|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se je skladatelj in veliki mojster violine Guiseppe Tartini rodil leta 1692 v Piranu? Ustvaril je obsežen opus sonat in koncertov, bil pa je tudi znan pedagog, ki je uveljavil violinsko šolo, ki je bila najslavnejša šola te vrste v 18.stoletju.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
BORIS PAHOR
ODISEJ OB JAMBORU
Koper 1993, tretja razširjena izdaja s tremi prilogami
Tokrat vam predstavljamo esejistično zbirko »Odisej ob jamboru«, slovenskega pisatelja iz Trsta Borisa Pahorja, ki je pred kratkim praznoval svoj 95. življenski jubilej. Boris Pahor je svoje otroštvo in mladost preživljal v obdobju italijanskega fašističnega terorja nad Slovenci na Tržaškem, v Istri, na Goriškem in Gradiščanskem, Beneškem in v Reziji, v Brkinih in na Notranjskem. V času 2. svetovne vojne, do kapitulacije Italije, je kot narednik tolmač služboval v italijanskem taborišču za ujete častnike kraljeve jugoslovanske vojske ob Gardskem jezeru.
Jeseni 1943 se je vrnil v rodni Trst in se pridružil številnim Slovencem, Primorcem, ki so bili ilegalno vključeni v OF, katero so razumeli predvsem kot pravo slovensko narodno povezovalno in osvobodilno organizacijo, ki se je borila za obstoj in preživetje slovenskega naroda, proti totalitarnima fašizmu in nacizmu. Zaradi sodelovanja z OF so ga 21.01.1944 v Trstu aretirali slovenski domobranci in ga predali Nemcem, ti pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.
Boris Pahor je svoje življenje in delo zaznamoval z odločnim zavzemanjem za slovensko suverenost, samostojnost, svobodo in demokracijo. V slovenski zgodovini bo nedvomno ostal zapisan po svojem prizadevanju za resnico o povojnih pobojih slovenskih protikomunističnih borcev – domobrancev, čeprav je med vojno, kot že rečeno prav on sam postal njihova žrtev in se zaradi tega znašel v nemškem koncentracijskem taborišču. S tem je novim generacijam Slovencev nakazal pravi pristop in pravo pot v zedinjeno prihodnost.
Pričujoča esejistična zbirka »Odisej ob jamboru« predstavlja Pahorjeva polemična razmišljanja v letih 1966 do 1972. Šlo je za obdobje komunističnega enoumja v Socialistični Republiki Sloveniji znotraj Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, avtor pa je živel v slovenski zamejski skupnosti in je imel možnost videti ter dojeti svobodnejša obzorja duha, kot njegovi rojaki v »matični domovini«.
Njegovi prvi dve izdaji Odiseja ob jamboru,(1969 in 1971) sta bili v SR Sloveniji s strani takratne oblasti prepovedani in zaseženi. Kljub časovni oddaljenosti, ali pa prav zaradi nje, so njegova razmišljanja zelo zanimiva in celo aktualna tudi za današnje mlajše generacije Slovencev, rojene po osamosvojitvi Slovenije. Prav zato smo se v ZDD Hervardi odločili, da nanje opozorimo naše bralce.
Glose 65, stran 52
»Nisem a priori sovražnik KP, saj sem 1943. leta, ko sem se nalašč vrnil iz Lombardije, da bi kot prost nestrankarski človek sodeloval z OF, prav dovro vedel, kdo ima v njenem vodstvu poglavitno besedo. Iz vsake številke »Poročevalca« pa je lahko človek razbral, kakšna bo povojna socialna ureditev, zato ne bi rekel, da je revolucija prišla nenapovedana.
Res pa je, da so jo preprosti ljudje samo slutili. Hkrati so sveto verjeli v slovenske voditelje, ki niso čakali, da bi življenska narodna vprašanja reševali diplomati za zeleno mizo.Verjeli so v politični pluralizem in v modro sodelovanje, in v zdrav sporazum mišljenj ljudi s širokimi pogledi in pogumnim srcem.
In ta velika vera se jim res ni uresničila.
Glede socializma bi rekel: slovenski človek ni imel nobene težave, da ne bi sprejel socializma, ki bi bil (v srcu Evrope) demokratičen in moderen. Zato se slovenski človek ne čuti prevaran, ker se je po vojski znašel v socializmu, ampak ker se je socializem razodel v taki obliki. Na primer slovenski kmet, brez katerega ne bi bilo ne partizanstva ne socializma, ni mogel pričakovati tako obupne agrarne politike. Ko je z ljudmi in z živežem vzdrževal osvobodilno vojsko, si slovenski kmet ni niti od daleč mogel misliti, da bodo njegova polja postala manjvredno blago, da bodo njegove vnuke privabili v mesta, jih tam izučili ter jih potem kot specialiste oddali tuji industriji, ki je za časa OF s svojimi izdelki uničevala slovenska domovja, slovenske hčere in sinove.«
Neprazniške misli, strani 93 – 94
»Nobena skrivnost pa ni, in tudi v partijskih študijah je dokazov dovolj, da so pred drugo svetovno vojsko tudi druge skupine, glasila itd., na Slovenskem ustvarjali ozračje upora proti fašizmu in nacizmu. Zato je pretirana in neresnična trditev tega stavka:« Njej (komunistični partiji) kot edini organizirani politični sili tedanjega časa gre zasluga za pravočasno oblikovanje zavesti, kakšno nevarnost pomeni fašistični imperializem.« ( Delo, 22.07.1967, Janez Vipotnik, predsednik Republiške konference SZDL, op. A.Š.) Prav tako bi se tudi glede ostvaritve OF vse drugače razvijalo, ko bi nekomunisti ne čutili potrebe po vsenarodni koaliciji. In dalje, ker so nekomunisti vedeli, da ne bodo imeli lahkega dela, ko bodo v koaliciji s komunisti hoteli uveljavljati svojo misel, je njihova vnema za koalicijo dosti bolj pristna in zaslužna kakor vnema komunistov, ki so na koalicijsko OF gledali predvsem kot na instrument revolucije.
Naj tukaj, da bo izpričana zgodovinska resnica, navedem daljši odlomek iz referata, ki ga je imel Edvard Kocbek na sestanku krščanskih socialistov po Kočevskem zboru, oktobra 1943. Na tem sestanku so bili pričujoči tudi Josip Vidmar, Lidija Šentjurčeva in Rus kot gostje, zastopniki izvršnega odbora OF ter CK KPS.
(Kocbek) »Organizirani in neorganizirani pristaši levega krščanskega tabora, ki se je že odcepil od klerikalizma, so se imenovali krščanski socialisti. Prav ti so dali na svojem sestanku v Laškem leta 1940 prvi pobudo za ustanovitev enotnega in naprednega slovenskega gibanja, oni so bili tudi tisti, ki so spričo bližajoče se narodne ogroženosti izrekli prvo prizadevanje po narodnoobrambnem boju na novih razvojnih pozicijah, njihov akademski naraščaj pa je še pred OF pozval študente v enotno akademsko fronto. Krščanski delavci so pred vojno izvedli večino najbolj tveganih stavk, njihov razumniški kader je ob španski državljanski vojni izvedel ločitev duhov v reviji »Dom in svet« in ustanovil revjo »Dejanje«, kjer smo že izdelali program za enotno slovensko gibanje, akademski naraščaj pa se je zbral v močnem društvu »Zarja« in organiziral »Bohinjske tedne«. Zato lahko rečemo, da je prav krščanska skupina zadnja leta pred zlomom Jugoslavije v legalnem prostoru najintenzivneje pripravljala ustanovitev skupnega slovenskega gibanja naprednih sil in posredno vplivala tudi na oblikovanje samostojne slovenske komunistične stranke. Prav mi smo prvi izrekli željo po politični tvorbi, ki bi ne glede na svetovnonazorske razločke združila vse Slovence v boju za dosego narodne suverenosti in pravičnega družbenega reda.« (Edvard Kocbek, Listina, str.378 – 379) Podčrtal sem jaz. » (mišljeno je poševno besedilo, op. A.Š.)
Neprazniške misli, stran 99
»Pustimo tokrat ob strani pogovor o tem, kaj je za nekoga »tolerantno«, kaj pa »netolerantno«, ko pa o tem sam presoja in razsoja. Pa tudi ne bom ponavljal tega, kar sem povedal leta 1966, omenil bi samo, da se mi je od takrat pismeno in ustno javilo toliko nekdanjih udeležencev osvobodilnega boja, da je bil to zame čudovit referendum, zavoljo katerega danes močneje verujem v narodno zvestobo slovenskega človeka. In ne samo to, danes tudi dosti bolj razločno vem, da slovenskega naroda ne bo konec, tudi če bodo njegove otroke še drugo četrt stoletja v šoli učili, da je narodna zavest preživela stvar in da je narod kategorija, ki bo spuhtela z odpravo kapitalizma. /.../
In v prvi vrsti odklanjam in obsojam mešetarjenje tistih Slovencev, ki so nas v vojni lovili po Trstu, zasliševali in bili (tepli, op. A. Š.) ob spremljavi gramofonske glasbe in nas nazadnje oddali Gestapu, katerega strežniki so bili. Nobene ne moralne ne katere koli druge pravice nimajo, da navajajo moje stavke ljudje, ki so sodelovali s tistimi, ki so nas pošiljali v uničevalna taborišča, kjer naj »gnijemo« (tako so rekli meni) zavoljo sodelovanja pri protinacističnemu uporu. Naj jemljejo argumente iz svoje zakladnice, naj pustijo moje besede čiste, zakaj na mojih besedah leži pepel slovenskih tržaških ljudi, ki so jih prav tako slovenski ljudje odbrali za ogenj nemških peči.
A prav zavoljo tega, ker je moja preteklost taka in moja sedanjost ne more biti drugačna od moje preteklosti, nima tudi noben komunist, pa naj bo neznan član Univerzitetnega komiteja ali pa znani predsednik SZDL Slovenije najmanjše pravice, da na kakršen koli način povezuje moje pisanje s takim ali drugačnim emigranstvom, s takimi ali drugačnimi reakcionarnimi silami.«
Neprazniške misli, strani 103 - 104
»Naj dodam še pripis za mlajše ljudi, ki se večkrat oglašajo s pripombo, kako si je nekomunist zamišljal sodelovanje s komunistično partijo.
Razumljivo je, da je bila določitev takega razmerja za človeka nujna, saj si nihče ni delal utvar glede težav skupnega dela s stranko, ki seveda ni prav nič skrivala svojega revolucionarnega hotenja; vendar bi rekel, da bolj kakor zavest o odločnosti njenega prevratnega delovanja, je zmernejšega naprednega človeka zaskrbljala njena vidna zahteva po popolnem gospodovanju nad človekovo mislijo in vestjo.
A razpotje ni omogočalo drugih izbir, ali v upor s komunisti ali na desno v aktivno, če ne pa vsaj pasivno, sodelovanje z organiziranim rodomorom. Zato so dokazale svojo politično zrelost stranke in skupine, ki so (kakor se je zgodilo drugod po Evropi) na Slovenskem sodelovale, ko je šlo za upor proti totalitarnemu rasizmu, s komunistično partijo. Prav tako je razločno vedel, kaj od njega terja zgodovina, kdor se je kot posameznik, kot človek, ki ni bil član nobene svetovnonazorske skupine, odločil za sodelovanje skupaj s komer koli, samo da je bil ta za upor. To je bil moj primer, primer navadnega visokošolca v zamejstvu.
Hočem reči, da ni bil prav nič romantično navdahnjen, kdor se je, ko je bil narod obsojen na smrt, odločil za sodelovanje, in človek je lahko tudi vedel, da gre komunistični partiji predvsem za revolucijo in da je poudarjanje narodnoosvobodilnega značaja protinacističnega boja predvsem taktična poteza; vendar ko čas zahtega upor, je upor prva dolžnost. Tako so v italijanskem risorgimentu, ko je šlo za narodovo združitev, znali najti skupno pot neogvelfovci, monarhisti in republikanski garibaldinci. Gre za trenutek, ko narod zasluti, da sta njegova čast, njegovo dostojanstvo in njegov obstoj eno. Slovenski levičar, nekomunist pa za časa druge svetovne vojske ni bil samo prepričan, da je upor zgodovinske nujnost za rešitev slovenstva, ampak si je obenem zagotavljal, da se bo socialistična družba, ki bo po vojski nastala v zaledju Tržaškega zaliva, to se pravi na evropskem zahodu, pač morala spojiti s tradicijo in kulturo danega prostora, da bo torej njeno revolucionarno hotenje in načrtovanje moralo rasti iz posebnosti slovenskega narodnega položaja. In toliko bolj je verjel v to, ker je bil pluralizem mišljenj osnova, na kateri je bilo zgrajeno vsenarodno gibanje za osvoboditev.«
O sodobnem slovenstvu, strani 112 – 115
» A ker je govora o Trstu, naj navedem obširen in nevtralen odstavek iz knjige A.J.P. Taylorja » Habsburška monarhija 1915 – 1918 » (v prevodu Janeza Gradišnika, Ljubljana 1956):« Slovenci so sestavljali kmečko osnovo, Italijani pa mestno vrhnjo plast, in celo v Trstu je bila večina prebivalcev slovenskega izvora, čeprav je govorila italijansko. Sčasoma, ko bi se bili zabrisali razločki med zgodovinskimi in nezgodovinskimi narodi, bi bil Trst nedvomno postal slovenski, kakor je Praga postala češka in Budimpešta madžarska; Slovenci so imeli smolo, da so se prepozno narodno zavedali, da je njihova večina umetna in negotova, so uporabljali za razlog bogastvo in višjo kulturo, kakor so delali Nemci na Češkem; višja kultura se je kazala v podobni nasilnosti in nestrpnosti. Italijanom je bilo navsezadnje narodne pravičnosti malo mar...« (str. 229)
Kdor si bo še prebral statistike našega imetja v Trstu pred prvo svetovno vojsko in do 1918. leta, bo videl, da smo bili Slovenci kljub italijanski obstrukciji, v bančništvu, zadružništvu, trgovini, šolstvu, tisku športu itd. kar se da »odprti«.
A slovenska obramba je bila tedaj aktivna.
Po letu 1918. je začela biti pasivna. In taka je še danes.
Kako naj bo človek »odprt« pri pasivni obrambi, to je zdaj vprašanje.
Zato, če naj bo »odprtost« duševno razpoloženje, potem smo pred nerešljivo nalogo, kako združiti dve nasprotji, kakršni sta obramba pred asimilacijo ali upor proti asimilaciji in – »odprtost«.
Poleg vsega pa taka »odprtost«, kljub nasprotnemu videzu, zahteva dodatno trošenje energij. Zakaj biti odprt ne pomeni samo komunicirati s članom druge narodnosti v njegovem jeziku, ker on mojega ne razume, ampak pomeni tudi razkrivati lastnosti in posebnosti mojega mišljenja in moje kulture njemu, ki je zmeraj, v najboljšem primeru, samo magnetofonski trak, pripravljen na nov vtis, ki ga bo jutri zbrisal.
Vse to delamo približno deset stoletij; vprašanje pa je, če bi se bili ohranili, da nismo medtem živeli svoje kar se da drobno in skromno, a ločeno, zaprto narodno življenje.
In tukaj je bistvo stvari.
Zakaj, se sprašujem, zahtevati od nas razpoloženje, ki nam nalaga samo novih bremen, ko pa bi bilo sožitje dveh narodnosti hitro rešeno, če bi obe narodnosti govorili in brali oba jezika. In ker mi italijansko že pišemo in beremo, bi zadostvovalo uvesti na italijanskih šolah obvezen pouk slovenščine. Tako bi prišli na zelo preprost način do najbolj odprte odprtosti, kar si jih je mogoče misliti, zakaj italijanski človek bi o nas lahko zvedel vse, vzel bi v roke naš časnik, našega Prešerna in našega Kosovela, in nič mu ne bi ostalo skrito.
Zagovornik »odprtosti pa kaznuje z dodatno Sisifovo pokoro tistega, ki je že tako in tako na slabšem.
A tudi ko bi res hoteli biti tako požrtvovalno široki, nas bosta katerikoli sociolog in psiholog poučila, da se bo etnična skupnost, ki živi ob drugi, privilegirani, lahko ohranila samo, dokler bo strnjena, homogena.
Zato je docela absurdno, kakor to dela člankar, definirati duševno strnjenost slovenskega življa za izraz nekakega »totalitarizma«. /.../
Kajpada je res, da je tudi nasilnež in nestrpnež travmatiziran, posebno še nasilnež, ki je slovenskega rodu in ki z janičarstvom rešuje svoje komplekse. A to je vprašanje zase, to je vprašanje, v katerem se lahko poskusimo kot psihoanalitiki, ne kot reševalci narodnega občestva! Zakaj stokrat klavrna je taka filozofija ali pa taka znanost, ki priporoča oškodovancu, naj pomaga poravnati škodo tistemu, ki jo je naredil. Tak nauk je morebiti samaritanski, tega ne bom tajil, odrešilen pa ni, še več, lahko je samo poguben, ker je zelo blizu samomorilski odpovedi.
Seveda: ne Trubar, ne Prešeren, ne Levstik, ne Stritar, ne Cankar niso imeli težav glede »odprtosti«. Vsi slovenski veliki duhovi so bili odprti, odprti svetovni kulturi in svetovni književnosti. Drugače pa je s številnimi in preprostimi slovenskimi ljudmi. Ob pomanjkanju velikih mož dejanja in ponosa so se naši ljudje reševali v tišini in odmaknjenosti, ubogljivi in krščansko potrpežljivi, zmeraj pripravljeni, da si s Kempčanom potrkajo na prsi: vanitas et omnia vanitas.
Zaprli so se vase, branili so se, kakor se branita polž in jež.
A če hočeš, da polž ne potegne vase svojih tipalk, potem to najlažje dosežeš tako, da ga pustiš pri miru, da ne drezaš v njegove mehke, občutljive organe.
Zato je naivno zahtevati od ogroženega polža ali pa od ježa, naj bosta sproščena ali »odprta«. «
Maribor, 05. Vinotok 2008
Andrej Šiško
|
|
|
|
|
|
