O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da se Idrija, manjše slovensko mesto, ponaša z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu? Rudnik se po 500 letih obratovanja počasi zapira in preureja v muzej, ki se ponaša z največjo leseno-železno črpalno napravo v Evropi, izdelano leta 1792, ki je črpala vodo iz predelov kar 238 m pod zemljo.

    Boj za severno mejo 1918 - 1920





    Konec 1. svetovne vojne smo Slovenci dočakali zelo slabo pripravljeni. Kljub temu, da je že nekaj časa bilo povsem jasno, da Avstro-Ogrska monarhija iz svetovnega spopada ne bo več izšla takšna kot je bila pred njim, Slovenci na odločilen trenutek sploh nismo bili pripravljeni. V političnem smislu je večina takratnih strank in njenih voditeljev videla rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja v povezavi z južno slovanskimi narodi. Nekateri so celo v svoji vnemi podpirali in zagovarjali tezo o troedinem narodu Slovencev, Hrvatov in Srbov. Spet drugi so bili na nek način bolj naklonjeni bolj samostojni pokrajini Sloveniji, ki bi združevala vse Slovence znotraj Avstrije. Dne 29.5.1917 so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem državnem zboru združili v Jugoslovanski klub.

    Naslednji dan je predsednik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo, ki je bila programski temelj politike kluba. V njej so zahtevali združitev vseh južnoslovanskih narodov na ozemlju habsburške monarhije v samostojno državno telo brez nadvlade drugih narodov (kot Slovenec beri nemškega) in pod (!) dinastijo Habsburžanov. Ta deklaracija je postala za leto dni slovenski nacionalni program, kar je bilo razvidno iz velikega nacionalističnega navdušenja ob deklaracijskem gibanju zlasti od septembra 1917 dalje. Vendar pa politični krogi v habsburški monarhiji niso hoteli izpolniti deklaracijskih zahtev. Deklaracijo so izredno ostro napadli nemški in nemškutarski krogi v Celovcu, Mariboru, Gradcu in Ptuju, ki so zahtevali nedeljivost in celovitost dežele Štajerske in Koroške. Preko tega ozemlja so si namreč z načrtnim ponemčevanjem prizadevali utreti pot do Jadranskega morja. Pri tem sta izredno veliko protislovensko vlogo odigrali dve nemški raznarodnovalni organizaciji. Deutscher Schulverein (Nemška Šolska Zveza) je načrtno gradila in vzdrževala nemške šole na slovenskem nacionalnem ozemlju, Sudmark (Južna krajina) pa je načrtno odkupoval slovensko zemljo in nanjo naseljeval Nemce. Šele kot posledica tega dejstva in pa predvsem prizadevanj zlasti slovenskih nacionalističnih emigrantov (Bogumil Vošnjak), da je treba Avstro-Ogrsko uničiti in razkosati, ker je ta državna tvorba le izpostava nemških interesov, se je pričela krepiti ideja o združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov v neodvisni državi. Ta bi naj postala trden branik pred nemškimi interesi v tem delu Evrope.

    Slovenci v ZDA so medtem na pobudo Etbina Kristana 29.06.1917 sprejeli Čikaško izjavo, ki govori o narodni posebnosti Slovencev in drugih Slovanov, kar je zgodovinsko in kulturno dejstvo. V izjavi so se zavzeli za vključitev Slovencev v demokratično, federativno in republikansko Jugoslavijo, ker naj bi bili Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari 'po krvi in jeziku' tako sorodni, kot da so vsi skupaj en narod. Nato sta Jugoslovanski odbor in srbska vlada 20.07.1917 na otoku Krfu sprejela Krfsko deklaracijo, ki predvideva združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v kraljevini pod dinastijo Kara|or|evićev. Jugoslovanski odbor je tako pristal na kompromis in s tem na narodni unitarizem ter enotno državo. Z drugimi besedami je to pomenilo zamenjavo enega hegemona (nemškega) z drugim (srbskim) ter ene dinastije (Habsburžanov) z drugo (Karađorđevići). Medtem je deklaracijsko gibanje, zraslo iz med seboj neusklajenih pobud štajerskih, goriških in tržaških slovenskih nacionalistov postajalo vse bolj množično ter podpiralo zahteve Majniške deklaracije in pravično državno razmejitev nasproti nemškemu in italijanskemu ozemlju. V vseh slovenskih deželah je tako prišlo do zbiranja na stotisoče podpisov in velikih zborovanj spomladi 1918. Na Koroškem pa so bila zborovanja Slovencev prepovedana a kljub temu je deklaracijo podpisalo precej slovenskih nacionalistov.

    Po podatkih Dr. Lamberta Erlicha je deklaracijo kljub prepovedi na Koroškem podpisalo 19.000 ljudi v 75 župnijah. Od slovenskih pokrajin je bilo iz deklaracijskega gibanja skoraj popolnoma izvzeto le Prekmurje, ki je sodilo v ogrski del monarhije, kjer je Madžarska oblast gibanje imela za veleizdajo. Hkrati z razmahom deklaracijskega gibanja, sovpadajo tudi upori slovenskih vojakov v Judenburgu, Murau in Radgoni. V začetku leta 1918 je ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson razglasil samoodločbo evropskih narodov za vrhovno načelo ameriških vojnih ciljev.

    Zborovanje predstavnikov zatiranih narodov habsburške monarhije je aprila 1918 v Rimu sprejelo sklep o njenem razkosanju. Prišlo je tudi do sporazuma Torre-Trumbić, ki je bodočo italijansko-jugoslovansko mejo postavljal na temelj samoodločbe narodov. Žal pa Jugoslovanskemu odboru ni uspelo doseči mednarodnega priznanja, tako kot Češkemu pod vodstvom Masaryka.

    Razlog je tičal v tem, da to ni bilo v interesu, niti Italijanom, kot tudi ne Srbom. Prvi v resnici nikoli niso odstopili od londonskega pakta, drugi pa so hoteli pri združevanju imeti nesporno glavno vlogo. 16. in 17. avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet kot nadstrankarsko politično telo. Izrazil naj bi voljo slovenskega naroda in njegov pogled na samoodločbo ter ustanovitev južnoslovanske države. Narodni svet so sestavljali predstavniki političnih strank SLS, JDS in JSDS ter političnih društev tržaških, istrskih in koroških Slovencev. Ob ustanovitvi so izvolili 9 odsekov (organizacijski, ustavno-pravni, propagandni, gospodarski, finančni, kulturni ...) ter pokrajinske odseke za Trst, Istro, Goriško, Koroško in Maribor.

    Žal niso ustanovili v takratnih razmerah najpomembnejšega odseka - vojaškega. Ta je bil pod imenom Poverjeništvo za narodno obrambo ustanovljen komaj novembra, vodil pa ga je predstavnik VLS Dr. Lovro Pogačnik! V ustavno-pravnem odseku so raje debatirali o ureditvi 'zaželjene dežele' Jugoslavije. Klerikalci in liberalci so se prerekali o upravnih enotah v bodoči novi državi. Kulturni odsek se je zapletal s vprašanjem ali Slovenci sploh smo samostojen narod ali le del troedinega in troimenega naroda.

    Pod vodstvom Otona Župančiča je kulturni odsek komaj 18.11.1918 sprejel posebno resolucijo o nujnosti slovenske kulturne avtonomije znotraj jugoslovanske državne skupnosti. Toda resolucija ni bila sprejeta kot slovenski narodni program. Onemogočila in razvrednotila jo je unitaristično naravnana Izjava duševnih delavcev, točneje liberalnih razumnikov in kulturnikov, ki jo je pet dni kasneje v ta namen objavil časnik Slovenski narod. Med tem je na bojiščih postalo že povsem jasno, da bosta Avstro-Ogrska in Nemčija poraženi. Septembra se je sesula balkanska fronta centralnih sil, 24. oktobra pa so Italijani na reki Piavi prebili fronto, kar je pomenilo dokončen razpad Avstro-Ogrske vojske.

    Dne 29.10.1918 je Ivan Hribar kot podpredsednik Narodnega sveta za slovenske dežele v Ljubljani proglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dva dni kasneje je bila imenovana Narodna vlada v Ljubljani, ki jo je takoj potrdil Narodni svet v Zagrebu. Imela je vsa najvišja zakonodajna in izvršilna pooblastila razen v tistem trenutku najpomembnejših - zunanjih in vojaških zadev. Te so bile pridržane Narodnemu svetu v Zagrebu. Toda Slovenija je morala za vse svoje nacionalne zadeve skrbeti sama. Tudi za obrambo svojega ozemlja ni dobila nobene pomoči Narodnega sveta iz Zagreba. Sicer pa je bila Narodna vlada za Slovenijo v Ljubljani popolnoma zgubljena in nesposobna obvarovati vsaj čim večji del slovenskega nacionalnega ozemlja. Namesto da bi takoj uvedla splošno mobilizacijo na celotnem ozemlju, še zlasti pa v Pokrajinskih odsekih za Goriško, Trst, Istro, Koroško in Maribor, je temu celo nasprotovala in se je raje zanašala na obljube in antantne 'zaveznike' Srbe ter Američane in Francoze.

    Italijanska vojska je že 5. novembra začela prodirati na slovensko ozemlje celo čez črto določeno z londonskim paktom. 11. novembra je prišla že do Logatca, kjer jo je končno zavrnil manjši vojaški oddelek, ki se je predstavil za srbsko vojsko. Italijani so se nato sicer umaknili, vendar le do Planine. Primorska, Istra in del Notranjske so bili tako za Slovenijo izgubljeni, saj je Rapalska pogodba med Italijo in Kraljevino SHS leta 1920 le potrdila mejo takratne italijanske zasedbe. Poleg tega je imelo to dejstvo tudi kasnejše posledice pri boju za Koroško, zlasti v Kanalski dolini in v Zilji.

    Na Koroškem je nemška deželna vlada že 31. oktobra razglasila nedeljivost dežele in njeno vključitev v Republiko Nemško Avstrijo. Narodni svet za Koroško je sicer ustanovil slovenske narodne straže in v Ljubljano večkrat prosil za pomoč v vojaštvu. Toda stališče Ljubljane je bilo, da na Koroško ne bo poslala vojaštva, ker bi se lahko pojavil problem z oskrbo prebivalcev Koroške z živežem!!!!!! Tako je bil zamujen najvažnejši trenutek, ko bi se dalo brez večjih žrtev osvoboditi celotno slovensko Koroško ter tam dokončno vzpostaviti slovensko upravo.

    Štajerska
    Podobno je bilo tudi na slovenskem Štajerskem. Vendar pa je bila razlika med Štajersko in Koroško ta, da je v Mariboru živel odločen vojak in pravi domoljub Rudolf Maister. Major Maister je bil v tistem času edini, ki je pravilno ocenil nastalo situacijo in tudi takoj odločno ukrepal. 1.11.1918 je major Rudolf Maister s samo okrog 100 (!) vojaki prevzel poveljstvo nad mariborskim vojaštvom. Maribor je razglasil za mesto ki pripada Državi SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov), nemškemu vojaštvu pa je postavil dvodnevni rok za odhod iz mesta.

    Narodni svet za Štajersko pod vodstvom predsednika Karla Verstovška mu je dne 1.11.1918 podelil čin generala, da bi se z večjo avtoriteto lahko pogajal z Nemci. Narodna vlada v Ljubljani pa je njegovemu imenovanju za generala nasprotovala. General Maister je nato odšel v Ljubljano, da bi Narodno vlado prepričal o nujnosti splošne mobilizacije, ki jo je imel za nujno pri zavarovanju slovenske severne meje na Štajerskem in Koroškem. Žal Ljubljana z njim ni delila istih misli temveč je tudi mobilizaciji nasprotovala. General Maister se je razočaran vrnil v Maribor in sklenil sam izvesti mobilizacijo na slovenskem Štajerskem. Tako je na tem območju ustvaril slovensko vojsko z okrog 4000 vojaki in 200 častniki. Ljubljanska Narodna vlada tega njegovega početja še vedno ni odobravala, temveč mu je še naprej nasprotovala. Toda general Maister se je odločil, da je ne bo upošteval in bo ravnal v skladu z lastnim prepričanjem.

    Nemci v Mariboru so kljub temu, da je general Maister odslovil tujerodno vojsko iz mesta, še vedno imeli prevlado. Občinski svet, ki so ga sestavljali predstavniki nemških meščanskih strank je sprejel sklep, da je mesto Maribor z zaledjem del Nemške Avstrije. Pod krinko realne nevarnosti za Maribor, ki so jo predstavljali železniški transporti vračajočih se vojakov z razpadle fronte, so 3.11.1918 mariborski Nemci ustanovili svojo varnostno stražo imenovano Marburger Shutzwehr. Slovenci so jo zaradi zeleno-belih oznak imenovali kar Zelena Garda. General Maister je njeno ustanovitev dovolil iz taktičnih razlogov. V resnici je bil prepričan, da bo ob primerni priložnosti Zeleno gardo razorožil. Nemci pa so imeli namen s pomočjo svojega Shutzwehra priti do vojaške oblasi nad mestom in pokrajino.

    Nemcem je uspelo v mestni svet pridobiti predstavnike mariborskih delavcev, po večini članov Avstrijske socialdemokratske stranke. V njej so bili tako Slovenci, kot nemčurji in tudi Nemci. Toda osnovna ideja socialdemokratov tedanjega časa je bil protinarodni socializem. Narodnost naj ne bi bila pomembna, pač pa pripadnost razredu oz. točneje delavskemu razredu. Na ta način so Nemci zavedli tudi precej slovenskih delavcev, v resnici pa jim je šlo le za to, da Maribor ostane nemški! 12. novembra je mestni svet skupaj s predstavniki delavcev proslavil ustanovitev Nemške Avstrije in razglasil ponovno Maribor za njen sestavni del.

    Napetosti med slovensko vojsko in Zeleno gardo so se nato samo še stopnjevale. Prihajalo je do številnih incidentov, pretepov in celo obstreljevanj. Na ta način je bil celo ubit slovenski vojak Franc Vauhnik. Postalo je jasno, da je samo vprašanje časa dokončnega obračuna. Dne 23.11.1918 je general Maister v odlično pripravljeni akciji v Mariboru razorožil nemško Zeleno gardo (Shutzwehr) in razpustil nemški mestni svet. Danes vemo, da je to storil le dan pred tem, ko so enako nameravali storiti Nemci. Nato so pričeli Slovenci v Mariboru prevzemati šolstvo, sodstvo, policijo, upravo in železnice. Maribor je dejansko postal mesto s slovensko upravo v vseh pogledih. General Maister pa je še naprej deloval v vojaškem smislu. Najprej je 25.11.1918 oddelek mariborskega pešpolka osvobodil Špilje. Nato je osvobodil skoraj celotno slovensko narodnostno mejo na Štajerskem z mestom Radgona vred, ki je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo postala tudi državna meja. Nemce je napredovanje slovenske vojske na Štajerskem vznemirilo in prestrašilo. Zato je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da bi se pogajal z generalom Maistrom.

    Naš general se je tokrat izkazal ne le kot vojak, temveč tudi kot politik in diplomat. S polkovnikom Passyjem, ki je imel vsa pooblastila svoje vlade, je dne 27.11.1918 sklenil pogodbo, po kateri je slovenska vojska lahko vkorakala na vso ozemlje do narodne meje na Štajerskem! In ne le to! Slovenska vojska je lahko vkorakala tudi na vso ozemlje do narodne meje na Koroškem! General Maister je s tem uslišal prošnje koroških Slovencev, ki so se zaradi nerazumevanja Ljubljane do njihovih težav za pomoč obrnili na Maribor. Razumljivo je, da Nemcem v Gradcu, Celovcu in Dunaju pogodba Maister-Passy ni bila po godu. Vendar pa je bila veljaven dokument, ki bi ga slovenska vlada vedno lahko uporabila kot argument pri kasnejšem določanju meddržavne meje.

    A kaj ko pogodbe ni odobravala in ji je celo nasprotovala Narodna vlada v Ljubljani! Nerazumljivo a vendar resnično! NA SEJI NARODNE VLADE 30. MOVEMBRA 1918 SO SPREJELI TUDI NASLEDNJI SKLEP:'GENERALA MAISTRA JE PODUČITI, DA JE NJEGOV DELOKROG STROGO VOJAŠKI, DA TEDAJ NIMA SKLEPATI Z NEMŠKO AVSTRIJO NIKAKIH POLITIČNIH POGODB.' PROTI MAISTRU IN NJEGOVI POGODBI S Passyjem so bili zlasti tisti člani narodne vlade, ki so bili proti osvoboditvi Celovca. Menili so, da za tako veliko mesto nimajo dovolj hrane, pomanjkanje živeža pa bi lahko povzročilo nemire. Dejstva so bila prav nasprotna, saj je bilo živeža v Celovcu in okolici več kot dovolj.

    Narodna vlada v Ljubljani je proti generalu Maistru neprimerno nastopila že ob njegovem imenovanju za generala, še bolj ob razglasitvi mobilizacije, dokončno pa ga je skušala omejiti ob podpisu pogodbe Maister-Passy. V tem primeru je pri napadu na generala Maistra našla svoje zaveznike med nasprotniki Slovencev na Dunaju, v Gradcu in Celovcu. General Maister je skušal in nameraval izpolniti tudi želje koroških Slovencev in osvoboditi slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem. Ker pa ni imel podpore narodne vlade, oz. ker mu je leta nasprotovala, je moral svoj načrt žal opustiti. Ko je kasneje ta ista narodna vlada spoznala svojo zmoto in dala dovoljenje za vojaško akcijo na Koroško je bilo žal že prepozno in so bile vse žrtve zaman.

    Na Štajerskem je bilo stanje že od srede decembra 1918 nespremenjeno in kar mirno. Le pri Lučanah je 14. januarja 1919 prišlo do manjšega spopada, kjer pa so bili Nemci zavrnjeni. Tedaj je v boje za slovensko severno mejo usodno posegla ameriška študijska komisija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Na Štajersko je prispela 20. januarja 1919, da bi pregledala ozemlje ob reki Muri. Narodna vlada v Ljubljani seveda komisiji ni pripisala kakšnega večjega pomena in na Štajersko ni poslala nobenega svojega odposlanca. Edini ki je dostojno zastopal Slovence je bil ponovno general Maister. Komisiji je poskušal dopovedati, da so nemški podatki o sestavi obmejnega prebivalstva hudo pristranski. Toda podpolkovnik Miles Maistrovih pripomb ni upošteval.

    Ameriška študijska komisija je 27. januarja 1919 prispela v Maribor. Nemci so ji hoteli dokazati, da je Maribor nemško mesto. Že v košaškem predmestju so Nemci zaustavili avtomobil ameriške študijske komisije in jo prepričevali, da je Maribor nemško mesto pod slovensko okupacijo. V Mariboru so načrtno izobesili ogromno nemških zastav. Mariborski Nemci so zaprli trgovine, delavnice, celo nekatere šole in z godbo na čelu odkorakali proti centru mesta. Z vlaki so se v Maribor pripeljali Nemci in nemškutarji iz Celja, Ptuja, celo iz Gradca in drugih manjših krajev. Pripravili so velike demonstracije, ki so postajale vedno bolj nasilne. Kričali so 'Maribor je nemški', 'Živela nemška Avstrija', ' Dol general Maister' 'Proč s slovenskimi zastavami' in podobno. Z javnih poslopij so odstranili nekaj slovenskih zastav. Podivjana nemška sodrga je nato napadla policijskega komisarja g. Senekoviča, ki so ga slovenski vojaki komaj rešili. Na Glavni trg so prihajale množice ljudi iz vseh strani. Najbolj agresivni so hoteli vdreti v rotovški magistrat, ki so ga varovali slovenski stražarji.

    Po pričevanju je iz te množice padel prvi strel iz pištole (pričevanje Maksa Poharja), ki je zadel bajonet na puški enega izmed slovenskih vojakov. Najbližji demonstranti so nato napadli vojake in jim hoteli iztrgati puške iz rok. Vojaki so zatem brez povelja in v samoobrambi pričeli streljati proti množici. Nastal je splošen vrišč in kaos. Maks Pohar je skočil med vojake ter zavpil naj nehajo streljati. V pičlih treh minutah se je nabito polni Glavni trg popolnoma izpraznil. Obležali so mrtvi štirje demonstranti, sedem pa jih je pozneje umrlo v bolnišnici. Število ranjenih ni znano. Takšen konec nasilnih demonstracij je pri podpolkovniku Milesu le še povečal naklonjenost do nemške Avstrije.

    Po nemških nasilnih demonstracijah v Mariboru je avstrijska štajerska deželna vlada pripravila napad na slovenske obmejne postojanke. Napadene so bile slovenske enote v Radgoni in v krajih ob železniški progi Šentilj-Radgona. 4. februarja 1919 so avstrijske sile, ki se jim je pridružilo precej madžarskih prostovoljcev, pod vodstvom nadporočnika Mickla z desetkratno premočjo napadle Radgono, ki jo je branilo 210 borcev. Slovenske enote so kljub vsemu napad odbile ter v bojih izgubile 18 padlih vojakov ter imele nekajkrat večje število ranjenih. Ko so na pomoč prišli prostovoljci iz Ljutomera ter enota iz Maribora so sovražnosti prenehale.

    Hrvaški Karlovški bataljon, ki je bil določen da priskoči Radgonski posadki na pomoč se je v Špilju uprl prevozu v Radgono in je bil zato vrnjen nazaj v Celje. 10. februarja 1919 je prišlo do mirovnih pogajanj med graško deželno vlado in ljubljansko narodno vlado ob posredovanju in sodelovanju francoskega odposlanstva, ki je bilo prav tedaj v Mariboru. Pogajanja so se končala 13. februarja s sporazumom o trajnem miru na Štajerskem. Slovenska vojska se je po sporazumu morala umakniti iz Lučan in Cmureka. Po sklenitvi mariborske pogodbe je na Štajerskem mejnem odseku prišlo do spopada le še pri Sobotah blizu koroško-štajerske meje 8. marca 1919. Slovenske enote so se morale iz Sobote najprej umakniti, vendar so kraj ponovno osvobodile že 12. marca. S tem je bil boj za severno mejo na Štajerskem končan.

    Prekmurje, Medmurje in Porabje
    V Prekmurju, Medmurju in Porabju je bila ob prevratnih dneh situacija popolnoma drugačna kot v drugih slovenskih pokrajinah. Ta del Slovenije je sodil v Ogrski del dvojne monarhije. Deklaracijsko gibanje ga je skoraj popolnoma zaobšlo, ker so Madžari podpis deklaracije kaznovali s smrtno obsodbo. Novembra 1918 je zato v Prekmurju kazalo zelo slabo. Tam ni bilo ne narodnih straž, ne pravih narodnih svetov in tudi slovenske vojske ne, zato ga je držala Madžarska trdno v svojih rokah.

    Ob podpisu premirja z Madžarsko 13. novembra 1918 v Beogradu so določili razmejitveno črto na rekli Dravi. Od 4. do 6. novembra je prišlo v Prekmurju in Medmurju do manjših uporov proti grofom, veleposestnikom in uradnikom, vendar sta jih madžarska vojska in orožništvo krvavo zatrla. Do novih spopadov je prišlo ponovno konec decembra 1918, ko so mešane slovensko hrvaške enote pod vodstvom stotnika Erminija Jurišiča osvobodile Medmurje, nato pa skupaj s prostovoljci Josipa Godine še Prekmurje z Mursko Soboto. Že 3. januarja 1919 so Madžari napadli posadko v Murski Soboti ter nekaj vojakov pobili, večino pa zajeli. Nato so okrepili svoje enote v Prekmurju.

    Na osvoboditev Prekmurja je mislil tudi general Maister. 26. decembra 1918 je v ta namen v Radgoni pripravil zborovanje namenjeno zlasti Prekurskim Slovencem, ki jim je tudi sam spregovoril. Zaradi Madžarskih okrepitev je moral Maister svoje načrte o osvoboditvi Prekmurcev opustiti, saj je bil v svojih namerah preveč osamljen. Ljubljanske narodne vlade, pa Prekmurje tako ni zanimalo, saj je bilo 'predaleč', kar ni nič čudnega, če vemo, da je ni preveč zanimala niti Štajerska niti Koroška. Usoda Prekmurcev je zato ostala v rokah mirovne konference. Na srečo je bila zaradi osvoboditve Medmurja razmejitvena črta z Madžari z reke Drave premaknjena na reko Muro, kar je bilo bolj ugodno za slovenske zahteve do Prekmurja in Porabja.

    Kljub dejstvom, da so mejo preučevali že septembra 1918, bi se ob predaji jugoslovanskih zahtev mirovni konferenci skoraj zgodilo, da Prekmurja sploh ne bi zahtevali! Napaka je bila popravljena šele tik pred oddajo jugoslovanskega predloga predstavnikom mirovne konference. 9.julija 1919 je vrhovni svet mirovne konference, sestavljen iz predstavnikov ZDA, Velike Britanije, Francije, Italije in Japonske Prekmurje prisodil Jugoslaviji.

    Jugoslovanska vojska ga je nato zasedla brez odpora 12. avgusta 1919. Zaradi sporov pri določanju meddržavne meje, je na terenu trajalo razmejevanje vse do leta 1924. Zelo je na odločitev mirovne konference vplivala revolucija na Madžarskem. Tudi to dejstvo bi lahko imeli slovenski voditelji bistveno bolj pred očmi v usodnem letu 1945!

    Koroška





    Istočasno ko je Maister razorožil Zeleno gardo v Mariboru, so v dogovoru z njim, slovenski prostovoljci iz Celja pod poveljstvom nadporočnika Frana Malgaja osvobodili Mežiško dolino in Dravograd ter Pliberk, Velikovec, Labot in Št. Pavel. V osrednji in zahodni Koroški so se že v začetku novembra 1918 Koroški Slovenci sami osvobodili nekatere kraje v Ziljski dolini, občine Brdo, Borovlje, Št. Jakob, Rož, Žitara ves itd. Oblast so prevzeli krajevni narodni sveti, ki so takoj odstavili nemške uradnike in učitelje.

    Žal pa Slovenci na Koroškem niso imeli svoje vojske temveč le narodne straže, ki pa so bile ozko krajevno vezane. Prav v teh dejstvih lahko lepo vidimo razliko med Štajersko in Koroško. Na Štajerskem je najprej nastala vojska, ki je postopoma prevzela vso dejansko oblast in šele nato zamenjala nemške uradnike, učitelje, sodnike. Na koroškem je postopek potekal v obratnem vrstnem redu in žal ni nihče mogel zavarovati ukrepov narodnih svetov, ker realne oborožene sile za njihovo zavarovanje ni bilo.

    Eno izmed zgodnjih poročil iz Koroške, z dne 29. novembra 1918 pravi tako: 'Začetkom je bil na Koroškem za Slovence zelo ugoden položaj, ker so se smatrali Nemci za poražene in so bili pripravljeni vse oddati, predvsem Beljak ter so bila izdana tozadevna navodila. Mi smo pričakovali jugoslovanskih čet, katerih pa ni hotelo biti. Nemci so zato začeli dvigati glavo in se organizirajo tu, ne smatrajo Koroške za izgubljene.' Narodna vlada v Ljubljani je iz raznih krajev dobivala prošnje za vojaško pomoč, vendar vse do 13. novembra ni poslala na Koroško niti enega vojaka. S tem je bil zamujen najugodnejši trenutek za osvoboditev Koroške z Beljakom, Celovcem in Velikovcem ter Gosposvetskim poljem vred.

    Naposled so na Koroško krenili le prostovoljci pod poveljstvom majorja Alfreda Lavriča, ki je od narodne vlade v Ljubljani dobil pooblastilo, vendar ni dobil niti enega vojaka. 23. novembra 1918 je major Lavrič sklenil pogodbo z avstrijskim podpolkovnikom Hulgerthom, koroškim deželnim poveljnikom. Določila sta razmejitveno črto na rekah Zilji in Dravi. 14. decembra je oddelek Srbov, bivših vojnih ujetnikov, ki je prispel iz Ljubljane zasedel Grabštajn blizu Celovca. Akcija je bila na slovenski strani očitno popolnoma nekoordinirana. Že naslednji dan so Avstrijci ta oddelek obkolili in zajeli brez boja. Takoj nato so nadaljevali očitno načrtovano ofenzivo na slovenske prostovoljce in narodne straže. Hudi boji so potekali v Labotski dolini, kjer so Nemci okupirali Št. Pavel in Labot ter v južni Koroški okrog Borovelj in pri predoru v Podrožci. Severni vhod v predor so slovenski prostovoljci z velikimi žrtvami vendarle obranili.

    Izgubili pa smo velik del južne Koroške ter kraje med Celovcem in Velikovcem. Med boji je bil ranjen in zajet tudi poveljnik major Lavrič. V slovenskih rokah je ostala vzhodna Koroška z Velikovcem, ki ga je branil nadporočnik Franjo Malgaj. Boji so se končali 14. januarja 1919 s premirjem in pogajanji v Gradcu. Nato so se pričela pogajanja na mirovni konferenci v Parizu. Narodna vlada v Ljubljani je bila vseskozi prepričana, da bomo Slovenci dobili celotno Koroško. Žal so Avstrijci na mednarodnem političnem prizorišču naredili bistveno več od naše vlade in počasi je tudi gospodom v Ljubljani začelo postajati vedno bolj jasno, da Koroške ne bomo dobili tako lahko kot so si to sami ves čas predstavljali. Naenkrat je med ljubljanskimi politiki prevladalo mnenje, da bi bilo treba fizično zasesti vso ozemlje, ki ga na mirovni konferenci zahtevajo!

    Šele konec aprila 1919 so torej v narodni vladi spoznali in dojeli to, za kar se je general Maister zavzemal že novembra 1918. Na vrat na nos so ukazali ofenzivo slabo opremljenih in maloštevilčnih slovenskih čet. Brez pravega načrta in s slabo koordiniranim poveljevanjem je slovenska vojska v noči iz 28. na 29. april 1919 pričela z ofenzivo proti Avstrijcem, vendar je bila že po prvem dnevu odbita. Avstrijci so pričeli nato s protiofenzivo in potisnili slovensko vojsko iz Koroške. Slovensko vojaško poveljstvo za vzhodno Koroško pod poveljstvom polkovnika Milana Bleiweisa je razpadlo. V boje je nato ponovno posegel general Maister, ki mu je narodna vlada v Ljubljani odvzela pristojnost za Koroško. Poslal je dve svoji enoti proti Ravnam, da bi preprečil napredovanje koroških Nemcev.

    Žal je po tragični nesreči padel nadporočnik Franjo Malgaj eden največjih slovenskih junakov v bojih za severno mejo. Po njegovi smrti sta se enoti umaknili in Nemci so zasedli Dravograd, zaustavili pa so jih pred Slovenj Gradcem, na sami deželni meji med Štajersko in Koroško. Po propadli aprilski ofenzivi, so se takoj začele priprave na novo slovensko ofenzivo. Tokrat je bila ta bistveno bolje pripravljena, organizirana in vodena. Ukazana je bila mobilizacija letnikov 1890-1894. Poveljstvo nad ofenzivo je prevzel srbski general Krsta Smiljanič, ki je slovenski vojski dodal nekaj enot srbske vojske ter nekaj častnikov.

    V ofenzivi so sodelovali Labotski odred pod poveljstvom generala Maistra, Koroški odred, Jezerski odred, Ljubeljski odred in Jeseniški odred. Ofenziva se je začela 28. maja 1919. Labotski odred je takoj zavzel Dravograd, drugi dan ofenzive pa še Labot in Etno vas. V skupnem napadu s Koroškim odredom sta 2. junija popolnoma razbila sovražnika. Po prehodu čez Dravo, kjer so bili porušeni vsi mostovi je naša vojska 6. junija 1919 vkorakala v Celovec in nato osvobodila tudi Gosposvetsko polje. Že 4.junija 1919 pa so se v Kranju pričela pogajanja o premirju.



    Predstavniki Nemške Avstrije so pristali na pogoje premirja. Določeni sta bili dve razmejitveni črti z vmesnim nevtralnim ozemljem. Slovenska vojska je med tem zasedla večino slovenskega narodnega ozemlja na Koroškem. Naše enote so v rokah držale mejno črto Kleinalpl-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko jezero-Rožek-Korensko sedlo. Predstavniki Avstrijcev, ki so v Kranju pristali na pogoje premirja in podpisali pogodbo, je kasneje niso hoteli priznati. Zgovarjali so se na to, da je bil 12. maja 1919 za Koroško določen plebiscit, zato da pogodba ne velja ter da je vrhovni svet mirovne konference zahteval, da moramo umakniti svoje čete s plebiscitnega ozemlja za Karavanke. Za to je najbolj zaslužna ameriška študijska komisija na Dunaju in njen vodja podpolkovnik Sherman Miles, sin bolj znanega očeta Milesa, ki je v Ameriki izvedel genocid nad plemenom Apačev.

    Vrhovni svet je plebiscitno ozemlje razdelil na coni A in B. Naše čete so se morale do 31.junija 1919 umakniti iz cone B. S tem je bil Celovec že vnaprej izgubljen, saj se je nahajal v coni B, kjer so bili že večinsko naseljeni Nemci.

    V Sloveniji se med takratnimi politiki ni našel nihče, ki bi umiku naše vojske z našega ozemlja dovolj odločno nasprotoval. Edini, ki je temu nasprotoval je bil ponovno general Maister. A žal Maister takrat ni več poveljeval slovenski vojski, ker so jo med tem že pojugoslovanili oz. srbizirali. Je pa Maister sodeloval pri pripravah na plebiscit. Na njegovo pobudo je bil 26.6.1919 ustanovljen narodni svet za Koroško, kot osrednje slovensko politično telo. Njegov predsednik je bil prav general Maister, sestavljalo pa ga je šestnajst vidnih Slovencev.

    Slovenskim oblastem je svet predlagal številne ukrepe, ki pa kot po pravilu, navadno niso bili uresničeni. Na številnih prireditvah Koroških Slovencev je kot izvrsten govornik nastopil tudi general Maister. 18. septembra 1920 je naša vojska morala zapustiti tudi cono A. Takrat so Nemci razširili govorice, da namerava general Maister znova z vojsko zasesti vso plebiscitno ozemlje. Zaradi tega se je moral iz cone A umakniti tudi Maister na zahtevo plebiscitne komisije. Tudi njegov odhod je negativno vplival na izid glasovanja.

    Po pravi propagandni vojni, je bil plebiscit v coni A končno izveden 10.10.1920. Za Avstrijo je glasovalo 22.025, za Jugoslavijo 15.279 ljudi, za Slovenijo pa nihče! Za Avstrijo je dejansko glasovalo veliko Slovencev ter vsi Nemčurji. Avstrijska propaganda je znala bolje izkoristiti dejstvo, da je bila Jugoslavija kraljevina, da so bili Srbi pravoslavne vere in ne katoliki ter da je bil vojaški rok v Jugoslaviji nekajkrat daljši kot v Avstriji. Poleg tega so jim šle na roko tudi napake storjene s strani srbskih enot, ki so sodelovale v bojih za Koroško ter napake storjene s strani jugoslovanske uprave storjene od junija 1919 do oktobra 1920. Toda ljudi ne bi smeli obsojati, terba pa je obsoditi takratne nesposobne politike! In se iz tega nekaj pozitivnega naučiti.

    Glede na to, da smo se Slovenci v prvi svetovni vojni kar štiri leta in tri mesece borili za svoje dolgoletne zavojevalce Nemce in Madžare, je dejansko nerazumno, da Slovenija ni premogla politikov, ki bi se v najvažnejšem prelomnem trenutku za slovenski narod zavzeli za nadaljevanje boja, tokrat za lastne koristi. Avstrijska uradna statistika je v seznamu izgub v 1. svetovni vojni upoštevala občevalni jezik kot merilo nacionalne pripadnosti vojaka. Slovenci smo bili med vsemi narodi Avstro-Ogrske na drugem mestu, takoj za Nemci.

    Iz slovenske Štajerske je bilo 17.514, s Koroške 14.833, s Kranjske 13.589, s Primorske in Istre pa 8.447 padlih vojakov. Podatkov za Prekmurske, Medmurske in Porabske Slovence žal ni, ker so jih šteli pod Ogre. V skupnem številu lahko govorimo nekje med 40.000 in 50.000 padlimi vojaki iz dežel s pretežno slovensko govorečim prebivalstvom. Seveda gre le za približne številke, ki pa so kljub temu izredno visoke. Še višje so seveda številke o vseh slovenskih vojakih, ki so sodelovali v 1. svetovni vojni.

    V Avstro-Ogrski vojski je bilo verjetno na 1000 vojakov 25 Slovencev. Če te številke primerjamo s slovensko vojsko leta 1918 in 19, je ta naravnost smešna. Krivdo za to pa v celoti nosi Narodna vlada. V Ljubljani žal niti ena politična stranka in nobeden politični voditelj ni bil sposoben pravilno oceniti in razumeti nastale politične situacije. Kljub temu, da je bil osnovni slovenski nacionalni program Zedinjena Slovenija star že 70 let, nobena od političnih sil na Slovenskem ni storila ničesar za njegovo uresničitev. Nasprotno! Politično vodstvo v Ljubljani je bilo zagledano samo vase in ožjo ljubljansko okolico in je delovalo v nasprotju s slovenskimi nacionalnimi interesi. Celo oviralo ter nasprotovalo je tistim, ki so pravilno ocenili trenutek in hoteli dejansko storiti čimveč za uresničitev programa Zedinjene Slovenije. Žal so to bili predvsem vojaki iz Štajerskega, Gorenjske in Koroške, ki pa brez politične podpore niso mogli storiti več kot so. Generala Maistra, ki je edini razumel politično situacijo in poskušal storiti čim več, so neprestano ovirali iz Ljubljane ter mu celo metali polena pod noge.

    In na koncu so leta 1919 večinoma slovenski vojaki vendarle osvobodili praktično celotno slovensko Koroško. Ves njihov trud in vse njihove žrtve pa so bile zaman. Politika je naredila še končno napako in vsej preliti krvi navkljub umaknila našo vojsko iz Koroške. Sledil je tragičen plebiscit, ko so se 10. oktobra leta 1920 Slovenci na Koroškem odločali na eni strani za avstrijsko-nemško republiko, na drugi strani pa za srbsko kraljevino. Nihče se ni imel možnosti odločati za Slovenijo, ker je na političnem zemljevidu ni bilo, čeprav jo je kot eden prvih slovenskih nacionalistov zahteval prav Koroški Slovenec Matija Majar. Odločali so se pač med dvema slabima možnostima, od katerih nobene niso jemali kot resnično svojo. Zgodovina je pokazala, da so izbrali žal slabšo od obeh možnosti, saj so bili Slovenci na Koroškem kljub drugačnim obljubam še naprej sistematično germanizirani in so danes le še bleda senca nekoč mogočnih Slovencev Karantancev s središčem na Krnskem gradu in v Svatnah na Gosposvetskem polju. Sicer pa je imela slovenska politika še eno možnost popraviti napako leta 1945, a je žal ponovno storila enako in umaknila našo vojsko še vdrugič.

    Boj za slovensko severno mejo po 1. svetovni vojni se je končal za Slovence ugodno žal le v Prekmurju in na Štajerskem. Večina Prekmurcev in Štajercev je bila vključena v kraljevino SHS. Zunaj meja nove države so ostali Slovenci v Porabju, pa tudi v petih občinah na levem bregu Mure v bližini Radgone - Dedonci, Potrna, Slovenska Gorica, Zenkovci in Žetinci. Na Štajerskem so ostali v Avstriji Radgona, Špilj, Gomilica, Lučane, Klanci, Gradišče ter Mlake in Radvanje južno od Sobote ob koroški meji. Koroška je ostala v Avstriji skoraj celotna, razen Mežiške doline, Dravograda, Jezerskega in Libelič. Kanalska dolina in občina Bela Peč, pa sta pripadli Italiji.



    Po izgubljenem plebiscitu je med Slovenci zavladalo veliko razočaranje. V Mariboru, Ljubljani, Celju in drugod je prišlo do demonstracij. V Mariboru so tudi razbijali izložbe nemškim trgovcem. Ljudje so bili prepričani, da Kraljevina SHS ni storila dovolj in da smo izgubili deželo, za katero smo Slovenci utrpeli daleč največ žrtev!

    Ob vsem tem pa se mi zdi nujno realno ovrednotiti prispevek generala Maistra, nadporočnika Frana Malgaja in majorja Alfreda Lavriča ter njihovih prostovoljcev v bojih za severno mejo. Brez njihovega boja, bi zanesljivo ne bilo današnje slovenske države. Mestu Maribor z okolico bi se nedvomno zgodilo enako kot mestu Celovec in slovenski Koroški. Od več kot 100.000 Slovencev na začetku prejšnjega stoletja, jih je danes le še kakšnih 15%! Enako bi se zgodilo večjemu delu Štajerske z Mariborom, Ptujem, Slovensko Bistrico, Slovenj Gradcem in drugimi štajerskimi mesti, morda celo Celjem. Vsekakor bi Nemci uveljavili razmejitveno črto najmanj na trasi Pohorje, Pragersko, Boč, Donačka Gora, Ormož, Ljutomer in nazaj na sever do Radgone ter na ta način odrezali večji del Štajerske in seveda tudi posledično Prekmurje. To razmejitveno črto, ki je zanje predstavljala minimum, so namreč predlagali na mirovni konferenci.

    Če Maistrovi borci ne bi priborili Maribora, bi Nemci najverjetneje zahtevali nedeljivo Štajersko in državno mejo po deželni meji. Tudi priborjeni del Koroške bi tako ostal v Avstriji. Glede na izkušnje s Koroško po drugi svetovni vojni najverjetneje to štajersko izgubljeno ozemlje prav tako ne bi bilo vrnjeno Sloveniji. Poleg tega bi Slovenci v SHS in pozneje v Jugoslaviji imeli realno bistveno manjšo težo, kot smo jo imeli. Slovenija bi bila zoožena praktično na Ljubljansko pokrajino. Prav v Ljubljanski pokrajini pa se je med 2. svetovno vojno lepo pokazalo česa smo bili zmožni Slovenci. Podivjanega medsebojnega klanja za interese tujih ideologij pod krinko nadnacionalnih interesov. Tega na Primorskem, Koroškem in Štajerskem ter v Prekmurju praktično ni bilo!

    Lahko se samo vprašamo kakšna bi bila Slovenija po drugi svetovni vojni. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da takšna kot danes zanesljivo ne bi bila. Prav tako se seveda samo po sebi poraja vprašanje ali bi leta 1991 dejansko zmogli toliko energije in se končno osamosvojili, saj je bil prispevek Štajercev, Prekmurcev in Korošcev pri tem nedvomno izjemno velik. Osebno sem prepričan, da gre generalu Maistru največja zasluga za to, da je Slovenija danes samostojna država v obstoječih mejah! General, politik, voditelj in pesnik Rudolf Maister nam je postavil trdne temelje zanjo in nam pokazal pot po kateri smo do nje tudi končno prišli! Slava mu!



    Pregovor dneva
    Težko svojemu brez svojega.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR
    Smrti:
    1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809)
    1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com