|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je slovenska »obmejna« planota Kras, dala ime kraškemu svetu in kraškim pojavom širom sveta? Kraška planota se dokaj strmo dviga nad okoliško pokrajino, na njej pa najdemo vse najznačilnejše kraške posebnosti: podzemne jame, vrtače, vodne ponore, brezna, špilje itd. Kraška planota je tudi eno najstarejših poselitvenih območij v Sloveniji. Manjši del planote sega tudi na drugo stran današnje meje, kjer ga v tujem, italijanskem jeziku imenujejo Carso. Nemci imenujejo Kras Karst in tudi na Kitajskem imajo kras. Podlaga za vse je slovenska beseda kras. Slovenska Krasa pa sta celo dva! Drugi je Slovenski Kras (Slovensky Kras) v Republiki Slovenski (Slovaška).
|
|
BITKA PRI MONOŠTRU
Armada turškega velikega vezirja Ahmeda Köprülüja, je poleti 1664 prodirala iz smeri Velike Kaniže proti madžarsko – štajerski meji. Cilj okrog 120.000 glave turške vojske, je bil prečkati reko Rabo ter nadaljevati osvajalni pohod proti Dunajskemu Novemu mestu in samemu Dunaju.
26. Malega srpana 1664 je turška vojska z juga prispela do reke Rabe. Nasproti se jim je postavil grof Montecuccoli s svojo »združeno evropsko« armado, ki pa je bila pet krat manjša od turške. »Evropsko vojsko« so sestavljale avstrijske cesarske čete, med katerimi so pomemben del predstavljali Slovenci - Štajerci, Kranjci in Korošci ter zavezniki Nemci, Francozi in Madžari (med slednjimi so bili tudi panonski oz. ogrski Slovenci ter Hrvati).
Bitka se je odvila na slovenskem ozemlju (še danes živijo tam Porabski Slovenci), pri vasi Modinci, 3 kilometre zahodno od Monoštra (St. Gotharda). Turki so razvrstili svoje čete zahodno od Slovenske vesi, na desnem bregu reke Rabe.
Čete grofa Montecuccolija so zasedle položaje na severnem, levem bregu reke Rabe, potem ko so se pred Turki umaknile iz Monoštra. Kot izkušen vojskovodja, je grof Montecuccoli izbral primernejši kraj za spopad in izkoristil reko Rabo kot naravno oviro, katero so morali prečkati Turki ob svojem napadu.
Na zahodnem krilu združene krščanske vojske, so stale avstrijske cesarske čete, pod osebnim poveljstvom generalstražmojstra grofa von Sporcka, sredino so predstavljale preostale avstrijske čete (med njimi številni Slovenci – Štajerci, Kranjci, Korošci), pod poveljstvom Leopolda von Badna, desno od njih so bili Nemci, vzhodno krilo pa so predstavljali Francozi.
Boj se je pričel ob 9. uri zjutraj, 1. Velikega srpana 1664 in je trajal skupno sedem ur.
Turki so najprej pričeli obstreljevati sredino krščanske vojske, zatem pa so Spahije in Janičarji (elitne enote turške konjenice in pehote) istočasno prečkali reko Rabo in z zverinskim kričanjem ter klicanjem Alaha napadle desno nemško krilo. Turška namera je bila razbiti krščansko vojsko na dva dela. Okrog desete ure so bile nemške čete razbite in zavladala je panika. Tudi Francozi na vzhodnem krilu so se pričeli postopoma umikati pod turškim pritiskom.
V tem kritičnem trenutku je grof Montecuccoli osebno popeljal v boj štiri regimente cesarske avstrijske vojske, ki jih je do takrat še držal v rezervi in z njimi napadel Turke v jugovzhodni smeri. Istočasno so v spopad iz vzhoda posegle tudi čete grofov Hohenloheja in Colignya. Spahije in Janičarji so se pričeli umikati.
Bitka je bila odločena v naslednji uri in pol, ko so krščanske čete potisnile Turke v reko Rabo, ki je zelo narasla zaradi predhodnega močnega deževja v gorah. Tisoče Turkov je utonilo v Rabi, ko so se skušali rešiti na drugo stran, več kot 10.000 pa jih je obležalo na bojnem polju.
»Združene evropske čete« so v bitki izgubile nekaj čez 2.000 mož, Turki pa čez 16.000 vojakov. Ker pa je bila Montecuccolijeva vojska precej manjša in je v boju bilo precej njegovih mož ranjenih, ni prišlo do nadaljevanja bitke južno od Rabe. Veliki vizir Ahmed Köprülü, prav tako ni poskusil z novim napadom čez Rabo, čeprav je imel na razpolago vsaj še 30.000 spočitih konjenikov, kar je pomenilo večjo silo od celotne krščanske armade, pred bojem.
V boju so se posebno izkazali, tako Štajerci pod poveljstvom grofa Carla Trautmannsdorfa, kot tudi Kranjci pod poveljstvom barona Jurija Lamberga, kateri je bil zaradi zaslug v bitki pri Monoštru povišan v grofa. Vsekakor pomemben delež v bitki pripada tudi panonskim Slovencem.
Zmaga evropskih krščanskih čet je rešila Štajersko in Gradiščansko (posredno še Kranjsko in Koroško), prav tako pa tudi Dunaj.
Po bitki pri Monoštru so se naslednji boji med krščanskimi četami in Turki preselili na ozemlje južne Ogrske, kjer je leta 1687 prišlo do druge bitke pri Mohaču. Ta se je končala z zmago krščanskih čet, kar je pomenilo dokončno zaustavitev turških osvajanj in postopno zmanjševanje osmanskega imperija.
|
|
|
|
|
|
