zaradi »prijateljstva« bomo v lastni državi govorili tuji jezik. Mar bi to v obratni smeri storili Hrvati in na prireditev povabili še Lojzeta Slaka, tako kot smo mi letos Arsena Dedića? Močno dvomim.
Druga obrazložitev, na katero sem naletel, je bila tale: »Otvoritveni ceremonial festivala bomo izvedli v sodelovanju z Društvom slovensko-hrvaškega prijateljstva in Občino Črnomelj. Celotni otvoritveni ceremonial 45. Jurjevanja v Beli krajini, bosta v živo prenašali tudi RTV Slovenija in HRT - Hrvaška radiotelevizija iz Zagreba.«
Seveda sem takoj preveril na hrvaškem programu in videl da ni iz njihove strani nobenega prenosa v živo, temveč so imeli eno izmed svojih oddaj in se veselo zabavali. Pa tudi v kolikor bi bil prenos v živo iz hrvaške strani, ni to nikakršno opravičilo, da se vodi prireditev v tujem jeziku. Bela krajina ni dvojezično območje in tudi nikoli ne bo. Tukaj ni bilo nikoli hrvaške narodne manjšine, kakor hočejo napačno prikazati, bili so samo uskoki s srbskimi koreninami, katerih potomci so leta 1991 jasno in glasno povedali, da so Slovenci in da je njihova domovina Slovenija.
Hrvaška bo postala prijateljska država, ko se bo pričela obnašati kakor zrela evropska država, ne pa kakor najstnik v puberteti, ki ves čas preizkuša, kje so meje. Država, ki je samo v zadnjem stoletju premaknilo svojo mejo za 30km v škodo Slovenije in to počne še danes, ni prijateljska država. Morda pa ne razumem pomena besede prijateljstvo.
Neki pregovor pravi, da pravo vrednost nečesa spoznaš šele takrat ko to izgubiš. Koroški in italijanski Slovenci bi vedeli o čem govorim, kajti se vsakodnevno borijo za to, da lahko negujejo materni jezik in danes jih popolnoma razumem. Mnogi naši rojaki, ki pa živijo v lastni domovini se tega ne zavedajo. Ne zavedajo se kakšen pomen ima naš jezik. Mogoče se ga tile »janičarji« celo sramujejo in še vedno sanjajo o enem in edinem
jugoslovanskem narodu. Stoletja in stoletja je bila naša beseda preganjana, ponekod je še danes, mi pa še nismo dojeli kakšno čast imamo, da lahko živimo v svoji svobodni domovini. Mojim zamejskim rojakom ostaja uteha, da živijo v tuji državi in jim ves čas vsiljujejo tuje besede, a kaj preostane meni?
Janez Novak
|
|
|
|
|
|
