|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenska filharmonija, ustanovljena leta 1701 kot Academia Philharmonicorum, ena izmed najstarejših glasbenih ustanov v Evropi? Njeni častni člani so bili mnogi znani skladatelji kot so Haydn, Beethoven in Brahms, Gustav Mahler pa je bil v letih 1881/82 celo dirigent njenega orkestra!
|
|
Big Brother - Manipulacija!
I.
Big Brother ali Veliki brat je resničnostna oddaja na TV, ki jo je navdihnil lik iz Orwellove knjige 1984, kjer je Veliki brat voditelj države Oceanije, ki vse vidi. Oddajo so prvič predvajali na Nizozemskem leta l999, TV so odtlej predvajale lokalne različice že v okrog 70 državah. Ljudje res niso imuni za neumnosti. Tako se je znašla oddaja tudi na naših zaslonih.
Osebno oddaje ne gledam, ker se mi ne zdi vredna ogleda, o posameznih prizorih pa da ne govorim. Poleg neumnih in nevzgojnih filmov, ki jih uvažamo in predvajamo v zadnjih letih, smo kot papagaji prevzeli tudi Big Brotherja. Gre za višek manipulacije medija z žrtvami, ki nastopajo in z gledalci.
Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je kritična do te oddaje, ker meni, da se z njo krši človekovo dostojanstvo in človekove pravice, zlasti otrok in mladine, ki to oddajo gleda. Imela sem priliko videti nekaj prizorov iz te oddaje na četrtkovi Pop TV oddaji Trenja.
Celotno zadevo si je treba ogledati iz več zornih kotov. V oddaji ugotovimo, da v njej nastopajo dva milijona let stari moški in ženske, ki se začenjajo vesti in govoriti v arhaični govorici živalskosti, ne pa v razumljivi govorici sodobne zavesti, ki jo spremlja kulturna raven, ki je za človekovo psiho še sprejemljiva. Na površje pridejo vsa potlačena, bolestna defenzivna in kompenzatorična čustva, ki jih nastopajoči prostovoljci niso bili sposobni obvladati, kaj šele prerasti. Osrednja tema, ki se postavlja v ospredje, je vprašanje učlovečenja. Vsa nasprotja v območju duše imajo ali tendenco omejevanja ali sprostitve.
Oddaja ne nudi nobene sprostitve, niti ni vzgojna. Nasprotno predstavlja sodobno gladiatorstvo, kjer se zadoščajo sadomazohistične potrebe gledalcev, medtem ko nastopajoči v življenju trpeči zmanipuliranci le še bolj trpijo, kot so trpeli v življenju, ki jih je prignalo do situacije, da bi se mu izognili. To je beg iz pekla v še večji pekel, kajti to ni več igra, gledališče ali fikcija, temveč razgaljena resničnost.
Ali res ni človek več vreden kod 95 tisoč Eur, da se razčloveči pred samim seboj in javnostjo, ki ga gleda kako iztreblja vse do najintimnejših prizorov?
Nazorno je bilo videti kako človeški organizem odgovarja na stress. Adaptacija nastaja z alarmom, uporom in izčrpanostjo, s čustvi tesnobe in konflikta. Osebe znotraj razmer, v katere so postavljene, so neadaptirane na ekstremne razmere, frustrirane, v medsebojni odvisnosti, tesnobnosti in neobvladljive. Prihaja do perverzije, sproščanja agresivnosti in tudi potlačenega sovraštva, čustev krivde in zadolženosti, ki jih mučijo, nanje pritiska grozav obredni scenarij. Celotna podoba histeričnega sindroma, ki nastopi, pomeni končno le bolestno uveljavljanje lastnega jaza pred svetom, ki se ob tem naslaja.
Za moje pojme je bil najbolj razčlovečen prizor ženske z ovratnico, ki jo moški vodi na povodcu in se mora odzivati živalsko. To me spominja na nacistični logor Dachau, kjer so jetniki v tako imenovanih pasjih celicah (Hundezellih) izprosili hrano z laježem. Kaznovali so jih tudi z večurnim stanjem na prostem, brez čevljev in v vsakem vremenu. Takšna kazen je bila včasih tudi kolektivna, kaznovan je bil celotni blok internirancev.
Kot prvo je oddaja popolnoma neprimerna za otroke, ki drugače dojemajo svet kot odrasli, saj ne razlikujejo resničnosti in fikcije.
Vprašam se ali v naši družbi vzgajamo sadiste ali ljudi tolerance s srčno kulturo. Ali bomo, s takšnimi oddajami, s katerimi se izrabljajo egocentriki, ki so za denar pripravljeni storiti marsikaj, kar ni skladno s človeškimi etičnimi normami, tako tešili radovednost sadistične množice, ki sedi pred ekranom, brez občečloveške razdalje in spoštovanja človekove intimnosti. Konec koncev gre za ljudi in za medčloveške odnose.
V oddaji ne manjka kletvic, klofut, pitja alkohola, fizičnega in verbalnega nasilja. TV hišo, ki oddajo predvaja, bi vprašala kakšno je moralno sporočilo te oddaje, kje so družbene meje, ali ni tudi pri gledalcih prevelika toleranca do manipulacije? Prizori so se mi zdeli slabši kot je živalski vrt. Oddaja prispeva k brutalnosti življenja, kvari duše mladih ljudi, ki prizore ponoči, ko gredo spat, predelujejo.
Ali nimamo dovolj nasilja v družinah, v šolah, v družbi. Saj ni čudno, da se v Ameriki pojavijo bolne psihe, ki primejo za orožje in začnejo streljati na šolah in pomorijo toliko sošolcev in učiteljev. Ali se TV hiša, ki je odgovorna za oddaje, zaveda v kakšnem duhu odrašča mladina. Ljudje postajamo brez moralnih meja. Ali ne predstavlja to razpad vrednot?
Dosegli smo najnižjo mejo tolerance, take oddaje so vzgojno oviralni dejavniki, spreminjamo se v nezdravo vzgojno okolje, v katerem odrašča naša mladina. Zakaj je čedalje več nevrotičnih simptomov in mladostnih prestopnikov, psihasteničnih tipov mladostnikov, ki se vzgojno preoblikujejo v težko vzgojljive nevrotične osebe, ki v svojih obrambnih mehanizmih dojemajo vsak vzgojni vpliv kot nekakšno ogrožanje lastne osebe, zato so vedno v protestu proti družbi in okolju, v katerem živijo.
Hiša Big Brotherja je dril, ki ni človeka vreden. Mlademu človeku moramo odpirati oči za lestvico vrednot v svetu in v družbi. Kdor ni sposoben pravilnega vrednotenja, se ne more funkcionalno vključiti v družbo in prilagoditi njenim normam, ta pa se tudi ne more razviti v etično osebnost. Otroka moramo pravilno motivirati, mu predočevati nagibe, ki ga nagibljejo k uresničevanju vrednostne lestvice v njegovem osebnem življenju. Prava vzgoja razvija pri otroku stvarni čut s stvarno usmerjenostjo. Takšna oddaja gotovo ne prispeva k zbranosti, delavnosti, rasti in samozaupanju in zavesti v odgovornosti. Take oddaje samo zmaličijo osebnostne podobe človeka.
II.
Postaviti je treba v ospredje vprašanje kulture kot psihoanalizo slovenstva. Primož Trubar je povsod poudarjal slovenstvo in s tem je pokazal ponos nad narodovo kulturo. Kaj bi pa danes rekli o naši kulturi? Ali smo še lahko ponosni nanjo? Ko pomislim na svojo nacionalno kulturo, sem ponosna n. pr. na film Cvetje v jeseni in vse tiste prireditve v Cankarjevem domu in gledališčih, ki so me notranje napolnile s pomembnimi prvinami lepote, narodove zavesti, etiko, z zavestjo simbolnega reda mišljenja in s človeškostjo. Nisem pa prav ponosna na celo vrsto domačih filmov, saj se mi mnogi izmed njih zdijo, kot bi kazali patološko, morbidno, mentalno in čustveno obolevnost mojega naroda. Manjka jim tisto izvirno veselje in volja do življenja, ki je bilo dano našemu rodu skozi zgodovino in ga je opogumljalo, da smo se kot narod ohranili in obstali.
Spomnimo se samo besed pesnika Otona Župančiča, ki pravi« Pred mano so se zbrale vse stvari naše zemlje in hočejo krsta iz mojih ust… Dajem jim pečat duha, dvigam jih iz brezimnosti, pomikam jih narodu v obzorje.« Ali je pomikanje stvari narodu v obzorje prazen nič? Smoter je vendarle nekakšna posvetitev življenja za življenje, ki ni samo gola eksistenca, temveč nekakšno vzvišeno življenje v človeški zavesti.
Dosegli smo kulturnozgodovinski fenomen množičnega medijskega poneumljanja širših množic z uvoženimi in predvajanimi tujimi filmi in raznimi komercialnimi manipulacijami kot je resničnostni show Big Brother.
V preteklosti je prišlo do očiščevanja enoumja, sproščanja duha in vnovičnega onesnaževanja s tujimi vplivi in raznimi manipulacijami. Velik del naroda zaradi socialnih razmer doživlja občutke socialne izločenosti, izgublja občutek varnosti in občuti izgubo življenjskih ciljev. Ljudje sedijo pred TV ekrani in nekritično sprejemajo potapljanje kulturno – etičnega habitata v gosto blato, ki ga izprijeno vodi kapital – pošast, ki golta ljudem psihične in moralne moči in jih duhovno prazni.
Mediji so izrojeni do te mere, da ponujajo vsem isto zobno ščetko za čiščenje ustne votline, ki so jo uporabljali že drugi pred nami in vsi plačujemo zanjo visoko najemnino. Nekaj podlega je v denarni pošasti in hlapenju po zaslužku.
Destruktivno okolje, merjenje spodnje ravni človekovega dostojanstva zeva v nas. Zastrašujoče merjenje stanjšanih tal človeške ubranosti mišljenja in občutenja se nas loteva. Ne pristajamo na 'vrednote' takšnega sporočanja, ki poneumlja javnost. Gre za mitološko ribo Faroniko, ki gnije in smrdi pri glavi, na najej pa stoji ves svet globalizacije.
Mentalna psihoterapija je medicinsko delovanje. Lahko bi rekli, da je marsikatera komercialna TV nosilka klic, mentalni okuževalec množic, ki potrebujejo zdravljenje. Gre za mentalne motnje naroda, za percepcijo, za obolevanje duš. Po drugi svetovni vojni so zdravili množice po vsem svetu z veselimi filmi, in glasbenimi showi, z Glenn Mullerjevo glasbo. Radostne vsebine so predstavljale nadomestno religijo in placebo za rane, ki jih je zapustila vojna. Danes se nam odpirajo nove rane, ki jih mnogim zadajajo družbene razmere.
Ker imamo v naši družbi bolnike s hudo motnjo prehranjevanja psihe, veliko shizofrene mladine, ki vstopa v svet mamil, nasilja in pijančevanja, bo morala postati narodova skrb za mentalno zdravje vseh tistih, pri kateri so se razvile te simptomatike. Odgovoriti si bo treba na vprašanje kaj drži skupaj ta psihični svet in kaj nas lahko pozitivno notranje povezuje. Ti bolniki so zrcalna slika naše notranje zavesti.
Komercialne TV hiše bodo morale doumeti, da človek potrebuje nekaj oprijemljivega, kar imenuje duhovno. Ljudje potrebujemo nekaj vzvišenega. Človek ne potrebuje vzgledov nasilja, grobosti in surovosti, potrebuje in želi čutiti nekaj, kar ga plemeniti, da se čuti poveličanega in potolaženega, potrebuje duhovna sporočila, veselje in radost, potrebuje družbo, skupnost, da nekaj deli z drugimi. Skupni jezik, skupne vrednote, način kako sebe kot posameznik in kot narod predstavlja pred drugimi. To je tista luknja komercialnih TV in drugih medijev, ki hodijo po odgovore v tujino, namesto, da bi jih iskali izvirno pri lastnem narodu. Slovenci imamo toliko lepega v svoji zgodovini, literaturi in umetnosti, da lahko marsikaj damo drugim in jih veliko naučimo za srečo in uspeh.
Tudi za zabave naše mladine bi morali drugače poskrbeti. Nočni klubi, v katerih se prodajajo alkohol in mamila, uničujoče vplivajo na njihov mentalni, duševni in telesni razvoj. Slovenci se hočemo razvijati kot zdravo narodovo jedro. Le tako bomo kot narod obstali in preživeli. Ne bodimo tako frivolni in samozadostni v svojem pridobitniškem in podjetniškem uveljavljanju, saj denar ni edino merilo za naše življenje. Bodimo pozorni pri uvozu filmov in resničnostnih showov, odpovejmo se svoji samodopadljivosti, da smo na vrhunski multinacionalni kulturni ravni, če uvažamo cenene newyorške in čikaške policijske zgodbe in kriminalke najbolj surovega tipa. S tem kažemo naš oportunizem in neumnost, da nam cenena kultura pomeni več kot naša ali tuja, ki prinašata kakovost v naše mišljenje, čutenje in zavest.
Najdragocenejša človekova valuta je narodova samozavest in napor, da sledimo dobrim in etičnim vsebinam pri oblikovanju naših vsakdanjih medijskih programov, ki naj bodo predvsem kulturni. Po mojem na to ni preprostega odgovora in področje je zelo subtilno.
Menim, da bi SAZU morala tem vprašanjem posvetiti posebno poglobljeno razpravo in sporočiti svoje zaključke in priporočila vsem institucijam, ki menijo, da lahko samozadostno delujejo izven moralnoetičnih temeljev slovenske družbe, zgolj na kapitalnem principu. Smo majhen narod in mislim, da je to nujno.
III.
Sintetiziran je problem medijske maniulacije, ki ima svojo genezo v Orwellovem romanu 1984, ki je odkril Velikega brata, ko je bil med nami že v polnem razmahu delovanja in našega razčlovečenja.
Problem je v tem, da človek z vsemi slabostmi korenini v človeku samem. Nešteto svetov obstaja istočasno, vidnih, nevidnih, znanih in neznanih. Ko smo se kot ljudstvo in država osamosvojili pred 18 leti, nismo verjeli, da bomo dočakali svojo polnoletnost v nekem času, ki nam mimo nas določa smer življenja. Danes lahko samo sprejemamo dejstva.
Samo dve dejstvi sta resnični: na eni strani je svet, kakršnega nam vsiljujejo, kakršen se nam ponuja in MOJ NEODVISNI JAZ. Slednji je najpomembnejši. Če bo vsak za sebe občutil, da mu svet nič ne odvzema, temveč da on sam daje domovini in svetu, bo naša usoda kot naroda zagotovo boljša in bomo obstali, sicer bomo izginili kot posamezniki in narod.
Jaz bi se kar odrekla slavju naše zgodovine. Na eni strani sem dolgo živela absolutni totalitaristični aktualizem, ki je imel v programu ustvariti svet brez krvavih sledov in zarote; drugi svet, ki ga živim pa temelji na principu upanja in duha utopije, ker kot vem, je sedanji svet "narobe svet". Obstaja lahkoten svet političnih parol in nihče se prav ne zaveda in opazi nesreče, ki se svetu približuje. Tako svet ne more več obstajati naprej.
Le kdo na tem planetu je sposoben vzpostaviti in celovito razumeti resnico tega sveta, da bo z vsemi posledicami, ki človeštvu pretijo, vidna. Vsi mi smo postali sredstvo za doseganje dobičkonosnih ciljev velikih in smo izgubili človeški namen bivanja. Tudi naša, kolikor toliko mirna državica, je postala tragična žrtev sveta in njegove globalizacije.
Resničnostni show Big Brother je samo en majhen kolešček v vsem kolesju, ki poganja to gnilo družbo naprej. Je pa po svojem sporočilu nazoren glede defetizma, ki se je ugnezdil v naše življenje. Z bolestnimi premišljevanji in alarmnimi predavanji o ekoloških in splošno človeških katastrofah, ne bomo ničesar premaknili. Totalitarizem se je preselili z Vzhoda na Zahod. Kako doseči resnično pravilnost odgovora, s trivialnimi odgovori na pereča vprašanja vseobsegajoče sedanjosti, ki duši človečnost, zagotovo ne.
Sistem vrednot temelji na relativizmu. Živimo življenje nemočnih žrtev. Vprašanje je kako si bomo razdelili duhovni grb naše EU in kakšno sintezo vrednot bomo lahko dosegli ob vsej gospodarski, kulturni, verski, etnični, narodnostni in drugi raznolikosti.
Rešitev tega planeta je največja uganka v času in prostoru. Vprašanja so konkretna. To je naše duhovno bojišče. Izpostavila sem določena vprašanja našega naroda v Big Brotherju – manipulacija I. in II. V svojih pesmih in tudi prispevkih kažem veliko angažiranega upora (n. pr. pesmi 'Sram me je', 'Prvomajski kres', itd, gl. www.tatjana-malec.si). Sem človek, ki se ne dam. Želim povedati, vreči v obraz vso umazanijo, ki mi ne dopušča biti človek, da bi se počutila v svoji domovini duhovno doma in živela s svojimi čustvi samobitnosti, ki mi pritičejo. Imam pravico oblikovati ideje in vplivati na širše družbeno okolje s pisano besedo, za to se čutim človeško odgovorna. Le lenobnost uma in duha nas bo pripeljala le v še večji družbeni defetizem.
Tatjana Malec
|
|
|
|
|
|
