|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je arhitekturno podobo slovenskega glavnega mesta v mnogo čem odločilno zaznamoval svetovno znan slovenski arhitekt Jože Plečnik? Njegov vpliv na sam izgled mesta je bil tako velik, da prestolnico nekateri imenujejo kar Plečnikova Ljubljana. Njegova največja dela v Ljubljani zajemajo Narodno in univerzitetno knjižnico, Centralni stadion, pokopališki kompleks Žale, prireditveni prostor Križanke, glavno Tržnico, Tromostovje in še bi lahko naštevali. Plečnik je s sebi lastnim arhitekturnim slogom močan vtis pustil tudi drugod po svetu, predvsem v Pragi in na Dunaju. Jože Plečnik pa ni bil le velik arhitekt, temveč je bil tudi velik domoljub, katerega velika želja je bila samostojna slovenska država.
|
|
Istra - slovenskoga naroda deržava
grb Istre - slovenskoga naroda deržave
V Sušnik-Jambrešičevem slovarju Lexicon Latinum, ki je izšel leta 1742, najdemo pod latinskim geslom Istria (Histria) na strani 459 slovensko obrazložitev – »Istria, slovenskoga naroda deržava, sada z – vekše strane Benetancem podložna«. Op. 1
Pravi avtor tega štiri jezičnega slovarja, Ferenc Sušnik, je bil doma iz Medmurja (sedaj pohrvatenega Međimurja), nekaj stoletij nazaj imenovanega tudi Sclavus Insula ali Slovenski Otok, njegovi prebivalci pa so npr. še leta 1636 (Boltežar Milovec) imenovani Sclavus Insulanus ali Slovenski Otočani. Op. 2 Umrl je, preden je bil njegov slovar natisnjen, dokončal in za tisk uredil pa ga je Andrej Jambrešič. Slovar Lexicon Latinum je eden izmed treh slovarjev slovenskih Bezjakov – tistega dela panonskih Slovencev, ki so že iz antike prebivali na ozemlju, v srednjem veku imenovanem Slovensko kraljestvo oziroma Kraljestvo Slovenijeh/regnum Sclavoniae. Vsekakor je v omenjenem slovarju ob geslu Istria (Histria) zanimiva navedba, da gre za državo slovenskega naroda, čeprav je bila tedaj – torej sredi 18. stoletja – v večjem delu resda podložna Benečanom.
V 16. stoletju slovenski protestantski pisec Adam Bohorič v svojih latinskih Zimskih uricah prostih (Articae horulae succisivae, 1584) o Slovencih piše: »Na Spodnjem Štajerskem jih je precejšnje število: tu se posebej nazivajo Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Krajnska naša in veliki del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po imenu Pole ...« Op. 3 Bohoriču je torej bilo jasno, da naš, pravi slovenski jezik, govorijo tudi vsi Istrani.
Istrane je povsem jasno med govorce slovenskega jezika uvrstil tudi Primož Trubar: »Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati« . Op. 4
Vsi trije navedeni slovenski izobraženci so očitno zelo dobro vedeli, kdo so večinski prebivalci Istre in kateri jezik govorijo. Prav zato so se vsi trije brez težav odločili za slovenščino, Sušnik pa je Istro celo poimenoval država slovenskega naroda. Vsi trije so svoje trditve zapisali v novem veku, nas pa zanima predvsem srednji vek, zato si najprej poglejmo razmere v Istri nepolnih tisoč let pred tem.
naslovnica štirijezičnega slovarja Lexicon Latinum iz leta 1742, v katerem je Istra navedena kot "slovenskoga naroda deržava"
Rižanska veča
Potem ko so bavarski zavezniki frankovskega vladarja Karl Velikega proti koncu 8. stoletja v večji meri pokristjanili Slovence v Karantaniji, so se lotili tudi nasilnih Obrov/Avarov in uničili njihov ring med Tiso in Donavo. Op. 5 To je bilo leta 796, naslednje leto pa so Franki skupaj z Bavarci in Langobardi napadli Slovence južno od Karantanije in opustošili njihovo deželo. Po vsej verjetnosti so Franki tedaj vdrli v Slovenijo med rekama Dravo in Savo, kjer prebivalstvo še ni bilo pokristjanjeno. Zgodovinar Franc Kos sicer meni, da so tedaj Franki napadli Hrvate, vendar v zgodovinskih virih iz tistega obdobja Hrvati niso omenjeni, v poznejšem Slovenskem kraljestvu oziroma v deželi med rekami Drava, Donava, Sava in Kolpa pa so tedaj nedvomno prebivali Slovenci in ne Hrvati, ki so se tja naselili šele v obdobju turških vojn. Op. 6
V istem obdobju, le nekaj let poprej (787), so Franki prišli v spor še z Bizantinci, ki so vojaško obvladovali tudi Istro. Karlov vojskovodja Winigis je skupaj s spoletskim vojvodom Hildebrandom, povsem porazil bizantinske čete pod poveljstvom Iogoteta Iohannesa in Adhelisa. Op. 7
Naslednjega leta 788 so Franki Bizantincem odvzeli Istro, ki jim je nato služila kot odskočna deska za pohode proti Obrom na vzhodu. Frankovski vojvod (dux) naj bi tedaj v Istri le zamenjal dotedanjega bizantinskega vojskovodjo. Op. 8
V istem obdobju so v Istri, zlasti v mestih (civitates) živeli ostanki rimskega in bizantinskega prebivalstva, ki so bili navajeni na stari pravni red, škofje in istrski vojvod pa so postali glavni zastopniki frankovskega fevdalizma. V večjem delu istrske dežele, predvsem na podeželju, pa so sočasno živeli predstavniki svobodnega kmetijskega ustroja – Slovenci. »V Istri je nastala prava mešanica starega in novega. /…/ Zmešnjava vseh zvrsti pravnih odnosov je morala biti popolna.« Op. 9
Nič čudnega torej ni, da je Karel Veliki leta 804 poslal v Istro tri svoje odposlance, ki so bili navzoči na Rižanski veči (placitum). Ta je bila sklicana zaradi sporov med različnimi prebivalci Istre, ki so spoštovali različno pravo. Nam se je ohranil prepis zapisnika te veče, ki se imenuje listina rižanske veče ali zbora in je napisana v latinščini. V njej so večkrat omenjeni Slovenci – Sclavis in istrski vojvod Janez. Op. 10
list iz zapisnika Rižanske veče
V Istarski enciklopediji, ki je v hrvaščini izšla leta 2005, je pod geslom »povijest« – zgodovina, v zvezi z Rižansko večo navedeno: »Govor je o Slovanih čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvatih), ki so v srednji Istri z demografskim prilivom številčno narasli v tolikšni meri, da je obstajala potreba po njihovi širitvi tudi na svobodna zemljišča ob zahodni in južni obali Istre. Notranjim migracijam so se verjetno pridružili tudi čakavci kvarnerske obale in zaledja, ker je bila konec 8. in v 9. stoletju, Istra, kot tudi druge hrvaške dežele pod vrhovno oblastjo Frankov (potrjeno z Aachenskim mirom 812), zato je bila tudi fluktuacija ljudi svobodnejša, v primerjavi z obdobjem popolne emancipacije Hrvaške (v začetku 10. stoletja) .« Op. 11
Zgornji zapis je treba natančneje komentirati, saj predstavlja tipično hrvaško navado (consuetudinem Chroatorum), oziroma kar metodo, ki predstavlja temelj hrvaškega zgodovinopisja. V bistvu gre za čiste fantazije hrvaških povestničarjev, ki nimajo nikakršne osnove. Čeprav v ohranjenih zgodovinskih virih iz začetka 9. stoletja oziroma iz obdobja, ko je nastala listina rižanske veče, nimamo ohranjenih nobenih besedil v jeziku prebivalcev, ki so v latinskem jeziku imenovani Sclavis, za Hrvate to sploh ni pomembno. Zanje so Sclavis preprosto Hrvati, čeprav so Hrvati v latinščini po pravilu imenovani Croati. Zakaj naj bi bili v listini rižanske veče omenjeni Sclavis dejansko »Slovani čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvati) «, ni niti najmanj jasno in tudi ni z ničimer utemeljeno. Hrvaški povestničarji pa niti ne čutijo potrebe po strokovni utemeljitvi svojih predstav.
Toda to še ni vse, kar si privoščijo hrvaški »zgodovinarji«. Istro s konca 8. in v 9. stoletju brez kakršnegakoli argumenta preprosto razglasijo za hrvaško deželo, ob tem pa celo govorijo o več hrvaških deželah pod vrhovno oblastjo Frankov. Kako gre to skupaj z dejanskimi zgodovinskimi viri, vedo razložiti samo tisti hrvaški »zgodovinarji«, ki se nenehno poslužujejo že omenjene consuetudinem Chroatorum . Niti bizantinski niti rimski, beneški, bavarski in konec koncev niti frankovski sodobni viri iz istega obdobja namreč Hrvatov sploh ne poznajo! Pri tem ne smemo pozabiti, da naj bi bile, kot trdi hrvaški pisec navedenega besedila, »konec 8. in v 9. stoletju Istra kot tudi druge hrvaške dežele, pod vrhovno oblastjo Frankov«. Kako je torej mogoče, da Franki, ki naj bi imeli vrhovno oblast nad vsemi hrvaškimi deželami, Hrvatov – Croatov dejansko ne poznajo?!
Ob tem je potrebno jasno povedati, da se nekateri hrvaški zgodovinarji, ki obravnavajo srednji vek, tega dejstva še kako dobro zavedajo. Takšen primer predstavlja npr. Ivo Goldstein, ki je med drugim povsem jasno zapisal: »Še več, frankovski viri sploh ne omenjajo Hrvatov niti ne govorijo o 'Hrvaški'. Sicer pa je podobno tudi z drugimi viri (papeškimi in drugimi italijanskimi) praktično v obdobju celotnega 9. stoletja. /…/ Zato bo ta prostor za tuje pisce še precej dolgo predvsem 'slovanska zemlja', njeni prebivalci pa 'Slovani'. « Op. 12
Slaveni ali Slovani – v korist Hrvatom in v škodo Slovencem
Ker Hrvatov in njihove dežele Hrvaške pred 10. stoletjem ni praktično v nobenem zgodovinskem viru, jim res prav pride novo (1813) Op. 13 konstruirani pojem Slovani, za katerega v svojem jeziku uporabljajo ime Slaveni (1842) Op. 14. Toda Slovanov v slovenščini, kakor tudi Slavenov v hrvaščini, nobeden od obeh jezikov ne pozna vse do 19. stoletja. Uporaba teh dveh imen in pojmov v novejšem zgodovinopisju (od 19. stoletja do danes), ki se nanaša na celotno zgodovino pred 19. stoletjem, predstavlja tipično zgrešeni anahronizem in dokazuje povsem neznanstveni pristop. Več o pojmih Slovani in Slaveni je napisanega v knjigi Anton Vramec in Slovenci v poglavju z naslovom Slovani in Slaveni na straneh 411–439. Pojem Slovani v slovenščini in Slaveni v hrvaščini imata namreč glavni vlogi pri »zmedi pojmov usode polni za Slovence«. Op. 15 Za Slovence sta oba pojma izrazito škodljiva. Zapisi Sclavi v primarnih zgodovinskih virih, tako naj ne bi smeli predstavljali Slovencev, temveč Slovane. Po drugi strani bi v hrvaški različici isti zapis Sclavi predstavljal Slavene/Slovane, od tu naprej pa bi ga potem v skladu z že omenjeno consuetudinem Chroatorum s povratno zanko prevedli kar v Hrvate, kot smo lahko videli tudi v primeru pisanja v Istarski enciklopediji. »Slovani« torej degradirajo Slovence in hkrati ojačajo Hrvate.
Zaradi netočnega prevoda imena dežele Slovenija (Sclavoniae) in ljudstva, naroda ali etnične skupine, v latinščini imenovane Sclavi, v slovenskem jeziku pa Sloveni, Slovenci, v izmišljene Slovane, ki so umetni akademski konstrukt oziroma pojem šele iz začetka 19. stoletja, so si lahko Slovene/Slovence in Slovenijo prisvojili vsi poznejši tako imenovani Slovani. Za Hrvate so Sclavi Hrvati, za Srbe so Sclavi Srbi, za Slovence pa morajo biti Sclavi le Slovani, obenem pa so lahko karkoli, tudi Srbi, Hrvati, Bolgari, le Slovenci ne! Seveda ob takem pristopu in odnosu ni niti najmanj čudno, da nazadnje zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski narod, vsi drugi »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati, pa bi naj imeli bleščečo in predvsem starodavno zgodovino. Pojem Slovani, kot ga razumemo dandanes, je torej za zgodovino Slovencev hudo škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v izrazito neenakopraven oziroma v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov naj bi bili pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje. V razmerju do južnih sosedov pa bi naj bili nezgodovinski narod brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične slovanske mase, ki naj bi se celo najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev torej bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti.
Resnica je zrcalno nasprotna. Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi), ki so dejansko nekaj povsem drugega od novejšega pojma Slovani. Njihovi neposredni še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Sloveni so živeli na obeh straneh reke Donave, med tremi morji: Črnim, Jadranskim in Baltiškim/Venetskim. Podvrgli so si jih Rimljani, Grki, Nemci (Franki) in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki (Lahi), Rusi (Poljanci), Bolgari, Srbi ter Hrvati. Sloveni/Slovenci torej pri vseh naštetih narodih, ki jih danes uvrščamo med Slovane, spadajo v etnogenezo njihovega nastanka in predstavljajo vzpostavljajoči, povezujoči in spajajoči del njihovih prednikov. Op. 16
Da predstavlja uporaba imena Slovani/Slaveni dejansko anahronizem in je povsem neprimerna, menita tudi slovenski profesor zgodovine Igor Grdina in slovenski jezikoslovec Jakob Müller. Prvi je v svojem članku z naslovom Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka leta 2012 v zvezi s pojmom Slovani med drugim zapisal:
»Nadalje je treba povedati še tole: pred 19. stoletjem se prebivalci naših krajev nikoli niso samooznačevali kot Slovani. Bili so Slověni (po izgubi posebnega razvoja jata Sloveni) in Slovenci. Oba izraza izpričuje v svojem opusu kot ime rojakov Primož Trubar (včasih celo v isti knjigi). Edninska samooznaka za ženski spol se razen v spremembah na fonološkem planu sploh ni spremenila (za masculinum pa besedotvorno tako neznatno, da se Trubar ob tem sploh ni pojasnjevalno mudil). Bi imele torej Slovenke potemtakem drugačen identitetni razvoj kot Slovenci (zaradi tozadevne ključne vloge zgolj imena, kakor nam skušajo sugerirati zagovorniki teorije etnogeneze)? To bi bilo absurdno misliti. Če se izganjajo vse nehistorične oznake iz tematizacij zgodovine, potem se je vsekakor treba lotiti najprej slovanskega imena, ki do 19. stoletja v našem prostoru ni navzoče.« Op. 17
Jezikoslovec Müller je podobnega mnenja kot zgodovinar Grdina. V svojem članku Etno- in lingvonimi, povezani s Slovenci, ki je objavljen v istem Zborniku člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, je zapisal naslednja pomembna dejstva:
»Temeljna metodološka napaka domala vseh prevajalcev in vsega kritiškega pisanja o zgodovini imena Slovenci, slovenski je uporaba imenske dvojice Slovenci – Slovani, slovenski – slovanski. Ta dvojica je nastala v prvem desetletju 19. stoletja, v širšo rabo pa je prišla šele od druge polovice 19. stoletja, Vodnik in Prešeren npr. je še nimata, Škrabec (u. 1917) pa oblike Slovani, slovanski sploh ni hotel sprejeti. V predhodnih stoletjih je obstajala samo E/e oblika.
Prevajalci nemških in latinskih besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stol., npr. Rupel 1966, Sovre-Gantar 1987, so nemške Winden, Windische in latinske Sclavi/Sclavoni prevajali odvisno od reference imena s Slovani ali Slovenci, kar mitoklasti upravičeno kritizirajo, Toporišič 1987 pa ne glede na jezikovno referenco navedene eksonime prevaja s Slovani (verjetno pod vplivom Škrabca in Kopitarja), kar sicer zahtevajo tudi zgodovinopisci mitoklasti, vendar so njihove zahteve in Toporišičevi prevedki anahronizem, saj so v nasprotju z edinim zgodovinskim imenom Slovenci oziroma Sloveni. « Op. 18
Spomnili smo že, da Hrvatov/Croatov ne pozna noben zgodovinski vir iz 8. in 9. stoletja, razjasnili pa smo tudi neizpodbitno dejstvo, da latinski zapis Sclavis v listini rižanske veče in drugih sodobnih virih lahko pomeni zgolj in edino Slovence/Slovene, nikakor pa ne Hrvatov. V 8. in 9. stoletju posledično Hrvati v omembe vrednem številu niso živeli v Istri, te dežele pa tudi nikakor ni moč šteti med »zgodovinske hrvaške dežele«, kot to neupravičeno počno hrvaški zgodovinarji.
Nasploh je zanimivo dejstvo, da v starejših jezikovnih virih sploh ni moč najti »sledi hrvaškemu imenu jezika, temveč je bil v njih samo slověnski. « Op. 19 Gre namreč za to, da se je pismenost glagolitov, ki je bila iz slovenske Panonije pregnana v 9. stoletju, po smrti Cirila in Metoda nadaljevala v slovenski Dalmaciji, v Kvarnerju in v Istri. Seveda se je jezik teh glagolitov ali glagoljašev tudi tukaj imenoval slovenski, in ne hrvaški. Še do nedavnega (l. 1910) v Spomenici in prošnji za »slovensko službo božjo« v Tržaško-Koprski in Poreško-Puljski škofiji pišejo o »staroslovenskem jeziku« v Istri, ki pa ga Hrvati znova na nekaterih mestih napačno imenujejo »staroslavenski jezik«. Op. 20 V popisu vizitacije v letih 1670–1711, katere cerkvene knjige uporabljajo ali pa naj jih preskrbijo po župnijah, pišejo o jezikih »schiavo«, »schiavetto« in »illirico«, torej vselej v pomenu slovenski, Op. 21 nikjer pa sploh ni govora o hrvaškem jeziku.
Zakaj so se učenci svetega Metoda po izgonu iz slovenske Panonije in Moravske umaknili v Dalmacijo in Istro, kjer sta se staroslovensko bogoslužje in slovenska pisava glagolica najdlje ohranili, nam pojasni ruski zgodovinar Jurij Venelin:
»Ker ime Dalmatae ni bilo plemensko, potem je tako imenovane starodavne Dalmatince treba šteti k Slovencem, a ne k Serbom in Hervatom (Kroatom), ki so nazadnje prispeli tja. Sicer je danes dalmatinsko narečje nekakšen odtenek serbskega in hervatskega jezika; a ne glede na to Dubrovčani (Raguzinci) tudi sedaj svoj jezik radi imenujejo slovinski. Jezikoslovci še opažajo, da je v hervaškem jeziku, predvsem na meji s Krajnci, mnogo slovenizmov. Naj bo že kakorkoli, starodavne Delmince ali Dalmatince ločim od vseh drugih slovanskih plemen in jih štejem k Slovencem. « Op. 22
Tudi Istro šteje Venelin med slovenske primorske dežele, ko pravi: »Tretje pokrajinsko imenovanje primorske slovenske dežele, ki sega s kotom v morje med Reko (Fiumo) in Trstom, je Istra. Težko je določiti izvor in pomen tega imena. Nekateri so mislili, da je to ime vzeto od imena reke Istre (Ister), ki se sedaj ne nahaja v Istri. « Op. 23
Po Venelinovem mnenju sta torej tako Dalmacija kot Istra sestavna dela starodavne Slovenije iz 4. stoletja našega štetja. V obeh primorskih deželah je možno slediti slovenskemu in ne slovanskemu imenu prebivalcev in njihovemu slovenskemu jeziku – v nasprotju s Hrvati in hrvaškim jezikom, ki se v obeh deželah pojavita šele mnogo pozneje.
Hrvaško ime se, kot kaže, pojavi šele v obdobju med 11. in 15. stoletjem, čeprav še ni natančno ugotovljeno kdaj, saj je večina zgodovinskih virov, v katerih je moč najti to ime, dokazano ponarejenih in nepristnih. Op. 24
Hrvaško ime se sprva pojavi zgolj na omejenem ozemlju južno od Gozda/Gvozda in vzhodno od Dalmacije ter Primorja, na območju Like, Gacke in Krbave. Iz teh krajev se je hrvaško ime pričelo širiti šele v vojnah s Turki, v 15. in zlasti 16. ter 17. stoletju, in sicer proti Kvarnerju, Gorskemu Kotarju in Istri na severozahodu ter proti Kraljestvu Slovenijeh na severovzhodu. Hrvaško ime se je pojavilo šele, ko so vatikanski strategi z njim načrtno nadomestili staro, v zgodovinskih virih izpričano ime Sloveni/Slovenci in slovenski jezik, ki sta jih, kot kaže, hudo motila. Op. 25
Popotniki in kronisti o Sloveniji in Istri
Nič čudnega torej ni, da različni popotniki in kronisti, ki so potovali po Balkanu in ob obali Jadrana v 11., 12. in 13. stoletju, niso pisali o Hrvaški, temveč o Sloveniji/Sclavoniae/Sclavinia in o Dalmaciji. Hrvaški zgodovinar Mladen Ančić je celo jasno zapisal, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia/Slovenija pokriva celotno območje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah …« Op. 26 V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II na straneh 147, Op. 27 167 Op. 28 in 185. Op. 29
Enako poročajo tudi križarji, namenjeni v Sveto deželo, npr. Raimond d'Aguilers v svoji Zgodovini Frankov, ki so zavzeli Jeruzalem (Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem) . Napisal jo je kot kronist križarjev ob koncu 11. stoletja, leta 1096 pa imenuje deželo, skozi katero je potoval, Slovenska zemlja oziroma Sclavonia tellus. Raimond piše: »Ti so torej vstopili v Slovenijo, na poti so utrpeli veliko izgubo, zlasti ker je bila takrat zima. Slovenija je namreč zapuščena zemlja, nedostopna in gorata, v njej tri tedne nismo opazili niti divjih živali niti ptic. « Op. 30
Osemdeset let pozneje Vilijem iz Tira (Willemi Tyrensis) v svoji Archiepiscopi Chronicon ne ve in ne zapiše ničesar o Hrvatih in tudi Geoffroy de Villehardouin (La Conquete de Constantinople, 1208) pozna zgolj Esclavonio/Slovenijo. Navaja, da je Zadar slovenski, ter dostavi, da bi »težko našli lepše in bogatejše mesto«. Op. 31
prikaz evropskih kraljestev na freski iz srede 14. stoletja - Freska iz cerkve St. Pierre le Jeune v Stražnemgradu (Strasbourgu); Slovenija (Sclavonia) jezdi prva z leve pred Aragonijo, Sicilijo, Kastilijo in drugimi takratnimi nacijami Evrope
V začetku 14. stoletja ni nič drugače. Neznani španski frančiškan iz Sevilje (Sevilla), avtor rokopisa z naslovom Viaje del mundo con las armas de todos los reinos (Pot okrog sveta z grbi vseh kraljestev) , ki je nastal v prvi polovici 14. stoletja, v njem opisuje tudi svoje potovanje iz Benetk na Ogrsko. Rokopis je shranjen v Narodni knjižnici v Madridu in ima 122 poglavij. O Balkanskem polotoku brez Grčije je govor v poglavjih od 33 do 38. Op. 32 Oglejmo si odlomek iz 34. poglavja, ki je za nas najzanimivejši:
»Potem sem odpotoval iz Benetk v isti galeji in se napotil po morju proti Sloveniji ter potoval skozi mesto, ki ga imenujejo Oglej, ter drugo, ki ga imenujejo Trst, in od tod v Poreč, naposled pa dospel v mesto, ki ga imenujejo Senj in je v Sloveniji, kot tudi drugo, ki ga imenujejo Zadar in kralj te Slovenije ima za znamenje rumen prapor do polovice; v rdeči polovici, ki je pri drogu je bela zvezda, druga polovica je rumena. « Op. 33
Tudi v prvi polovici 15. stoletja ni nič drugače. Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med letoma 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev. Op. 34 Pisec Dnevnika Simeon Suzdaljski, je ob vrnitvi iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane« kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala čez Istro, Hrvaško in Slovensko zemljo. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ... « Op. 35 Šele od Senja naprej (sic!) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«. Op. 36
Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Hrvaška dežela je omenjena v gorah in gozdovih vzhodno od slovenskega primorskega mesta Senj. Senj se nahaja okrog 80 kilometrov južno od Istre oziroma od Opatije. Posledično seveda ni možno govoriti o Hrvatih v Istri, saj se je njihova dežela v 15. stoletju še vedno nahajala vzhodno od Senja. Ta širši zgodovinski in zemljepisni pogled je bil seveda nujen za razumevanje prave zgodovine Istre v srednjem veku, ki s Hrvati nima dosti skupnega.
Politična pripadnost Istre
V tem spisu bomo na kratko pregledali politično pripadnost in razvoj Istre v srednjem veku ter v prvih stoletjih novega veka, zato se bomo pri tem osredotočili zgolj na najvažnejša dejstva. Videli smo že, da je v 9. stoletju Istra politično pripadala Frankom, ki so v njej postavili svojega vojvoda. Z Verdunsko pogodbo leta 843 se je obnovljeno rimsko cesarstvo (»renovatio Romani imperii«) razdelilo med vnuke Karla Velikega. Karel Plešati je dobil Zahodno frankovsko, Ludvik Nemški Vzhodno frankovsko, Lotar I. pa Italsko kraljestvo, s katerim sta bili povezani tudi Furlanija in Istra. Po njuni vzhodni meji je potekala državna meja z Vzhodnim frankovskim kraljestvom, ki je obenem predstavljala tudi mejo dveh politično-pravnih ozemelj do leta 952. Op. 37
Prav leta 952 je namreč kralj Oton I. ločil Istro in Furlanijo ter Veronsko marko ali krajino od Italskega kraljestva in jih zaradi organizacije obrambe pred vpadi Madžarov priključil Bavarsko-karantanskemu vojvodstvu. Leta 976 so z novo reorganizacijo Veronska krajina, Furlanija in Istra pripadle samostojnemu vojvodstvu Karantaniji. Znotraj vojvodstva je imela Istra dokaj samostojno deželno vlogo, vojvod Adalberon pa je imel okrog leta 1000 naziv »karantanski in istrski vojvod« (dux Carentani et Hystriae) . Op. 38
Cesar Henrik III. je v 11. stoletju podelil mejno grofijo Istro v fevd Udalriku Weimarskemu (1040–1070), Istri pa je bilo tedaj priključeno tudi ozemlje do Reke. Kot fevdalni gospodje so sledili Markvard Epenštajn, oglejski patriarh Sikard, Henrik Epenštajn, Popo ter Udalrik Weimar-Orlamünde, zatem med leti 1112 in 1173 Španhajmi, in za njimi Andechs-Meranski (1173–1208), ki so bili v glavnem obenem krajnski in istrski mejni grofje, Epenštajni in Španhajmi pa tudi karantanski vojvodi. Op. 39
V 11. stoletju se je v Istri pričelo intenzivno oblikovanje fevdalnih veleposesti. Izven mestnih ozemelj sta bila glavna tekmeca Oglejski patriarhat ter istrski krajišniki iz rodbine Waimer-Orlamünde, ki pa jih je po njihovem skorajšnjem izumrtju nadomestila rodbina grofov Andeških. Po letu 1100 je velik del posesti v Istri prešel v roke Oglejskega patriarhata. Op. 40
V drugi polovici 12. stoletja je bil postavljen temelj poznejši Pazinski grofiji ali knežiji (grof Majnhard Černograjski/Schwarzenberški) na območju osrednje Istre, ki je konec 12. stoletja po dednem pravu pripadla Goriškim grofom. Tedaj je na podoben način nastalo tudi Devinsko gospostvo na severovzhodnem delu istrskega polotoka. Sprva je obsegalo predvsem istrsko-slovenski Kras, nato pa se je razširilo tudi na Reko, Kastav, Veprinec in Moščenice in se je zaradi bližine morja imenovalo tudi Meranija. Op. 41
V 12. stoletju se je v Istro usmerila Beneška republika, ki je obalna mesta prisilila k sklepanju »zavezniških« pogodb (Koper 1145, Piran 1150). Ravnanju Benečanov so se skušali zoperstaviti Goriški in Celski grofje ter potem še Habsburžani, vendar je njihovo ravnanje povzročilo še večjo naslonjenost teh mest na Benečane. »V drugi polovici 13. stoletja se je večina mest na zahodni obali severno od Rovinja podvrgla beneški nadoblasti (Koper 1279, Piran 1283). « Op. 42
Potem ko je prišlo do več bojev Beneške republike z Oglejskim patriarhatom in z Goriškimi grofi, je v Trevisu prišlo do mirovne pogodbe, Istro pa so leta 1291 razdelili na tri dele. Oglejski patriarhat je obdržal ozemlje med Miljami pri Trstu ter Koprom in večji del ozemlja do reke Mirne. Prav tako so mu pripadale posesti na jugu istrskega polotoka s Puljem in Labinom ter del celine. Benetke so zagospodarile obalnemu predelu med Rovinjem in Koprom. Op. 43
Vlogo Slovencev in slovenskega plemstva v Istri do tega obdobja je najbolj podrobno raziskal profesor Dragan Šanda, ki je kar dvajset let študiral rodoslovje slovenskega plemstva. Žal pa njegovih raziskav v obdobju SFRJ niso hoteli objaviti in se še danes nahajajo zgolj v rokopisu. Vlogo slovenskega plemstva v Istri je v povzetku opisal tako: »Istra je tudi sama, – obenem s Slovenci in deloma z njimi združeno – od časa Karola Velikega pod vodilnim administrativnim vplivom nemške države, od začetka 10. stoletja do 1251 pa z neznatnimi izjemami pod direktno upravo plemiških rodovin slovenskega porekla: nje grofa Albvin iz 910 in Winher iz 933 sta po piščevih izsledkih zaradi imen verjetno iz rodu Albvinovcev, rozge slovenskega veleplemiča Vitogoja; grof Popo iz ca. 975 iz rodu Markvardovcev, t.j. koroškega vojvodskega rodu o katerem ni dvoma, da je slovensko-vitogojevskega pokolenja; grof Sighard iz 977 je vitogojevski Ebersberžan; mejni grof Werigand (Werihen) iz ca. 1000 je neznanega porekla, Wezelin iz 1028 po imenu menda Askvinovec-Volkunovec (rod Celjskih) in soprog Eberberžanke-Vitogojevke; v letih ca. 1040-1100 ima mejno grofijo Istrsko in Krajnsko skupaj verjetno nemška rodovina Weimarskih pod vplivom nemške centralistične politike cesarja Henrika III.; med tem nekaj časa spet poznejši koroški vojvoda Henrik Mursko-Epensteinski in Vitogojevski rod Mosburških (1101-1005); za njim dobi mejno grofijo Istre rodovina poznejših koroških vojvod Labodskih (Spanheim), ki je po ženski strani slovenska in jo obdrži do 1173, za njim grofje Andeški iz rodu grofa Vitogoja do njih izumrtja 1251. Ves ta čas imajo poleg oglejske in istrskih cerkva po Istri posesti mnogi drugi plemiči slovenskega pokolenja. Vse to in neposredno jezikovno sosedstvo razlaga vpliv in prodiranje kajkavščine v Istro in postavlja hrvatsko interesno sfero v ozadje. « Op. 44
Okrog leta 1300 zapisan agrarni zakon za koprsko podeželje nam jasno dokazuje, kdo so bili podeželski prebivalci Istre, saj so v njem kmetje s koprskega ozemlja dosledno označeni kot Slovenci (Sclauus vel Rusticus, sclauus aut Rusticus). Zgoraj smo že spoznali, da novejše umetno ustvarjeno ime Slovani nikakor ne ustreza tedanjim razmeram in je za Slovence uporaba tega neobstoječega imena pred 19. stoletjem dejansko škodljiva. Op. 45
»Za Slovence je bila zelo pomembna udržavitev patriarhata Oglej, čeprav je bila šibka in kratkotrajna. Omogočila pa je vzpon plemstva iz našega narodnega prostora in s tem vsaj neko obliko državnosti v fevdalnih pogojih srednjega veka. « Op. 46 Žal pa je oglejska oblast v Istri postopoma izgubljala ozemlje in se nenehno krčila, dokler ni Oglejski patriarhat naposled leta 1420 v posvetnem smislu povsem izgubil vpliv, ki ga je delno ohranil le še v cerkvenem smislu.
V 14. stoletju so se v Istri močno uveljavili Goriški grofje, predvsem njihov bojeviti in najuspešnejši predstavnik grof Areh II./Henrik II. (1304–1323). Ta svojega izjemnega političnega vpliva ni razširil le v Istro, kjer je bil lastnik Pazinske grofije, temveč tudi na obkolpsko območje (Slovensko krajino) in na Koroško ter tudi v Furlanijo, Treviso (tam je bil imenovan za državnega vikarja) in celo v mestno državo Padovo, ki ga je izvolila za svojega zavetnika. Op. 47
Po smrti Goriškega grofa Areha II. je prišlo do delitve posesti goriških med tri Arehove nečake, sinove njegovega brata Alberta III.: Alberta IV., Majnharda VII., in Areha/Henrika III. Prvi pokneženi grof Albert IV., je leta 1342 dobil Pazinsko grofijo in Slovensko krajino – Metliko z deli Dolenjske. Op. 48 Sredi 14. stoletja se je tako Pazinska grofija osamosvojila kot posebna dežela pod vejo Goriških grofov oziroma kot fevd Goriškega grofa Alberta IV.
Grof Albert IV. žal ni imel potomcev, čeprav je bil dvakrat poročen. Leta 1375 se je drugič poročil s Katarino, hčerko Friderika Žovneškega in obenem prvega Celskega grofa, a mu tudi to ni prineslo potomstva. Preden je Goriški grof Albert IV. leta 1374 umrl, je bil za dediča Pazinske grofije zaradi posojil in spletk potrjen Rudolf IV. Habsburški. Njegova naslednika sta bila Albrecht III. in Leopold III., ki sta takoj po svojem nastopu potrdila privilegije vazalom in odvisnežem tudi v Pazinski grofiji in v Metliki oz. Slovenski krajini. Albrecht III. je plemstvu potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino dne 26. 3. 1374, Leopold III. pa je 5. 7. in 7. 7. istega leta prav tako potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino, ki jima je bil pridan karakter deželnega ročina. Na podlagi tega sta imeli goriška Istra in Slovenska krajina še v 16. stoletju poseben položaj v zvezi s Krajnsko, v katero »nista bili vključeni, ampak le 'pritaknjeni' (angefugte). Njuno plemstvo se je sicer pojavljalo na zasedanjih krajnskih deželnih stanov, vendar je tudi tu poudarjalo svoj poseben položaj.« Op. 49
Svoje posesti ob reki Mirni v Istri pa so imeli v 15. stoletju tudi trojni Celski grofje in nato knezi Celski. Tudi zaradi teh posesti in strateškega dostopa Celskih knezov do pristaniškega Trsta, Komna na Krasu in celske enklave Završje (Piemonte) v Istri je nenehno prihajalo do vojn in spopadov Celskih s Habsburžani. Če bi Celski knez Urh II. imel več sreče in bi preživeli njegovi potomci, bi tako morali Habsburžani, v skladu s sprejeto dedovalno pogodbo, Celskim knezom prepustiti tudi Pazinsko knežijo in vse, »kar avstrijski dvor poseduje v Istri«. Op. 50 Žal vemo, da je zgodovina potekala drugače, potem ko je bil v Beligradu leta 1456 zahrbtno umorjen zadnji Celski knez in trojni Celski grof Urh II.
Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn leta 1797 oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809, je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. V tem obdobju je Krajnska segala celo južneje od polotoka Istre in ji je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, kjer se je v 16. stoletju šolal tudi Primož Trubar. To je seveda pomembno predvsem zato, ker je povsem jasno, da Hrvaška skozi to celotno obdobje ni imela nikakršnega ozemeljskega stika z današnjo geografsko Istro, kaj šele da bi bila Istra hrvaška dežela. In to ne le v politično-upravnem smislu, temveč v Istri Hrvati praktično niso bili prisotni niti v narodnostnem smislu. Šele s turškimi vojnami se začenja priliv Hrvatov in Srbov ter drugih Balkancev v Kvarner, Gorski Kotar in v Istro.
primerjalni zemljevid zgodovinskih slovenskih dežel ob začetku novega veka (okorg leta 1500) in današnje Republike Slovenije
Prav tako je imela Krajnska pod svojim nadzorom tudi Gorski Kotar oziroma Čabarsko, ki ga je izgubila okrog leta 1640, ko so ga Habsburžani odstopili Ogrski – Budimpešti, brez privolitve Krajnske. Ta je nato zaradi odvzema ozemlja vložila pravdo, ki je trajala vse do leta 1794, ko so se tako na Dunaju kot tudi v Budimpešti »izgubili« akti o prenosu oblasti in o sami pravdi. Op. 51
Tudi pristanišče Reka je bilo najmanj štiri stoletja vezano na Krajnsko, katera je tamkajšnjo luko zgradila za lastne potrebe. Leta 1776 je cesarica Marija Terezija, ki jo običajno »slovenski zgodovinopisci« še danes slavijo, navidezno odvzela pristanišče Reko sama sebi, spet brez privolitve Krajnske, ter jo podarila Budimpešti oziroma Ogrski, vendar nikakor Hrvaški. Op. 52
Po Napoleonovih vojnah je leto 1797 prineslo propad Beneški republiki. Obmorska Istra je bila prisojena Habsburžanom kot Avstrijsko-beneška Istra, vse do leta 1805 s sedežem v Kopru. Od leta 1805 do 1809 je bila kot Departma Istra vključena v Italijansko kraljestvo, od 1809 do 1813 pa v Ilirske dežele. Po Napoleonovem propadu je bila leta 1814 vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne oziroma do razpada Avstro-Ogrske leta 1918.
Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler v nemščini napisal posebno knjižico z naslovom Das Programm der Linken Op. 53, ki je za zgodovino Slovencev in še posebej Istre tako pomembna, da ji moramo posvetiti nekaj besed tudi v tem spisu. Vsekakor je Peter Kozler k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji dejansko prišteval celotno Istro s kvarnerskimi otoki.
Poglejmo si zato njegov pogled v zvezi s tem:
»Slovenska Avstrija bi morala biti sestavljena iz naslednjih sestavnih delov:
1. Predel, ki ga naseljujejo Slovenci, bi moral biti ločen od Štajerske in z zgoraj omenjeno mejo priključen preostalim slovenskim ozemljem.
2. Po zgoraj navedeni jezikovni meji bi morala biti Koroška razdeljena na dva dela in slovenski del priključen Slovenski Avstriji. Nemški del beljaškega okrožja bi moral biti zavoljo tamkajšnje naklonjenosti priključen Tirolski, nemški del celovškega okrožja pa nemški Štajerski, ki ji je pripadal že v času francoske oblasti v Ilirskih provincah.
3. Celotna Kranjska, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki bi morali biti priključeni Slovenski Avstriji. Tako bi bili sestavni deli Slovenske Avstrije natančno opredeljeni. « Op. 54
S tem zaključujemo kratek pregled zgodovinsko-političnega razvoja v Istri, v katerem smo zaradi prostorske stiske navedli predvsem najpomembnejša dejstva in dogodke od srednjega veka do začetka 20. stoletja oziroma do prve svetovne vojne. Lepo smo lahko videli, da Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. Res pa je tudi, da so hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej. Temu seveda ne moremo reči zgodovinopisje, temveč zgolj povestničarstvo ali pravljičarstvo, ki pa z resnico in pravo zgodovino nima prav ničesar skupnega.
Sklep
Istra je skozi celoten srednji vek in tudi v prvih stoletjih novega veka veljala za »slovenskoga naroda deržavo«, kot je razvidno iz slovarja bezjaških Slovencev iz leta 1742. V političnoupravnem smislu so v Istri vladali Bizantinci, Franki, slovenski Karantanci in Oglejski patriarhat. Šele od 12. stoletja naprej je v delih Istre pridobila oblast Beneška republika. Tudi slovenske plemiške rodbine, kot so bili Goriški grofje ter trojni Celski grofje in Celski knezi, so v 14. in 15. stoletju pomembno vplivale na osrednjo Istro ter posamezne enklave izven nje. Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809 je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. Deželi Krajnski je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, dokler ga ni leta 1776 cesarica Marija Terezija odvzela brez privolitve Krajnske ter ga podarila Budimpešti oziroma Ogrski. Po Napoleonovem propadu je celotna Istra pripadla Habsburžanom in je bila vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna politična ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne in do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler celotno Istro s Kvarnerskimi otoki prisodil k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji. Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. So pa hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej.
Opombe:
1 JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb 1742, str. 459: »I?tria, (Hi?tria) ae, f. Geogr. I?ztria, ?zloven?zkoga naroda der?ava, ?zada z – vek??e ?ztrane Benetanczem podlo?na.«
2 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 306; glej tudi FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA : University of Michigan Press, 2006, str. 470; prav tako tudi VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941, str. 196, 198, 202–3, 205.
3 BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987, str. 15.
4 TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015]; Po izvirniku prečrkoval in pretipkal Jonatan Vinkler decembra 1996.
5 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 334–338, št. 301, leta 796; glej tudi Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c 6 (MG. SS., XI, 9).
6 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 349, št. 312, leta 797.
7 DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana : DZS, 1980, str. 156.
8 VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996, str. 112.
9 Ibidem.
10 ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992, str. 87–102.
11 BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005, str. 626–627.
12 GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995, str. 170: »Štoviše, franački izvori uopće ne spominju Hrvate, niti ne govore o 'Hrvatskoj'. Uostalom, slično je i s drugim izvorima (papinski i drugi talijanski) praktički tijekom cijelog 9. stoljeća. /.../ Stoga će ovaj prostor za inozemne pisce još dosta dugo biti ponajprije 'slavenska zemlja', a njezini stanovnici 'Slaveni'.«
13 PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813, str. 83.
14 RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842.
15 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 411–439.
16 Ibidem, str. 412.
17 GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, str. 16–17, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012.
18 MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, str. 54–55, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congres, 2012;
19 KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989, str. 98.
20 BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko – Koparskoj i Porečko –Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910, str. 45–47.
21 Ibidem, str. 29–30.
22 VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2009, str. 76.
23 Ibidem, str. 48.
24 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 4. del, ki nosi naslov Hrvaška ponarejanja in prilaščanja slovenske zgodovine, na straneh 363–499.
25 Ibidem; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 3. del, ki nosi naslov O zgodovini panonskih Slovencev v srednjem in zgodnjem novem veku, na straneh 211–359.
26 ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918., Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2004, str. 60.
27 SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101–1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904, str. 147, št. 144, 22. 8. 1177.
28 Ibidem, str. 167, št. 166, 4. 10. 1180.
29 Ibidem, str. 184–186, št. 181, 9. 2. 1183: „dominus banus de consilio et iudicio cunctorum iupanorum Sclavonie“; v slovenščini: „gospod ban v skladu z odločitvijo vseh županov Slovenije“.
30 D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611, in-folio, str. 139.
31 RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997, str. 358–359.
32 SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931.
33 Ibidem.
34 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 559–570 in 624–633.
35 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 630.
36 Ibidem; mesto Bryni se danes imenuje Brinje.
37 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 57.
38 Ibidem, str. 57.
39 Ibidem, str. 58.
40 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 7–8.
41 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 60.
42 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 9.
43 Ibidem, str. 10.
44 ŠANDA, D.: Kajkavci in staroslovenščina s historične strani, 2. del, Beligrad, 1943-1946, rokopis hrani UKM, fond MS 540, Šanda Dragan, 1. Leposlovna, Literarnozgodovinska in sorodna dela z gradivom, D. Jezikovnozgodovinska dela, druga redakcija, str. 129-131
45 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 72.
46 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003, str. 10
47 Ibidem, str. 11.
48 Ibidem, str. 11.
49 Ibidem, str. 13; op. 13: »W. Levec, Die krainerischen…, 285, 300 št. 4«.
50 Ibidem, str. 13–14.
51 Ibidem, str. 17.
52 Ibidem, str. 17.
53 KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849, str. 17–18.
54 KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013, str. 70–71.
Viri in literatura:
ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918. , Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 200.
BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005.
BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987.
BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko-Koparskoj i Porečko-Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910.
D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611.
DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper: Založba Annales, 2009.
DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana: DZS, 1980.
FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA: University of Michigan Press, 2006.
GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995.
GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012.
HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003.
JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb, 1742.
KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989.
KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013.
KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800) , Ljubljana: Leonova družba, 1902, str. 349, št. 312, leta 797.
KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849.
MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012.
PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813.
RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842.
RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997.
SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904.
SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931.
ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014.
TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015].
VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2009.
VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996.
VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976.
VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941.
ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992.
Avtor članka : Andrej Šiško
Besedilo je pod naslovom Istra – slovenskoga naroda deržava objavljeno v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri,Koper : Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, 2015, na straneh 178-191.
|
|
|
|
|
|
