| |
| | | | | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da čeprav površina Slovenije predstavlja manj kot 0.004% celotne Zemljine površine in Slovenci predstavljamo le 0.033% človeštva, v Sloveniji živi kar 1% vseh znanih živečih vrst živih bitij na Zemlji in več kot 2 % celinskih vrst ali, zapisano drugače, vsaj vsaka stota znana vrsta vseh današnjih živih bitij in vsaj vsaka petdeseta celinska vrsta. Tako veliko število vrst na tako majhnem prostoru uvršča to našo deželo med naravno najbogatejša območja Evrope in celo sveta.
|
|
Hrvaška leta 1946 okupira in priključi več slovenskih vasi v Medmurju - Primer Štrigova
Po končani razmejitvi med Kraljevino SHS in Madžarsko, je v
Kraljevini SHS dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi.
Okrnjeno Slovenijo znotraj Kraljevine SHS, so s tem zakonom in Uredbo o
razdelitvi države na »oblasti in na sreze«, razdelili na dve »oblasti«,
Mariborsko in Ljubljansko.
Zemljevid je iz »Hrvatskega povijesnega atlasa izdanega leta 2003. Modre barve je »Mariborska oblast«, južno od nje pa je »Zagrebška oblast«.
Opozoriti je treba, na zelo slabo poznano dejstvo, da je s tem
zakonom CELOTNO MEDMURJE s središčem Čakovcem (mesto se imenuje Čakovec in
ne Čakovac!) sodilo v Mariborsko oblast! Tako je ostalo vse do
šestojanuarske diktature leta 1929. Tedaj je kralj Aleksander
Karadžordžević uvedel diktaturo, s katero je ukinil vidovdansko ustavo,
parlament, vse politične stranke in uvedel vojaško vlado, kateri je
načeloval srbski general Živković.
Celotno Medmurje (modre barve) vključno s Čakovcem sodi v Mariborsko oblast
Po uvedbi diktature in vojaške vladavine, je bila ukinjena
država Kraljevina SHS, nastala pa je Kraljevina Jugoslavija! Do imena
Jugoslavija smo torej prišli po uvedbi diktature! Ena izmed politično
najbolj angažiranih žena na Slovenskem v 20. stoletju, dokler ji je to bilo
omogočeno, Angela Vode, v svoji knjigi Skriti spomin, opisuje uvedbo
šestojanuarske diktature sledeče: » S to ustavo je hotel kralj Aleksander
na mah zadušiti še tisti ostanek narodnih svoboščin pri Slovencih in
Hrvatih, ki smo jih s težavo ohranjali. Ta ustava je vsebovala izrazito
fašistične elemente: vse kulturno življenje, kolikor je bilo dovoljenega, je
bilo usklajeno (po fašističnem vzorcu), beseda slovenski je morala izginiti
iz šolskih knjig, in iz časopisov, iz naslovov društev, medtem ko so Srbi
lahko ohranili oznako svoje narodnosti. Kolo slovenskih sester je moralo
postati Kolo jugoslovanskih sester, a Kolo srbskih sestara je ohranilo svoje
ime. Pri imenu Društvo slovenskih učiteljic je morala odpasti beseda
»slovenskih«, prav tako so morala tudi druga društva opustiti svoj slovenski
naziv. Seveda je morala izginiti tudi slovenska zastava.«. Oktobra 1929
so bile ukinjene dotedanje »oblasti«, upravna razdelitev države pa je bila
spremenjena in uvedene so bile banovine. Mariborska in Ljubljanska oblast
sta bili združeni v Dravsko banovino. Južno od nje, na današnjem Hrvaškem pa
je nastala Savska banovina.
Kljub temu, da je bila celotna občina Štrigova z Razkrižjem in ostalimi
vasmi ter zaselki leta 1931 vrnjena k Dravski banovini, v Medmurju na obeh
zemljevidih ni nobene vidne spremembe. Oba zemljevida sta iz Hrvatskega
povijesnega atlasa izdanega leta 2003. Lepo so vidne spremembe meje v
področju Bele krajine in Čabra ter Prezida.
Meje novoustanovljenih banovin se marsikje niso ujemale s
prejšnjimi mejami in etničnimi ter zgodovinskimi dejstvi. Kaj takšnega, od
diktature tipa Karadžordžević, niti ni bilo pričakovati. V pričujočem
prispevku se bomo osredotočili le na Medmurje. Celotni »srez Čakovec«,
oz. celotno Medmurje je bilo odtrgano od nekdanje Mariborske oblasti in ni
več sodilo v Dravsko, temveč v Savsko banovino. Seveda prebivalstva ni
nihče nič vprašal. Kljub temu se je prebivalstvo v občini Štrigova samo
izjasnilo, da želi biti v Dravski banovini. Zato so vendarle leta 1931,
na izrazito željo krajanov, priključili vso občino Štrigova Dravski
banovini. Le v cerkvenem organiziranju je ostala pod pristojnostjo
Zagrebške nadškofije. Preostali del Medmurja je še naprej ostal v Savski
banovini in je bil podvržen organizirani in sistematični hrvatizaciji.
V tem obdobju je bilo hrvatiziranje izredno hitro in močno med
celotnim prebivalstvom Medmurja. Pri tem sta sodelovali tako posvetna oblast
– uprava, šolstvo, kot tudi cerkvena oblast. Prebivalstvo je bilo
vseskozi in venomer izpostavljeno načrtni propagandi. Ponavljali so mu, da
se prebivalstvo po jeziku ne razlikuje, da govorijo ljudje na tej in oni
strani meje isti jezik in da je potemtakem tudi popolnoma vseeno h kateremu
narodu sodijo. Beseda vseeno je vedno pomenila, da se naj prištevajo k
Hrvatom! Kronologija dogodkov zgovorno kaže, da je šlo za institucionalni
pritisk hrvaške oblasti, z jasnim namenom spremeniti narodno identiteto, se
pravi za načrtno narodnostno asimilacijo. Med tovrstne ukrepe, poleg že
omenjene propagande, nedvomno sodita zapoved rabe knjižne štokavščine v
tridesetih letih in vodenje cerkvenih knjig v srbo-hrvaščini, kar je zajelo
tudi hrvatenje slovenskih osebnih imen z namenom, prikazati »hrvaškost«
kraja.
Takšno ravnanje se (štokavščina je tuja tako Prekmurcem, kot
Prlekom, kakor sosednjim Medmurcem!) v ničemer ne razlikuje od ravnanja,
italijanskih fašistov po letu 1920, na Primorskem, Goriškem, v Benečiji in v
Istri. Tudi fašisti so to izvajali na enak način, z namenom, da z
asimilacijo Slovencev utrdijo meje kot izhodišče nadaljnje narodnostne
ekspanzije. Tudi oni so trdili, da so l. 1920 priključena slovenska ozemlja
geografsko in zgodovinsko sestavina italijanskega narodnega ozemlja, ki pa
mu je treba vrniti italijanski značaj. V Medmurju je besedo italijansko,
zamenjala beseda hrvaško oz. srbsko, ali kombinacija obojega. Razlika je le
v tem, da je jezik na tem območju bil bistveno bolj soroden, kot pa je bil v
odnosu med slovenščino in italijanščino. Zato so tudi rezultati bistveno
boljši. Za Hrvaško stran seveda!
Hrvati pa se niso sprijaznili le z hrvatizacijo tistega dela
Medmurja, ki je bil v Savski banovini. Enako so poskušali storiti tudi v
tistem delu Medmurja, ki je sodil k Dravski banovini. Vendar pa tukaj niso
mogli tega izvajati skozi šolski in upravni sistem, temveč le skozi versko
pristojnost. Cerkev v Razkrižju, podružnico župnije v Štrigovi, ki so jo vse
od leta 1928 vodili slovenski salezijanci iz Veržeja, na zadovoljstvo vseh
faranov, sta morala 2. 12. 1936 nepričakovano zapustiti dva slovenska
meniha. Grožnje so prihajale iz Zagreba, skupaj z očitki, češ da so kraj
preveč slovenili. Že naslednji dan po odhodu, so podružnico prevzeli
zagrebški frančiškani. Tega dne je p. Ladislav med pridigo povedal: »Želja
je nadbiskupa koadjutora g. dr. Stepinca, da se vrši u ovoj crkvi sve u
hrvatskom jeziku.« Iz Poročila lavantinskemu škofu o bojih za slovenske
duhovnike je razvidno, da sta že slovenska salezijanca poskusila pridigati
hrvaško, pa so ljudje izjavili, da jih v zadostni meri ne razumejo.
Za
razumevanje razkriškega vprašanja je zgovoren tudi tale odstavek omenjenega
Poročila: Ker smo Slovenci in hočemo taki tudi ostati so nam že navedene
besede p. Ladislava bile kažipot, kaj moramo napraviti, da svoj materni
slovenski jezik ohranimo. Zopet smo začeli z zbiranjem podpisov z zahtevo,
da naj bo v cerkvi, pa tudi v šoli pri katehizaciji, slovenski jezik.
Podpise smo pobirali samo pri poglavarjih družin in smo jih nabrali 212 kar
znači ogromno večino vseh onih ki našo cerkev posečajo. V izjavi je še
poudarjeno, da je bil »glavni namen frančiškanov izruvati iz našega kraja
slovenstvo ter odpraviti to «kranjsko petje«, a ker je p. Ladislav naletel
na odpor, je p. provincial frančiškanskega reda p. Troha le tega odpoklical
in poslal drugega, še bolj izrazitega aktivista p. Juga iz Zagreba.
Težave
so se večale še, ker je že šlo tudi za prepletanje političnih in verskih
tokov. Novemu duhovniku so bila namreč slovenska (kulturna in politična)
društva trn v peti, zato je njihovim članom odrekal zakramente in jih oviral
pri delu. Tako je 20. 5. 1938 Nadbiskupski ordinariat kar naravnost
prepovedal slovenske pesmi v Štrigovi in na Razkrižju ter v istem dopisu
zahteval izključno štokavski jezik v cerkvenem bogoslužju. Če je vse to
počela hrvaška cerkvena oblast v Dravski banovini, si lahko tem lažje
zamislimo, kaj vse se je dogajalo v Savski banovini, kjer je pri
hrvatizaciji sodelovala tudi posvetna oblast! In ta je imela na voljo tudi
vsa sredstva prisile.
Zemljevid jasno kaže, da je bilo Medmurje, skupaj s Prekmurjem sestavni del
Madžarske in ni sodilo v NDH.
Leta 1941 so celotno Medmurje, tako tisti del, ki je bil v
Savski, kot tudi tisti del, ki je bil v Dravski banovini, poleg tega pa še
Prekmurje, zasedli madžarski okupatorji. Medmurje ni bilo v sestavi hrvaške
t.i. NDH. Med vojno je bila večina svobodoljubnih prebivalcev organizirana v
slovenski OF. Po osvoboditvi je občina Štrigova ostala del Slovenije.
Prebivalci so izobesili slovenske zastave in slovenske napise na šolah in
krajevnih uradih.
Zemljevid lepo prikazuje, da celotno Medmurje ni bilo vključeno med
operativne cone partizanskih enot na Hrvaškem. Odporniško gibanje je bilo
povezano s slovensko OF. Del že hrvatiziranega prebivalstva je simpatiziral
z ustaši.
Nekaj mesecev po vojni, so Hrvati odprli vprašanje občine
Štrigova, češ da je celotno Medmurje vedno bilo hrvaško. Zato je bila meseca
Vinotoka (oktobra) 1945 ustanovljena posebna komisija iz predstavnikov
občinskih narodnih odborov Slovenije in Hrvaške. Čeprav je na tem območju
živela večina avtohtonega slovenskega prebivalstva, jim je komisija
sporočila, da bodo v prihodnje pripadali Hrvaški. Vse to je bilo
sklenjeno kljub temu, da sta bili tako občina Razkrižje z vasmi Šprinc,
Globoka, Kopriva, Gibina, Šafarsko in Veščica, kot tudi občina
Štrigova z vasmi Robadje, Banfje, Leskovec, Sv. Urban, Stanetinci,
Železna gora, Gabrovnik in Jalšovec ter zaselki Leskovščec, Veščički vrh,
Krpec, Krče, Kovzloščak, Goričica, Pernjak, Martinovski breg, Orehovščak,
Rim, Prekopa, Rimšček, Vrbovica, Mali Slatnjak, Veliki Slatnjak, Trnovčak,
Ciganjšček, Vušivčak, Gibinščak, Šafrščak in Razkrižni vrh,
administrativno, politično, finančno, sodno in po zemljiški knjigi v
pristojnosti okraja Ljutomer! Prebivalci omenjenih vasi in zaselkov se s tem
seveda niso strinjali. Po skopih podatkih je demonstriralo okrog 5100
Slovencev. Od tega samo v vasi Razkrižje 800.
Takratni OZNOvec Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Matjaževa vojska
na Slovenskem med drugim piše o omenjenih dogodkih naslednje: »Cirkus je bil
tudi v Štrigovi. Ti kraji naseljeni večinoma s Slovenci, so v preteklosti
stalno spreminjali svojo pripadnost, tako v Avstro-ogrski, v Dravski
banovini in v NDH pod okupacijo. Enkrat so bili na slovenski, drugič na
hrvaški strani. Po medvojni OF pripadnosti so bili na slovenski strani in so
tako hoteli tudi ostati. Organizirali so svoje narodne odbore, šole in
izobesili slovenske zastave. Račun brez krčmarja, tudi dveh krčmarjev! Le-ta
sta bila Kardelj in Bakarić! Štrigova z okoliškimi vasmi je hrvaška, saj v
»internacionalistični« Jugoslaviji meja itak ni važna! Izgleda da za
Slovence, za Hrvate pa je. Naši mariborski oznovci in knojevci so morali s
krvavečim srcem po posebnem naročilu Kardelja in Mačka »delati red«. Ta red
pa je bila pripojitev Štrigove Hrvaški in ustoličenje hrvaške ljudske
oblasti. Seveda pa odstranitev slovenskih zastav in napisov na krajevnih
odborih in šolah ter pregon slovenskih odborov in šolnikov. Naj
živi«bratstvo in edinstvo«! Naj živi internacionalistična KP!«.
Komisija je nato po demonstracijah določila, da Razkrižje z
zaselki Veščica, Šafarsko, Gibina, vas Robadje z zaselki Špornec, Presika,
M. Leskovac kot tudi Sv. Urban z vasjo Leskovac pripadejo Sloveniji, drugi
del občine pa Hrvaški. Tako je občina Razkrižje s 1600 občani vendarle
ostala v Sloveniji, občina Štrigova z 3500 prebivalci v osmih vaseh in
enaindvajsetih zaselkih, pa je pripadla Hrvaški. Začela se je neusmiljena
okupacija Hrvatov. Hrvaške oblasti so Malega Travna (aprila) 1946, s
pomočjo hrvaške UDBE, KNOJA in policije prevzele kontrolo nad vsem območjem.
Slovensko policijo je zamenjala hrvaška, pregnali so slovenske učitelje in
odstranili slovenske napise ter jih nadomestili s hrvaškimi. Prebivalci
so še kar naprej protestirali. Slovenska stran je protestirala tudi s tem,
da je ukinila svojo zadrugo in zadržala blago.
Po ostrih protestih iz
Maribora je bila nato ustanovljena nova mešana komisija. Navedena komisija,
v kateri sta bila slovenski minister za notranje zadeve Ivan Maček-Matija in
hrvaški notranji minister Stevo Krajačić, je v Ljutomeru brez terenskega
ogleda sklenila, da področje Štrigove pripade Hrvaški. To je povzročilo nove
nemire. Pripovedujejo, da so jezni prebivalci hrvaške učitelje naložili na
vozove in jih odpeljali na Hrvaško. Zaradi številnih aretacij slovenskih
funkcionarjev so se prebivalci Razkrižja pritožili zvezni kontrolni
komisiji. Imenovali so novo komisijo za ureditev meje. Nova zvezna komisija,
v kateri so bili kot član Lepa Perović, Pavle Gregorič kot predsednik
republiške kontrolne komisije Hrvaške in Vida Tomšič, predsednica kontrolne
komisije Slovenije, je položaj raziskala na terenu. Po ugotovitvah te
komisije je Razkrižje z okoliškimi vasmi in zaselki ponovno pripadlo
Sloveniji, Štrigova pa ponovno Hrvaški. Pokazala se je potreba po zveznem
zakonu o meji, vendar nazadnje ni bilo nič natančno sklenjenega.
Ker pa so prebivalci še naprej demonstrirali, je hrvaška UDBA
uvedla nezaslišan teror. Protestnike so pričeli ustrahovati, jih
pretepati in krvavo mučiti. Višek nasilja Hrvatov je bil dosežen s pokolom
civilistov leta1947 v Jalšovcu pri Štrigovi. Doslej je delno uspelo
identificirati 31 žrtev poboja leta 1947, po ustnem izročilu preživelih in
sicer:1. Pepi Ružman , Gibina - mučen do smrti, 2. Ivan Prša, Gibina, 3.
Štefan Vinko, Razkrižje, 4. Aleks Vinko (brata), Razkrižje, 5. Golenko,
Prekmurje, 6. Štefan Prajnar, Banfje (Razkriški vrh), 7. Alojz Benko, Banfje
(Šafrščak), 8. - Karba (oče) Banfje (Razkriški vrh), 9. - Karba (sin) Banfje
(Razkriški vrh), 10. – t.i."Vodaričin sin" Banfje (Vušivščak), 11. Avgust
Repa, Štrigova, 12. Marija Kerčmar, Štrigova, 13. Julija Kerčmar, Štrigova
(obe pobiti z motiko), 14. Štefan Barbarič, Štrigova,15. – Barbarič (žena),
Štrigova, 16. Durek - ("Kovačev", ime po hiši), Štrigova 17. - (nezakonski
fant), Štrigova, 18. Štefan Srša (mož), Jalšovec, 19. Genovefa Srša (žena),
Jalšovec, 20. Martin Kodba, Jalšovec, 21. Franc Kovačič, Jalšovec, 22.
Štefan Dujh, Businščak (Železna gora), 23. - Zadravec ("Kosminek"),
Trnovščak (Grabrovnik), 24. Miško Vozlič, Šafarsko, 25. Ernest Šarman,
Maribor, 26. Ivan Petovar, Banfje, 27. - Lutar, Razkrižje, 28. Martin
Kunčič, Razkrižje, 29. Martin Rojko, Pršova graba, 30. Pintarič Franc -, 31.
Ohman Danijel -. Najbolj uporni in vztrajni so bili zverinsko pobiti z
noži, krampi in motikami. Mučili in pretepali so jih s koli, jih utapljali v
čebrih polnih vode, rezali so jim jezike in ušesa ter spolovila, jim
iztaknili oči, parali črevesje in jih nazadnje na pol žive, umirajoče,
pometali v strelski jarek oz. plitvo jamo ter jih le na pol zagrebli. V
poduk in opomin vsem ostalim!
Nekateri so se še naslednjo noč po pokolu,
plazili na pol živi, počasi, v mukah umirajoči, naokrog po listju in travi.
Okrog 180 Slovencev je bilo zatem zaprtih in obsojenih na dolgoletne kazni v
težkih ječah v Slavonski Požegi in drugod. Imetje jim je bilo zaplenjeno. Še
večje število je bilo podvrženo sistematični torturi, grožnjam in nasilju.
Zanikati so morali svoje nacionalno poreklo in se opredeliti kot Hrvati.
Veliko Slovencem je vendarle uspelo pobegniti na slovensko stran, toda
precej izmed teh je slovenska UDBA in milica vrnila Hrvatom. Večina tistih,
ki so zares ušli, je morala pobegniti iz takratne Jugoslavije v tujino, v
Ameriko, Kanado, Avstralijo, zahodno Evropo… Leta 1950 je mladinski sekretar
KP Ivan Živkovič omenil plebiscit, s katerim bi pravično rešili pripadnost
občine Štrigova, a je bil zato hudo tepen in zaprt v Starem Gradu v Čakovcu,
njegovi starši pa so bili obsojeni na večletno ječo.
Tako je bila občina Štrigova skupaj z ostalim delom Medmurja
hrvatizirana, čeprav tudi danes po vseh teh letih in vsemu prestanem, še
vedno najdemo Slovence tudi v omenjenih štrigovskih vaseh in zaselkih.
Hrvatom pa to še ni bilo dovolj. Po letu 1991 so večkrat izrazili ozemeljske
zahteve tudi do občne Razkrižje. V hrvaških publikacijah je povsem vsakdanji
članek kot je npr. »Hrvatska Kaniža (tako imenujejo Razkrižje) ima se
vratiti Hrvatskoj« , ali pa »Okupirana Hrvatska Kaniža treba da se vrati
majci Hrvatskoj«, v katerih mrgoli laži in potvorb v smislu »ovo područje je
od pamtiveka Hrvatsko«. Popis iz leta 1948 pove vse. V Razkrižju je takrat
prebivalo 1100 Slovencev, 19 Hrvatov in 1 Madžar!
|
|
|
|
|
|