|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bržkone najbolj znana slovenska maska Kurent ali Korant kot ga imenujejo na Dravskem polju? Danes je dom Korantov mesto Ptuj, včasih pa so bili doma po celi Štajerski! Korant je tudi ena najbolj tradicionalnih slovenskih pustnih mask, s svojo navzočnostjo pa preganja zimo in prinaša srečo. Koranti naj bi nekdaj v davnini ugrabili celo samo smrt, tako da v tistem obdobju v tej deželi ni umrl nihče. Drugače pa Korantija ali Kurentovanje izhaja iz prastarega ljudskega izročila slavljenja prihoda pomladi in konca zime.
|
|
Demokracija in izvirna slovenska ljudovlada
Zakaj imamo Slovenci dandanes tako hude težave z demokracijo? Zakaj je v 1. členu Ustave RS zapisano: "Slovenija je demokratična republika"? Ali je današnja slovenska država v resnici demokratična? Zakaj nekateri vse bolj verjamejo, da je demokracija nekaj kar ne more delovati? Ali ima v Republiki Sloveniji resnično oblast ljudstvo, kakor piše v 3. členu Ustave RS?
Na svetovnem spletu najdemo naslednjo definicijo demokracije in kratek opis zgodovine te ideje in oblike vladavine, ki se glasi:
"Demokracíja (grško demokratía iz demos - ljudstvo in kratein - vladati - "vladavina ljudstva") je oblika vladavine, v kateri oblast, oziroma pravica vladati, izvira iz ljudstva. To lahko svojo pravico izvršuje neposredno; vendar so danes bolj uveljavljeni modeli predstavniške demokracije, v katerih ljudstvo izbere svoje politične predstavnike, ki jim podeli mandat vladanja za določeno časovno obdobje. Tako vzpostavljena oblast se znotraj demokratičnih oblik vladavine običajno deli na tri veje: zakonodajno, izvršilno in sodno. Te tri veje oblasti svojo funkcijo opravljajo v okviru danih pooblastil in po svoji vesti, državljani pa nad njimi vršijo nadzor in skrbijo, da oblast deluje v skladu z njihovimi individualnimi in družbenimi pričakovanji.
Ideja demokracije se je oblikovala v ti. Zlati dobi Aten (Solon, Platon, Aristotel) in je bila neposrednega tipa. V tovrstni obliki je cvetela tudi v zlati dobi Rimskega imperija, pred ponovno uvedbo monarhije, s strani Julija Cezarja. Ideja o demokraciji, kot jo poznamo danes, se je ponovno pojavila skoraj dve tisočletji kasneje v 18. stoletju, s pojavom liberalizma." ( Vir: www.sl.wikipedia.org/wiki/Demokracija)
Demokracija bi torej naj nekako "zašla ali potonila v pozabo" z Julijem Cezarjem in ponovno vzcvetela "skoraj dve tisočletji kasneje v 18. stoletju, s pojavom liberalizma". Kaj pa se je s to idejo dogajalo ves ta vmesni čas? In od kod se je liberalizem napajal z idejo o demokraciji? A res le iz stare Grčije in iz starega Rima?
Slovenci imamo svoj starodavni pojem "ljudovlada". Dejansko ga dandanes skoraj več ne poznamo in prepoznamo. In prav v tem se skriva srčika problema, ki ima globoke, več stoletne, morda tisočletne korenine. Upajmo, da ga imamo zapisanega v svojem genetskem zapisu, ki smo ga podedovali od svojih prednikov. In tudi, da bo ta podedovani gentski zapis kmalu prešel v naš aktivni pomnilnik - možgane. Na spletnem slovarju www.spletnislovar.com/ljudovlada je o tem pojmu zapisano sledeče: "ljudovláda -e ž (a?) star. republika: Rim za časa ljudovlade //demokracija: zahteve po enakopravnosti in ljudovladi".
Glede na to, da imamo Slovenci svoj lastni pojem "ljudovlada", ki pravzaprav v našem jeziku pojasnjuje to, kar bi naj bila demokracija in republika, je vsekakor zanimivo, da je pravzaprav ne uporabljamo več. Kakor da bi je nikdar ne bilo. Ne uporabljajo je niti "naši" politiki, niti "naši" mediji. O njej ne želijo ničesar vedeti niti "naši" zgodovinarji. Pa bi jo morali tako poznati, kot tudi uporabljati, če želijo resnično biti naši!
Zato lahko marsikoga zelo preseneti knjiga z naslovom "Slovenstvo in prva ustava ZDA (l. 1776)", ki je izšla leta 1995. Gre pravzaprav za prevod angleškega izvirnika knjige z naslovom "The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of Dukes of Carinthia", katere avtor je profesor dr. Josip Felicijan in je izšla že leta 1967 v ZDA.
Na strani 96 slovenske izdaje knjige se nahaja prevod najstarejšega ohranjenega vira o slovenskem obredu Ustoličevanja na Gosposvetskem polju oziroma Svatnah. Gre za nemško rokopisno pravno knjigo Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel, Giessenski rokopis). Dr. Felicijan navaja prevod Švabskega ogledala Ljudmila Hauptmanna iz dela Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954, str. 144-145. To je posebej pomembno zato, ker je Hauptmannovo knjigo izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1954. Gre torej za knjigo za katero stoji najvišja slovenska znanstvena avtoriteta.
Poglejmo za nas najpomembnejši odlomek opisa Ustoličevanja po Švabskem ogledalu:
1. Vojvod Koroški je lovski mojster cesarstva.
2. Njega nihče ne sme imeti ne vzeti za vojvoda razen svobodni zemljaki (lantsaessen) v deželi, ti naj ga vzamejo za gospoda in nihče drug. To so svobodni kmetje te iste dežele.
3. Ti vzamejo sodnika iz svoje srede, ki se jim zdi najzmožnejši, najboljši in najmodrejši, ne glede na nikakršno plemstvo, ampak edinole na poštenost, verni prisegi, ki so jo položili deželi in tudi deželanom (landlüten).
4. Taisti sodnik vpraša potem zemljake vse skupaj in vsakega posamez glede na njihovo prisego, ali se jim zdi ta gospod in vojvod deželi in deželanom koristen in dober, in ali je tudi primeren zanje ta, ki jim ga daje in jim ga je tudi dalo cesarstvo.
5. Če jim ni pogodu ter se jim zdi, da za deželo ni primeren in ne prikladen, potem jim mora cesarstvo dati drugega gospoda in vojvoda.
Čeprav gre za opis obreda Ustoličevanja, ki je bil v obdobju katerega opisujejo Švabsko ogledalo in tudi drugi zgodovinski viri (Otokarjeva Rimana kronika, Opat Janez Vetrinjski) že močno spremenjen in pokvarjen, je lepo vidno, da gre za obred, pri katerem zbrana družba uzakoni nič drugega kot - ljudovlado! Svojega vojvodo, (še prej pa najbrž tudi kralja) izvolijo nihče drug kot preprosti deželani, svobodni kmetje. Samo ti majo to pravico in nihče drug! Iz svoje srede izvolijo najsposobnejšega, najboljšega in najpametnejšega! Pri tem ni njegov rod prav nič pomemben. Torej podedovan družbeni status ni igral pomembne vloge, temveč sta edino merilo poštenje in zvestoba prisegi, ki je dana deželi in deželanom - ljudstvu.
Zgodovinski viri, ki opisujejo obred Ustoličevanja, mu pripisujejo starodavni izvor, saj ga imenujejo starodavni običaj. Dogajal se je dokumentirano skozi ves srednji vek, skupaj zanesljivo več kot sedem stoletij. Izvajan je bil že v obdobju Borutove Karantanije v 8. stoletju, kot poroča zgodovinski vir Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Podobno bi lahko sklepali tudi na podlagi Fredegarjeve Kronike v primeru slovenskega kralja Sama in njegovega Slovenskega kraljstva (regnum Sclavorum) v 7. stoletju. Sama so Slovenci najprej izvolili za vojvodo v vojni z Obri in zatem še za kralja v miru.
V starodavni in izvirni slovenski ljudovladi je imelo ljudstvo pravico svojega vladarja odsloviti in ga zamenjati. Janez Vetrinjski jasno navaja, da je kmet ustoličevalec novemu vojvodu "prisolil" rahel udarec na njegov vrat ter mu ukazal naj bo pravičen sodnik. Šlo je za zadnje dejanje predaje kmetove zakonite oblasti izvoljenemu ljudskemu vladarju. Hkrati pa tudi za opozorilo v stilu - mi smo ti dali oblast in mi ti jo lahko tudi vzamemo, kajti naša je in ne tvoja!
Prav tako pomemben je tudi 13. odstavek iz Švabskega ogledala, ki se glasi:
"In brž ko se je to zgodilo, ga nihče ne sme več tožiti pred deželnim sodnikom zaradi nobene stvari in krivice razen Slovenec (ain windischer man). Ali prej kot je prejel svoje fevde od države, ga lahko toži kdorkoli. Če pa ga toži pozneje kdo drug razen Slovenec, mu lahko reče, če ga je volja, najsi bo oni bogat ali reven: "Ljubi gospod ali ljubi moj, ne razumem, kaj govoriš," in s tem je rešen vsake obtožbe."
Kot je lepo razvidno iz Švabskega ogledala je imel Slovenec posebne pravne pravice, prav tako pa posebna vloga pripada tudi slovenskemu jeziku. Simbolična dejanja oziroma pravice izvirajo iz starodavnih izročil slovenskega prava in slovenske navade (institutio Sclavenica in consuetudinem Sclavorum). Obredni in zaprisežni jezik pri Ustoličevanju je bila vselej slovenščina, kar priča o izrazitem narodnostnem značaju karantanske državne tvorbe in je nekaj edinstvenega v vsej takratni Evropi, kjer se je v tistem času dosledno uporabljala latinščina. Slovenščina ima pri Ustoličevanju simboličen politični in ustavnopravni značaj saj se v slovenskem jeziku pred pričami sklene pogodba med vladarjem in ljudstvom. Vse navedeno je sestavni del politične ideje izvirne slovenske ljudovlade. To pa še ni vse.
Na obred Ustoličevanja se nanašajo vsi slovenski najstarejši pravni izrazi kot so rota, veča, pojezda in pravda. Ne glede na to, koliko je posamezen element Ustoličevanja izviren, koliko pa se je z leti spremenil, je Ustoličevanje kot celota posebnost karantanskih Slovencev. Predstavlja edinstven in izredno pomemben državnopravni akt in izraz pravotvornosti preprostih ljudi - slovenskega ljudstva - naših prednikov. Zanimivo je, da se posamezni običaji iz obreda ustoličevanja pojavljajo tudi drugod po današnji Sloveniji. In to kot del državnopravne slovesnosti. Kosez Logar je moral še v 18. stoletju peljati v Ljubljano slovesno okrašenega vola, kadar je deželni knez prišel v deželo. Prvotno je gotovo šlo le za dedni poklon ob knežjem prihodu. Zadnjič se je to zgodilo leta 1728. Kosez v isti skupini, kateri je pripadal Logar, se je imenoval Kamnar. Kamen, dedni poklon, okrašeno govedo in sprevod, močno spominjajo na obred Ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Povsem mogoče je, da je nekaj podobnega, vendar v manjšem obsegu bilo v navadi tudi na nižjih družbenih ravneh zgodovinskih slovenskih dežel.
Pri samem obredu Ustoličevanja ni prav nič prepuščeno naključju. Vse ima svojo natančno določeno vlogo in namen. Pred začetkom obreda je izbrani vojvod slekel svoja dragocena oblačila. Nato so mu nadeli hlačnice, suknjič in plašč, vse v sivi barvi, ter rdeč pas in čevlje z rdečimi jermeni. Na glavo so mu posadili siv Slovenski klobuk s širokimi krajci, s sivo vrvico katere en konec je moral prosto viseti. Vojvod je nosil tudi rdečo torbo (kot simbol duhovnih vrednot) in lovski rog z rdečim jermenom. V torbi so bili sir, kruh in druge jedi. V roki je držal še palico, ki je pomenila njegovo pastirsko oblast nad ljudstvom. S seboj je peljal marogastega bika in prav takega črno-belega bojnega konja, ki sta predstavljala kmetijstvo (gospodarstvo) in vojaško obrambo, temelje obstoja vsake države.
Tudi barve so imele točno določen pomen: siva kot barva prahu je ponazarjala minljivost zemeljskega življenja, rdeča pa večne vrednote. Marogasta oz. pisana bik in konj, sta v črno-belih barvah - predstavljala karantansko deželo, podobno kot znamenje Črni panter, ki se je na praporu in v grbu nahajal v enakih barvah. Prav tako sta ti barvi prvotno ponazarjali tudi staroslovensko vero v smislu dualizma - dobrega in zla.
V slovenski Karantaniji in kasnejši vojvodini Koroški, so Slovenski klobuk in kmečka oblačila, zlasti značilen siv Slovenski plašč za razliko od drugih evropskih dežel dostojna za vladarja. Slovenski klobuk, ki ga med ustoličenjem posadijo na glavo novemu vladarju ima podoben pomen kot pri drugih narodih krona. Predstavlja pravo vladarsko insignijo, ki jo mora karantanski in kasnejši koroški vojvod nositi tudi pred cesarjem. S svojo posebno in značilno obleko ter pokrivalom namreč predstavlja svoj slovenski narod, starodavno pravico in dostojanstvo svoje dežele. Pred cesarjem ima pravico, da svojega Slovenskega klobuka ne sname, kar prav tako predstavlja posebnost srednjeveške Evrope. Enako pravico, ne sneti svojega klobuka pred svojim vojvodom je imel v Karantaniji tudi slovenski kmet.
Še se spomnite uvodnih besed tega članka? In zgodovinskega opisa ideje demokracije, ki naj bi bila prisotna zgolj pri starih Grkih in starih Rimljanih, zatem pa utonila v pozabo za skoraj dva tisoč let? Pravkar smo lahko spoznali, da je bila izvirna politična ideja slovenske ljudovlade prisotna od 8. do 15. stoletja med Slovenci. Očitno ni res, da se je demokracija pojavila šele v 18. stoletju z liberalizmom. Zakaj nam ostaja prikrito dejstvo, da smo Slovenci poznali in izvajali svojo lastno demokracijo - ljudovlado? Zakaj je v naši javnosti tako slabo poznano pisanje dr. Josipa Felicijana, ki sem ga že omenjal? Ta ameriški profesor slovenskega rodu je namreč znanstveno dokazal neposredni vpliv slovenske ljudovlade na nastanek tako ameriške demokracije in ustave, kakor tudi francoske revolucije v 18. stoletju!
Slovensko Ustoličevanje kot zaključna slovesnost izvirne slovenske ljudovlade, je pomembno vplivalo na različne vodilne intelektualce, pravnike in državnike v obdobju med 16. in 18. stoletjem, ko je sicer živel le še spomin nanj, posledično pa je tudi vplivalo na družbeno-politični razvoj v Evropi in Ameriki. Dr. Josip Felicijan je v svoji knjigi natančno prikazal na katere svetovno pomembne družbene in pravne teoretike je Ustoličevanje vplivalo, to pa so vsaj Enej Silvijo Piccolomini (kasnješi papež Pij II.), Jean Bodin, Samuel Pufendorf, Johannes Althusius, John Locke, Jean Jacques Rousseau in Thomas Jefferson. Vsi našteti so poznali Ustoličevanje in bistvo slovenske ljudovlade.
Izredno pomembna omemba obreda Ustoličevanja je v knjigi Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., z naslovom "Cosmographia Pii Papae De Europa", izdani v Benetkah leta1503. Papež Pij II. je bil nekaj časa tudi škof v Trstu, nekaj časa pa je služboval tudi kot tajnik Friderika III. Avstrijskega, takratnega vladarja v avstrijskih in slovenskih deželah. V tem času je dodobra spoznal z ljudi in zgodovino nekdanje Karantanije. Njegovo pozornost so pritegnile zlasti posebnosti slovenskega obreda Ustoličevanja, saj ga je izpostavil kot slovesnost, o kakršni se nikjer drugje ne sliši. Prav tedaj je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, zato je bilo predvsem plemstvo iz drugih dežel naravnost osuplo nad prizorom, ko bodočega vojvoda, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Strmeli so, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. Še bolj so se čudili, ko so slišali, da ves obred poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega prisotnega ljudstva, kajti preostali obredi v takratni Evropi so vsi potekali le v latinskem jeziku.
Drugi pomembni avtor, ki se je podrobno ukvarjal z obredom Ustoličevanja je bil Jean Bodin. Francoski zgodovinar prava in filozof je obravnaval pogodbeno ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja. Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja, ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. To svojo teorijo je razvil tudi, oziroma predvsem na podlagi slovenskega karantanskega prava oziroma obreda Ustoličevanja. Zanj je izvedel ravno iz knjige papeža Pija II., De Europa. Navdušila ga je Piccolominijeva neumorna hvala, zato je obred podrobno preučil in ga opisal kot izvirno idejo za prenos oblasti, z ljudstva na vladarja. Teorijo o suverenu in pogodbeno ali kontraktualno teorijo je Jean Bodin obširneje obravnaval v svojem znamenitem delu Les Six Livres de la République, ki je izšlo leta 1576. Bodin v svoji Republiki dobesedno navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI', kjer še danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen. Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu marogasto govedo in z levico prav takega konja, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki naj bi postal vojvod, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le vojvod stopa oblečen kot ubog pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v slovenskem jeziku: "Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?" Ljudstvo mu odgovori, da je to njihov vojvod. Nato kmet vpraša: "Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?" Vsi mu odgovorijo: "Tak je in tak bo ostal!" Nato kmet lahno udari vojvodo po licu. Potem, ko vojvod zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na kamen, zavihti svoj meč na vse štiri strani sveta in obljubi ljudstvu, da bo pravičen sodnik.
Z Bodinovo pogodbeno ali kontraktualno teorijo je tako prav slovensko srednjeveško ustoličevanje knezov ali vojvodov, sto let po zadnjem javnem ustoličenju na Gosposvetskem polju, ko bi lahko padlo v pozabo, pomembno učinkovalo pri oblikovanju moderne demokratične misli v 16. stoletju. Natančno dvesto let po Bodinovi Republiki, je leta 1776 Thomas Jefferson napisal Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov diktator - tiran. Jefferson je v svoji Deklaraciji pravzapav zapisal le to, česar so se nekaj sto let prej že stoletja dolgo dobro zavedali naši slovenski predniki v Karantaniji, saj so si sami izbirali svojega voditelja - vladarja, ta pa je ob ustoličenju prisegel njim in ne oni njemu, kot je bilo takrat v navadi drugod po Evropi.
Karantanski Slovenci so že najmanj tisoč let pred nastankom ZDA, ne samo poznali pomen prenosa oblasti z ljudstva na vladarja, temveč so to dosledno izvajali v svoji politični praksi. Tako je torej prav na podlagi poznavanja prakse slovenskega karantanskega Ustoličevanja nastala ameriška ustava, ki jo šteje skoraj ves svet za izredno napredno in demokratično - glede na takratne čase. Na tej isti podlagi so torej nastali ameriška država, ustava in listina o človekovih pravicah.
Dandanes večina Slovencev kljub dostopnim znanstvenim raziskavam o izvoru in zgodovini ideje ljudovlade te starodavne in izvirne politične prakse naših prednikov ne pozna. Demokracije naj bi se Slovenci, ki smo žrtve genocida vseh treh tujih protislovenskih totalitarizmov 20. stoletja (komunizma, nacizma in fašizma) naučili od Zahoda. Niti besedice pa o tem, da se je Zahod demokracije učil tudi iz prakse naših slovenskih prednikov. A se jo je zelo slabo naučil!
Idejo demokracije nam "prodajajo" nekdanji privilegiranci komunističnega sistema, ki so se čez noč iz rdeče prebarvali v različne mavrične strankarske barve ter z lahkoto zavrgli vse svoje desetletja opevane ideale in moralne norme. Ko so to storili so nekritično sprejeli norme zahodnega kapitalistično-globalističnega sistema, ki nikdar ni dojel bistva izvirne slovenske ljudovlade. Ali pa vsaj ni dovolil, da bi ta v resnici zaživela. Ta sistem imenujejo demokracija, a ga nikakor ni mogoče enačiti s slovensko ljudovlado. Primerjava namreč pokaže, da gre v primeru t.i. demokracije zahodnega tipa za načrtno manipulacijo z ljudstvom. Ironično lahko rečemo celo, da gre za "demokratijo" ali kratenje pravic ljudstvu in ne za ljudovlado.
Spomnimo se še enkrat bistva izvirne slovenske ljudovlade vsebovanega v slovesnosti Ustoličevanja, kot izhaja iz znanih zgodovinskih virov. Svojega vladarja (vojvodo, kralja, kneza, župana, velikega župana) izvolijo nihče drug kot preprosti državljani, katerim pripada ta suverena pravica. Samo ti majo to pravico in nihče drug! Nikakršne takšne in drugačne družbene elite ali kvazi elite. Svobodni ljudje iz svoje srede izvolijo najsposobnejšega, najboljšega in najpametnejšega! Na vseh družbenih ravneh! Pri tem ni rod izvoljenega prav nič pomemben. Podedovan družbeni status ne sme igrati pomembne vloge, temveč sta edino merilo poštenje in zvestoba prisegi, ki je dana deželi in državljanom - ljudstvu, narodu.
Ali je v opevanih zahodnih demokracijah res temu tako? Zagotovo ne! Združene Države Amerike, ki sebe predstavljajo kot gonilno silo demokracije imajo uveljavljen dvostrankarski sistem, v katerem nikakor ne pridejo do izraza najsposobnejši, najboljši in najpametnejši. Še manj pomembno je merilo poštenja in zvestobe prisegi ljudstvu. Dejansko je pri njih najpomembnejši podedovan družbeni status in sposobnost pritegniti čim več denarja. Za vse ostalo poskrbijo javna sredstva manipuliranja - mediji. Med prakso ameriške demokracije, ki ji bolj ali manj zvesto sledijo tudi zahodnoevropske države in družbe ter med starodavno slovensko ljudovlado je ogromna razlika.
Kaj je torej s slovensko demokracijo? Kakšen smisel ima, da se današnje generacije Slovencev učijo demokracijo od Zahoda, ki se je naše izvirne slovenske ljudovlade zelo slabo naučil? Ali je sploh mogoče, da nas demokracijo naučijo ljudje, ki vsi po vrsti pripadajo ali izvirajo iz nekdanje komunistične elite privilegirancev? Tudi uveljavljeni mlajši slovenski politiki zanesljivo pripadajo družinam, ki so bile del nekdanje komunistične elite privilegirancev. Gre jim samo za ohranjanje svojih privilegijev in ne za služenje ljudstvu. Zato so ti ljudje z lahkoto prestopili iz prejšnjega političnega tabora v nov demokratičen tabor. Pri tem so svoje privilegije ohranili in celo okrepili, naš narod pa še dodatno oropali in ogoljufali. V skladu z zakoni, ki so jih oni sami napisali in sprejeli v našem imenu!
Ti ljudje se prave slovenske ljudovlade bojijo kot hudič križa. Zato so nam naš domač izraz izbrisali iz slovarjev. Napišite pojem ljudovlada v slovensko različico programa word ter vključite črkovalnik in slovnico. Videli boste, da program besede ljudovlada ne prepozna kot slovenske! Slovenski jezik je tisti kamen v mozaiku ljudovlade, ki je ob slovesnosti Ustoličevanja ta naš pravni obred naredil edinstvenega na svetu. Zato nas naši nasprotniki napadajo tam, kjer se vse začne, že pri našem materinem jeziku in potem pri zgodovini.
V 20. stoletju so vse tri internacionalistične ideologije temeljile na totalitarizmu, diktaturi in enostrankarskem sistemu, kar je v popolnem nasprotju s slovensko zgodovinsko idejo ljudovlade. Slovenska družba je - zgodovinsko gledano - že v večstoletnem konfliktu z absolutističnimi, totalitarističnimi in diktatorskimi političnimi sistemi. Zato smo bili Slovenci v 2. Svetovni vojni žrtve genocida vseh naših štirih sosedov! Ko so totalitarne internacionalistične ideologije propadle, jih je nadomestila internacionalistična demokracija - globalizem. Ta se je v 21. stoletju izrodil v zgolj prefinjeno obliko manipuliranja z ljudstvom ter v njegovo izkoriščanje in raznarodovanje. Natančno takšen sistem imamo danes tudi v Republiki Sloveniji. In ta je svetlobna leta oddaljen od naše ljudovlade! Zato nam EU ni prinesla tega kar je večina pričakovala in kar so nam obljubljali politiki vseh parlamentarnih strank.
Večina slovenskih državljanov se sodeč po javnomnenjskih raziskavah ne strinja s politiko trenutne Vlade RS. Med 70 in 80 odstotkov državljanov je nezadovoljnih z njo. Oblast očitno ne deluje v skladu z našimi splošnimi individualnimi in družbenimi pričakovanji. To bi že samo po sebi moralo zadoščati za avtomatičen in takojšen odstop te Vlade. Vendar pa kaj takšnega od ljudi, ki Vlado sestavljajo, ni za pričakovati. Njihove vrednote zagotovo niso poštenje, pravičnost in družbeni blagor. Pojma "stara pravda" niso nikdar razumeli in spoštovali! Gre za ljudi nasprotnega pola, ki so jih na položaj privedli motivi kot so pohlep, slavoljubje, sla po moči in položaju, komolčarstvo, kopičenje materialnega bogastva, dobiček, ipd. Živijo v svojem, od ljudstva odtujenem svetu zato niti niso sposobni dojeti potreb našega naroda in mu služiti.
Nič boljše podpore med državljani pa nima tudi današnja parlamentarna opozicija. Ljudje imajo namreč počasi dovolj vseh dosedanjih vlad in parlamentarnih političnih strank. "Levica" in "desnica" se pri vladanju izmenjujeta in sklepata koalicije, ki jima omogočajo končanje svojega mandata, poslanci pa v skladu z aktualnimi potrebami prestopajo iz stranke v stranko kakor da bi skakali na trampolinu. Očitno ima počasi večina naših sonarodnjakov zlagane uvožene demokracije dovolj! Drugo vprašanje je, ali so razmere pri nas že zrele za nastop naše Zlate dobe - slovenske ljudovlade? Odgovor na to vprašanje je v rokah našega naroda!
Če se naš narod dovolj dobro zaveda bistva starodavne in izvirne slovenske ljudovlade, bi mu moralo biti jasno, da ima ljudstvo pravico svojega vladarja odsloviti in ga zamenjati. To imamo pravzaprav tudi zapisano v naši sedanji Ustavi Republike Slovenije. Opozorilo v slogu kmeta ustoličevalca, ki je novemu vojvodu "prisolil" rahel udarec na njegov vrat ter mu ukazal naj bo pravičen sodnik, bi bilo vsekakor na mestu. Ne pozabite - mi smo jim dali oblast in mi jim jo lahko tudi vzamemo, kajti naša je in ne njihova!
Andrej Šiško, V Mariboru, 07. Sušca 2011
|
|
|
|
|
|
