Ciganska problematika - Nedopustno v Sloveniji

O društvih

V žarišču

O Slovencih

O Republiki Sloveniji

Razno

Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!

Ali ste vedeli...?
da smo Slovenci eden izmed redkih narodov, ki smo slavili prihod in okupacijo Napoleona, saj smo se pod francosko oblastjo nadejali večje kulturne in državne avtonomije? V glavnem mestu Ljubljani, na Trgu francoske revolucije, v čast Napoleonu stoji spominski steber Napoleonovi Iliriji, ki ga je zasnoval eden največjih Slovenskih arhitektov Jože Plečnik, v njegovo vznožje pa je vgrajen pepel neznanega francoskega vojaka, ki je padel ob umiku francoske vojske.

Cigani in ciganska problematika v Republiki Sloveniji

1. UVOD

2. AMBRUS

3. AMBRUS IN PRAVNA DRŽAVA

4. ŠIRŠA DOLENJSKA

5. MEDIJI

CIGANI

Brundice kovali,
brundice prodali,
varalo kupili,
svet za nos vodili.

Oton Župančič
(Izbrana dela II.)

Otroška pesem - Bežimo, tecimo, Cigani gredo

1. UVOD
Nazaj na vrh

Uvodoma moramo pojasniti zakaj dosledno uporabljamo že stoletja staro slovensko poimenovanje Cigan za pripadnike ljudstva, ki so ga naši predniki in tudi mi vsi, (do nedavnega) imenovali Cigani. V knjigi Ilustrirana zgodovina Slovencev, je navedeno, da so Cigani na Slovenskem prvič omenjeni v 15. stoletju. Ob tem moramo posebej poudariti, da takrat ni šlo za trajno naselitev Ciganov, temveč za njihovo prvo omembo. O avtohtonosti Ciganov zato nikakor ne moremo govoriti, saj je njihova temeljna značilnost spreminjanje bivališča, (nomadstvo) ne pa trajna naselitev. V 15. stoletju, natančneje 1408, so Turki prvič vdrli na današnje slovensko ozemlje v okolici Metlike. Pojav Ciganov dejansko časovno sovpada s turškimi vpadi v slovenske dežele.

Tudi v slovenski ljudski pesmi in literaturi se Cigani zelo pogosto pojavljajo v povezavi s Turki, ob čemer je vloga Ciganov večinoma negativna. Nedopustno bi bilo obsojati številne slovenske pisatelje, pesnike in glasbenike, da so v svojih delih uporabili pojem Cigan na negativen način zato, ker so bili nestrpni, do Ciganov (Rado Murnik - Lepi janičar, Josip Jurčič, Oton Župančič, Oto Pestner, Vlado Kreslin…).

V enem izmed leksikonov (Leksikon Cankarjeve založbe iz leta 1973) je pod pojmom Cigan zapisano:« Gre za ljudstvo, ki živi v majhnih potujočih skupinah skoraj po vsem evroazijskem kontinentu, razen v vzhodni in jugovzhodni Aziji«. Po statističnih podatkih, bi naj bilo Ciganov v Evropi leta 1971 okrog 1 milijon, medtem ko jih je po njihovih navedbah, v sedanji EU nekaj čez 10 milijonov! V 35. letih se je torej njihovo število povečalo za več kot 10 x (!), kar pomeni, da imajo v povprečju celo precej večjo nataliteto kot Kitajci v enakem časovnem obdobju!

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pozna kar nekaj besed s korenom -cigan-, kar nakazuje na izraze starejšega izvora, ki so se razvili na podlagi značilnosti, ki so jih pripisovali Ciganom. Teh besed se danes, v stilu puristov, nekateri zavestno otepajo, češ da so nestrpne in imajo negativen pomen. Na tem mestu je dopustno napraviti sklep, da zgodovinsko negativna konotacija bržkone ni nastala zaradi kontinuitete dobrih, sprejemljivih ravnanj, temveč prav nasprotno, zaradi moralno spornih, nesprejemljivih in škodljivih ravnanj. Še več – v zvezi s tem korenom se je razvila kopica rekov in besednih zvez: »smejati se kot cigan belemu kruhu«, »cigan poje ovitek od čokolade, ki je srebrn, čokolado pa vrže stran«, »biti črn kot cigan«, »lagati kot cigan« ...

Poimenovanje Cigan, je danes v medijih in javnosti, po samo nekaj letih načrtne medijske propagande, tako rekoč izgubilo svoj prostor. Nekateri so ga na podlagi lastnih ideoloških prepričanj črtali z besednjaka in jo zamenjali z besedo Rom, spet drugi so, iz strahu pred očitki, da so nestrpneži, v javnosti zamenjali Cigana z Romom. Čemu služi ta »sveta vojna« proti poimenovanju Cigan? Se odgovor skriva v političnih prepričanjih ideološke kontinuitete prejšnjega režima? Znan slovenski obraz je dejal: »Kdo so Romi? Še pred kratkim so bili Cigani!«

Slovenski vir, SSKJ, je jasen. »rom rôma m (o? ó) nižje pog. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete; okvir: izdelovati rome; dati sliko v rom ? pog. ta je pa za v rom, zelo je lepa« Uradni slovenski jezik ne pozna besede rom v smislu ljudstva.

V ciganskem jeziku pomeni beseda rom dejansko človeka, v nekaterih ciganskih narečjih pa je ta definicija še natančnejša in rom pomeni omikanega, kulturnega človeka. Preimenovanje ljudstva, ki ga Slovenci že 500 let imenujemo Cigani, v Rome, je pravzaprav povsem nesprejemljivo in po našem prepričanju celo rasistično in diskriminatorno do nas Slovencev in do drugih narodov. Noben narod v Evropi, samega sebe, v svojem jeziku ne imenuje »Človek«, ostale narode pa »Neljudje«, kot to počno Cigani v primeru uporabe poimenovanj Rom in Nerom, zadnja leta pa tudi skoraj vsi slovenski mediji! Zavedati se moramo, da nam Cigan, ko nas poimenuje Neromi, v bistvu govori, da smo neljudje! In kaj je lahko bolj nestrpno, sovražno ali rasistično, kot to, da neko ljudstvo druge imenuje Neljudje?

S tem ko Slovenci uporabljamo za Cigane poimenovanje Romi se niti ne zavedamo, da jim pravzaprav govorimo celo »kulturni, omikani ljudje«. Niti približno pa seveda nismo seznanjeni z dejstvom, da gre za rasistično, diskriminatorno in skrajno nestrpno in žaljivo poimenovanje, ki so nam ga vsilili pod pretvezo, da poimenovanje Cigan pomeni nekaj slabega. Absurdno je seveda, ko Slovenec v medijih sam sebe označuje za Neroma – Nečloveka!

Presenetljivo spoznanje nas kaj hitro spomni na Cigane in njihove »zagovornike«, ki zatrjujejo, da Cigani niso Cigani, temveč Romi. In da je že samo označevanje nekoga za Cigana nestrpno do Cigana samega. Izhajajoč iz definicije besede rom, pomeni, da vsak, ki ni rom, tudi ni človek. In da vsakič, ko Cigan sebi reče Rom, drugim pa Ne-rom (nikalnica), pravzaprav širi nestrpnost do drugih, saj jih označuje za ne-ljudi. Kdo je pravzaprav potem nestrpen in v katerih primerih lahko govorimo o nestrpnosti? Kaj so potem vsi Ne-romi? Po naravoslovnem ključu delitve bitij med ljudi, živali in rastline, so Ne-romi lahko le živali ali rastline. To je po vseh merilih človečnosti in vljudnosti izjemno žaljivo in neprimerno bolj nestrpno, kot označevanje nekoga za Cigana.

Gre preprosto za postopno in sistematično prevrednotenje pojava (ciganstva) na način, da se zgodovinsko utemeljena vrednostna spoznanja o pojavu prikrijejo in na njihovem mestu vzpostavijo fiktivna, diametralno vrednostno nasprotna spoznanja (Cigan kot slabo - v Rom kot dobro) – gre pa dejansko za eno in isto ljudstvo oziroma ljudi. Naj še enkrat poudarimo – ne gre le za nadomestno uporabo pojma, zgolj menjavo Cigan za Rom, temveč obenem tudi za vrednostno predrugačenje pojava, kar je popolnoma nesprejemljivo, na daljši rok pa tudi povsem nesmiselno, kar potrjujejo številni dogodki v zadnjem obdobju. Cigan ni nič boljši, prav tako pa nič slabši kot Rom, oboje je namreč enako – bi moralo biti enako!

Postavi se vprašanje zakaj se enako ne stori z npr. »izdajalci«, katere bi lahko po enakem principu poimenovali kar »prijatelji tujega naroda«, »tatove« v »hišne romarje«, »morilce« v »osmrtnike«, »posiljevalce« v »ljubeznivce« ipd. Gre seveda za absurde, ki pa niso nič bolj skrajni kot preimenovanje in prevrednotenje pojma »Cigan« v »Rom«. Četudi bi Cigani sami sebe imenovali Romi, to ni nikakršen argument, da bi jih morali enako imenovati tudi mi Slovenci. Čudno, da se ni našla kakšna organizacija, ali pa »varuh človekovih pravic«, ki bi zahteval, da se ime naroda Nemci, katerih poimenovanje med Slovenci izhaja iz pojma nemi (tisti ki jih ne razumemo), spremeni v Deutscher, ker je slovensko poimenovanje zanje žaljivo, diskriminatorno in nestrpno!?

Pojem Cigan se ne nanaša zgolj na jezik ali »kulturo« tega ljudstva, temveč na zaokroženo celoto dejavnikov, navad, vedenj ter prepričanj o pripadnosti – skrajšano: dejavnikov. Nedvomno lahko zapišemo, da so bistveni dejavniki: prepričanje o ciganstvu, nomadstvo oz. spreminjanje bivališča, jezik ter preživljanje z opravljanjem zakonsko in moralno spornih dejavnosti. Medtem ko so drugi dejavniki, ki utrjujejo pojem Cigana še: njim specifičen način življenja, nezmožnost ali nasprotovanje integraciji v družbo, zavračanje državnih institucij (razen, ko predstavljajo bonus), izkoriščanje družbe ipd.

Pravno-politična nadgradnja pojma

Proces pa se tu še zdaleč ne konča! Prevrednotenju pojava (ciganstva) sledi tudi politična struktura in njena pravna nadgradnja. Pojavijo se namreč težnje po izpostavljanju tega prevrednotenega pojava in težnje po njegovem pravnem in političnem varovanju. Argumenti teh teženj naj bi bili, da: gre za manjšine, pogosto avtohtone, ki živijo v < obupnih bivanjskih razmerah; stigmatizacija Ciganov s strani družbe; nemožnost integracije; mačehovski odnos države; Pravno in politično varovanje pa se kaže najbolj v sprejemu posebnega zaščitnega zakona, posebnih davčnih ali socialnih ugodnostih, dejanski popustljivosti pri izpolnjevanju kriterijev (šolskih, zakonskih, starševskih...).

Vsakega izmed naštetih argumentov je mogoče izpodbiti z tehtnimi protiargumenti. Argumenti za posebno varovanje ciganstva ne zdržijo teže protiargumentov. Za vsakega bomo na tem mestu zelo na kratko predstavili protiargumente.
1. Mačehovski odnos države pade v trenutku, ko ugotovimo, da pravna država za Cigane praviloma ne velja, kar bomo obsežno prikazali v nadaljevanju; Omenimo samo naslednji primer: država enako ne obravnava Ciganov in ostalih državljanov, saj v primeru, ko Slovenec svojega otroka ne pošilja v šolo, takšnega otroka odvzame socialna služba, ciganskih otrok pa socialne službe ne odvzamejo zaradi nespoštovanje enakih predpisov, osnovno šolanje je namreč obvezno! Cigani znajo zelo dobro izkoristiti svoje otroke za to, da prejmejo finančno podporo od države, na drugi strani pa nočejo izpolnjevati zakonsko določenih norm in jih ne pošiljajo v šolo ter jih na ta način izobrazijo ter vzgojijo v normalne državljane. Torej pravice ja, obveznosti ne!
2. Nemožnost integracije pade na podlagi številnih zapisov in pričevanj o pravih vojnah med integriranimi Cigani (kjer ne obstajajo bistveni dejavniki in gre pravzaprav za »Slovence«) in neintegriranimi Cigani. Torej možnosti za integracijo so, vprašanje pa je ali obstaja volja oziroma hotenje; Tipičen primer je prav družina Strojan. Prva glava današnje družine, že pokojni Brajdič, se je v Strojana preimenoval prav po sporu s svojim bratom, ki se je zaposlil in integriral v družbeno okolje. Nekdanji Brajdič, zatem pa Strojan, tega ni hotel in je svojega brata označil za izdajalca Ciganov, ker je sprejel drugačen (Ciganom tuj) stil življenja.

Na posnetkih je spomenik Mihaelu Strojanu, pokojnemu poglavarju družine Strojan v Zagradcu. O primernosti puške in pištole na spomeniku najbrž ni potrebno zgubljati besed. Če bi imel kaj podobnega na spomeniku kdo drug in ne Cigan, bi se zanesljivo oglasil Matjaž Hanžek in nam predaval o nestrpnosti in diskriminaciji! (avtor slik: neznan)

3. Stigmatizacija je del odzivnosti, (podobno kot v fiziki) kjer v družbi vsaki akciji sledi ustrezna reakcija – glede negativnih dejavnikov, bo družba zavzela negativno stališče, karkoli drugačnega pa je seveda nemogoče. Ob odsotnosti vsaj enega bistvenega dejavnika, niti več ne gre za stigmatizacijo Cigana kot takega, temveč gre kvečjemu za stigmatizacijo na podlagi posameznikovih asocialnih ravnanj.
4. Bivanjske razmere so posledica dveh bistvenih dejavnikov: nomadstva in prepričanja o ciganstvu. Odsotnost obojega ima za posledico možnosti in voljo za ureditev bivanjskih razmer. Ne glede na to, so dokaz, kako diskriminatorno do Slovencev se ureja bivanjske razmere Ciganom, seznami odobritev prosilcev za neprofitna stanovanja. Tudi v tem primeru je družina Strojan tipično Ciganska. V enem izmed intervjujev so člani ciganske družine Strojan dejali, da hočejo živeti v gozdu in ne v urbanem okolju, nato pa je Mirko Strojan zahteval od države še izgradnjo hiše in več brunaric.
5. Avtohtonost je težko absolutno opredeljiva, vendar pa jo lahko s pomočjo najmodernejših spoznanj o zgodovini precej natančno določimo, ko gre za primerjavo avtohtonosti enega ali drugega prebivalstva. Pri Ciganih je avtohtonost še posebej sporna, saj je njihova tipična lastnost (bistven dejavnik) prav migracija oziroma pogosta selitev v drugo okolje.
6. Manjšine. Ta argument namenoma obravnavamo v zadnji točki, saj zahteva daljšo obravnavo. Nanj se opira marsikateri zagovornik ciganstva, v največji meri pa zaščitnik in varuh manjšin ter marginalnih skupin, trenutni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek (o njem v primeru Ambrus nekoliko kasneje).

Gre za to, da je potrebno obravnavati manjšine z nove perspektive, perspektive integracijske politike Republike Slovenije. Kot je vsem znano je Slovenija polnopravna članica evropske unije, katere vse večje težnje po unitarizmu posegajo tudi v vprašanje manjšin. Odgovor na vprašanje, »Kdo je manjšina«, je namreč lahko bistveno drugačen, če ga osvetlimo z vidika evropske integracije. Po sicer neuradnih podatkih živi znotraj meja evropske unije okoli 10 milijonov Ciganov. Medtem ko je Slovencev znotraj meja evropske unije največ 2.5 milijona. Glede na razvoj institucij EU in vseobsežni unitarizem, je utemeljeno pričakovati odmiranje politične moči posameznih članic in posledično ustvarjanje klime za novo »Jugoslavijo«, novo super državo »evropejcev«. Med številnimi naj zapišemo izjavo g. Jelka Kacina takoj po razglasitvi rezultatov referenduma o vstopu Slovenije v EU: »[...] zdaj smo vsi državljani evropske unije [...]«

Upravičeno lahko pričakujemo, da bo hkrati z odmiranjem politične moči države članice, odmirala tudi moč državljanov za katere je bila država ustanovljena. Države so (poenostavljeno) v funkciji državljanov, ki so državo ustanovili z namenom, da zaščitijo svoje narodnostne značilnosti in ozemlje na katerih se odražajo. Slovenci smo v EU, v primerjavi s cigani, že 4x manj številčni – dejansko smo Slovenci manjšina. Zato je tudi popolnoma neutemeljen argument, da je treba Cigane zavarovati, ker ti predstavljajo manjšino, ne glede na njihovo teritorialno razpršenost po vsej Evropi. Zraven tega je smiselno zavarovati tisti narod, ki je zaradi katerihkoli dejavnikov ogrožen in mu grozi izumrtje. To pa v primeru Ciganov zagotovo ne velja, saj smo že uvodoma navedli, da se je njihovo število v Evropi v 35. letih povečalo za deset krat!

Ciganska problematika v Republiki Sloveniji

Natančnega števila Ciganov v Republiki Sloveniji ne poznamo. Informacije, ki so nam dostopne, govore o 8.000 do 10.000 Ciganov. Dejstvo je, da njihovo število v zadnjih letih skokovito narašča in je posledica, tako visoke rodnosti, kot tudi priseljevanja od drugod, zlasti z Balkana.

Ciganov in njihovega obnašanja ne moremo in ne smemo kar povprek zmetati v isti koš. Na eni strani imamo integrirane »neprave Cigane«, ki se obnašajo povsem enako kot ostali državljani Slovenije. So zaposleni, opravljajo različna dela, plačujejo davke in se držijo zakonov v enaki meri kot ostali slovenski državljani. Najbolj znan takšen primer je zagotovo Oto Pestner, ki poje celo pesem Slovenec sem, obenem pa tudi npr. pesem Ciganska kri (Je zato Pestner morda nestrpen do Ciganov, ker uporablja tradicionalni slovenski izraz in ne poje o romski krvi?).

Na drugi strani so »pravi Cigani«, tisti ki se ne želijo, oziroma se nočejo integrirati v družbeno okolje, ker so prepričani da z integracijo prenehajo biti Cigani. Integracija namreč po njihovem prepričanju pomeni odstop od ciganskih navad in stila življenja. Zelo pogosto prihaja med obema skupinama Ciganov do sporov, pretepov in celo medsebojnega obstreljevanja. Domačini v Ambrusu in Zagradcu so nam ob našem obisku povedali, da je npr. pred leti, prišlo do strelskega obračuna med neintegriranimi Strojanovimi in integriranim Zoranom Grmom, danes ciganskim svetnikom.

Z integriranimi Cigani družba nima kakšnih posebnih težav, prav obratno pa je pri neintegriranih Ciganih. Zanje zakoni in predpisi v Republiki Sloveniji ne veljajo in jih ne spoštujejo. Res pa to ne velja v celoti. Tovrstni Cigani dosledno spoštujejo zakone in predpise, kadar imajo od tega osebno korist. Tako je večina njih upravičena do socialne pomoči, otroških dodatkov in drugih ugodnosti, česar se zelo dobro zavedajo in to do skrajnosti izkoristijo.

Na eni strani torej Cigani zahtevajo »svoje pravice«, na drugi strani pa družbi prav ničesar ne vrnejo, ali prispevajo in zanje zakoni dejansko ne veljajo. Konkretno to zgleda tako: vozijo se z neregistriranimi avtomobili, pogosto tudi brez vozniških dovoljenj in ob tem ogrožajo ostale udeležence v prometu; preprosto ne plačujejo stroškov povezanih z njihovim bivanjem – sami si napeljejo elektriko z najbližjega električnega droga, ki jo potem uporabljajo za razsvetljavo, gretje ipd.; na bencinskih črpalkah napolnijo avtomobilski rezervoar za gorivo, nato pa se odpeljejo, ne da bi poravnali račun; pogosto iz trgovine kar odnesejo tisto kar potrebujejo; če jim državni organi naložijo kakšno kazen, ker so kršili zakone in predpise, je praviloma ne poravnajo; svoja naselja si postavijo na črno in ne spoštujejo nikakršnih odlokov ali predpisov o okolju; nadlegujejo zlasti starejše in nemočne državljane, od katerih zahtevajo denar; ne spoštujejo obveznega šolanja za otroke itd.

2. AMBRUS
Nazaj na vrh

Rdečo nit nadaljujemo z opisom dogodkov v Ambrusu. Predstavljamo vam kratek prelet zgodovine tamkajšnjih Ciganov in dogodkov povezanih z njimi - prav tistih, ki so kulminirali v »vaški vstaji« tamkajšnjega avtohtonega prebivalstva.

Naše društveno poslanstvo se je v sredo, 15. Listopada 2006, odpravilo v občino Ivančna Gorica. Na lastne oči smo se hoteli prepričati kaj se dogaja v okoliških vaseh, kjer so domačini postavili vaške straže. Najprej smo se ustavili v vasi Malo Hudo. Oglasili smo se v Gasilskem domu, kjer smo naleteli na dva domačina. Potem ko smo se predstavili, sta nam zaupala svoje težave. Povedala sta, da imajo s Cigani, še posebej pa s Strojanovimi pogoste težave. Obnašajo se predrzno in pogosto grozijo zlasti otrokom in starejšim občanom ter jih izsiljujejo. Zanje ne veljajo zakoni in policija pogosto ne stori ničesar, čeprav je o vsem natančno obveščena. Kadar pa policija vendarle izpelje postopek tako kot je potrebno, odpove pravna država v nadaljevanju postopkov. Tega se Cigani odlično zavedajo in zato se obnašajo kot »nedotakljivi«.

Nedopustni dogodki so se v njihovi okolici kar naprej stopnjevali in domačinom je dovolj tega, da so prepuščeni sami sebi. Eden izmed obeh prisotnih je dejal celo to, da če bi vedel kakšna bo ta naša država Slovenija, se leta 1991 zagotovo ne bi boril zanjo (seveda je takšno stališče posledica hudega razočaranja prav nad delovanjem pravne države, za kar pa so krivi odgovorni, ki imajo polna imena in priimke!).

V Gasilski dom je nato prišel novinar Slovenskih novic, g. Domen Mal, ki je prinesel fotokopiran izvod Slovenskih novic, ki so izšle naslednji dan. Vsi skupaj smo nato peš odšli do vaške straže v bližini. Prisotnih je bilo kakšnih dvajset domačinov, katerim je eden naših sogovornikom prebral članek z naslovom Strojanovi kradli in prispevek z naslovom Izpadi Romov v ZD Novo mesto.

V razgovoru z »vaškimi stražarji«, smo ugotovili, da se pravzaprav vsi dejansko počutijo ogrožene, kar je posledica dolgoletnega terorja, kateremu so bili izpostavljeni brez ustrezne zaščite države. Vsi so poudarjali, da nimajo nič proti Ciganom, ne morejo pa več prenašati družine Strojan in njihovega početja. Več let so bile ogrožene njihove človekove pravice in to temeljne – življenje in premoženje! Kje je ob tem Varuh človekovih pravic?! Ali pa Varuh človekovih pravic prvi izvaja diskriminacijo in varuje le pravice posebej izbranih in določenih ljudi, ne pa vseh?!

Iz vasi Malo Hudo smo se zatem odpravili v Zagradec in se ustavili na tamkajšnji vaški straži. Tudi tam je bilo zbranih kakšnih petindvajset do trideset ljudi in tudi oni so nam povedali kaj vse se je dogajalo v njihovi okolici. Najprej pa so nas vprašali ali smo novinarji. Ko smo jim odvrnili, da ne in razložili kdo smo, so bili še kar naprej nezaupljivi. Nekateri so bili celo prepričani da smo nekakšni provokatorji. Zelo so bili razočarani nad nekorektnim poročanjem številnih novinarjev in medijskih hiš.

»Ko smo imeli težave, ki so pripeljale do zadnjih dogodkov, ni bilo nikogar, ki bi nam prisluhnil. Pa smo vseskozi opozarjali pristojne oblasti in inštitucije, policijo, medije, varuha človekovih pravic. Nič. Ko smo po zadnjem napadu na g. Šinkovca sklenili, da tega več ne bomo dopuščali, ker so ogrožena naša življenja in življenja naših otrok, so se zganili vsi prej našteti in zlili gnojnico na nas, češ da smo ksenofobi, rasisti in nestrpneži. Pa mi nismo nikomur nič storili, le protestirali smo, medtem pa je g. Šinkovec v kritičnem stanju v KC v Ljubljani. Njegova usoda nikogar od medijev več ne zanima. Tisti, ki so povzročili vso to gorje, so sedaj v medijih predstavljeni kot žrtve nestrpnežev«, je dejal eden izmed prisotnih domačinov.

Drugi so mu pritrjevali in dodali: »Ko bi vi vedeli, kaj vse smo morali prenašati mi tukaj. Ciganom se je pokvaril avto, pa so ga kar na sredi ceste zakurili in odšli. Vedno ko je poštar raznašal pokojnino, so za njim prišli na dom še Cigani. Navadno tja, kjer so vedeli, da ni moških oziroma kjer živijo starejše ženske. Od svoje borne penzije so jim morale dati denar. Prejšnji mesec, 21.09.2006, ob cca. 16h, sta dva Cigana kradla plohe v Drašči vasi. Pri tem ju je zalotil vikendaš in zato sta pobegnila z neregistriranim avtomobilom. Na begu sta se zaletela najprej v Golfa in še v Kangooja. V nesreči so bili poškodovani otroci, 16 letna Tina Areh, 8 letna Nina Legan, 7 letna Lea Vidmar. Poškodovane so odpeljali v bolnišnico v Novo mesto, poklicana pa je bila policija na 113. Policisti so prišli več kot uro zatem in sicer dva policista iz Dolenjskih Toplic. Popisala sta dogodek in odšla. V cigansko naselje nista hotela, češ da ni več na ozemlju kjer imajo pristojnosti policisti iz Dolenjskih Toplic«. Kar verjeti nismo mogli svojim ušesom, da se kaj takšnega dogaja v »pravni« državi Republiki Sloveniji, saj je vse našteto spominjalo na divji zahod kjer vlada zakon močnejšega!

Nato smo se odpeljali iz Zagradca še v Ambrus, oziroma na vaško stražo na drugi strani, kajti prav med obema omenjenima naseljema je nelegalno cigansko taborišče Strojanovih. Tudi tukaj so nas »stražarji« nezaupljivo gledali in tudi tukaj so imeli veliko za pripomniti glede novinarjev. Najbolj »popularna« je z izmišljotinami nedvomno revija Mladina. Tokrat smo imeli srečo, da so bili na barikadi prisotni tudi predstavniki odbora vaščanov, s katerimi smo si izmenjali podatke in se dogovorili za ponoven obisk, na katerem nam bo predstavljena vsa njihova dokumentacija o dogajanjih v preteklih letih, ki so pripeljale do upravičenega izbruha nezadovoljstva.

Ko smo odhajali iz Ambrusa, smo že po poti domov v razgovoru uredili svoje vtise. Domačini so nam osvetlili dogodke v povsem drugačni luči, kot smo jih bili vajeni iz prikaza večine medijev. Postalo nam je jasno, da gledano globalno, pri vsej stvari ne gre zgolj za vprašanje ene ciganske družine, oziroma za en osamljen napad na vaščana, temveč za leta trajajoč teror manjšine nad večino. Ta, predolgo časa premirna in preveč strpna večina je bila in je v javnosti povsem zgrešeno prikazana kot nestrpna, ksenofobna, ponekod celo rasistična – predvsem v medijih, ki so apriori naklonjeni ciganski populaciji in v medijih ter na prireditvah, ki cigansko vprašanje zlorabljajo za dnevno-politične manevre. Besede varuha človekovih pravic, Matjaža Hanžka, da pomeni vaška vstaja v Ambrusu »[...] konec pravne države [...]« so absurdne. Pravna država v vaseh okrog Ivančne Gorice nikdar ni delovala in se ni končala sedaj ob vstaji in ob nedavnih dogodkih. Krivec za kaj takšnega pa je prav, in tudi, Matjaž Hanžek, ki je bil večkrat seznanjen z dogajanjem, a ni ničesar storil, da bi pravna država delovala in da bi bile spoštovane osnovne človekove pravice domačinov – pravica do življenja in do premoženja!

Po telefonu smo se nato dogovorili, da drugič obiščemo Ambrus v soboto, 18.11.2006. Sestali smo se s predstavnikom domačinov g. Milanom Muhičem. Prijazen, razgledan in še preveč strpen gospod, nam je predstavil obsežno dokumentacijo, katera obsega slike, dopise, članke v medijih in dnevniško korespondeco, katero objavljamo v tem prispevku, vendar ne v celoti, saj je gradiva resnično ogromno.

Pričevanja Ambrušanov nam povedo, da so tudi pred 2.svetovno vojno na območju današnje občine Ivančna Gorica živeli Cigani. Ti so se potikali po gozdovih ter tu in tam kaj ukradli, kakšen krompir ali kokoš, kar ljudi ni posebej motilo. V letih po vojni so se Cigani spet naselili, natančneje naselil se je prvi poglavar Miha Brajdić, z bratom Dušanom in sestro Jožo. Kmalu zatem si je Miha priskrbel ženo, tudi otrok je bilo vedno več. Žena Elka je bila mati štirinajstih otrok. Skupnost se je eksponentno večala. Tisti Cigani so nosili priimek Brajdić in ne Strojan. Že v 70. letih prejšnjega stoletja je tamkajšnja skupnost poskusila poskrbeti zanje in jim urediti bivanjske razmere. To se, upoštevajoč nomadsko naravo Ciganov, seveda ni izšlo in kmalu po vselitvi v grajeno hišo so Cigani popolnoma uničili njeno notranjost, kasneje pa se odselili v improvizirane šotore v bližnje gozdove. Naj na tem mestu poudarimo, da je to bil prvi realiziran poskus integracije Ciganov v Ivančni Gorici, ki se ni izšel po načrtih zaradi bistvenih dejavnikov, ki opredeljujejo Cigane.

Znotraj same družine Brajdič je prišlo do velikih in hudih sporov. Tako je kasnejši poglavar, Miha Brajdič obračunal s svojim bratom, ki se je vključil v družbo in si poiskal zaposlitev. Mihi to ni bilo všeč, saj njegov brat po njegovem, ni bil več del Ciganov in njihove kulture. Zato je takrat spremenil svoj priimek Brajdič v priimek Strojan, da ga ostali Cigani ne bi povezovali z njegovim bratom Dušanom. Tako so se Strojanovi Cigani selili sem ter tja skoraj do konca 90. let, vmes pa je bilo na lokalni ravni nekaj poskusov, da bi rešili njihov ciganski »problem«.

Orto foto 1: Zemljišče na katerem so živeli Cigani preden so se preselili nekaj sto metrov naprej (glej sliko orto foto 2 spodaj)

Zemljišče (1907 m2), kjer je sedaj ciganski tabor, je kupil Strojan Miha leta 02.07.1997, po izredno ugodni ceni, a se še danes ne ve, kdo je dejansko nakup financiral. Gre za zemljišče – gozd, tik nad zajetjem pitne vode, kjer je z odlokom iz zakonom prepovedano kakršen koli gradbeni poseg. Naj omenimo, da je Suha krajina kraška pokrajina, kjer je pitne vode izredno malo, zato se obravnava vsako zajetje kot zaklad. Omenjeno zajetje pitne vode, je edino tovrstno na tem območju in pravzaprav se z njo oskrbuje okrog 9000 domačinov. Na tem zemljišču so si Cigani protipravno postavili objekte, izmed katerih je eden podoben nekakšni hiši, medtem ko je neposredna okolica praktično podobna smetišču.

Dopis inšpektorata

Inšpekcijske službe so po pregledu dejanskega stanja izdale več odločb o ustavitvi črne »gradnje« in kasneje o rušitvi objektov, ki so bili v »izgradnji« ali že »zgrajeni« že leta 1999 in 2001. Te odločbe vse do danes niso bile izvršene, zato se tu upravičeno postavlja »hanžkovo vprašanje«, kje je pravna država? Z »gradnjo« objektov so Cigani kljub odločbam nadaljevali tudi po tujih zemljiščih, neprekinjeno pa so z ogromnimi količinami smeti in nevarnih odpadkov (avtov, akumulatorskih baterij,motornega olja ipd.- glej spodaj) ogrožali zajetje pitne vode.

Orto foto 2: Zemljišče 707/104 – trikotne oblike, katerega je kupil Strojan Miha

Da je ciganska skupnost akumulirala ogromne količine odpadkov je razvidno iz naslednjih fotografij. Po pričevanju domačina so Cigani kradli avtomobile. Tem so potrgali registrske tablice in se z njimi vozili (brez vozniških dovoljenj) po tamkajšnjih cestah ter povzročali prometne nesreče. Ko pa je ukradenemu vozilu zmanjkalo goriva, so ga preprosto potisnili v gozd, na travnik ali ga brez zadržkov zažgali na samem cestišču.

Kupe smeti so po dolgotrajnem opozarjanju in prošnjah krajanov leta 2002 očistile komunalne službe na stroške občine. Količina odpadkov na zgornjih fotografijah predstavlja rezultat enoletnega »trdega dela« Ciganov. Naslednje leto je bilo prizorišče skoraj enako in tudi tokrat je vso navlako odstranila občina, plačali pa so to davkoplačevalci. V bližini ciganskega tabora Strojanovih je bilo menda kar 64 avtomobilov! Ti avtomobili so imeli akumulatorje s kislino, puščali so motorno in zavorno olje ipd. Vse skupaj le nekaj metrov od edinega zajetja pitne vode za Suho krajino!

Človekova pravica do pitne vode, ki pomeni preživetje, v tem primeru ni bila pomembna! Nihče se ni zmenil za opozorila vaščanov, ki so pošiljali dopise, pritožbe, opozorila na pristojne inšpekcije in tudi varuhu človekovih pravic, Matjažu Hanžku. Po več poskusih in dopisih Uradu varuha človekovih pravic ni prišlo do osebnega stika z njim. Kasneje, končno dne 02.09.2003, po mnogih telefonskih klicih, je krajanom uspelo dobiti namestnika varuha, g. Ivana Šiliha, ki je povedal, da so prejeli dopis iz 27.06.2003, da so ga obravnavali kot anonimko in da je g. Hanžek s tem seznanjen. Dogovarjali so se o možnostih za rešitev omenjene problematike, vendar do nadaljevanja in razrešitve težav ni prišlo. Kasneje, po vaški vstaji letos, je Hanžek javno zanikal, da bi kakorkoli bil seznanjen s problematiko v Ambrusu in Zagradcu, kar je nedvomno laž in nevredno varuha človekovih pravic!

Medtem je ciganska skupnost izvajala vedno večji pritisk na lokalno prebivalstvo. Med drugim so jim grozili, jih ropali, kradli vse kar se je ukrasti dalo. Niso diskriminirali med mladim in starim. Storilci kaznivih dejanj so bili tudi najmanjši in najmlajši.

Ciganski otroci oropali 88 letnico

Še več člankov iz dnevnega časopisja

Slike notranjosti avtomobila po enem izmed napadov v bližini ciganskega taborišča..

Koliko zaupanja v organe oblasti še imamo prebivalci Slovenije?

V spodnjem primeru je bila obveščena generalna državna tožilka, da je tožilka – navedena na dokumentu – zavrgla ovadbo, ker ni obstajal utemeljen sum storitve kaznivega dejanja

Predstavniki domačinov so nam še povedali naslednje primere smrti in hudih telesnih poškodb, za katere po njihovem vedenju še nihče ni odgovarjal: - Vidic France, iz Prašče vasi, je umrl za posledicami pretepa – pretepli so ga Cigani;
- Kajžni Jože, iz Kuželjevca, je bil oropan in umorjen, ker se je hvalil da bo po pošti dobil veliko denarja. Poštar ga je tistega dne iskal, vendar se nista našla, zato denarja še ni sprejel. Storilci tega niso vedeli, prišli pa so kmalu za poštarjem, kot je njihova ustaljena praksa;
- »Jurijev iz Viseca« je bil umorjen;
- »Žagarjev iz Marinče vasi« je bil umorjen;
- Drago Strah je bil ustreljen, a je preživel in ima kroglo v hrbtenici – tudi na enem izmed člankov, Veliki traven - maj 2004
- Jože Šinkovec, zadnji primer, je trenutno hudo poškodovan v Kliničnem Centru.

Tekom let so se poleg običajnih kraj pridelkov in živali, vrstile tudi hujše protizakonite aktivnosti: vlomi in kraje, najraje v hiše starejših ljudi, ki živijo sami, več vlomov v okoliška župnišča, cestne blokade z ostrim kamenjem ali deskami, polnimi žebljev, kraja mobilnih telefonov, napad na gobarke, grožnje z uperjeno puško v mimo vozeči avtomobil, izsiljevanja, podkrepljena z grožnjo, do boš ubit ali posiljena. Nedavni napad na Jožeta Šinkovca je bil že drugi poskus umora v dveh letih. To in podobno je krojilo vsakdanje življenje domačinov. Zadnji dogodek so mediji prikazali povsem izkrivljeno in vprašanje je zakaj, oziroma kaj je motiv takšnemu javnemu obveščanju? Jožetu Šinkovcu in njegovemu sinu, so na glavni cesti v blokado postavili tri avtomobile, za njim so nato postavili še dva, tako da sta bila ukleščena mednje ter na milost in predvsem nemilost prepuščena skupini napadalcev. Jožetovemu sinu je uspelo pobegniti, čeprav so streljali za njim. Jože te sreče ni imel in je bil brutalno pretepen ter hudo poškodovan, tako da se še danes bori za svoje življenje. Jasno je, da tega ni storil samo en človek, temveč je šlo za združbo, ki bi jo po slovenski zakonodaji morali imenovati hudodelska združba!

Podatki ljubljanske policijske uprave dokazujejo, da je bilo samo od leta 2004, do Vinotoka (oktobra) 2006, podano na tožilstvo 126 kazenskih ovadb »zoper osebe z območja nelegalnega naselja med Ambrusom in Zagradcem«. Ovadbe se nanašajo na Strojanove in ostale prebivalce njihovega tabora, ki vsi niso Cigani, sprejemajo pa vzorec obnašanja neintegriranih Ciganov in se ravnajo v skladu z njim. Gre za kazniva dejanja in ne za prekrške, kamor se uvršča npr. vožnja z neregistriranim avtomobilom! Najpogostejša kazniva dejanja so tatvina, velika tatvina, ogrožanje varnosti ter neupravičena proizvodnja in promet z mamili. Kršitev cestnoprometnih predpisov je bilo v tem obdobju evidentiranih 108, ob tem pa še 44 kršitev javnega reda in miru!

Komu po vsem tem ne bi prekipelo? Kdo je komu kratil človekove pravice in kdo je bil ogrožen? Ali ni naloga slovenskih medijev (med drugim tudi slovenske televizije, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci), korektno in celostno obveščanje javnosti? Zakaj nihče ni predstavil zgodbe celovito? Kje je bila pravna država dolgih 12 let? Zakaj se zagovorniki »pravne države« oglašajo šele sedaj, ko je domačinom moralo prekipeti in kje so bili prej? Kdo ima interes prikazati izkrivljeno, celo obratno sliko, ki rablje spreminja v žrtve in obratno?

Z namenom prebijanja medijske blokade po medmrežju krožijo tudi pisma obupanih Ambrušanov.

Ali smo Ambrušani res nestrpneži?

Incident pri romskem naselju Dečja vas, ko so prebivalci romskega naselja do nezavesti pretepli krajana Ambrusa (še danes, po treh tednih od dogodka, se bori za življenje), njegov sin pa se je za las izmaknil strelu in zbežal v vas po pomoč, in zaostrena situacija, ki je sledila kriminalnemu dogodku, so razburkali slovensko javnost. Ambrušani smo se burno in čustveno odzvali, sklicali zbor krajanov ter imenovali predstavnike, ki so postali formalni sogovorniki s skupino Romov, predstavniki lokalnih oblasti ter državnih institucij. Po dveh dobrih desetletjih ignoriranja slabih varnostnih in ekoloških razmer smo krajani izpostavili še tretjo težavo: vključevanje Romov v družbo, ki ga pravzaprav ni bilo. Krajani so se organizirali in zahtevali rešitve nevzdržnega položaja, na katerega že leta povsem neuspešno opozarjajo.

Začelo se je pred dvanajstimi leti
V ambruških gozdovih so Romi bivali, odkar pomnijo najstarejši krajani. Selili so se iz gmajne v gmajno, z njimi smo Ambrušani vedno živeli v sožitju. Čeprav so bile ukradene kokoši ali krompir iz nezaklenjenih kleti vsakdanjost, smo spoštovali njihov način življenja, navade, vrednote, kulturo, tradicijo. Krajani smo se z Romi večinoma poznali osebno, po imenih, podpirali smo jih ne le s hrano in obleko, ampak tudi s prihranki. Ni se zgodilo, da bi šla »ciganka« od hiše s prazno malho. Problem je nastal pred dvanajstimi leti, ko so se Romi naselili na sedanje ekološko območje nad vodovarstvenim zajetjem. Lokacija romskega naselja je sto metrov nad vodnim zajetjem kraškega vodnega vira Globočec, ki oskrbuje z vodo približno devet tisoč prebivalcev Suhe krajine. Način njihovega bivanja je na vodovarstveno območje prinesel ogromne količine nevarnih odpadkov (akumulatorjev, plastike, polivinila, stekla, jekla, iz desetin odpadnih avtomobilov je v teh letih izteklo ogromno kislin, olja ...). Vztrajna opozorila pristojnih inštitucij in organov so zalegla toliko, da so leta 1997 izdali sklep, da morajo Romi področje zapustiti in počistiti. Potrpežljivost Ambrušanov, spoštovanje romskih navad in ne nazadnje navajenost na sobivanje z njimi je imelo za posledico, da so sklepi vsa leta ostali zgolj na papirju.

Stopnjevanje nasilja, kraj, poškodb
Po naselitvi na sporno območje in smrti dolgoletnega poglavarja romske družine Miha Strojana se je začel drugi problem – nasilje in kriminal, kar se je z leti samo stopnjevalo. Ukradene kokoši so postale folklora, začelo se je izsiljevanje za 50 tisoč, 100 tisoč tolarjev. Ni se zgodilo enkrat, da so ponoči nasuli čez cesto razbite steklenice in prvega voznika, ki je pripeljal mimo, izsiljevali (v policijskih zapisnikih lahko preberemo, da tudi z orožjem) v smislu: »Če nam daš sto jurjev, počistimo, sicer pa daj sam.« Čez cesto so nastavljali še drevesna debla ali jo zapirali s starimi avtomobili. V vseh šestih okoliških vaseh skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo na petkilometrski cesti Zagradec – Ambrus (Ambrušani se romskemu naselju ne moremo izogniti, vsak dan nas pot v službo ali šolo vodi mimo) bližnjega srečanja z njimi. Hitre vožnje z neregistriranimi avtomobili – preverljivo dejstvo, da je okrog romskega naselja parkiranih trideset neregistriranih avtomobilov, vozniški izpit pa imata po podatkih policije le dva, je dovolj zgovorno, da srečanja na tej relaciji niso bila ne redka ne varna – so povzročale pogoste manjše in hujše trke, policija je v večni primerov ob prijavi »dvignila roke« in pokazala nemoč, krajani pa smo si škodo na avtomobilih poravnavali sami.

Romsko naselje je postajalo zbirališče kriminala, tu so razpečavali droge, tu so možje postave zasegli nemalo orožja, od tod so prihajale grožnje, izsiljevanja. Več hudih kriminalnih prijav je v policijskih arhivih v zadnjem desetletju: naklepni umor, posilstvo starejše gospe, izsiljevanje za denar otrok in starih ljudi (točno so vedeli, kdaj poštar prinesejo pokojnino, »ta mladi« pa so ob dopoldnevih v službah). »Od vsake pokojnine sem mu dala deset jurjev, pa sem imela ves teden mir!« je povedala Ambrušanka. Problemi so se stopnjevali, reševanja, raziskovanja ali sankcioniranja s strani pristojnih praktično ni bilo.

V nedeljo, 22. oktobra, se je zgodil incident, ki je izbil sodu dno: prebivalci romskega naselja so napadli dva domačina in enega brutalno pretepli. Le srečnim okoliščinam se ima zahvaliti za življenje njegov sin, ki se je za las izmaknil strelu. Bil je naklepen organiziran napad z uporabo strelnega orožja ter poznejšo opustitvijo pomoči celotne romske družine. Incident je zaradi visoke doze prestopkov in nasilja zadnjih dvanajst let sprožil samoorganiziranje domačinov, resen problem jih je razdražil, da so burno reagirali.

Iskanje rešitev
Romi so po incidentu sami izrazili pripravljenost, da če jim država ponudi ugodnejše pogoje, zapustijo ekološko skrajno sporno območje ter bližino ljudi, katerim so se zaradi ponavljajočih se problemov v zadnjih letih pač močno zamerili. Obvestili smo predstavnike občine, skušali smo se – kolikor je pač čas dopuščal – seznaniti s širšim kontekstom romskih problemov, stopili smo v stik s strokovnjaki in vzpostavili stik z Romi. Krizno situacijo so po nekaj dneh pričeli reševati tudi s strani vlade. Jasno in neomajno smo zahtevali rešitve: kratkoročne in dolgoročne. Zato smo tudi demonstrirali – to ni bila naščuvana maščevalna množica, nismo demonstrirali s koli, puškami in mitraljezi, kot so skušali prikazati nekateri novinarji, ki jih ni bilo na kraju dogodka – z neomajnimi zahtevami in jasnimi vzkliki: »Nočemo več Romov!« ter prepevanjem pesmi smo Ambrušani pokazali, da nismo nestrpneži ne morilci ne rasisti ne ksenofobi, ampak le želimo uresničevanje sklepa, ki so ga občinske in državne inšpekcijske inštitucije zapisale že pred dvanajstimi leti.

Soočenje vlade s starimi problemi

Vlada je ponudila za obe strani sprejemljivo rešitev: Romi se preselijo na začasno lokacijo v Postojno, država pa jim poišče boljše pogoje za bivanje in jim s tem olajša družbeno vključevanje ter izboljšanje kakovosti življenja. S tem se je država resno soočila s starimi problemi, hkrati pa dala spodbudo za začetek dolgoročno zasnovane strategije strokovnega reševanja perečih problemov romskih naselij. Na neugodni lokaciji, kot je bila Dečja vas, se Romi ne morejo integrirati. Bili so na vodovarstvenem območju in daleč od kvalificiranih institucij (od šole naprej), ki bi Rome lahko pripravile na učinkovit start v življenje in konkurenčnost na trgu dela. Ni druge dolgoročne rešitve, ni vse stvar sociale. Lokalna ambruška ali zagraška skupnost z majhno šolo ne zmore mediacije z Romi. Ganljivo je, ko slika pokaže deset romskih otrok, ampak osem šoloobveznih otrok iz družine Strojan v šolo dejansko ni hodilo (tudi spričo nelagodja in nerazumevanja omenjenih problemov), na mesec pa po podatkih socialne službe družina Strojan prejema od tristo do štiristo tisoč tolarjev otroških doklad in socialne pomoči ... V okolici ni primernih delovnih mest, predolgo se je na tem področju kriminalu gledalo skozi prste. Ambrušani želimo, da Romi dobijo bivalne kvalitete, ki bi jim omogočale vključitev v družbo, to bi moral biti pa tudi njihov primarni interes pri izbiri lokacije bivanja. Vse lokacije pač niso primerne.

Zares nestrpni Ambrušani?
Pred dobrima dvema letoma se je zgodil nad Ambrušanom podoben incident kot pred tremi tedni: ranjen (s strelnim orožjem) je bil krajan sosednjega kraja Krka, odmev nekaterih institucij slovenske družbe in dela javnosti proti Krčanom in drugim, ki so takrat protestirali pred parlamentom, pa je bil podoben sedanjemu: češ, večina proti manjšini, ksenofobija, nestrpnost ... Že takrat je bilo vroče in do danes se ni nič premaknilo, čeprav bi moral biti že tisti incident dovolj alarmanten, da bi se na občinski in državni ravni začeli ukvarjati z realnimi problemi romskih naselij. Vlada se je zdaj – tudi zaradi odločnih zahtev Ambrušanov – končno zganila. Odločitve so zagotovo boleče in se na zunaj morda res kažejo kot nestrpne s strani krajanov, vendar smo dovolj dolgo čakali, da smo zbrali pogum za tako jasne zahteve in nismo popuščali. Varnostna situacija je postala nevzdržna, zato taka silovita reakcija. »Zaradi nasilnosti Ambrušanov so se morali Romi umakniti v Postojno,« poslušamo vsak dan, nazadnje v ponedeljek, 6. novembra, v Dnevniku na nacionalni televiziji. Po podatkih policije je zdaj osem Romov iz naselja Dečja vas v zaporu, nihče od približno 30 prebivalcev (natančne številke se ne ve), ki je starejši od petnajst let, pa ni (vsaj) brez policijskega zapisnika, kar bi bil javnosti tudi lahko zgovoren dokaz, da si Ambrušani – kar jim nekateri pripisujejo – ne izmišljujejo kriminala in nasilja. (Vsakomur je jasno, da kriminala in kaznivih dejanj Romi – glede na njihovo mobilnost in sposobnost za vožnjo – niso storili daleč od doma). Ob tem pa ni krajana Ambrusa, ki bi imel v dvanajstih letih kakršnokoli kazensko ovadbo zaradi kakršnekoli škode Romom. »Niti petarde niso vrgli na naše naselje,« je bil iskren poglavar družine Mirko Strojan (v oddaji Trenje na komercialni televiziji v torek, 31. 11.).
Zakaj tako poročanje? Zakaj tako čudno in dvoumno formuliranje stavkov novinarjev? In ne nazadnje: Zakaj se Romov zdaj vsi otepajo? »Po medijskem pogromu Ambrušanov bi bilo pričakovati, da se bo ponudilo kup človekoljubov, ki bodo pomagali Romom in jih bodo povabili k sebi. Pa jih ni. Po logiki: ‘Samo ne na mojem dvorišču.’« (Jernej Zupančič, v Večeru, 3. 11.).

Javnost se je polarizirala. Najlaže je govoriti nestrpneži, fašisti. To je najlagodnejša drža, ničesar ne zahteva. Rešitve pa zahtevajo napor. Strpnost je vrednota, ki jo moramo gojiti vsi, brez izjem.

KSENJA HOČEVAR
(in komisija za vodenje aktivnosti ob uresničevanju sklepov Zbora krajanov Ambrus)

Pozdravljeni vsi skupaj,
večina vas ve, da sem iz Ambrusa, gotovo pa tudi veste kaj se je tam zadnji mesec dogajalo.

Spodnje pismo bralcev sem 2.11.2006 poslala na nekaj slovenskih dnevnikov (Delo, Dnevnik, Večer in Primorske novice), prilogo Ona in revijo Mladina. Do danes nisem zasledila, da bi bilo objavljeno - verjetno zato, ker sem ga iz varnostnih razlogov poslala anonimno, možno pa je tudi, da zaradi kritike v drugem stavku. Če mi ga zato niso objavili, s tem kritiko – glede na to, da živimo v demokratični državi, kjer lahko vsak izrazi svoje mnenje - ravno potrjujejo. Zaželjeno je, da ga preberete in pošljete naprej. (Ali natisnete in date komu za prebrat.)

Hvala za razumevanje.
Lep pozdrav

Ambrus
Ime te dolenjske vasi ste gotovo slišali. To pismo pišem, ker so skrajno neprofesionalni slovenski mediji popolnoma izkrivili realno sliko dejanskega problema. Izseljeni Romi niso bili edini prebivalci tabora v Dečji vasi. V tem taboru so se kar naprej menjavali najrazličnejši 'civili', povečini z zločinsko preteklostjo. Ker je lokacija tabora dokaj na samem, je bila idealna za neke vrste azil z vso mogočo sodrgo. Prav zato krajani ves čas poudarjamo, da ti ljudje niso bili izseljeni zaradi svoje narodnosti – to bi bilo skrajno nepravično(!) – oditi so morali, ker so gojili, zganjali in prikrivali kriminal. K razrasti le-tega je med drugim pripomogla tudi velika oddaljenost policijske postaje. Dogodki zadnjega tedna so bili tako ukrep krajanov iz obupa, ki je sledil stopnjevanju strahu do vrha. Veste, osnovne kulturne razlike so bile s strani vaščanov sprejete pred 40 leti, ko so se Romi trajno naselili v Suhi krajini. 'Razlike' s katerimi pa ti ljudje danes tako grobo kršijo zakon, še posebej tiste, ki predstavljajo kršitev osnovnih človekovih pravic, niso bile in nikakor ne smejo biti sprejemljive! Tekom let so se poleg običajnih kraj pridelkov in živali, vrstile tudi hujše protizakonite aktivnosti: vlomi in kraje, najraje v hiše starejših ljudi, ki živijo sami, več vlomov v okoliška župnišča, cestne blokade z ostrim kamenjem ali deskami, polnimi žebljev, kraja mobilnih telefonov, napad na gobarke, grožnje z uperjeno puško v mimovozeči avtomobil, izsiljevanja, podkrepljena z grožnjo, do boš ubit ali posiljena, lansko leto je policija zasegla večje število strelnega orožja in mamil, nedaven napad na Jožeta Šinkovca pa je bil že drugi poskus umora v dveh letih. To in podobno je krojilo naše vsakdanje življenje. Zadnjo žrtev tega tabora so mediji prikazali kot pretepaškega moškega – resnica pa je, da je branil svojo zidanico pred dobro znanimi vlomitelji. S tem si je nakopal maščevanje in skorajšnjo smrt. Jožetu so se na glavni cesti v blokado postavili trije avtomobili, za njim še dva, tako da je bil ukleščen mednje ter na milost in predvsem nemilost prepuščen Čmaku in njegovim romskim kompanjonom; kaj je sledilo veste. Na dejstvo, da ti z njive zmanjka kakšna glava zelja smo se kar navadili, nihče pa se nikoli ne bo navadil na to, da ti strežejo po življenju. Živeti v nenehnem strahu je sila mučno. Če tega niste doživeli, si ne morete predstavljati, kaj se godi v človeku, ko med vožnjo ugleda uperjeno cev puške. Jaz sem jo. Občutek tesnobe je nepojmljiv; Naj ustavim? Peljem naprej? Naj kličem policijo? Ne, kaj pa če me naslednjič ustavijo?! Gotovo bodo vedeli, da sem jaz klicala… Neverjetno kako hitro se je slovenska policija organizirala za zaščito in varovanje tabora in njegovih prebivalcev. Sprašujem se, kje je bila ta javna služba med padanjem kola po Jožetovi glavi, kdo je varoval njega, kdo je varoval domove, avtomobile, njive in življenja vaščanov? Varuhu človekovih pravic pa vse skupaj kar nekako ni jasno. Ne samo, da ni bil v Ambrusu, ob nepreverjenih dejstvih in opazovanju od daleč si drzne dajati nekakšne pavšalne izjave in s tem grobo zavajati širšo slovensko javnost. Ali pa preprosto ne loči med etničnim sporom in bojem proti leglu kriminala. Veste g. Hanžek, nihče od Romov ni bil napaden, nihče ubit. Napaden je bil Jože Šinkovec iz Ambrusa! Ko smo izvedeli, da bo do izselitve končno prišlo, nismo čutili zmagoslavja. Ne. Čutili smo veliko olajšanje. Zato je zadonela Zdravljica. Naj rojak Suhokrajnčan prost bo vsak, ne vrag zločinski, le pošten sosed naj bo mejak!

Da izseljeni skupini življenje v Postojni ne odgovarja je razumljivo, saj nimajo raziskanega rajona, »poslovnih« poznanstev in informacij o imetju okoliškega prebivalstva. Medijem pa se bolj problematična zdi skrb za perjad, ki je ostala v taboru, kot Jožetovo zdravje. Močno upam, da zaradi težkih poškodb glave ne bo imel trajnih posledic. V kolikor preživi. Dragi bralci, Ambruška zgodba je dolga več desetletij, ne en teden. Zadnjih 12 let je potekal boj za osnovno človekovo pravico – za mir. Za mir, ki upam da ga bomo končno deležni. Žal pa se še vedno bije še en boj – Jožetov boj za življenje. Zato, Jože, drži se! Mi smo s tabo! Bog je s tabo! Drži se!

(zaradi varnosti) anonimna Ambrušanka

Zgodba pa se očitno nadaljuje tudi na območju začasnega prebivališča ciganske »družine« Strojan, v Postojni.

3. AMBRUS IN PRAVNA DRŽAVA
Nazaj na vrh

Tema številka ena, ki jo mediji v zvezi z ambruškimi Cigani veliko promovirajo, je gotovo pravna država. Prvo seme je zasejal varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, ki je označil vaško stražo Ambrušanov za »konec pravne države«. Ta očitek je seveda najbolj obremenjeval Ambrušane, ki so si drznili zavarovati javni red, ki ga država ni zavarovala celih 12 let! Kje je bil Hanžek skoraj 6 let službovanja, ko ni bilo pravne države, pa bi jo imel čas »ustvarjati«. Ali je sedanji predsednik, Drnovšek, prespal več kot desetletje svojega političnega življenja, da zdaj soli pamet o problemih, ki so se kuhali tudi v času njegovega mandata? Zakaj glasni zagovorniki človekovih pravic niso opozarjali na pomanjkanje pravne države že pred leti, ko so bile kršene pravice Ambrušanov in zakaj povzdignejo glas samo tedaj, ko gre za pravice marginalnih skupin?

Na poenostavljen način bomo pokazali kaj pravzaprav pomeni pojem pravne države. Država v širšem pomenu je sinonim za oblast, v ožjem pomenu pa državo sestavljata pravna zgradba (zakoni) ter oblast (moč uveljavljati zakone). Država ima, kot najsodobnejša in, v tem trenutku praktično edina, oblika organizirane človeške družbe, monopol nad obojim. Če se naslonimo na Locke-ovo teorijo o družbeni pogodbi, izhajamo iz tega, da je država pogodbenega nastanka – prebivalci določenega ozemlja zaradi vsesplošnega kaosa sklenejo pogodbo s katero delegirajo svoje pravice na imaginarno strukturo, državo, ki naj na višjem nivoju zagotavlja družbeni red, razvoj in blagostanje ter sprejema odločitve v imenu vseh prebivalcev. Država zadobi svoj namen, namen služiti prebivalstvu. Prebivalstvo države, ki je sklenilo pogodbo, pa je v največji meri narodnostno, jezikovno in kulturno homogeno. Prevladujoče stališče je, da je država organizirana moč naroda. Smisel države je v tem, da skrbi za ohranjanje značilnosti nekega naroda, njegovega jezika in kulture... Od tod izvira tudi definicija pojma nacija – narod, ki ima svojo državo (in ne, če se pošalimo, združeni narodi, ki imajo svojo državo).

Prek predstavniške demokracije (svobodne volitve, reprezentativni mandat) se, upoštevajoč načelo delitve oblasti, zagotavlja in izvaja vodenje države – parlament (pri nas Državni zbor), drugi dom (pri nas Državni svet), vlada, ministrstva, Predsednik... vsi z nalogo, da ustvarjajo in uresničujejo čim bolj »pravo« pravo, legitimno, torej najširšemu krogu sprejemljivo pravo. Država, kjer velja pravo in se to tudi uresničuje na legitimen način, je pravna država.

Če pretirano ne idealiziramo prava in moči države, da ga uveljavlja, kljub vsemu lahko utemeljeno trdimo, da ga država mora uveljavljati, da se zagotovi temeljni red v družbi. Odsotnost države, v smislu, da ne zagotavlja reda – uveljavljanja zakonov, pomeni konec vsakršne države. In prav to je tisto kar je želel dr. Bučar sporočiti javnosti, ko je govoril o dogodkih v Ambrusu. Na tem mestu naj v povezavi z zgoraj napisanim brez zadržkov navedemo znan citat: »Stvar, ki se ne uporablja, je neuporabna stvar«.

Na tem mestu poglejmo konkreten primer, enega izmed mnogih, ki kažejo na to, da je »država« zatajila pri uresničevanju prava. Gre za primer zaporednega posilstva 13-letnega dekleta pri katerem je nedvomno zelo sporno, da je dokazanim posledicam navkljub, tožilec odstopil od pregona kaznivega dejanja. Seveda ni nič spornega, če tožilec umakne obtožnico zaradi tega, ker je bila obtožena napačna oseba, hkrati pa obstajajo dokazi, da je dejanje storil nekdo drug, katerega bo tožilec preganjal po uradni dolžnosti. Sporno pa je, če tožilec umakne obtožnico, ko so nastale posledice kaznivega dejanja za katero so zoper obdolženega celo zbrani obremenilni dokazi, hkrati pa ni drugega osumljenca, zoper katerega bi tožilec začel kazenski pregon. Ne govorimo o tatvini nekaj jajc, krompirja ali kakšne kokoši, govorimo o enem izmed najhujših deliktov, poseganju v otrokovo spolno nedotakljivost, o katerem se kazenski postopek ni končal z vsebinsko odločitvijo!

Tožilec ima, v skladu s 357/I čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), seveda vso pravico umakniti obtožnico. »Sodbo, s katero zavrne obtožbo, izreče sodišče: 1) če je tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo« Kot zanimivost naj omenimo, da zoper obdolžene v konkretnem primeru ni bil odrejen pripor, ki bi vsekakor bil zelo utemeljen iz razlogov ponovitvene nevarnosti ali begosumnosti. Nasprotno poznamo primer, ki se je zgodil nedavno, ko je šlo za navaden pretep, iz katerega je tožilki uspelo kvalificirati hudo telesno poškodbo, zoper nekaj domnevnih storilcev pa je bil brez kvalitetne utemeljitve odrejen pripor!

Glede tatvine stvari manjše vrednosti je sodišče postopalo v skladu s 357/IV čl. ZKP: »Sodbo, s katero zavrne obtožbo, izreče sodišče: 4) če je bil obtožencu odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo ali če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Na podlagi katerega izmed kriterijev je štelo sodišče za izpolnjeno, ni znano! Znano je le to, da tudi storilci – tatovi – v tem primeru niso bili obsojeni za storjeno kaznivo dejanje.

Kot je razvidno iz lista št. 4, je do vsebinske odločitve le prišlo o tatvini denarnice, gob in radio kaset. Obdolžena Miha Marinko Str(u)ojan in Mirko Str(u)ojan sta bila oproščena na podlagi 358/III čl. ZKP: »Sodbo, s katero oprosti obtoženca obtožbe, izreče sodišče: 3) če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.«

Pričujoč primer nam pove veliko o delu pravosodnih organov in njihove obravnave domnevnih storilcev kaznivih dejanj, ki so hkrati tudi Cigani. Ne glede na pravno ne-sporno odločitev, je z vidika načel in morale obravnava primera vprašljiva! Pravzaprav je ravno ne-obravnavanje primera problematično.

Očitno postaja, da živimo v državi, ki diskriminira med osebami, natančneje, diskriminira med kriminalci različnih vrst in ne uresničuje lastnih zakonov. Kriminaliteti določene skupine ne posveti zadostne obravnave, domnevnim storilcem iz te skupine pa dejansko daje imuniteto na kazenski postopek. To ne more biti sprejemljivo! Potrebno bi se bilo vprašati kaj se je zgodilo s 144 ovadbami (gl. zgoraj), ki so bile podane zoper člane družine Strojan?

Upoštevajoč domnevo nedolžnosti in institut pravnomočnosti obsodilne sodbe, kljub vsemu ne moremo mimo dejstva, da osebe iz konkretnega primera, ustrezajo profilu državljanov Republike Slovenije, katerim najvišji predstavniki oblasti rešujejo bivanjske razmere.

Ali so se vrednote, ki jih zagovarjamo postavile na glavo?

Tožilstvo je dolžno obravnavati najhujše primere kriminalitete z največjo mero strokovnosti in po uradni dolžnosti preganjati domnevne storilce. V konkretnem primeru pa v primeru spolne zlorabe mladoletnice do sodnega epiloga sploh ni prišlo. Sodišče niti ni dobilo možnosti, da bi odločilo o primeru. Iz sodbe pa je tudi razvidno, da za razrešitev ni bilo niti prepotrebne angažiranosti organov pregona. Ali preprosto zato, ker so domnevni storilci druge etnične pripadnosti ali iz kakšnih drugih razlogov (morda izsiljevanja ali podkupovanja)?

Precej jasno je, da država ni razpadla z legitimno vzpostavitvijo reda prebivalcev Ambrusa, temveč je razpadala na takih primerih, ki so se kopičili več kot desetletje. Prebivalci Ambrusa so le potrdili pogodbeni značaj države s tem ko so na skrajni, a legitimen način zavarovali svoje pravice. Če obstaja nestrpnost, je ta zlovešče uperjena zoper prebivalce Ambrusa in vse Slovence, ki si jih drznemo podpirati.

Vznak temu bi spoštovana g. Hanžek in g. Drnovšek nemudoma morala prenehati širiti nestrpnost do Slovencev, prenehati obtoževati trenutno vlado za nastali problem, predvsem pa prenehati z zagovarjanjem neintegriranih Ciganov s kriminalno sedanjostjo in preteklostjo. Ob tem bi sedanja vlada vsekakor morala poskrbeti, da se storilci kaznivih dejanj primejo, če je potrebno priprejo, in kaznujejo po veljavni zakonodaji. Resnične socialne stiske naj se rešijo po enakem vzorcu kot za vse ostale državljane Republike Slovenije, po načelu enakega obravnavanja pa se naj iztrga otroke iz neprimernega okolja, če so za to podane okoliščine. Tako pa imamo položaj, ko se sam minister za okolje in prostor ukvarja s tem, kje bo živela skupina Ciganov s kriminalno preteklostjo in celo s tem ali bo nastanitev dovolj komfortna, da bo zadostovala, naenkrat zelo visokim standardom»uboge družine Strojan.«

Država je dolžna zagotavljati varnost in red svojim državljanom, katerim služi!

4. TEŽAVE S CIGANI NA ŠIRŠEM DOLENJSKEM
Nazaj na vrh

Na podlagi objav v slovenskih medijih, bi lahko marsikdo dobil popolnoma izkrivljeno sliko o dejanskem dogajanju na Dolenjskem in v Beli krajini. Kljub temu, pa se tudi med slovenskimi novinarji najdejo takšni, ki vendarle znajo osvetliti dogajanje še z drugega zornega kota. Takšen primer je članek v Slovenskih novicah, ki govori zlasti o dogodkih v Novem Mestu. Po naših informacijah, se podobne stvari dogajajo tudi v Trebnjem in Semiču ter še marsikje. Tudi Prekmurje v tem pogledu ni nikakršna bela ovca, je pa res, da so tamkajšnji Cigani večji del vendarle bolj integrirani v družbo, kot tisti na Dolenjskem, zato je z njimi manj težav, kar pa ne pomeni, da jih ni!

V nadaljevanju objavljamo le delni seznam izpadov neintegriranih Ciganov, ki se nanašajo samo in izključno na Zdravstveni dom Novo mesto:

Nadaljujemo z zadnjimi dogodki, ko sta 13. Listopada 2006, dva Cigana pred Zdravstvenim domom v Novem Mestu najprej povzročila prometno nesrečo, nato pa pretepla udeleženca v drugem avtomobilu (M.K.) in dva reševalca. Pri tem je bil reševalec Tomaž R. zaradi pretresa možganov in zaradi krvavitve iz ušesa odpeljan v bolnišnico.

Očitno je, da pri dogodkih v Novem Mestu ne gre za Cigane iz tabora Strojanovih, temveč za druge Cigane, ki delujejo na podoben način, kot tisti v Ambrusu. Zaradi tega povsem odpade »sklicevanje« kogarkoli, na to, da ne gre za Cigane v širšem smislu, temveč gre samo za »problematično družino Strojan«. Očitno je, da gre za vzorec obnašanja Ciganov, ki se nikakor ne želijo integrirati v družbo in zavestno hočejo ostati izven nje. Ob tem izkoriščajo svojo etnično pripadnost, na podlagi katere se nato pritožujejo pri raznih organizacijah, češ da so kršene njihove »človekove« pravice. Pri tem se seveda postavi vprašanje, kaj naj družba in država stori s takšnimi ljudmi, ne glede na njihovo poreklo?

Če govorimo o pravni državi, bi ta morala delovati na celotnem ozemlju Republike Slovenije in to za vse enako, ne glede na etnično ali kakšno drugo poreklo vpletenih v posamezna kazniva dejanja. Ali velja Ustava in zakoni za vse enako, ali pa ne velja za nikogar! Če državni organi dejansko delajo diskriminacijo med državljani, pri čemer so pripadniki neke etnične skupnosti diskriminirani v pozitivnem smislu, je to popolnoma nesprejemljivo, kajti to pomeni tudi, da so pripadniki druge etnične skupnosti prav tako diskriminirani, toda tokrat v negativnem smislu! Povsem nepomembno je ali gre za večino ali za manjšino!

Poglejmo prispevek o dogajanjih v Zdravstvenem domu v dolenjski prestolnici:

In še:

Policija “čistila” pri Romih
J.Z./STA, Tor 06.06.2006, 14:09

Med preiskavo so policisti našli najrazličnejše strelno orožje | foto: PU Ljubljana

Novo mesto – Policisti in kriminalisti Policijske uprave Novo mesto so v nedeljo z obsežno akcijo, v katero je bilo vključenih okoli 170 policistov, razbili kriminalno skupino, ki se je ukvarjala s preprodajo orožja. Pri tem so zasegli tudi večjo količino orožja in nabojev.

V hišnih preiskavah, ki so jih opravili v romskih naseljih Brezje pri Novem mestu, Lokve pri Črnomlju in Hudeje pri Trebnjem ter še pri nekaterih posameznikih zunaj teh naselij, so zasegli dve avtomatski in dve polavtomatski puški, 11 pištol različnega kalibra, pet revolverjev, pet malokalibrskih pušk, dve lovski puški, več delov strelnega orožja in okoli 500 nabojev različnega kalibra. Ob tem so zasegli še več drugih predmetov, za katere sumijo, da so bili ukradeni ali da gre za mamila.

Za 19 oseb so napisali kazenske ovadbe, 39-letnega občana upravne enote Novo mesto in 68-letnega občana iz upravne enote Litija pa so v ponedeljek s kazensko ovadbo privedli k preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišča v Novem mestu.

Neverjetno je tudi, kaj se dogaja na Dolenjskem z kovinami, ki niso odpadne, a nenadoma to postanejo:

Zbiranje odpadnih kovin je preraslo v velik kriminal
Ko so zidarji odšli, so bakrene žice izpulili izpod svežega ometa – Odnesli za 50 milijonov tolarjev kablov in elektromotorjev – Sredi novomeškega Glavnega trga razkrili streho in ukradli ves baker

Čet 08.06.2006
Črnomelj, Novo mesto – V Beli krajini in na Dolenjskem bodo očitno morali zapreti vse trgovine in skladišča z elektromaterialom, na gradbiščih prenehati uporabljati bakrene dele, v tovarnah nehati uporabljati baker in aluminij, vgrajevati bakrene žice v hišne napeljave, mrliške vežice bo treba pokrivati z navadno pločevino, lastniki hiš pa se bodo morali odpovedati bakrenim žlebovom in obrobam. Vse to namreč »neznani« storilci že kar podnevi kradejo in prodajajo kot odpadne kovine. Zaslužek mora biti bajen, saj so odkupne cene že nekaj časa visoke: za kilogram bakra tisoč tolarjev, za kilogram aluminija tristo tolarjev.

Zato je tiskovni predstavnik PU Novo mesto Stane Smolič pred kratkim pripravil javen poziv: »Policisti PU Novo mesto v zadnjih mesecih ugotavljajo veliko povečanje števila tatvin električnih kablov, bakrenih žlebov in drugih barvastih kovin, zato svetujejo občanom, da ne puščajo našteto predmetov nezavarovanih na dvoriščih pred podjetji, pred stanovanjskimi hišami in na gradbiščih.« Poziv je sicer koristen in lepo zveni, vendar občani »puščajo« bakrene žlebove in obrobe vgrajene na strehah, žice vgrajene v zidovih – pa so ob njih.

Ko tatovi odnesejo za manj kot pol milijona tolarjev bakra in aluminija, skoraj ni več vredno omembe. Nekaj primerov. V Črnomlju so 18. maja iz podjetja ukradli elektromotorje z bakrenim navitjem, električne kable, aluminij, jeklo ... v vrednosti 50 milijonov tolarjev. Za odvoz so potrebovali tovornjake, saj je šlo za več ton težak tovor. Dan pred tem so odpeljali iz skladišča v Črnomlju 500 kg jeklenih polosi in elektromotorje z bakrom. Še en dan prej je izginilo iz skladišča v Črnomlju neznano kam za 250 tisočakov aluminija.

V Novem mestu so takrat olajšali skladišče podjetja za sto aluminijastih letev, vrednih šeststo tisočakov. Enajstega maja so novomeškemu podjetju iz skladišča na Pluski odpeljali žlebove, obrobe in baker, vreden 600.000 tolarjev. Dan prej so v Straži s čistilne naprave sneli žlebove, strelovod in cevi iz bakra v skupni vrednosti 400.000 tolarjev. Devetega maja so na Livadi v Novem mestu ukradli baker iz RTP Elektra. Še dan prej so izginili bakreni kabli iz Straže, hkrati pa bakrene police, žlebovi in bakrene obloge s poslovne stavbe v Novem mestu. V Črnomlju so tistega dne odnesli za pol milijona tolarjev električnih bakrenih kablov, v Novem mestu pa za 400.000 enakih kablov. Enako je bilo vsak dan prej: v maju, aprilu, marcu ... Razkrite mrliške vežice

Če vzamemo za izhodišče 18. maj, je bilo tudi po njem enako pestro kot prej. Devetnajstega maja je »shodil« aluminij izza ograje v Šentjerneju, 23. maja so tatovi odstranili vse, kar je bilo bakrenega, z mrliške vežice v Šentjerneju (streho, žlebove, obrobe) in naredili za milijon tolarjev škode, sočasno pa so v bližnjem Stranju pri Škocjanu izvlekli pol milijona tolarjev vredne vodnike za javno razsvetljavo in jih ukradli. V Dolnjem Kotu so z mrliške vežice potrgali bakrene obrobe, žlebove in razkrili streho, s katere so odstranili bakreno pločevino, vse vredno četrt milijona. V Puščavi so podjetju odnesli 250 metrov kabla, vrednega več kot pol milijona tolarjev. Iz skladišča v Novem mestu na Ragovski so 26. maja odnesli elektromotorje in 16 kolutov bakrene žice, vse vredno 750.000 tolarjev. Istega dne so potrgali v Črnomlju z gostilne bakrene žlebove. Dan pozneje je v Hinjah nekdo ukradel jekleno blagajno (pozlačeni kelihi v njej so bili še dodatno darilo tatovom), vse skupaj je vredno 1,7 milijona tolarjev. Za številne primere pa ljudje sploh niso vedeli, ker dolgo niso bili obelodanjeni.

Še dva taka. Tatovi so na Frančiškanskem trgu sredi maja posedali na klopci in opazovali delavce, ki so napeljevali bakrene električne žice v vhodnem delu frančiškanskega samostana ter jih ometavali. Ko so delavci odšli, so spočiti »občani« vlomili velikanska masivna vhodna vrata, izpulili kable izpod svežega ometa, jih naložili v kombi in odpeljali. Gvardijan frančiškanskega samostana pater Simon je bil žalosten. »Škode je zaradi uničenega ometa dvajsetkrat toliko, kot so bile vredne tiste žice. Kako morejo biti ljudje taki?« se je spraševal.

Popoldansko delo
Dva dni pozneje so štirje »občani« sredi Glavnega trga v Novem mestu »obdelali« po domače imenovano Šmalčevo hišo tako (v njej je bil nekdaj Tekstil, sedaj pa je prodajalna čevljev), da so med 16. in 18. uro pred očmi vseh mimoidočih z nje trgali bakreno streho, obrobe in žlebove. Vse so tudi odnesli in prodali za milijon tolarjev. »Samo strešne opeke so nam pri tem razbili za dvesto tisočakov,« je bila zgrožena solastnica hiše Tina Badovinac. Obrtniki, ki so razkrito hišo potem popravljali, so s celotnimi ekipami potrebovali za to dan in pol, vse pa bo stalo lastnika kakih pet milijonov tolarjev.
Seveda se štirim »občanom«, starim od 15 do 24 let, ki so kradli, ni zgodilo še nič takega, da bi jim preprečilo nove podvige. Mestni redar je med njihovim početjem vestno popisoval avtomobile, ki so prekoračili plačani čas parkiranja, dve patrulji policije pa sta se do 21. ure trudili ujeti tatove, ki so ušli z vsem nakradenim bakrom.

Vsi vedo, kdo krade ...
Policija je prijela tri Rome iz okolice Semiča, ki imajo na vesti krajo v Črnomlju, v skupni vrednosti 50 milijonov tolarjev. Tudi tistega tatu iz Puščave so odkrili, in sicer na njegovem domu v novomeškem romskem naselju Brezje. Tatove bakra na Frančiškanskem trgu so videli številni ljudje, prav tako tatove na Šmalčevi hiši, vendar se nepridipravi zaradi tega prav nič ne vznemirjajo. Da policiji ne bi kdo očital zatiranja »članov manjšine«, o storilcih raje ne govori. Sicer pa videne na Glavnem trgu vsi poznajo in vedo, da so doma iz romskega Brezja in njim sorodnih belokranjskih in dolenjskih naselij.

Osem ton telefonskih žic
Zgolj pri enem Romu na Lokvah pri Črnomlju so policisti pri hišni preiskavi našli osem ton telefonskih kablov skupaj z drugimi barvastimi kovinami, nekaj orožja, za povrh pa še dokumente oziroma podrobne zapiske o nelegalnih odkupih in prodajah kovin. Drugi Rom iz istega naselja je le štiri dni prej prodal 641 kilogramov bakra in 664 kilogramov aluminija, ki ga je s pomagači ukradel v črnomaljski srednji poklicni šoli in še dveh podjetjih. Policisti so prestregli ta tovor le nekaj kilometrov od Lokev v Ručetni vasi, ko so ga trije s kombijem že peljali proti Ljubljani. Pred tednom dni so novomeški policisti zasačili romsko družino z Brezij pri Novem mestu, ko je vlamljala v novomeško podjetje z barvastimi kovinami, v trenutku, ko so prerezali ograjo in sprožili alarm. Policisti roparje v glavnem polovijo, vendar je škoda že storjena in ostane na plečih lastnikov.

Belokranjci in Dolenjci se bodo morali očitno odpovedati čemur koli v zvezi z bakrom, saj učinkovite zaščite njihovega premoženja ni, odkupovalcem »odpadnih« surovin pa, kot kaže, nihče noče ali pa ne more stopiti na prste. Zgodbam, da večino nakradenih kovin tatovi že kar sami izvažajo in prodajo nekam v tujino, pri čemer gre za tone in tone težke tovore, je težko verjeti.

Milovan Dimitrič

Krajani Bučne vasi pri Novem Mestu, so vsakodnevno izpostavljeni dogodkom, kateri so nevredni pravne države in zaradi česar se upravičeno počutijo ogrožene in diskriminirane. Na svoje težave opozarjajo že več let, vendar brez kakšnega posebnega uspeha.

V nadaljevanju objavljamo Kronologijo aktivnosti Krajevne skupnosti Bučna vas – Ciganska problematika, ki so nam jo dostavili tamkajšnji krajani:

06.02.03 dopis županu s prošnjo za sestanek glede romske problematike

06.03.03 dopis inšpektoratu za okolje glede nepravilnosti, ki se dogajajo v romskem naselju in prijav le teh s strani občanov v letih 2001 in 2002, na katere pa ni bilo nobenih ukrepov. Zahtevamo odgovor kaj se dela na tem področju.

17.03.03 ponoven dopis županu, ter tudi inšpektoratu za okolje, ker ni bilo odgovora. Na njem smo opozorili, da bomo prisiljeni poseči po drugih ukrepih, v kolikor ponovno ne bo odgovora.

03.04.03 vabilo občine na delovni razgovor dne 10.04.03 na občini, ki ga skliče podžupan Miloš Dular

22.07.03 vabilo občine na delovni razgovor dne 05.08.03 na občini, ki ga skliče podžupan Miloš Dular

15.09.03 dopis policije o njeni aktivnosti vezano na romsko problematiko

06.10.03 organizacija javne tribune glede romske problematike. Udeležijo se dolenjski župani. Ministri se, kljub vabilu, niti ne opravičijo.

18.11.03 dopis inšpektoratu za okolje z vprašanjem, če so za objekte v Žabjaku pridobljena gradbena dovoljenja, ter zahtevo, da nam posredujejo kdaj so bila izdana. V kolikor pa niso bila izdana, pa zahtevamo, da se uporabi Zakon o graditvi objektov

01.12.03 župan izda sklep ustanovitvi projektnega sveta za romsko problematiko

09.12.03 1. seja projektnega sveta

11.12.03 prijava kaznivega dejanja ter zahteva za zaščito lastnine 47 lastnikov parcel policiji. Istočasno tudi zahteva od inšpektorata za kmetijstvo, da poda poročilo policiji o stanju na navedenih parcelah

17.12.03 z datumom 21.11.03 dopis inšpektorata za okolje, da ne more ugoditi naši zahtevi za dostavo podatkov, da pa je splošno znano, da za gradnjo objektov v naselju Žabjak investitorji praviloma gradbenih dovoljenj niso pridobili. Naš dopis pa naj bi obravnavali kot prijavo suma nelegalne gradnje objektov na omenjenih zemljiščih.

06.01.04 dopis KS inšpektoratu za kmetijstvo, da nam poda poročilo o ukrepih na dopis krajanov

09.01.04 zbor krajanov ,kjer se določi datum protesta 20.01. ter tudi za ponovni protest , če v 14 dnevih ni odgovora na postavljene zahteve

13.01.04 dopis ministru Kopaču z obvestilom o protestu na dan 20.01.04

15.01.04 odgovor inšpektorata za kmetijstvo, da se z navedbami iz dopisov glede škod na kmetijskih in gozdnih zemljišč strinjajo. Vse zadeve naj bi bile enakovredno obravnavane, ob ugotovitvah suma kršitev pa naj bi bile predane v reševanje zato pristojnim organom (policiji, Komunali Novo mesto, inšpektoratu MOPE)

15.01.04 dopis županu z zahtevami KS

20.01.04 protest krajanov z oviranjem prometa v krožišču v Bučni vasi

03.02.04 zaradi ignorance, tako občine kot ministra Kopača, ponoven protest v krožišču. Tokrat pride celo do prerivanja med Romi in krajani.

05.02.04 sestanek na občini. Župana ponovno ni med udeleženci sestanka

06.02.04 ponoven poziv inšpektoratu za okolje, da poda poročilo o ukrepih na vložene prijave v letu 2001 in 2002

09.02.04 sestanek na občini. Prisotna policija

10.02.04 sestanek na občini. Prisoten vodja inšpektorata za okolje g. Žigante

19.02.04 seja občinskega sveta, kjer so sprejeti določeni sklep glede romske problematike. Na seji izročena županu izjava, z podpisi 825 krajanov, kjer je ponovna poudarjeno, da ne pristajajo na nikakršno razširitev zazidalnega načrta.

01.03.04 kolegij župana, kjer se določi rokovnik aktivnosti za realizacijo sklepov občinskega sveta
01.03.04 nadzorstvena pritožba KS Bučna vas ministrstvu za okolje in prostor glede dela in odgovornosti pristojnih inšpektorjev

09.03.04 dopis občini, da posreduje odgovore na zastavljene zahteve

17.03.04 pobuda občini za spremembo šolskega okoliša osnovne šole Bršljin

22.03.04 sklep ministrstva za okolje, da se nadzorstvena pritožba zavrže, z obrazložitvijo, da Zakon o splošnem upravnem zakonu niti ZIN instituta nadzorstvene pritožbe ne poznata, zato tudi ni mogoče opravljati nikakršne kontrole zakonitosti postopanja podrejenih organov niti nadzorstvo nad njihovim delom.

29.03.04 pritožba na sklep ministrstva za okolje

16.04.04 zbor krajanov zaradi organizacije protesta v Ljubljani

26.04.04 dopis inšpektoratu za okolje, kjer jih opozarjamo na zahtevo iz meseca novembra, da se uporabi Zakon o graditvi objektov, ter na to, da še vedno ni bilo nič narejenega, ter se gradijo celo novi objekti.

28.04.04 odgovor inšpektorata, da je zoper črnograditelja v naselju Žabjak uveden inšpekcijski postopek
Konec aprila organizacija skupnega protesta v Ljubljani, zaradi nesposobnosti države pri reševanju romske problematike, z ostalimi prizadetimi občinami

13.05.04 obvestilo predsedniku vlade mag. Antonu Ropu, o protestu, dne 27.05.04 krajanov širše Dolenjske, v organizaciji KS Bučna vas

24.05.04 Urad Vlade RS za narodnosti skliče sestanek s pobudniki protestnega shoda.

27.05.04 protest pred Vlado RS v Ljubljani. Prisotnih med 400 in 500 udeležencev

27.05.04 obvestilo policije o zaključku policijske preiskave kaznivih dejanj na podlagi krajanov. Podanih nekaj ovadb, za večino storitev pa je, po določilih 111. člena KZ RS, pregon zastaral

29.06.04 organizacija okrogle mize v KC Janeza Trdine, katere se udeležijo trije ministri

06.08.04 odstop Kumer in Mesojedec iz projektnega sveta zaradi neaktivnost občine. Obveščeni župan, podžupan Dular ter mediji na tiskovni konferenci

08.10.04 dopis gradbeni inšpekciji zaradi nepravilnosti (dovoz zemlje, postavljanje barak)

08.10.04 dopis županu, da zaradi nadaljnjih aktivnosti v KS pove, kaj je z zahtevami KS

20.10.04 sestanek pri županu zaradi poročila na seji občinskega sveta o romski problematiki in napoved javnega protestnega shoda 24.11.04 zaradi zapisanega v poročilu

10.11.04 zbor krajanov zaradi napovedanega protesta 24.11.

11.11.04 ustna obravnava na UE zaradi shoda 24.11.

23.11.04 seja občinskega sveta. Ugodeno zahtevam, da se ustavijo vse aktivnosti v zvezi z legalizacijo naselja v Žabjaku. Zaradi tega tudi preklican protestni shod 24.11.

09.05.05 dopis županu Kovačiču, ministru za okolje Podobniku, ter predsedniku vlade Janši, s katerim pozivamo, da nam do konca maja odgovorijo, koliko je narejenega glede naših zahtev pri reševanju romske problematike

28.06.05 ker od nikogar nismo prejeli odgovora na naš dopis, protestni 10 minutni shod krajanov v krožišču, nato se odpeljemo proti občini, kjer podžupanu Dularju izročimo protestno noto, hkrati pa, zaradi neizpolnjene obljube po znižanju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vrnemo položnice za plačilo drugega obroka. Župana Kovačiča, kljub obvestilu o protestu, na občini ni bilo

07.07.05 poslana peticija državnemu zboru, s katero pozivamo državo k drugačnemu pristopu reševanja romske problematike

07.07.05 protestna nota županu in vračilo položnic, ki so jih iz občine vrnili predsedniku KS Kumru 19.07.05 sestanek na občini. Prisotni župan Kovačič, podžupan Dular ter s strani Ks Kumer, Mesojedec, Redek Andrej. Dogovorjeno, da občina z dopisom krajanom, da bo v naslednjem letu znižala prispevek za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, vrne položnice. Ponoven poziv, da izpolni tudi ostale zahteve KS

21.07.05 celotni vladi in poslanskim skupinam poslano glasilo krajevne skupnosti, kjer so zapisani prispevki glede romske problematike: Peticija državnemu zboru z naslovom »Država, zgani se, čakamo na vas! ter dopis županu Kovačiču z naslovom »Naše zahteve so upravičene«

23.08.05 dopis ministrom Podobniku, Mateju, Drobniču, Šturmu in Zveru s katerim jih pozivamo, da v roku enega meseca skličejo sestanek, kjer bi nam razložili, če sploh imajo kakšno vizijo pri reševanju romske problematike

06.09.05 sestanek pri varuhu človekovih pravic. Prisotni poleg g. Hanžka še dva njegova sodelavca, s strani KS Bučna vas Kumer, Mesojedec in Redek Jože. Na, več kot eno uro dolgem sestanku iznesene težave, zaradi katerih je prišlo do protestov. Nakazali smo tudi naše videnje možnih rešitev. Izročili smo mu tudi , na sedmih straneh zabeležene prijave policiji glede streljanja v romskem naselju. G. Hanžek se je strinjal, da je potrebno nekaj narediti in se je zavezal, da bo tudi sam posredoval pri ministrih zaradi resnejšega pristopa k reševanju romske problematike.

12.09.05 prejeto pismo krajanov Mihovice pri Šentjerneju, ki imajo ravno tako dovolj vseh težav z Romi. Zaradi tega obisk pri njih in dogovor o skupnem sodelovanju. V naslednjih dneh obisk Semiča, Škocjana, Račjega sela pri Trebnjem, Ivančne Gorice, Kočevja. Ugotovitev, da se stanje iz dneva v dan poslabšuje. Pričnemo se dogovarjati o ustanovitvi civilne pobude, ki bo zahtevala rešitve, ki bodo morale prinesti rezultate. Enotno mnenje, da obstoječa socialna politika le slabša razmere in civilno prebivalstvo postavlja v neenakopraven položaj. Največja krivda za tako stanje pa je na ministrstvu za okolje in prostor, kajti z svojo neaktivnostjo daje Romom potuho in s tem veča težave, ki jih ima civilno prebivalstvo ob sobivanju z Romi

20.09.05 sestanek v DZ pri poslanski skupini SDS. Prisotni: minister za šolstvo Milan Zver, minister za notranje zadeve Dragutin Mate, državni sekretar za pravosodje, trije poslanci SDS, predstavnik ministrstva za okolje in prostor, predstavniki KS Bučna vas Kumer Matjaž, Redek Jože, Mesojedec Silvo, ter trije predstavniki Mihovice pri Šentjerneju. Pričakovali smo sicer tudi ministra za okolje in prostor Podobnika, vendar ga ni bilo. Na več kot eno urnem sestanku izneseni problemi, ki tarejo prebivalce ob sobivanju. Ministru Mateju dan spisek na sedmih straneh, kjer so zabeležene prijave v letošnjem letu g. Wolfa policiji, največ je streljanja. Največ očitkov je bilo deležno ministrstvo za okolje. S strani predstavnika ministrstva za okolje ni bilo slišati nič vzpodbudnega, kar daje vtis, da se to ministrstvo s to problematiko ne ukvarja, saj ne vidi rešitev. S strani ministra Mateja obljubljena večja akcija, v kateri naj bi zasegli vsaj nekaj orožja. Do konca leta naj bi se v podobni sestavi ponovno srečali in pregledali rezultate.

21.09.05 poslana elektronska pošta ministru za okolje Podobniku, kjer je pozvan, da ukrepa v primeru črnih gradenj v romskem naselju.
26.09.05 ministru Podobniku poslana elektronska pošta, s katero ga prosimo, da za glasilo KS, ki izide proti koncu leta pripravi prispevek, kjer naj bi opisal predvsem, kaj bo s črnimi gradnjami

07.11.05 na pobudo policije sklican sestanek na KS, kjer so bili prisotni tudi predstavniki policije in tudi Romi iz Brezja. Policija predlaga ustanovitev varnostnega sosveta, ki naj bi doprinesel k medsebojni komunikaciji in odpravljanju tekočih težav

09.11.05 na našo pobudo ustanovljena REGIJSKA CIVILNA INICIATIVA, ki bo povezovala krajevne skupnosti in občine pri zahtevah po učinkoviti rešitvi romske problematike. Do tega datuma, s strani ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika, nismo bili vredni nikakršnega odgovora na naš dopis 21.09. in 26.09. Tudi to odraža odnos pristojnih do reševanja naših težav.

06.12.05 sestanek na občini z županom MO Nm Boštjanom Kovačičem. Na njem ga spomnimo na obljubo v dopisu, ki jo je dal krajanom ob vračilu položnic za nadomestilo stavbnega zemljišča. Izpostavimo tudi, da naša krajevna skupnost nima niti enega m2 igrišča.

30.06.06 dopis predsedniku vlade Janez Janši ter ministru za okolje in prostor Janezu Podobniku. V tem dopisu opozarjamo, da v kolikor ne dobimo odgovora do konca avgusta, pričnemo z konstantnimi protesti

30.06.06 protestni shod v krožišču

3.08.06 ker še vedno ni odgovora ministra za okolje Podobnika, ponoven dopis ministru, ter poslano v vednost predsedniku vlade Janši, županu Kovačiču, državnemu zboru-komisiji za peticije, varuhu človekovih pravic Matjažu Hanžku ter Zvezi ekoloških gibanj Slovenije

21.08.06 odgovor na dopis ministru Podobniku z dne 3.08.06, katerega je sestavila glavna inšpektorica za okolje in prostor Bojana Pohar. V tem odgovoru se vidi nesposobnost ministrstva za okolje pri reševanju romske problematike

18.09.06 tiskovna konferenca, kjer je predstavljeno delovanje varnostnega sosveta, ter pregled uspešnosti dela na romski problematiki v minulem mandatu, ter napoved novih protestov

25.09.06 protest v krožišču zaradi neodzivanja ministra za okolje Podobnika

Dopis ministru Janezu Podobniku:

KRAJEVNA SKUPNOST
BUČNA VAS
Dolenje Kamence 3

Datum: 21. 7. 2006

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR
REPUBLIKE SLOVENIJE
1001 Ljubljana

Minister
Dr. Janez Podobnik

Spoštovani!

Krajani Krajevne skupnosti Bučna vas smo se na zadnjih občnih zborih (26. 4. 2006 in 21. 5. 2006) vprašali, ali je romsko naselje v Žabjeku – Brezju zgrajeno v skladu z Zakonom o varstvu okolja (ZOV-1) in zakonom o graditvi objektov. Zakaj se ne ukrepa, ko pa je problematika črnih graden in negativnega vpliva na okolje (odlaganje odpadkov, kurjenje strupenih snovi, ki vsebujejo dioksin in druge strupene snovi…). Za romskim naseljem, v njegovi oklici na pobočjih Kala in Bezgavca so podjetniki našli odlagališča odpadkov, tako da iz razlogov lastnega bogatenja z odlaganjem industrijskih odpadkov trajno uničujejo okolje…).

Sprašujemo, ali je obstoječe dejansko stanje v skladu z:

1. členom ZVO-1, ki zagotavlja:

- varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj;
- določa temeljna načela varstva okolja,
- ukrepe varstva okolja,
- spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja.

2. členom ZVO-1 o namenu in ciljih zakona, ki uzakonja namen varstva okolja, pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti;

S čim bo Ministrstvo za okolje in prostor RS zagotovilo cilje varstva okolja kot so:

1. preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja,
2. ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja,
3. trajnostna raba naravnih virov,
4. zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije,
5. odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti,
6. povečevanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje ter
7. opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.,

4. členom ZVO-1, ki uzakonja temeljna načela trajnostnega razvoja;

5. členom ZVO-1, ki uzakonja načelo celovitosti kot temeljnega načela trajnostnega razvoja, saj bi morala država in lokalna skupnost pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti upoštevati njihove vplive na okolje tako, da prispevajo k doseganju ciljev varstva okolja. Pri sprejemanju aktov iz prejšnjega odstavka, ki se nanašajo na varstvo okolja, se kot merilo upoštevajo človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter preživetje, varstvo pred okoljskimi nesrečami in zdravje ter počutje drugih živih organizmov.

6. členu ZVO-1 načelu sodelovanja države in občine (ki ju v praksi nismo zaznali);

7. členom ZVO-1, ki utemeljuje načelo preveritve (mejna vrednosti emisij, standardi kakovosti okolja, pravila ravnanja in drugi ukrepi varstva okolja):

8. členu ZVO-1 v zvezi s 17. in 20. členom istega zakona (načelo previdnosti), saj je bila osebi, ki ne izpolnjuje pogojev izdana odločba za izvajanje dejavnosti, ki s svojimi škodljivimi vplivi trajno devastira okolje (zbiralnica odpadnih kovin in akumulatorjev sredi romskega naselja!). Sprašujemo, za kakšno zlorabo je šlo?

9. členu ZVO-1 v zvezi s 20. členom istega zakona (načelo (načelo odgovornosti povzročitelja), saj bi moral po naši oceni povzročitelj čezmerne obremenitve odgovarjati kazensko in odškodninsko v skladu z zakonom.

10. členom ZVO-1 v zvezi s 20. členom istega zakona (načelo (načelo plačila za obremenjevanje), saj bi moral povzročitelj obremenitve kriti vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja., skladno z zakonom.

11. člen (načelo subsidiarnega ukrepanja), ker bi morala država po zakonu skrbeti za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in kriti stroške odprave posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti.

12. členom ZVO-1 (načelo spodbujanja), saj bi morala država po zakonu skupaj z občino v skladu s svojimi pristojnostmi spodbujata dejavnosti varstva okolja, ki preprečujejo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja, in tiste posege v okolje, ki zmanjšujejo porabo snovi in energije ter manj obremenjujejo okolje ali ga omejujejo pod stopnjo dopustnih meja.

Kje je ozaveščanje, če pa niti pristojna inšpekcija ne ukrepa?!

13. členu ZVO-1, to je načelu javnosti, ko pa davkoplačevalci in krajani nismo obveščeni o minimalnih ukrepih ali pa vsaj o stališču, da se ne bo ukrepalo!

14. členu ZVO-1, t. j. načelu varstva pravic in enakega obravnavanja državljanov, saj se je zgodilo, da je inšpektor na prijavo lastnika zemljišča zaradi nezakonitega odlaganja gum in ruševin iz železobeton odreagiral tako, da je lastniku zagrozil, da mu bo izdal odločbo, da počisti svojo nepremičnino, sicer ga bo kaznoval?!

16. členu ZVO-1 (načelo ekološke funkcije lastnine)…in še in še!

Odgovorite nam, kakšni ukrepi so bili izvedeni za varstvo okolja glede negativnih vplivov romskega naselja in posledičnih dejanj, predvsem v zvezi s črnimi odlagališči v Žabjeku in Brezju oziroma na pobočjih Kuzarjevega Kala, v smeri vojašnice in Bršljina, Hudega, Bezgavca…?

Ali so bili v zvezi z ekološkim problemom na širšem območju Žabjeka, Brezja in okoliških gozdov, polj in potoka Bezgavca uporabljeni standardi kakovosti okolja, opozorilne in kritične vrednosti, stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja, ki jih je določila Vlada republike Slovenije?

Eno izmed ključnih vprašanj je, ali je romsko naselje z pritiklinami zgrajeno v skladu z urbanističnimi plani in z Zakonom o graditvi objektov?

Kako v razvpitem Žabjeku in Brezju zagotavljate izvajanje Zakona o spremembah zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju /ZVPH-A/?

Naš cilj je živeti v zdravem in varnem okolju. Naše zahteve temeljijo na načelih pravne države, enakopravnosti in enakega obravnavanja vseh državljanov. Vsi državljani imamo pravico do varstva naravnega okolja in življenja v primernem ekološko primernem oziroma zdravem okolju. Ker ugotavljamo, da preteče nevarnosti ogrožajo zdravje ljudi in pretijo s trajnostnim uničenjem okolja, zahtevam, da se ukrepa. Nikakor ne vzpodbujamo nestrpnosti ali diskriminatornosti, saj imajo vsi državljani po Ustavi enake pravice in dolžnosti.

Za odgovor in ažurnost pri poslovanju se vam zahvaljujemo

Lep pozdrav,

SVET KS BUČNA VAS

V vednost:
1. Mestna občina Novo mesto;
2. Državni zbor republike Slovenije – komisija za peticije;
3. Zveza ekoloških gibanj Slovenije;
4. Mladina;
5. Dolenjski list;

Očitno je torej, da ne gre za težave z neintegriranimi Cigani le v kakšni posamezni občini, temveč se s tem soočajo občani velikega števila občin na Dolenjskem in v Beli krajini – Novo mesto, Šentjernej, Semič, Črnomelj, Škocjan, Trebnje, Žužemberk, Ivančna Gorica, Višnja Gora, Kočevje, Grosuplje in verjetno še kje.

V kakšni državi pa živimo, če niti lokalna, niti državna oblast, oziroma organi, ne morejo in ne zagotovijo osnovnih človekovih pravic svojim občanom in državljanom?

Medtem, ko imamo na eni strani kup nespoštovanja pravnega reda v Republiki Sloveniji, ob čemer se izkaže, da je biti pripadnik Ciganov, dejansko privilegij neke skupnosti, država za to isto “ogroženo” skupnost na leto nameni ogromno denarja iz proračuna. Po podatkih Urada za narodnosti, nameni država za reševanje ciganske problematike okrog milijardo tolarjev na leto! V tem znesku niso zajete socialne pomoči in otroški dodatki, ki jih direktno prejmejo posamezne družine, ne glede na narodnost in poreklo.

Za primerjavo naj prikažemo kaj to dejansko pomeni: - glede na oceno, da je v R Sloveniji od sedem do deset tisoč Ciganov, bi to pomenilo, da je pri nas okrog tisoč ciganskih družin (kar je sicer poenostavljeno, vendar ni daleč od resnice). Brez posebnega znanja matematike to tudi pomeni, da država nameni praktično milijon (1.000.000) SIT “na cigansko družino”, za reševanje njihove problematike. Kaj se zgodi s tem denarjem? Ali dejansko pride do Ciganov, ali ne? Dejstvo je, da se ogromna sredstva namenjajo za reševanje ciganskih težav, ob tem pa ni nikakršnega učinka, ali pa je ta nezadosten. Trditve nekaterih (zlasti tistih organizacij, ki denar za svoje početje prav tako dobijo iz državnega proračuna), da so Ciganom kršene njihove pravice in da so ogroženi ter diskriminirani, seveda ob tem postanejo skorajda že cinične. Gre za podlo sprenevedanje! Kot kaže potrebujejo drug drugega, saj oboji živijo z denarjem iz državnega proračuna. Varuh človekovih pravic v RS, Matjaž Hanžek, bi se lahko mirne vesti preimenoval v “Varuha Ciganov, izbrisanih in nekaterih skupin državljanov”, saj je povsem očitno, da državljanov RS ne obravnava enako in je zato ime “Varuh človekovih pravic v RS”, le zavajanje javnosti!

V vladni proceduri je nov zakon, ki naj bi zagotovil celovito ureditev ciganskega vprašanja. Glede na samo ime “Zakon o Romski skupnosti”, v slovenščini pravzaprav to pomeni “Zakon o Človeški skupnosti”. Dvomimo, da bo ta zakon dejansko obravnaval ljudi enakopravno. Nasprotno, pričakujemo, da bo ta zakon dal Ciganom nove privilegije in jih postavil nad ostale ljudi v Republiki Sloveniji, vse skupaj pa še dodatno institucionaliziral. Cigani bodo imeli svoje radijske postaje, tv program, svoje občinske svetnike, prav mogoče je, da celo poslanca v Državnem zboru. Vse to pa jim bomo financirali slovenski davkoplačevalci! Bo na ta način ciganska problematika v Republiki Sloveniji dejansko rešena?!

Ob tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da postaneta s 01.01.2007, novi članici EU Romunija in Bolgarija. V teh dveh državah je po dostopnih podatkih več kot tri milijone Ciganov, kar najbrž pomeni blizu pet milijonov. Kot novi državljani EU, bodo tamkajšnji Cigani imeli vse možnosti, da se selijo v tisto državo EU, v kateri se bodo počutili najbolje. Ali bo to prav Slovenija?!

5. MEDIJI
Nazaj na vrh

Ozrimo se še na medije in njihovo vlogo pri predstavitvi ciganske problematike. Ti, skorajda brez izjem, razpihujejo nestrpnost proti Slovencem. Tako predvsem z enostranskim poročanjem ustvarjajo klimo, ki ne odraža dejanskega stanja zavesti in mišljenja Slovencev. Zaradi grobih obtožb zoper prebivalce Ambrusa, da so nestrpni, ksenofobni in v nekem primeru celo rasistični, se upravičeno vprašamo, komu sploh služijo slovenski mediji? Kaj se je zgodilo s profesionalnim novinarskim pristopom? Ali so ga pohodile ideološke težnje struktur, ki želijo Slovenca očrniti v očeh sveta in, še huje, njegovih lastnih očeh? Objektivno novinarsko poročanje bi moralo temeljiti na večplastni in temeljiti predstavitvi družbenih problemov. Tega pa pri nas praktično več ni!

Meje pristranskosti medijev se sploh ne končajo le pri poročanju.

V konkretnem primeru bomo pokazali in dokazali, da smo tudi v Sloveniji priča cenzuri, ki je posledica pristranskosti in da se, v nekaterih primerih, pravica do svobodnega izražanja enostavno pohodi. Znan slovenski novičarski portal 24ur.com je od samega začetka poročal o nedavnih dogodkih povezanih s cigani. Informativna oddaja 24ur, med drugim, na svoji spletni strani omogoča uporabnikom, da na prispevke informativne oddaje podajo svoja mnenja v obliki komentarjev. Dne, 21.11.2006, je bilo v poznih večernjih urah na prispevek o ciganski problematiki že nekaj deset komentarjev. Ni potrebno posebej poudarjati, da je pretežna večina teh kazala odklonilno stališče do ciganov in do prispevka, katerega lahko okarakteriziramo kot najmanj nestrpnega do Ambrušanov. To pa najbrž urednikom tega portala ni ustrezalo in zato so do naslednjega jutra, dne 22.11.2006, pobrisali vse komentarje ter onemogočili vpisovanje novih komentarjev. Medtem ko je pri vseh ostalih prispevkih dotične spletne strani vpisovanje komentarjev povsem nemoteno, tega pri prispevku o ciganih ni mogoče storiti!

Pri vseh prispevkih je možno oddati komentar

Začetek prispevka o ciganih

Konec prispevka o ciganih, kjer smo se trudili najti okence za vpis komentarjev, a ga nismo našli!

Da razjasnimo stanje stvari, smo uredništvo 24ur.com zaprosili za pojasnilo, ki je sledeče:

Lep pozdrav!

Komentarje pri člankih onemogočimo, kadar je na neko temo preveč žaljivih komentarjev, s čimer je onemogočena konstruktivna debata.

lp

Uredništvo 24ur.com

Oprostite, ampak če bi po vsej državi sledili tej logiki bi lahko v tem trenutku ukinili 99% vseh spletnih forumov, omejili obiske na kavi pri sosedovih ter razpustili kar celoten Državni zbor, saj v vseh teh primerih v mnogokrat prihaja do nekonstruktivnih debat, ki so praviloma vedno za nekoga žaljive. Utemeljeno je trditi, da so zaradi izkrivljanja podobe javnega mnenja in pristranskosti, za nekoga žaljivi že sami novinarski prispevki na 24ur.com, pa jih zaradi tega noben ni pobrisal!

Prejeli smo tudi nekaj elektronskih sporočil ogorčenih ljudi, ki so se na nas obrnili, naj nekaj storimo, saj jim brišejo prispevke na slovenskih forumih in interaktivnih spletnih portalih. Navajamo dve izmed prejetih elektronskih sporočil.

Pozdravljeni!

Na siolovem forumu mi vsakič k napišem nekaj dejstev o strojanovih, prispevk zbrišejo u roku 15 min. To je za pop.... kva nej nardim?!?!? Nisem nikogar žalila!

obupana, zavedna Slovenka

[...] rada bi povedala da sva s kolegom danes pod članek o nastanitvi romov v sostrem (24 ur) pisala komentarje, ki so PROTI Strojanovim in podajala informacije o njihovi kriminalni preteklosti. Tudi tu so kmalu ukinili pošiljanje komentarjev in izbris prejšnjih, ravno tako, kot pri enem članku nekaj dni nazaj. Očitno mediji resnično želijo Strojanove prikazati, kot največje žrtve ne da bi se ozirali na to koliko sranja so pred tem počeli, da so si to zaslužili.

Nestrpni do Slovencev
Posledice medijskega zavajanja so vidne na vsakem koraku. Med pozitivno korespondenco, ki jo prejemamo, se najdejo tudi osebe, ki neosnovano in neutemeljeno obtožujejo našo dejavnost ter odkrito širijo nestrpnost do pozitivnih vrednot in dejavnosti našega društva ter nestrpnost do lastnega naroda. Podajamo primer takšnega elektronskega pisma:

Lep pozdrav!

Zdi se mi nagnusno, kako širite nacionalizem.

Da vas ni sram!
Upam da bodo čimprej prepovedali vaše društvo. Domoljubje ni v poniževanju drugih ljudi, ampak v strpnosti. Temu pa vi še niste dorasli!

študentka socialnega dela

odgovor društva:

Lep pozdrav tudi vam!

Želimo vam čimveč strpnosti pri dojemanju drugačemislečih. Mi nikogar ne ponižujemo, vi pa kar pridno študirajte, da boste razumeli socialno delo. Za nas je nagnusno in ponižanje to, da nam nekdo govori, da smo mi Neromi - Neljudje. In pri tem ni pomembno, ali nam to govori Cigan ali Slovenec.

Z odličnim spoštovanjem

Društvo Hervardi

V takih primerih se zrelemu posamezniku odpre nova kopica vprašanj o tem kako mediji pomagajo slovenski javnosti razumeti cigansko problematiko. Če bi, konkretno, študentka socialnega dela prebrala celotno analizo stanja in se poglobila v cigansko problematiko, dejavnost društva in društvene vrednote, ne pa podajala lastnih neosnovanih subjektivnih prepričanj, okrepčanih z medijskim pasuljem, takšnega nestrpnega sporočila na elektronski naslov našega društva ne bi pošiljala. Še posebej pa, če bi se zavedala, da je širjenje nestrpnosti inkriminirano v 300.čl KZ-UPB1 (Uradni list RS 95/04).

Vzorec najbolj direktnega nestrpnega izražanja se pravzaprav pojavlja ravno pri tistih, ki sebe smatrajo za najbolj strpne. Ti samooklicani strpneži pa so skrajno nevarni za razvoj vsakršne, ne le slovenske družbe. Njihova hinavska ekstrovertiranost je značilna za osebe s sociopatskimi nagnjenji. Kot osebnostna motnja je odločilno prispevala k največjim zločinom nad človeštvom v preteklosti! Moderna družba in njena pravna nadzgradba v obliki države si česa takega ne more in ne sme dovoliti!

Pregovor dneva
Težko svojemu brez svojega.
več pregovorov

Dogodki:
1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR
Smrti:
1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809)
1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)

Poslušaj pesmi na Myspace
www.myspace.com/hervardi

YouTube:Zvezna

YouTube:Domu
več posnetkov na Youtube

Spremljaj novice s pomočjo RSS
www.hervardi.com/vote/rss.xml

Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
Odpri stran s kvizom