|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bilo ozemlje Slovenije in njeno prebivalstvo že pred drugo svetovno vojno močno izpostavljeno fašističnemu nasilju, in da je to sprožilo tudi prvi oboroženi upor proti naci-fašizmu na svetu? Ta boj je pričela slovenska ilegalna narodno-zavedna organizacija TIGR, ustanovljena 1924, ki se je borila proti raznarodovalnemu in političnemu terorju fašistične Italije na slovenskih ozemljih, ki jih je Italija zasedla po prvi svetovni vojni.
|
|
Človeška ribica (Proteus anguinus)
   
Lokacija
Življenjsko okolje človeške ribice (Proteus anguinus) je zelo omejeno. Živi v podzemnih vodah Dinaridov vzdolž Jadranskega morja, vse od Benetk do Hercegovine (Istra, Slovenija, Dalmacija). Najraje ima podzemne vodne sisteme v kraškem okolju z mirnimi, dobro prezračenimi vodami in stabilno nizko temperaturo vode. Človeška ribica je bila prvič najdena in opisana na slovenskem krasu, in tudi največ raziskav je bilo izvedenih na živalih najdenih na slovenskih tleh.
foto: Arne Hodalič
Značilnosti
Človeška ribica je povsem prilagojena stalni temi, saj preživi v globinah podzemnih jam celo življenje. Njena koža ne vsebuje zaščitnega pigmenta in je bledikasta z roza odtenkom, ki je posledica kožnih kapilar (po barvi kože je podobna beli rasi človeštva - od tod njeno ime). Pri ličinkah so oči še dobro vidne, pozneje pa zakrnijo in jih preraste koža. Hruškasta glava se končuje s prisekanim in sploščenim gobčkom. Sprednji nogi imata po tri prste, zadnji pa le po dva. Od strani sploščen rep, ki je prilagojen plavanju, je malenkost krajši od trupa. V vodi preživi celo svoje življenje in diha s škrgami, čeprav ima razvita tudi preprosta pljuča. Človeška ribica je z dolžino 25 do 30 cm največja jamska žival na svetu ter edini jamski vretenčar v Evropi. Črna človeška ribica (Proteus anguinus parkelj) ima dobro razvite oči in črno pigmentirano kožo zaradi redne izpostavljenosti soncu, saj prihaja na površje zaradi hrane. Je povsem avtohtona vrsta, saj je do sedaj najdena samo v Beli Krajini na jugovzhodu Slovenije.
foto: Slavko Polak
Problem
V devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja je bila človeška ribica deležna velikih simpatij s strani znanstvenih krogov širom sveta, saj je skoraj vsak želel videti in proučevati to redko živalsko vrsto. Zaradi tega je človeška ribica postala zanimiv trgovski predmet, ki je lahko prinesel velike zaslužke, kar je postopoma privedlo do zmanjševanja primerkov te živalske vrste.
Preživetje človeške ribice je odvisno od ohranjanja velikih vodnih jamskih sistemov in ohranjanju gozdnih in travnih površin nad njimi. Turizem, gospodarske spremembe in industrijsko onesnaževanje predstavljajo danes tej ogroženi vrsti glavno grožnjo. Dokazano je zmanjševanje populacije človeške ribice, za kar obstaja več možnih razlogov: (1) spremembe in izgube habitatov; (2) pesticidi, gnojila in drugi onesnaževalci; (3) povečana smrtnost zaradi iztrebljanja za potrebe trgovine in zbiralstva.
Povzeto po: http://www.fgg.uni-lj.si/izh/izh1/0_Dokumenti/Projekti/proteus/index_si.htm
Telesna zgradba in življenjske navade
Močeril je z dolžino od 25 do 30 cm največja jamska žival na svetu. Je jamski vretenčar in endemit.
Telo ima kačasto, vloga po 2 parov drobnih nog, ki sta si daleč narazen, s po 3 prstki na sprednjem in po dvema na zadnjem paru, je pri gibanju le pomožna.
Od strani sploščen rep, ki ga obroblja kožnata plavut, je prilagojen plavanju.
Hruškasta glava se končuje s prisekanim in sploščenim gobčkom. Ustna odprtina je majhna, v ustih so drobni zobje. Diha z zunanjimi škrgami(po 3 razvejeni šopi na vsaki strani tik za glavo); škrge so zaradi krvi, ki preseva skozi steno, živordeče. Ima tudi preprosta pljuča, vendar je vloga kožnega in pljučnega dihanja drugotna.
Močeril je plenilec, hrani se z različnimi vodnimi živalmi. Brez hrane lahko živi več let.
Razmnoževanje
Spola se na zunaj le malo razlikujeta. V laboratoriju leže jajca (do 70, premer okoli 12 mm). Embrionalni razvoj traja, odvisno od temperature vode, od 3 do 5 mesecev, postembrionalni pa do 130 dni.
Znanih je nekaj primerov živorodnosti (po 2 precej razvita mladiča). Spolno dozori po 14 letih v podobi ličinke. Živi do 100 let.
Zunanji videz
Močeril je s prilagajanjem okolju izgubil kožno barvilo (rahlo se pojavi pri mladičih ali razvije na svetlobi); izjema je belokranjski črni močeril (Proteus anguinus parkelj), ki je izvirnejša rasa. Izgubil je tudi oči (pri mladičih drobni črni piki, ki pozneje zakrnijo in ju preraste koža; pri črnem močerilu so normalno razvite). Koža brez temnega pigmenta je zaradi krvi, ki proseva skoznjo, rahlo rožnata (barva človeške polti, odtod ljudsko ime človeška ribica), zaradi riboflavina pa rumenkasta. Za svetlobo je občutljivo vse telo. Svojevrstno je razvito notranje uho, ki je hkrati ravnotežni in slušni organ. Močeril verjetno zaznava tudi šibka električna polja v vodi.
Druga poznana imenovanja
Ime izhaja iz poimenovanja »temnotna močerila«. Znanih je še več izpeljank: močarile, močarilček, močerilec in druga imena (v Stični človeška rib/ic/a, bela riba, na Vrhniki bela kačica...).
Domnevno je močeril prvič upodobljen (2 para kač s krili, ki so morda škrge) v reliefu na kamnitem obodu beneškega vodnjaka iz 10. stoletja, ki verjetno izvira s Krasa.
Žival je prvič nedoločno omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) kot zmajevega mladiča v zgodbi, ki ji ni verjel. Žive mladiče je prvi dobil iz Stične G.A. Scopoli; preparirane primerke in risbe živali je razposlal nekaterim naravoslovcem in zbirateljem.
Z znanstvenim opisom ga je prehitel Joseph Nicolai Laurenti (1768) s kratkim opisom in poimenovanjem Proteus anguinus.
Zgodovina
Prve anatomske raziskave je začel Carl Franz Anton Ritter von Schreibers v dunajskem muzeju. Živali mu je pošiljal Žiga Zois. Schreibers je žival 1801 predstavil v londonski Kraljevi družbi, pozneje v Parizu. Odtlej je močeril svetovno znan in do zdaj predmet številnih raziskav.
Zaradi velikega zanimanja je bil močeril v 19. stoletju in deloma še v 20. stoletju zanimiv trgovski predmet.
V Sloveniji so ga zavarovali leta 1922 z vsem jamskim živalstvom, leta 1982 pa so ga uvrstili v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je strogo prepovedano trgovati. Ogroža ga onesnažena voda.
Ponekod v Sloveniji je izginil.
Povzeto po Wikipediji: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Clove%C5%A1ka_ribica
|
|
|
|
|
|
