|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.
|
|
Jugoslovanska politika in vpliv prostozidarjev na nastanek Kraljevine SHS
Nobena skrivnost ni več, da v nekdanji Jugoslaviji, brez članstva v
prostozidarski loži, ni bilo mogoče zasesti nobenega pomembnega položaja. Po
podatkih je bilo samo v Beligradu pred zadnjo svetovno vojno 433 članov
prostozidarjev. Zasedali so pomembne položaje v vladi, diplomaciji,
policiji, v bankah, vojski in v šolstvu. Srbi so že konec 19. stoletja
spoznali, da jim izredno koristi članstvo v mednarodnih prostozidarskih
ložah. Tesno povezani so bili zlasti s francoskimi, pa tudi z italijanskimi
in angleškimi prostozidarskimi ložami. Z njimi so imeli skupen interes,
zlasti v odnosu do avstro-ogrske in nemške politike. Prostozidarstvo je bilo
neke vrste nevidno središče politične moči in tedanjega političnega sistema
ter povsem v rokah srbske boržuazije.
Slovenci se tega nikdar nismo zavedali. Zmeraj smo bili zelo slabo
zastopani med prostozidarji. Svojih lož, ki bi neodvisno od kogarkoli,
širile in zastopale idejo o Zedinjeni Sloveniji ter zanjo lobirale v tujini,
žal nikdar nismo imeli. Tudi zato, smo skoraj po pravilu, ob mednarodnih
sporih »potegnili ta krajšo«! Člani prostozidarjev so bili le ban, nekaj
profesorjev in nekaj kapitalistov, ki pa so vsi delovali pod srbskim
nadzorom in v skladu z njihovimi usmeritvami.
Podobno je bilo tudi na Hrvaškem in v Makedoniji. Zoran Nenezić v
svoji knjigi Masoni u Jugoslaviji (Beligrad 1987) o beligrajski loži
»Ujedinjenje ili smrt« pravi: »čeprav je bila navezana na Francijo, je kot
svoj program formulirala težnjo po združitvi južnih Slovanov, vendar z
agresivnim in konspirativno-ilegalnim delovanjem. Razumljivo je, da so tri
lože v Makedoniji, ki so bile pod zaščito italijanskih prostozidarjev (V
njih ni bilo nobenega Makedonca ali Albanca!), predstavljale zanesljivo
izpostavo italijanske politike, med tem ko je loža v Bitoli, ki je bila
povezana z romunskimi masoni, bila blizu Vrhovnemu Svetu Srbije, tako v
političnem, kot v nacionalnem pogledu.«
V sarajevski atentat, v katerem je Gavrilo Princip umoril
avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda, je bila vpletena tudi Vrhovna
Francoska loža Grand Orient. Prostozidarji so stkali dobre vezi s številnimi
časnikarji, zlasti francoskimi, ki so nato v evropskih časopisih propagirali
idejo jugoslovanstva. Prostozidar R. Seaton Watson je v londonskem Timesu,
Kimovca 1914, zapisal, da: »Bosna in Hercegovina, Dalmacija, Hrvaška,
Slavonija, Istra in Kranjska, pričakujejo osvoboditev s strani
prostozidarjev Srbije in Črne gore.« Slovenija sploh ni bila omenjena, izmed
slovenskih dežel, pa sta bili omenjeni le Istra in Kranjska! Štajersko,
Koroško, Goriško-
Gradiščansko, Prekmurje, Medmurje in Porabje, so očitno tedaj že nameravali
razdeliti med Italijane, Avstrijce in Madžare, zato te dežele niso omenjene,
prav tako pa tudi ne Slovenija kot celota. V tej luči je tudi veliko lažje
razumeti, da samostojna akcija slovenskega generala Rudolfa Maistra leta
1918 na Štajerskem in na Koroškem, ni naletela na odobravanje, kaj šele na
pomoč, narodne vlade v Ljubljani, sploh pa seveda ne, »narodnega viječa« v
Zagrebu oz. srbske vlade v Beligradu!
Veliki orient Francije je določil ložo Fraternite des Peuples kot
kraj, kjer naj bi stekla razprava o novi državi Srbov in Hrvatov. Slovenci
pri tem nismo bili niti omenjeni. Hinko Hinković je 2. Velikega Travna 1916
v tej loži predstavil nove ideje, na podlagi katerih je Veliki orient
Francije sprejel resolucijo, ki je v celoti podprla jugoslovanski program in
ki so jo prebrali v vseh francoskih ložah. Italijanska masonerija, ki je
bila srbska zaveznica, je negodovala nad hrvaškim programom, ki je Dalmacijo
priključil k hrvaškem ozemlju. Vendar so Srbski masoni kasneje ta problem
rešili na račun slovenskega ozemlja, ki so ga leta 1920 brez prisotnosti
slovenskih predstavnikov v Rapallu prodali Italiji ter italijansko mejo
potegnili daleč na vzhod. Slovenci smo s tem izgubili Istro, Reko s
kvarnerskimi otoki, Trst in Gorico, ki bi ju z Wilsonovim sporazumom lahko
obdržali. Srbohrvaška masonerija se je resnično potrudila in to s pridom
preprečila. Izgubili smo tudi vso beneško in furlansko ozemlje do reke
Piave, kjer je bila meja med Slovenijo in Italijo za časa Habsburške
monarhije. Ameriški predsednik Wilson se je javno zavzel za Slovence ter
zahteval preklic absurdno krivičnega londonskega pakta iz leta 1915 ter
zahteval, da se morata kraljevina SHS in Italija sami sestati in dogovoriti
glede nove slovensko-italjanske meje, na pravičen način in brez vmešavanja
mednarodnih sodnikov. Poudaril je, da se s slovenskim narodom ne da trgovati
kot z brezosebnimi številkami, saj ima vsak narod pravico živeti na svoji
zemlji. Kljub temu pa je bilo takrat že prepozno, da bi lahko še preprečili
načrte, ki so jih prostozidarji Anglije, Francije, Italije in Srbije skovali
pred štirimi leti!
Nikola Pašić, predsednik srbske vlade, je že leta 1914 zapisal, da je
treba pohiteti z ustanovitvijo Jugoslovanskega odbora v Londonu. Tega so
sestavljali v glavnem srbohrvaški prostozidarji. Nijhov poglavitni namen je
bil preprečitev programa Zedinjene Slovenije in slovenskega osamosvajanja
izpod Habsburške monarhije, ter priključitev zmanjšanega dela slovenskega
ozemlja k srbohrvaškemu ozemlju v skladu z velesrbskimi in velehrvaškimi
interesi. Prostozidarji v tem odboru so bili : Hinko Hinković, Franjo
Potočnjak, Dinko Trinajstić, Ivan Meštrović, Nikola Stojanović in Jovan
Petrović. V tem odboru so bili simbolično tudi slovenski predstavniki, ki pa
so seveda »za Slovenijo« delovali pod okriljem in v okviru srbske
masonerije: Bogomil Vošnjak, Drago Marušič in Niko Zupanić (t.i. Slovenac).
Srbi so svojo zunanjo politiko zasnovali dokaj spretno in velepotezno,
tudi s pomočjo svojih prostozidarjev. Tako Angleže, kot tudi Francoze so
namenoma zavedli glede »nacionalne homogenosti« na ozemlju kasnejše
Jugoslavije. Na ta način so jim dokazovali, da Srbija ne osvaja, temveč
osvobaja in da je prav zato potrebna združitev »troimenega naroda« pod
vodstvom srbskega kralja in srbske kraljevine. Ko so idejo uveljavili, so
svoje mednarodne prostozidarske povezave s pridom izrabljali za
projugoslovansko propagando in lobiranje, ki so ga izvajali tudi v templjih
in za belo mizo.
Dejansko pa Nikola Pašić niti vedeti ni hotel za tretjega člana t.i.
troedinega naroda. Ko se je Velikega Travna 1916 v Petrogradu v Rusiji
sestal s tamkajšnjimi časnikarji, jim je pojasnil srbsko stališče glede
londonskega sporazuma sledeče: » Ni mogoče, da mi Srbi, Italiji ne priznamo
nesporne pravice do hegemonije na jadranskih obalah. Tudi mi težimo k morju,
toda na noben način ne zahtevamo vojaških pristanišč in pravice da imamo v
njih zasidrano vojno mornarico. Hočemo le izhod na morje. Italija nima proti
temu čisto nič; torej če lahko sploh govorimo o sporih ali o različnih
pogledih, so lahko ti le glede števila morskih oporišč, ki so Italiji nujna
za obrambo svoje vojaške moči na Jadranu. (Navedba je iz knjige Jugoslavija
u Americi, Zagreb, 1922, ki jo je napisal prostozidar in član
Jugoslovanskega odbora, dr. Hinko Hinković.)
Pašić v tej svoji izjavi dobesedno priznava, da je tudi med Srbi in
Italijani sklenjen pakt o delitvi ozemlja v skladu z obojestranskim
interesom. Ne eni ne drugi seveda niso imeli nikakršnih težav, saj so se
oboji strinjali z medsebojno razdelitvijo tujega ozemlja, Dalmacije, Istre,
Goriško- Gradiščanske in dela Notranjske. Oboji so računali, da bodo z vojno
pridobili nova ozemlja. Srbom, ki so javno in na glas razglašali, kako smo
Slovenci, Hrvati in Srbi en, »troedini narod«, je bilo kaj malo mar za
interese Slovencev. Program Zedinjene Slovenije jim ni prav nič ustrezal.
Nasprotno! Ustrezala jim je razdelitev Slovenije na štiri dežele, v katerih
bi Slovenci kot narod bili ogroženi. Tako bi lažje »posrbili« tisti del
Slovencev, ki bi ostal v Veliki Srbiji. Vedno bi lahko Slovencem »prodali«
to, kar so nam dejansko, vsa leta takšne in drugačne Kraljevine SHS in
pozneje Jugoslavije, servirali na majhnih in velikih krožnikih. Da so oni
(Srbi) in nihče drug, naši osvoboditelji in odrešitelji ter da se lahko samo
njim zahvalimo, da nas niso germanizirali Nemci, romanizirali Italijani in
madžarizirali Ogri! Zato tudi nikdar niso imenovali slovenskih mest na drugi
strani meje s slovenskimi imeni. Zanje so vedno bili Klagenfurt (Celovec),
Graz (Gradec), Villach (Beljak) in podobno. To, da so vsa ta leta tudi oni
nas srbizirali ali jugoslovanizirali, pa tako ni pomembno, saj smo vendarle
»troedini narod«!
V tajnem poročilu regentu Aleksandru Karadžordževiću in srbski vladi
iz leta 1917, Pašić pravi: »Naprosil sem Georga Weiferta, naj delo po
prostozidarskih ložah, v korist osvoboditve in združitve srbskega naroda,
nadaljuje čimbolj intenzivno….Za uresničitev tega cilja sem mu dal na
razpolago tudi določeno vsoto denarja za pokritje stroškov pri izdajanju
knjig, potovanjih in predavanjih po državi. Ta navedba o prostozidarjih mora
ostati popolnoma tajna za vse izven ministrstva.« (D. Janković,
Jugoslavensko pitanje i krfska deklaracija)
Krfska deklaracija, sprejeta 20. Malega Srpana 1917 na otoku Krfu, je
bila prvi javni in formalni izraz, izvajanja srbske ideje osvobajanja
»bratov po krvi«. Skupaj s srbsko vlado, je pri njenem sprejetju, sodelovalo
že omenjenih šest članov Jugoslovanskega odbora iz Londona. V Deklaraciji
pravijo: » Predvsem, predstavniki Srbov, Hrvatov in Slovencev, ponovno in
najodločneje poudarjamo, da je ta naš narod s tremi imeni (troimeni narod),
eden in isti, po krvi, po jeziku, govorjenem in pisanem, po občutkih svoje
edinosti, po kontinuiteti in celovitosti ozemlja, na katerem nedvomno živi
in po
skupnem življenjskem interesu svojega nacionalnega obstoja in vsestranskem
razvoju svojega moralnega in materialnega življenja. Ideja o njegovi
nacionalni edinosti nikdar ni ugasnila…Občutek njegove nacionalne edinosti
in volja po svobodi, sta ga obdržala v neprekinjenih stoletnih borbah, na
vzhodu s Turki, na zahodu pa z Nemci in Madžari.« Italijani v deklaraciji
seveda namerno niso omenjeni.
Najlepši odgovor na Krfsko deklaracijo o
»troimenem narodu«, je podal Ivan Cankar v svojem predavanju Slovenci in
Jugoslovani, kjer je jasno in glasno povedal, da ni mogoče govoriti o enem
narodu in da smo Slovenci samostojen narod, kar je kmalu plačal z
življenjem. Še danes je širši javnosti, atentat nanj, zamolčan in prikrit.
Znano je le, da je »padel« po stopnicah in se hudo poškodoval ter nekaj
mesecev kasneje »za posledicami bolezni« umrl. Tega, da so mu pri »padcu«
pomagali in da je pri tem zadobil hude telesne poškodbe, zaradi česar je
kasneje umrl, ne omenja prav nihče!
Krfska deklaracija, je v svoji 9. točki govorila tudi o tem, da se
noben del teritorija, na katerem živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, brez
pristanka ljudstva, ne more odcepiti ali pripojiti drugi državi. Tudi v
izjavi delegacije Narodnega sveta Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, z dne
1.12.1918, ki so jo naslovili na regenta Aleksandra Karadžordževića, je bilo
zapisano:« Nismo pripravljeni priznati upravičenosti kakršnihkoli
sporazumov, in tudi ne Londonskega, v katerem bi bili prisiljeni, ob kršitvi
nacionalnega načela in principa o samoodločbi, da del našega naroda
odstopimo tuji državi…Posebej opozarjamo Vaše Kraljevo Veličanstvo, da
italijanska okupacijska uprava prekoračuje meje in pristojnosti, odrejene s
samimi mirovnimi pogoji, dogovorjenimi z glavnim poveljstvom A-O vojske,
potem ko je bilo to ozemlje proglašeno kot neodvisno in kot sestavni del
Države SHS…«
Kljub temu, je bil Rapallski sporazum, ki je pomenil
odstopitev dela popolnoma slovenskega ozemlja Italiji, podpisan sredi noči
in v najstrožji tajnosti, 12. 11. 1920! Hrvati so dobili vso Dalmacijo,
razen Zadra in nekaterih otokov, ki je tako na račun celotnega zahodnega
slovenskega ozemlja, postala del Hrvaške. Furlanska krajina, Beneška
Slovenija ter Julijska krajina z Istro in Reko (Ta je postala italijanska
27.1.1924 s prav tako tajnim Rimskim sporazumom! Prav tako v najstrožji
tajnosti in sredi noči, pa so potekala tudi pogajanja za sklenitev Osimskega
sporazuma po drugi svetovni vojni!) ter del Kranjske in Kanalska dolina, pa
so bile na silo odrezane slovenski matici ter postale del italijanske
države, kar nikoli niso bile. Beligrad je s tem Slovencem načrtno odrezal
sleherni dostop do morja.
Glavno vlogo in pobudo pri tem umazanem projektu so imele srbske
prostozidarske lože (UJEDINJENJE ILI SMRT, VELIKA LOŽA SRBIJE, PERUN,
JUGOSLAVIJA JE SRBIJA ...) ter hrvaške lože MAKSIMILJAN VRHOVAC in LJUBAV
BLIŽNJEGA.
V Zagrebu je delovala prostozidarska loža, ki je ime dobila po
zagrebškem škofu Maksimiljanu Vrhovcu, ki je umrl 1827. leta. Ustanovljena
je bila leta 1913, delovati pa je začela 27. marca 1914. Ustanovili sta jo
velesrbska in velehrvaška masonerija. Bila je izrazito projugoslovanska.
Svoja stališča je skušala približati tudi drugim hrvaškim ložam, zlasti loži
Ljubav bljižnjega, ki je imela zaradi izbruha vojne in večnacionalne sestave
precej težav. Loža M.V. je sprejela program, sestavljen iz trinajstih točk.
Četrta točka govori o tem, da so Hrvati in Srbi en sam narod.
V pojasnilu teh točk so njihovi tvorci zapisali, da takraten razvoj
slovanskih narodov kaže tendenco po združevanju razpršene slovanske energije
v en sam enoten kulturni sistem z enotno organizacijo, ki naj bi ustvarila
enoten kulturen tip. Ta naj bi bil na ozemlju nastajajoče Jugoslavije
srbohrvaški. To naj bi se kazalo s posameznimi programskimi idejami med
slovanskimi ljudstvi, še posebej pa v narodni enotnosti Srbov in Hrvatov.
Velika Srbija in Velika Hrvaška sta navsezadnje eno in isto. S stališča
splošnega slovanstva je to ena izmed etap na poti k slovanski koncentraciji
za velesrbske in velehrvaške ozemeljske, jezikovne, politične, gospodarske
in kulturne interese. Avtor teh idej naj bi bil Jovan Tomić, ki jih je
objavil tudi v delu z naslovom Trinajst točk jugoslovanske masonerije.
O Slovencih ponovno ni ne duha ne sluha. Zakaj je tako, je pojasnjeno
že v predhodnem besedilu. Nikakor nas torej ne more presenečati ideja o
alpskih Srbih, ali pa o alpskih Hrvatih. Vsekakor je snovanje velike
srbohrvaške države, kot smo videli, potekalo že davno prej in njen
dolgoročni cilj zanesljivo ni poznal besed Slovenec ali Slovenci v smislu
naroda! Zato so nam vsa ta stoletja vsiljevali »znanstveno« teorijo o
skupnem izvoru nekje v zakarpatskih močvirjih, od koder smo baje na današnje
ozemlje prišli v 6. in 7. stoletju.
Če zanemarimo dejstvo, da o prihodu v
alpski prostor ni prav nikakršnih dokazov, je zanimivo pri tej teoriji
seveda to, da so Srbi prišli sem kot Srbi, Hrvati kot Hrvati, Bolgari kot
Bolgari, Slovenci pa kot Slovani, v najboljšem primeru kot alpski Slovani!
Čeprav je govora o srbski ali o hrvaški državni organiziranosti šele dvesto
let pozneje, kot pri »alpskih Slovanih«, ki so lahko povsem logično, šele
zadnji poselili Alpe in čeprav smo imeli Slovenci – Karantanci, prvi,
neodvisno državo izmed vseh zahodnih in južnih Slovanov. Ta nesmiselna
naselitvena teorija se je popolnoma ujemala z nemško in italijansko teorijo
o prihodu divjih Slovanov med romanske in bavarske staroselce, kar je
dokazana laž!
Vso to protislovensko delovanje, je slovenski javnosti in učnemu,
zgodovinskemu programu, še zmeraj strogo prikrito in zamolčano. Slovenski
državni aparat pa se še danes obnaša kakor da je še vedno popolnoma v rokah
srbske K.O.S.(srbske kontraobveščevalne službe) in drugih obveščevalnih
služb ter velesrbske para-framasonerije. Slovenci se po vseh teh letih niti
sami dovolj ne zavedamo svoje samobitnosti in svoje zgodovine ter
preteklosti, ki nima ničesar skupnega s tisto, ki so nam jo hoteli vsiliti.
V Evropi in v svetu se šele počasi uveljavlja spoznanje, da je nekdanji
»troimeni, kasneje pa jugoslovanski« narod dejansko sestavljalo več narodov,
med katerimi smo tudi Slovenci. Naloga nas samih je razširjati in
promovirati to vedenje povsod, kadar smo v tujini. Bodimo ponosni na to kar
smo! Kot samozavestne, odločne, pokončne in ponosne, nas bodo v tujini
bistveno bolj cenili in poznali, kakor pa kot ponižne, klečeplazne in
podrejajoče se!
|
|
|
|
|
|
