|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenija dežela z močno katoliška tradicijo? Mnogi jo zaradi številnih sakralnih objektov imenujejo kar dežela cerkva. V Sloveniji je po podatkih slovenske rimskokatoliške cerkve skoraj 3000 cerkev, kapelic in drugih "božjih" znamenj.
|
|
Herman Potočnik - Noordung
Herman Potočnik s psevdonimom Noordung, se je rodil 27. Grudna 1892 v Pulju
v Istri. Tam je namreč služboval njegov oče Jožef Potočnik, ki je bil
mornariški štabni častnik. Po očetovi strani izvira rod Hermana Potočnika iz
Slovenj Gradca. Njegova mati, Marija Kokošinek je bila rojena v Mariboru,
njena družina pa izhaja iz Vitanja. Oče Jožef Potočnik je umrl, ko je bilo
Hermanu komaj dve leti. Iz Pulja se je z materjo vrnil najprej v Vitanje,
nato pa je večji del otroštva preživel v Mariboru. Po končani realki v
Mariboru je nadaljeval šolanje na vojaški tehniški akademiji v Modlingu.
Akademijo je zaključil kot strokovnjak jeklenih konstrukcijskih objektov s
činom poročnika.
Kmalu po končani šoli je moral Herman Potočnik na fronto, saj se začela 1.
svetovna vojna. Bojno polje je zapustil z neozdravljivo tuberkulozo pljuč.
Bolezen ga je s svojo vročico spremljala tudi vsa njegova leta raziskovanja.
Po končani vojni je bil invalidsko upokojen kot stotnik in je na Dunaju
pričel študirati strojništvo in elektrotehniko. Leta 1925 je na dunajski
univerzi študij uspešno zaključil. V svojih nadaljnjih raziskavah se je nato
posebej osredotočil na raketno tehnologijo, kar je bilo v veliki meri
posledica njegovega sodelovanja v univerzitetni skupini, ki se je ukvarjala
z letalsko tehniko in imela tudi svoj raketni oddelek.
Herman Potočnik je žal umrl zelo zgodaj in v veliki revščini, v komaj 37.
letu starosti, 27. Velikega srpana 1929 na Dunaju. Malo pred njegovo smrtjo
je v nemščini izšla njegova edina knjiga »Problem vožnje po vesolju«, ki mu
je prinesla nesmrtno slavo. Omenjena knjiga je izšla leta 1929 v Berlinu z
naslovom »Das Problem der Befahrung des Weltraums« pod piščevim psevdonimom
Noordung. Sklepna poglavja knjige je Herman napisal v začetku leta 1928,
knjiga pa je izšla meseca Grudna 1928 z letnico 1929 v kolofonu. Za izid
knjige pri založbi Schmidt v Berlinu je bila pomembna zveza s Hermannom
Oberthom, ki tako kot Potočnik velja za pionirja vesoljskih poletov.
Potočnik se sicer z Oberthom ni neposredno srečal imel pa je intenziven
notranji dialog z Oberthovimi tezami o vesoljskih poletih.
Njegova knjiga je bila kmalu prevedena tudi v ruščino, dokaj pozno v
angleščino, v slovenščino pa šele leta 1986 v ponatisu Slovenske matice.
Potočnikova knjiga je vzbudila zasluženo pozornost šele trideset let
pozneje, ko je sprva nemški, kasneje pa ameriški raketni strokovnjak dr.
Wernher von Braun, ki je leta 1958 vodil izstrelitev prvega umetnega
(ameriškega) satelita, o njej zapisal, da je bila »učbenik graditeljem
vesoljskih vozil«. Potočnika je hkrati uvrstil »med pionirje, ki so
prispevali levji delež k realizaciji vesoljskega programa«. Prav po zaslugi
dr. Wernerja von Brauna, ki je ob raznih priložnostih to večkrat sam izjavil
in kar je zato zapisano tudi v francoski enciklopediji LAROUSSE, velja
Herman Potočnik za Von Braunovega učitelja v izdelavi nemških daljinskih
raket V1 in V2 v 2. svetovni vojni, pozneje pa vesoljskih plovil. Slavni
konstruktor poznejših raketnih izstrelkov v vesolje dr. Werner von Braun je
v Potočnikovem delu videl vodilna načela vesoljske vožnje in to kratko
komentiral z naslednjimi besedami: »Oddaljenost geostacionarne točke v
vesolju od Zemlje je leta 1929 z zavidljivo natančnostjo določil stotnik
avstrijske vojske Herman Potočnik« ter dodal, »da je bila njegova knjiga
zgodovinska prelomnica v svetovni vesoljski raketni tehniki«. Istočasno kot
Herman Potočnik so se z raketnimi motorji in raziskovanjem vesoljskega
prostora z raketnimi napravami ukvarjali Rus Ciolkovsky, Robert H. Godard in
raketni strokovnjak Herman Oberth.
Potočnikova knjiga obsega 188 oštevilčenih strani formata A5. Vsebina knjige
je razdeljena na 62 poglavij z uvodom in zaključkom. Herman je svojo knjigo
opremil s 100 slikami, ki jih je v celoti sam narisal. Najpogosteje
omenjane Potočnikove izvirne zamisli so: geostacionarni satelit, vesoljsko
stanovanjsko kolo, valjasti observatorij in sončna
toplotno-mehansko-električna energetska centrala.
Obravnaval je gravitacijo, problematiko njenega premagovanja pri vesoljskih
poletih in reakcijo kot primerno načelo za vesoljski pogon. Dokazal je, da
je za vesoljska vozila primeren le raketni pogon.
Nato je Herman pisal o izstrelitvi, poletu in vrnitvi vesoljske rakete.
Natančno je analiziral raketo kot vesoljsko gonilo, njeno učinkovitost in
njeno delovanje v posameznih fazah poleta. Že v dvajsetih letih 20. stoletja
je pravilno predvidel vse faze poleta okrog Zemlje. Potočnik je več kot 50
let pred poletom prvega »space shuttla« obdelal celoten polet raketnega
vozila pri obkroženju Zemlje. Pravilno je napovedal uporabo vesoljske
tehnike v vsakdanjem življenju na Zemlji, hkrati pa je tudi svaril pred
možnostmi njene zlorabe v vojne namene.
Prav tako je obravnaval probleme človekovega bivanja v vesolju in ponudil
tehnične rešitve teh problemov. Največ izvirnih zamisli in rešitev je
ponudil pri obravnavi obletavanja Zemlje po breztežnostni krožnici. Pisatelj
znanstvene fantastike Arthur Clarke, ki je leta 1950 prvi predlagal uporabo
geostacionarnih satelitov za komunikacijske namene (v današnjem pomenu
besede je to komunikacijski satelit na primer za prenose TV programov, ki
jih vidijo domala že v vsaki drugi hiši), je potrdil, da je prve inženirske
načrte vesoljske postaje na breztežnostni krožnici izdelal prav Herman
Potočnik. V svetovnem merilu Potočniku pripada avtorstvo geostacionarnega
umetnega satelita in vesoljske postaje na breztežnostni krožnici okrog
Zemlje. Ameriški geostacionarni telekomunikacijski satelit SYNCON je leta
1963 zavzel natančno isti položaj kot ga je izračunal že Herman Potočnik.
Predlagal je tudi bivalno kolo za nosilno obliko vesoljske postaje. Njegove
rešitve in ugotovitve iz dvajsetih let 20. stoletja, so vplivale tako na
delo raziskovalcev kot tehnologov. Tako so številne ameriške in ruske
vesoljske postaje izdelane na principih, ki jih je postavil prav Herman
Potočnik. Navdihnil je oblikovanje številnih idejnih konceptov vesoljskih
postaj v petdesetih in šestdesetih letih, celo tiste, tako emblematične kot
je bila posneta v filmu Odiseja 2001.
Potočnikovo »Bivalno kolo« je imelo predviden zunanji premer petdesetih
metrov, okoli svoje osi pa se je vrtelo z namenom, da ustvari umetno težnost
v bivalnem zunanjem obroču. V njem so bili laboratoriji, kabineti, kabine,
delavnice, kuhinja in kopalnica. Obstajala je tudi krožna galerija. Line so
služile opazovanju zemlje, osončja in zvezd. Energijo za vesoljsko postajo
naj bi dobili z dvema velikima vbočenima ogledaloma, ki bi žarčila sončno
radiacijo na grelne cevi, v katerih bi bila tekočina, ki bi z izparevanjem
poganjala turbine, te pa bi proizvajale enosmerni električni tok. Para bi se
nato utekočinila v ceveh, nameščenih na osojni strani vbočenih ogledal.
Herman je pisal tudi o potovanjih k tujim nebesnim telesom. Napovedal je
polete vsaj na bližnje planete našega osončja in zaznal potrebo po razvoju
nove tehnologije z jedrskim ali fotonskim pogonom. Potočnik ima prvenstvo
tudi pri načrtovanju naprav za trajnejše bivanje ljudi zunaj zemeljske
atmosfere in privlačnosti.
Tako kot številni znameniti Slovenci, tudi Herman Potočnik na Slovenskem ni
deležen takšne pozornosti in priznanja, kot bi si ga nedvomno zaslužil. Zato
pa mu njegovo prvenstvo v osvajanju vesolja nedvomno priznavajo v tujini.
Sicer mu tudi Avstrijci priznavajo slovensko poreklo, kljub temu pa ga
navadno predstavljajo kot Avstrijca Hermana Noordunga. Čas je da Herman
Potočnik tudi v svoji domovini Sloveniji dobi mesto ki si ga zasluži!
|
|
|
|
|
|
