|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se Idrija, manjše slovensko mesto, ponaša z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu? Rudnik se po 500 letih obratovanja počasi zapira in preureja v muzej, ki se ponaša z največjo leseno-železno črpalno napravo v Evropi, izdelano leta 1792, ki je črpala vodo iz predelov kar 238 m pod zemljo.
|
|
Izjava dneva in zagovor lenobe, pa še kaj...
Naročen sem na sobotno Delo, pa ne zato, da bi podpiral ta izrazito levičarski časopis, ampak, da vsaj enkrat na teden zberem nekaj cvetk, ki se nanašajo na naše družbeno vsrkavanje določenih pisnih skritih namigov, ki so takoj absorbirani v tiste sive celice vajene »mentalne lenobe« v kolikor so morale pasivno vskladiščiti vsakodnevno resnico kar pol stoletja, kjer ni bilo prostora za kritično obdelavo ponujenega edinega pikolovsko izbranega »psihološkega materjala«, kristalno čistega in prečiščenega, da ja ne bi vzbujal nezdrave radovednosti. Kot nalašč za to moje razmišljanje se je pojavil članek v S.P. Dela pod rubriko Pomisleki, avtorice Nede Pagon, kjer sta včasih pisala tudi Drago Jančar in Alenka Puhar (svež veter v zatohli Delovni vsakdanjosti) pod naslovom »Zagovor lenobe«. Ne mislim komentirati njenega članka, ker bi mi vzelo precej časa in prostora, izrabil bi ga pa rad kot katalizatorja nekega pomisleka, ki me večkrat prešinja, ko miselno vandram nazaj v čase moje mladosti in takratne politične problematike slovenstva v viharju internacionalističnega enoumja, ki je bil »avantgardno« naperjen v izbris narodne zavesti (patriotizma) in poenotanja identitet več nacionalnosti v absurd unitarnega naroda brez nacionalnosti oz. bolje rečeno, unitarnega naroda z neko multikulturnostjo, kjer je prevladoval najnižji nivo »kulture proletariata«, zato se je moral slovenski narod (nositelj višjih srednjeevropskih kulturno-civilizacijskih vrednot) prilagajati v livelizaciji navzdol (naj tu omenim članek dr. Ivana Klemenčiča – revija Ampak, marec 2008 pod naslovom »Še o Srbih, Sloveniji sovražnem narodu«, ki dobro ponazarja vse tisto obdobje, kjer so Slovenci zares začeli utrjevati lenobo v kritičnem razmišljanju. Seveda, če bi tu začel govoriti o možnih ali celo znanstveno-psihološko potrjenih vzrokih tega trenda, bi moral pričujoči članek zelo podaljšati). Veliko se bi dalo tu še povedati o tej prisiljeni lenobi duha Slovencev od 1918. do 1991. leta in vmesnih poskusih zajezitve tega trenda od strani določenih intektualnih moči tega obdobja, ki pa so bile načrtno utišane, ne samo dialektično, ampak tudi fizično. Ko se človek, njegovi sinovi in vnuki, privadijo nekemu enoumnemu razmišljanju, ki ni svobodno razmišljanje, ampak imperativ izobraževanja tako, da niti ne izgleda vsiljeno, čeprav je načrtno prilagojeno enoumni razlagi vsega, kar je potrebno za ameboidno življenje (tako je bilo namreč za vsa ljudstva Titove Jugoslavije), je zelo težko odpraviti tisto zagovarjano lenobo, ki je imela točno definirane namene v psihologiji mase v totalitarnem sistemu neke heterogene skupnosti, utopljene v sivino nekritične neidentitete, torej nesposobne dojetja dražljajev nepoznane zgodovinske preteklosti v lagodnem socialnem miru, čeprav za ogromno ekonomsko ceno, ki je naposled bila vzrok zrušitve takega jalovega in utopičnega družbenega sistema.
Ko je ex predsednik R.Slovenije Milan Kučan, še prej pravoverni vazal KPJ (titoist) in vodilni KPS, torej tiste organizacije, ki je vgradila čip »mentalne lenobe« večini povojnim Slovencem, izjavil te besede, ki so bile povzete v Delu 16. julija 2008 kot »IZJAVA DNEVA«: »Tako vrednota naprimer postaja ovaduštvo. Obstajajo tajne številke, na katere sporočaš, kaj počnejo sodržavljani, anonimke so postale vodilo za konkretno ukrepanje organov pregona, laž in poseganje v zasebnost sta pri arogantni politiki dobili skoraj domovinsko pravico.«, se je očitno zavestno poslužil tiste »mentalne lenobe« v upanju, da bodo današnji Slovenci pripisali te njegove besede današnji vladi, ne pa polstoletni diktaturi, kjer je on užival privilegije opisane miselnosti, ki je bila tudi udejanjena s trdo roko do osamosvojitve in je še danes karakteristika vseh tistih »sestopajočih« v mavričnih barvah raznih levih »neodvisnih« (sic!) strank, katere on sam botrovsko pokroviteljsko podpira z vsem nagrabljenim kapitalom tajkunov F21.
V istem sobotnem Delu (26. julija 2008) je na 24. strani zanimiva novica od Delovega dopisnika Toneta Hočevarja iz Italije, kjer opisuje kameleonstvo znanega komunista Fausta Bertinotija in njegove peripetije za prostor na oblasti. Posebno zanimiv je opis v zadnjem odstavku: »Bertinotija, ki je bil akter prvega in režiser drugega Prodijevega padca, je zgodovina s pomočjo volivcev izpljunila. Pa najbrž ne zato, ker se je tik pred volitvami odrekel srpu in kladivu na volivni zastavi, ampak zato ker skupaj s preostalimi tremi strankami iz levega roba ni našel več nobenega odgovora na vprašanja in zahteve NOVIH GENERACIJ.«
No, ta odstavek mi da misliti na predvolilne peripetije Boruta Pahorja (analoga Bertinottiju) in njegove SD (beri KPS), ki pa ni opustil ne srpa ne kladiva in niti ne rdeče zvezde. Lepo je ves ta zgodovinski balast bil viden v nekem šotoru (TV SLO), kjer je Pahor propagiral sebe in njegovo prevečkrat prebarvano stranko. Seveda Bertinotti ni nikjer obešal slik njegovega idola Stalina (ni tako neumen), naš Pahor pa je na vidnem mestu imel obešenega Kumrovčana. Torej, tudi on se poslužuje (in to kar prepričano) tradicionalne »mentalne lenobe«, da volilci ne bodo začeli misliti tako, kot naši sosedje in zahtevali odgovore na vprašanja in zahteve novih generacij. Očitno še vedno računa na dolgoletno agitpropovsko prakso, s katero so tudi njega »tršice« obmetavale. No, priznati moram, da je le Bertinotti bolj prefrigan in se tudi dobro zaveda posledic odprave »mentalne lenobe« in je ne zagovarja več. Bo zgodovina s pomočjo naših volilcev zmogla izpljuniti tudi Boruta Pahorja kot italijanskega Bertinottija?
Pavel Ferluga
|
|
|
|
|
|
