|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Ljubljansko barje 150 kvadratnih kilometrov velika ravnina južno od Ljubljane? Zaradi ohranjene narave slovi Ljubljansko barje kot mednarodno pomembno območje za ptice. Na Barju gnezdi prek 100 vrst ptic, še nadaljnjih več kot sto pa ga obišče med preletom ali prezimovanjem!
|
|
Tudi NDH je leta 1941 okupirala Dravsko banovino - Slovenijo
6. aprila 1941 smo se tudi Slovenci bili prisiljeni soočiti s strahotami 2.
svetovne vojne. Brez vojne napovedi nas je napadel veliki nemški 3. rajh.
Hkrati z Nemci so nas napadli tudi Italijani, ki pa so prve dni previdno
tipali s svojimi izvidnicami, kje so enote starojugoslovanske vojske. Ta je
seveda razpadla še preden, je sploh prišlo do pravih bojev. Ko so Italijani
to ugotovili, so vendarle kot pravi osvajalci 11.4.1941 prekoračili mejo ter
kmalu zatem ponosno in slovesno vkorakali v Ljubljano. Čeprav so slovensko
pokrajino Prekmurje tudi zasedli Nemci, so jo kmalu prepustili svojim
madžarskim zaveznikom. Okupirano Dravsko banovino, kot se je tedaj imenoval
največji del Slovenije, tisti v Kraljevini Jugoslaviji, so si tako razdelili
Nemci, Italijani in Madžari.
Nemčija naj bi dobila 10.261 kvadratnih
kilometrov s 798.700 prebivalci, Italija 4.551 kvadratnih kilometrov s
336.279 prebivalci, Madžarska pa 997 kvadratnih kilometrov s 102.867
prebivalci. Tako nas učijo vse slovenske zgodovinske knjige, ki obravnavajo
obdobje 2. svetovne vojne. Kot že toliko drugih uradnih »zgodovinskih
resnic«, gre tudi v tem primeru za navadno laž! Naš namen ni ugotavljati ali
je ta laž namerna, ali pa je posledica neznanja. V obeh primerih gre za
napačno in neresnično zgodovino naše dežele in našega naroda! Neizpodbitno
dejstvo je, da so si Slovenijo – Dravsko banovino dejansko med seboj
razdelili štirje okupatorji – vsi naši sosedje! Del Slovenije je namreč
okupirala in si ga priključila tudi t.i. »Nezavisna država Hrvatska« (NDH)
pod vodstvom »poglavnika« Anteja Pavelića.
Pod hrvaško oblastjo se je leta
1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje
Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice
na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Gre za ozemlje veliko približno 20
kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo okrog 800 prebivalcev. To
sicer res ni veliko, je pa vendarle dovolj, da je to potrebno jasno in
glasno povedati! Tudi ti kraji in ti ljudje so del naše, slovenske zgodovine
in tega ne smemo preprosto zanemariti in pozabiti, kakor da se to nikoli ni
zgodilo! Okupacija slovenskega ozemlja s strani NDH je dejstvo!
V Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu se nahaja ročno izrisan zemljevid
»Samoborskega Kotarja«, v merilu 1:1000, iz katerega je mogoče dokaj
natančno razbrati, kako daleč na levi breg mejne rečice Bregane je tedaj
segala NDH. Žal pa ta zemljevid ne zajema tudi nekoliko južnejšega dela
Gorjancev z vasjo Čedem, ki je bil prav tako priključen k Hrvaški. Brežiški
Posavski muzej takega dokumenta ne premore, ljubljanskega muzeja pa ti kraji
verjetno niti zanimajo ne. Datum priključitve slovenskega ozemlja NDH ni
jasen. Domačini pričajo, da so bili k NDH priključeni kmalu po izbruhu
vojne.
Justina Lončarič iz Jesenic na Dolenjskem je bila tedaj mlado dekle in se
tistih časov prav dobro spominja. \"Spominjam se, da je meja med NDH in
Nemčijo takrat potekala od izliva Sotle v Savo mimo Vrlečeve hiše na koncu
Jesenic ter pod Mokricami po grabnu pod cesto za Veliko dolino naprej proti
jugu. Naselje Rajec je ostalo na Slovenskem. Meja je bila zavarovana z
bodečo žico in zaminirana, vendar ne od vsega začetka. Tudi žaga pod gradom
je še stala na Slovenskem, preostale hiše pa so spadale pod NDH. Meja je
zagotovo stala že ob začetku preseljevanja jeseni 1941, saj se prav dobro
spomnim sorodnice, kako je tekla ob bodeči žici, ko se je morala pridružiti
drugim ob selitvi, in mrkih pogledov nemških graničarjev. Naši moški so se
zaradi mobilizacije morali javiti na hrvaški krajevni upravi, od koder so
jih zvečine pošiljali v nemško vojsko. Tistikrat je bilo zelo hudo. Takoj ko
so postavili mejo, so nam dali nekakšne bone, za katere smo dobili malo olja
in sladkorja, vendar to ni trajalo dolgo, ker so bile trgovine prazne. Pri
hiši je bilo komajda kaj za v usta. Dobili smo tudi hrvaške osebne
dokumente.«
Satelitska NDH je nastala 10. aprila 1941, ko so jo v Zagrebu razglasili
ustaši. 15. aprila 1941 so jo diplomatsko priznale le nacistično-fašistične
države Nemčija, Italija, Madžarska, Bolgarija, Slovaška, Romunija, Danska,
Finska, Španija, Japonska, pa tudi Kitajska in Mandžurija. Hrvaška medvojna
oblast si je ves čas zelo prizadevala, da bi jo priznal tudi Vatikan, toda
do konca vojne so bila vsa prizadevanja neuspešna. Do danes ni povsem jasno,
kdaj točno je NDH priključila slovenske vasi k svojemu ozemlju. Popolnoma
jasno pa je, da je to lahko storila le ob privolitvi in s soglasjem Nemcev.
Domačini vsi po vrsti potrjujejo, da je bilo to leta 1941, najverjetneje
avgusta, ali pa septembra.
Da so bili naši obmejni kraji pripojeni k NDH že v prvem letu okupacije,
potrjuje tudi Janez Kršlin iz Nove vasi pri Mokricah. Spominja se, da je bil
takrat, 1941. leta, ko so mejo z nekdanje banovinske meje na rečici Bregani
prestavili na predel med Jesenicami in Mokricami, na polju ravno čas
izkopavanja krompirja in pravi: \"Naše vasi so Nemci prepustili NDH, sami pa
so se pomaknili nekoliko više proti Gorjancem, da so laže nadzirali prostor
pod sabo.\" Po Kršlinovem pričevanju so mejo šele naslednjo jesen dodatno
zavarovali z bodečo žico in minami. \"Dvainštiridesetega leta so žico
postavili po vsej mejni črti, jeseni pa so jo še zaminirali. Tedaj sem bil
star 13 let in na hitro sem moral odrasti. V največje zadovoljstvo mi je
bilo, ko sem se skrivaj plazil okoli meje in s pomočjo dvajset metrov dolge
vrvi, na koncu katere sem imel privezan kavelj, mine drugo za drugo
aktiviral, da ne bi več ogrožale naših ljudi. To je pokalo! Veliko srečo sem
imel, da me niso nikoli dobili. Sem se pa nekoč komaj izognil rafalu iz
nemškega mitraljeza.«
Slovenski otroci iz okupiranih vasi so morali hoditi v hrvaško šolo v Lug
pri Bregani. Oblastniški ustaši so takoj po začetku partizanskega
odporništva leta 1942 začeli izvajati med prebivalstvom množične aretacije.
Pri tem so se posebej grobo znašali prav nad slovenskim prebivalstvom. 14.
septembra 1942 so hrvaški krvoloki iz maščevanja pobili vse moške iz
slovenske Planine, vas pa požgali. Slovenske fante in može so Hrvati
mobilizirali v »Hrvatske domobrane«, med ustaše ali pa so jih pošiljali v
nemško vojsko. Da bi se izognili vpoklicu v ustaško vojsko, so se bili možje
in fantje prisiljeni skrivati, ali pa se priključiti partizanom.
Vasica Čedem z nekaj več kot dvajsetimi prebivalci, se nahaja visoko v
Gorjancih. Tudi nje so se polastili ustaši in jo pripojili k NDH. Amalija
Kovačič se je vanjo primožila nekoliko pred vojno. Pri opisovanju, kod je
potekala državna meja, ni imela težav, saj veliki mejni kamni ponekod še
danes stojijo, bodečo žico pa je bilo opaziti celo vse do začetka
sedemdesetih let. Sredi znamenite Gadove peči, pradomovine cvička, je bila
celo tromeja med NDH, nemško Spodnjo Štajersko in italijansko Ljubljansko
pokrajino. Ta posebno velik mejni kamen stoji še danes in ga domačini
obiskovalcem prav radi pokažejo. »Mejo so zaminirali še isti dan, ko so jo
postavili. Nemci so ljudem sicer povedali, da zaradi min nihče ne sme blizu,
toda kaj, ko jih nihče ni razumel! Ko je naslednjega dne moževega mlajšega
brata Lojzeta neki fant z druge strani žice poklical, da bi mu čez mejo
podal del pluga, je počilo in oba ubilo.« Na bližnjem vodovodnem zajetju še
danes stoji spominska plošča z imenoma obeh nesrečnih fantov. Stara sta bila
osemnajst let.
Kljub temu, da so bili prebivalci vseh vasi in zaselkov, kateri so bili
priključeni NDH, nedvomno izpostavljeni vojnemu nasilju, jim povojna FLRJ in
nato SFRJ ni priznala pravice do statusa žrtev vojnega nasilja. Tega statusa
jim ni priznala niti samostojna Republika Slovenija. V skladu z veljavno
zakonodajo se med žrtve vojnega nasilja ne prištevajo niti slovenski
mobiliziranci v vojsko tedanje satelitske hrvaške države, saj kot pravi
zakon, »vojaških enot NDH ni mogoče šteti za redne vojaške enote z zakonom
določenega okupatorja, zato na temelju 4. člena zakona taka oseba ni
upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja.«
Tako žal ravna naša slovenska država oziroma pravilneje oblast, s svojimi
državljani, ki so med vojno, povsem jasno, bili žrtve vojnega nasilja.
Nasilja, ki so ga nad njimi izvajali Hrvati in Nemci. Samo zato, ker so bili
Slovenci in ker so živeli na svoji zemlji! Na zemlji s katere so nas,
Slovence, hoteli pregnati in si jo sami prisvojiti! Danes žal Slovenijo bolj
zanimajo »pravice« nekakšnih »izbrisanih«, kot pa svojih državljanov,
tistih, ki že od vekomaj živijo na slovenski zemlji! V šolah se naši otroci
in mladina še kar naprej učijo neresnico, tudi o slovenskih okupatorjih leta
1941! Zapomnite si! Bili so štirje! Nemci, Italijani, Madžari in Hrvati! In
vsi štirje so hoteli slovenski narod za vedno zbrisati iz obličja zemlje!
Vir: Dnevnik, 16.04.2005, priloga Zelena pika; Avtor: Ernest Sečen
|
|
|
|
|
|
